Monthly Archives: november 2009

Na kratko

Velik ego – duša mala.

Sodelovanje je lahko samo obojestransko, drugače ni sodelovanje.

Med čakanjem na nekaj lahko počneš še kaj drugega, ne samo čakaš.

Advertisements

Dobro je vedeti …

Pravzaprav bi morale biti take akcije večkrat, ne samo okoli prvega decembra.

MKC Maribor je javil:

POSITIVO

Anti AIDS projekt

V soboto, 28. 11. 2009 ob 18. uri v mariborskem nakupovalnem središču Europark

Na prireditvi bodo sodelujoči mimoidočim delili kondome, pentlje in biltene, akademski slikar Mirjan Mirt bo pred očmi mimoidočih ustvaril likovno upodobitev in plesna šola Zapleši si bo izvedla plesni nastop.

Projekt Positivo želi opozoriti na problem okužbe z aidsom, boleznijo, zaradi katere še vedno zboli in umre veliko ljudi.

Praznovanje novega leta (ali zmage nogometne reprezentance) v intimnem okolju ali v množici, v domačem okolju ali v tujini

Slovenci nismo kaj dosti drugačni od drugih evropskih narodov glede na želje, kako preživeti praznične dni. Mesec december je ves prazničen in te dni se iz dremeža prebujajo tudi tisti, ki pravzaprav še ne vedo, kje bodo preživeli praznike. Pregledujejo ponudbo turističnih agencij, odločajo se, ali bodo novo leto pričakali v domačem okolju ali v tujini, na množičnih javnih praznovanjih ali v domačem intimnem okolju. Ponudba silvestrovanja in preživljanja več prazničnih dni skupaj je pestra in zanimiva.

Kaj je praznik?
Praznik je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj. S sociološkega vidika lahko praznik še natančneje določimo. Besedni koren označuje praznino, poenostavljeno torej – dan brez dela. Kot pravi sociolog Andrej Fištravec, so praznovanja pravzaprav kulturna obeleževanja sprememb, ki jih človek zaznava v naravi. Običajno so tradicionalna praznovanja povezana s sončnimi obrati in z ritmi med temi sončnimi obrati in pomembnimi dogodki.
Fištravec pravi: »V urbani kulturi je stik z naravo zmanjšan, kultna dimenzija pa je vedno priložnost, da se naredi praznovanje na bolj prefinjen način.«

Kaj bomo delali, je odvisno od nas samih
Kako bomo torej praznovali in pričakali novo leto, je v prvi meri odvisno od nas samih, v drugi meri pa od ponudbe na trgu. Konec koncev je današnja družba potrošniška, to pa se odraža tako na trgu kot v našem razmišljanju.

Sam praznik, pa naj bo to miklavževanje, božič ali silvestrovanje, lahko preživimo na različne načine. Lahko zgolj tako, da tisti dan malo boljše in dosti več pojemo, lahko opravimo kratek ali dolg obred, dan lahko konec koncev tudi preležimo v postelji, lahko se udeležimo kakega kulturnega ali humanitarnega dogodka, lahko pa, če imamo prosto več dni, odpotujemo v druge kraje ali v tujino. Opozoriti je treba, da je tudi kultura praznovanj raznovrstna: od množične, popularne naprej, vse do intimne in visoke.

Socialna potreba po druženju
Pomemben vidik pri praznovanjih je vidik druženja in pripadnosti, ki izhaja iz ene pomembnejših socialnih potreb. Ne glede za kako obliko praznovanja se odločimo, v prvi vrsti gre za druženje. Tudi če se odločimo, da bomo doma, ni nujno, da bomo praznike preživeli sami. Z nami so domači, sorodniki, lahko tudi prijatelji in znanci. Ob vsem tem seveda ne smemo pozabiti na tiste, ki so doma, ker zaradi zdravstvenih in fizičnih razlogov ne morejo od doma. Poskrbimo, da bodo imeli družbo, saj se osamljenost v prazničnih dneh stopnjuje.

Množična praznovanja
Iz socialnega vidika so se na temeljih potrošniške miselnosti razvila tudi množična praznovanja na javnih prostorih, pa naj bodo na prostem ali v zaprtih prostorih. Kot pravi Fištravec, lahko potrebo po družbi zadovoljimo tako, da gremo na bližnji hrib (Mariborčani npr. na Pohorje) ali na trg, kjer bo večja množica ljudi. Lahko se sprehodimo tudi po ulicah v centru mesta, kjer se zadržujejo tudi drugi meščani, ali pa se na Pohorje (če smo v Mariboru) odpravimo kar peš in v tistih dveh ali treh urah spoznamo nove ljudi. »Tudi tisti, ki so bolj introvertirane narave in ne bodo navezovali stikov z neznanci, se bodo v družbi dobro počutili.«
Pri množičnih praznovanjih na prostem lahko odločamo med praznovanjem na trgu in na Pohorju. »Če komu ni všeč stati drug poleg drugega in ga moti metanje petard, pa bi vseeno rad bil na prostem v družbi, se naj odloči za odhod na Pohorje, kjer je narava in večji mir,« pravi Fištravec.

Aktivno sodelovanje pri pripravi praznovanja
Praznik je torej na prvem mestu priložnost druženja. To je najvažnejše. To pa je lahko pasivno ali aktivno. Sodelovanje v nekem prazničnem ali kulturnem dogodku je za marsikoga pomembno. Npr. že preprosto postavljanje drevesca povezuje.

Nogometno slavje je praznik
Praznovanje po nogometni tekmi je velik dogodek. Ostaja v spominu, še dolgo po zmagi. Šal z napisom Slovenija nas spominja na zmago in naše občutke ob njej. Kot pravi Fištravec: »Dežela spominov nam osvetljuje pot v prihodnost.« To je tisto, kar je odlično. Tako praznik dobi smisel.

Praznovanja iz torbe
Poleg množičnih praznovanj na prostem poznamo tudi praznovanja iz torbe, ki se pojavljajo na podeželju in na robu mesta, me je spomnil Fištravec. Ljudje od doma v gasilski ali vaški dom ali v prostore mestne četrti ali krajevne skupnosti prinesejo, kar so skuhali in spekli doma ter se tam družijo. Ob tem se razvija predvsem ljudska kultura.

Priložnost za kulturo
Ob množičnih praznovanjih se manj razvija visoka kultura, močno pa množična kultura, namenjena torej večji množici ljudi in temu primerno nižje kakovosti, da zadovolji potrebe večine.
Kakršna koli so že množična praznovanja, naj gre za martinovanje, silvestrovanje ali pa praznovanje zmage nogometne reprezentance so to priložnosti za organizatorje, ki lahko množici ponudijo nekaj drugačnega, nekaj novega, nekaj žlahtnega. Na takih praznovanjih organizator in ne nazadnje tudi oblast dobi priložnost za vzgajanje množice, ki se ji lahko ponudi nek kulturni presežek, dobrodelno akcijo, športno udejstvovanje ali kaj drugega.

Martinovo je praznik svetlobe
Kar poglejmo primer martinovanja, ki je lahko praznik pijančevanja ali pa gurmanski praznik, ne nazadnje tudi kulturni. Od organizatorja in prireditelja praznovanja je odvisno, kaj bo ponudil za martinovo svojim povabljencem. Martinovo je namreč praznik, ki ob začetku vse bolj temačnih zimskih dni prinaša svetlobo in toploto. Ob primernem praznovanju se duhovna dimenzija praznika lahko odlično izpostavi.

Na samem ali v večji družbi
Individualisti in introvertirane osebe največkrat praznujejo sami in strogo v krogu najbližjih, družinsko ali pa niti tako ne. Fištravec razlaga: »Gre za subtilna srečanja ljudi, ki taka srečanja negujejo pravzaprav celo leto. Pomembni so jim vonj prostora, osvetlitev, določena hrana in način, kako se jo zaužije, izbor glasbe, pogovori, ki temu sledijo, ne pa pripadnost množici.«

Praznovanja v tujini, v drugem okolju
Veliko ljudi se odloča, da bo praznike preživelo v drugem okolju, tudi v tujini. Odhajajo npr. v Dominikansko republiko ali v Avstralijo, tudi na nam eksotična otočja. Fištravec ugotavlja, da gre velikokrat pri takih potovanjih za beg od samega sebe in svojih obveznosti »Turistični angažmaji, ki vam nudijo veliko ugodja, se sicer razlikujejo po kraju in oddaljenosti, a globalno ni večje razlike, če spite v hotelu v Portorožu ali v Dominikanski republiki,« pravi in dodaja: »Bolj kot greste na jug ali vzhod, bolj boste zastraženi. Tam bodo za turiste ustvarili fikcijo in površinsko spoznavanje ljudi. Iztrgani boste iz pravega socialnega okolja, deželo boste spoznavali iz varnega in turističnega vidika.«

Če bodo šli na jug ali vzhod, kjer bo ob pričakovanju novega leta toplo in svetlo, svetlobo in toplino dejansko iščejo v svojem življenju. Kot pravi Fištravec, lahko v končni fazi vse leto potujejo po zemeljski obli in iščejo toploto, ki bi ju pravzaprav morali imeti v sebi. Ob njegovi razlagi sem se spomnila na to, da nekateri vse življenje iščejo lisico in rožo Malega princa, namesto da bi ju poiskali v sebi.

Stopnja zahtevnosti potnikov praznovalcev
Med vsemi praznovalci, ki se odločijo za potovanje v druge kraje, so po Fištravčevem mnenju najbolj zahtevni iskalci. To so tisti ljudje, ki iščejo sami sebe, bistvo življenja, duhovnost ali kaj drugega. Navajeni so iskati sami, osamljeno, individualno, ne pa v družbi drugih potnikov turistov. V prazničnem času se njihovo iskanje še stopnjuje, pa tudi njihova želja deliti iskanje in cilj z drugimi ljudmi.

Množica te potegne vase
V veliki meri so praznovanja narejena potrošniško z aktivno komponento druženja. Manj je aktivne komponente sestavljanja vsebine druženja, ugotavlja Fištravec.
Poglejmo samo praznovanje zmage nogometne reprezentance – v past navijaške subkulture se je ujel tudi predsednik Türk. Fištravec pravi: »Moral je odreagirat na način, ki njemu ni lasten, kar je bilo zanimivo za videt.«

Nove priložnosti na praznovanjih
S Fištravcem se strinjam, da je bilo organiziranje reprezentančne tekme pravzaprav priložnost, ki je organizatorji niso znali izkoristiti – za praznovanje nogometne zmage bi lahko pripravili bolj ustvarjalen pristop in program. Navijači z južne tribune, pa ne samo od tam, bi lahko v trenutkih zmage komur koli jedli iz rok. Če bi tam nastopal Gojc, bi ga v tistem hipu vsi poslušali, če bi nastopal kdor koli z navijaško vnemo in čustvi, bi mu verjeli – tako so bili tudi obiskovalci Erosovega koncerta navdušeni, ko je imel v rokah šal z napisom Slovenija.
A organizatorji nismo bili pripravljeni na to. Vsako praznovanje je namreč priložnost naučiti se nekaj novega, ali novo pesem, ali nov ples ali nov slogan. Mariborski organizatorji pa so se pripravili na pojedino, na razne druge vipovske zadeve, ki pa niso nudile kulturne vsebine. Niso naredili nekaj novega, niso naredili iskrice, ki je razlog, da se slavje ponovi.
Politiki pa so se prislinili zraven, a to je že druga pesem.

Kruto?

Če delaš preko maila, te pujsi ne morejo okužit s prašičjo gripo, lahko pa ti porušijo računalnik.

Blondnih možganov se ne da pobarvati.

Vse več ljudi ima težave v prehranjevanju. Krožniki so prazni.

Če bi se vsak brigal le zase, bi imel vse življenje polno dela

Znova in znova se čudim, kako ljudje jemljejo pravici do sojenja in ogovarjanja (opravljanja) v svoje roke in glave. Vtikajo se v privatna življenja svojih sosedov, prijateljev, znancev in neznancev, sodijo o tem, kaj drugi ljudje delajo prav in kaj narobe, kot da so poklicani na ta svet, da kritizirajo in opravljajo druge. Seveda ti ‘pravičniki’, moralisti in ‘sodniki’ ocenjujejo druge na podlagi sebe – kajti oni so popolni, drugi ne, kajne).

Pri alpinistu jim je pomembno, s katero žensko je bil. Bog ne daj, da ne bi bil s ta pravo.

Pri pevcu jim je pomembno, ali je biseksualec, homoseksualec ali hetero. Bog ne daj, da nima istega ‘okusa’ kot oni.

Pri politiku jim je pomembno, ali ima pobarvane lase ali ne. Bog ne daj, da jih ima.

Pri sosedu jim je pomembno, kaj je imel v soboto za kosilo. Bog ne daj, da je imel premalo ali preveč soljeno.

Pri snahi jim je pomembno, ali je debela ali suha. Bog ne daj, da bi bila po okusu sina, ne pa po okusu tašče.

Dajte si no kupiti pamet, ne bodite rumeni v glavi in srcu ter se začnite brigat zase, pa boste imeli vse življenje dovolj dela. In ne jemljite izkušenj drugih ljudi kot osebni napad nase.

Naj ginekološke operacije ne bodo več strah in trepet za ženske!

Danes za enake ginekološke bolezni izvajajo bistveno manjše, manj travmatične posege kot pa deset let nazaj.

Drugi del intervjuja z asist. dr. sci. Leonom Megličem, dr. med., specialistom ginekologom in porodničarjem, vodjo oddelka za operativno ginekologijo v UKC Ljubljana (objavljen tudi na portalu Zlata leta) in na Sončku), v katerem sem se pogovarjala o pripravah na ginekološke operacije, samih operativnih posegih v Sloveniji ter negi za telo in dušo, ki jo po takih operacijah lahko in morajo opraviti ženske same. Zdrav način življenja, optimizem in ljubezen do sebe pospešujejo tudi celjenje ran.

Pogovarjala sva se tudi o tem, da vsaka informacija, ki jo najdemo na internetu na nestrokovnih forumih, ni nujno dobra.

V Sloveniji opravljajo ginekološke operacije tako za rakasta kot nerakasta obolenja, v UKC jih je verjetno še največ?
»V UKC Ljubljana je največ ginekoloških operacij v Sloveniji, sploh, ker pridejo tja bolnice iz vse Slovenije. Naši uspehi v ginekologiji so primerljivi z Evropo. Tako na področju preventive kot operativnih posegov. Najslabše se odrežemo pri raku jajčnika, doma in v tujini.«

Zakaj?
»To je skrit rak, ki se v nekaj tednih razvije od obvladljivega do skoraj neobvladljivega stanja. In zanj ni preventive! Razvije se lahko v treh tednih, sprva ne povzroča bolečin, na ultrazvoku en mesec prej še ni videti nobenih sprememb, te so vidne šele, ko se rak razseje. V trebuhu je ogromno prostora in rak lahko hitro raste. Vse, kar se opazi, je, da se ženska počuti napeto, krilo ji postane ozko.«

Zagotovo je pomemben prav odnos do svojega telesa, pa tudi pozitiven načinu življenja, ki preprečuje nastanek bolezni.
»Da, ženska bi morala živeti s čim manjšim stresom, imeti dovolj počitka(hja, kar še meni ne uspeva vedno), morala bi se dovolj gibati in primerno prehranjevati.«

Kljub vsemu optimizmu in pozitivnemu življenju pa lahko pride do bolezni.
»Da, se zgodi. In v tistih trenutkih optimizem pomaga, da se ženska spopade z vsem, kar prinaša bolezen, z vso odgovornostjo in dobro voljo.«

Ob manjših bolečinah in težavah marsikatera ženska najprej pije zeliščne čaje in vzame kako tableto proti bolečinam, ker pa vzroka za bolečine ne pozna, je zagotovo dobro oditi na pregled.
»Tako je. Dobro je oditi na pregled, da odkrijemo vzrok in da ta vzrok pozdravimo oziroma odpravimo.«

Določene bolezni lahko pozdravimo z zdravili, raka pa verjetno ne?
»Razna vnetja pozdravimo z antibiotiki. Rakasta obolenja pa zaenkrat z operacijami, razen pri zelo redkih primerih. Zavedati se moramo, da lahko sploh začetne spremembe, ki so tudi v manjšem obsegu, uspešno odpravimo z manjšimi posegi. Mogoče bodo v bližnji prihodnosti razvili biološka zdravila, s katerimi bodo ozdravili tudi katerega raka rodil, a zdaj tega še ni. Mogoče bodo name kot na kirurga gledali moji vnuki in pravnuki kot na mesarja, he he, a zdaj je kirurško zdravljenje najbolj učinkovito. Zdaj se seveda pogovarjava o ozkem delu zdravljenja – o kirurgiji. Ponavadi pa gre za kombinacijo zdravljenja z raznimi metodami.«

Torej tudi s kemoterapijo?
»Bolj razširjene oblike zraven zdravimo še s kemoterapijo. Zdravljenje s citostatiki je bolj učinkovito, če je tumor manjši. In seveda, če gre za več manjših zasevkov, ki se jih citostatiki lahko učinkovito lotijo in izničijo. Kirurgija je na nek način redukcija tumorja, da ga zmanjšamo na minimum, citostatiki pa dokončajo zdravljenje.«

Se ženska, ki čaka na operacijo, nanjo kako pripravi?
»Seveda, v fitnes ji ni treba hodit, da bi pridobila kondicijo, pomaga pa, če živi zdrav način življenja – tako da ima neko kondicijo, ni ne predebela ne presuha, zadosti pije (pa ne alkohola!) in opusti kajenje.«

Na internetu najdemo vse več informacij. So relevantne?
»Moram opozoriti – danes da internet mnogo odgovorov, laični in pollaični javnosti pa lahko povzroči ogromno strahov in grozot pri branju raznih blogov in forumov, polmedicinskih in medicinskih internetnih straneh namesto objektivnih razlag in tolažb. Vem, da so ženske po poldrugi uri raziskovanja po internetu, kaj jo čaka na operaciji in kaj potem, večinoma prestrašene. Tako da brskanje po internetu bolj odsvetujem kot priporočam.«

Pri operacijah sva. So drugačne kot pred leti?
»Splošno gledano – danes za enake bolezni izvajamo bistveno manjše, manj travmatične posege kot pa deset let nazaj. Tako da so čim manj stresni za telo. Vsaka operacija je za telo stresna, ob tem je treba vedeti tudi, da starejše telo še slabše prenaša take posege kot mlajše. Zato se trudimo, da bi bile operacije čim manj obsežne, saj bo tako okrevanje po operaciji krajše.«

Faz okrevanja je več in so različno dolge. Prva se začne takoj po operaciji.
»Da. Najprej je ženska na intenzivni negi, nato na oddelku. Čas in oblika prve faze sta odvisna od same bolezni ter vrste in obsežnosti operacije, pa tudi od starosti pacientke. Starejša kot je, več časa potrebuje. Odvisno je tudi od tega, če ima pacientka še kake druge bolezni.«

Druga faza okrevanja po ginekoloških operacijah, ko ženska okreva doma, pa je časovno malo bolj neopredeljena.
»Druga faza okrevanja je doma. Traja od 14 dni do šest tednov, odvisno od operacije, pa tudi od dela, ki ga bolnica potem opravlja.«

Potem začnejo ženske spet delati, čeprav samo okrevanje še ni končano. Delati moramo v skladu z zdravnikovimi navodili.
»To obdobje traja od enega do dva meseca. Če sedimo za računalnikom ali smo doma, ker več ne hodimo v službi, je to obdobje krajše. Paziti moramo, da tudi doma ne opravljamo težjih opravil. Če mora ženska v službi opravljati težja dela, mi napišemo prošnjo in obrazložitev za lažja dela.«

Pri okrevanju so pomembni tudi gibanje, telovadba in fizioterapija?
»Da, mirovanje ni dobro. Če ženska obleži in se ne premika, lahko dobi trombozo ven in smrtno nevarno pljučno embolijo. Že v bolnišnični oskrbi se mora razgibati v postelji, se sprehajati. Potem pa doma postopno vse bolj telovaditi, pri tem pa ne sme pretiravati.«

V toplice se še hodi?
»Včasih so bile toplice bolj dostopne. Zaradi terapij v toplicah se okrevanje pospeši. Res pa je, da so pri tem zavarovalnice zelo poostrile kriterije. Ginekologi jih še vedno priporočamo.«

Keglove vaje, vaje stiskanja medeničnih mišic, pa bi morale ženske delati ves čas, ne samo po operacijah in porodih, kajne?
»Da, ves čas. Te vaje pripomorejo tako pri boljšem zadrževanju urina kot pri boljši spolnosti.«

Kdaj po operaciji lahko ženske spet seksajo?
»Uradno šest do osem tednov, je pa spet odvisno od okrevanja. Sam priporočam prej, po štirih tednih, saj lahko zlagoma začnemo. Ob tem moramo seveda upoštevati, ali ima bolnica še kake težave, npr. če že v redu zadržuje vodo ali ima težave s kilo.«