Zadnje leto že rahlo gnezdim in sem spet vse večkrat v kuhinji, kjer rada eksperimentiram, obenem pa sem pridna in si namesto kosila med delovnim tednom, ko je domača kuhinja predaleč, že štiri mesece nisem privoščila sendviča – in telo mi je res hvaležno 🙂
Rajši zavijem v eno od manjših gostilnic, kjer ponujajo juhe in druge tople jedi, z manj mesa ali nič mesa na jedilniku. No, ko telo reče, da je čas za meso, pa grem na porcijo k Džabiriju. In tako sploh ni čudno, da sem Jacksu predlagala, da se “žrtvujem” in raziščem, kaj in kako kuhajo in pečejo v petih manjših gostilnicah v Mariboru. Za jest mi nič niso dali zastonj (da ne bi kdo planil pokonci, češ da zdaj zastonj jem po gostilnah), sem pa izvedela, kaj vse je na krožniku in kako hitro se lahko pripravi dobro kosilo.
Pa še čas sem si vzela, da sem malo razmislila o naših okusih, saj zagotovo ne bi vsak zavil v vseh pet omenjenih gostilnic, kjer pripravljajo različno hrano, ampak bi nekdo zagovarjal zgolj vegetarijansko, drugi mesno, tretji bi hotel manjše porcije, četrti večje, eden več korenja, drugi več testenin, … Sama sem rajši kot da bi se zmrdovala, ugotavljala, kaj vse dajo zraven pri pripravi jedi in če se res izognejo dodatkom, konservansom ipd. rečem, ki jih pa res ne maram.
In potem je za Večer nastalo tole:
Brez receptov seveda ne gre.
Regratova pita s čemažem, ki ga odlično pripravi Branko Fras v gostilnici Bistro Arty.
Za puranji zrezek, pečen na žaru, v lepinji, je tole osnovni recept. Pri Džabiriju zraven Dvorane Tabor sicer naredijo po boljšem receptu, a kaj ko mi niso izdali, katere začimbe in dišavnice dajo v marinado za meso, tam tudi sami spečejo lepinjo in njihova francoska omaka je tudi drugačna od osnovnega recepta. Skratka oni imajo izboljšano in skrivnostno verzijo recepta.
Saša Popelar iz gostilnice Na vogalu pa je prispevala recept za ajdovo kašo z gobami.
Kdor pa rad pripravi kaj takega, da zadiši po Kitajski, pa lahko speče riževe rezance s piščančjim mesom, kot to sicer naredi Marko Zafoštnik iz gostilnice Wok Mix.