Objemali smo Trbovlje …

Tako, spet malce kasneje objavljam nekaj, kar se je zgodilo. In spet nekaj iz Zasavja, kar mene in še koga nič več ne preseneča … Objemali smo Trbovlje. No, saj bi napisala: nekega sončnega sobotnega dopoldneva smo se spravili na pohod …. Večina bi še držala. Sobota je bila, dopoldan je bil, pohod je bil. Ni pa bilo sonca! Že od petka je namreč bolj kot kaj drugega deževalo in večinoma zelo močno … A Petra se ni dala, prav tako ne druge pogumne duše, ki smo se udeležile pohoda Objemimo Trbovlje v organizaciji Zavoda KŠTM.

Zaradi napovedanega dežja in deževnega petka sva se z Natašo spravili celo v lov za pelerinami, ki sva jih po obhodu Trbovelj le našli v neki trgovini – jaz nežno vijolično, barve pobledele, ne pa poblaznele vijolice, ki še ne ve, ali bi v tistem dežju zacvetela ali ne; Nataša pa spomladansko rumeno – tako, da je tudi mušice ne bi zgrešile, če bi se jim zahotelo posedeti na kaki veliki rumeni cvetici. 😉

Nekaj dni pred odhodom je bil mikaven opis pohoda – dolg približno 15 km, od Kleka do Žrebljevega hriba, prijetna, po večini makadamska pot, srednje zahtevna in prehojena v približno štirih do petih urah. Krajša in enostavnejša trasa pa poteka od Kleka do gostišča Brin. Med potjo bi pohodnike razvajali domačini z degustacijo domačih izdelkov, zaključek poti pa bi bil pod Žrebljevim hribom pri balinarskem klubu Buldog, kjer bi bilo poskrbljeno za topel obrok in pijačo.

Tudi skica pohoda je bila objavljena za vse tiste, ki si radi bolj vizualno, ne le opisno predstavljamo, kje bomo hodili ….

Objemimo TRbovlje 2015

Zaradi napovedanega dežja in nizkih jutranjih temperatur, ki so trmoglavile vse do sredine popoldneva, se nas je na začetku poti, pri gasilskem domu na Kleku bralo “le” dvanajst človeških pohodnikov in trije pasji spremljevalci. No, med pohodom je bilo bolj za videt, da so oni imeli spremljevalce – vsekakor pa so imeli velik pohodniški raj, ker so tekali levo, desno, naprej in nazaj ter naredili nedvomno več kilometrov kot ljudje – malo s poti v gozd, malo naprej, pa z vso hitrostjo nazaj – ja, skoraj dvojna pot je bila za njih. Pa se niso nič pritoževali …

Pritoževali pa se nismo niti mi, čeprav je bilo grdo mrzlo. Najini pelerini sta bolj ali manj uspešno opravljali svojo nalogo, prav tako vetrovke in anoraki drugih. Še šotorsko krilo se je znašlo na glavi in plečah pohodnika … a kakorkoli že obrneš, mokri smo vseeno bili …. in dobre volje, ker k sreči ni bilo 40 stopinj Celzija, pri katerih se pa res ne bi šli pohoda …. smo se tolažili. Hm, če prav pomislim, se je rumena pelerina precej bolj izkazala, saj je ostala cela. Moja, vijolična, pa je rekla po polovici poti, da se ne gre več – je bila narejena za bolj mestno sprehajanje, ne pa, da bi imel človek pod njo še nahrbtnik – a ker se je k sreči raztrgala pod pazduho, ne pa kje drugje, je opravila nalogo in bila pravzaprav zaradi luknje nadgrajena – v njen opis bi lahko dali, da je pri nošnji poskrbljeno za zračenje, tako da se pod njo ne nabira kondens. Na koncu dneva je ostala na Njivi.

Pot je bila baje lažja, ker je bil dež in ker so nekateri nosili dežnike, pa da ne bi bilo preveč vsega …. Tako so vsaj na začetku napovedali … a vseeno, no, meni se je zdelo, da gremo skoraj čisto po skici ….. od časa do časa smo kak ovinek prej ali kasneje zavili, na koncu smo imeli za sabo vendarle le dva ovinka, levega in desnega … Od Kleka čez Planinsko vas, Lizo, Čeče do Žrebljevega hriba. Do Buldoga.

Da po gozdnih poteh in makadamu ne bi zmanjkalo kamnov, je poskrbel en pohodnik, ki je ves čas nosil svoj kamen. Ledvičnega sicer, a kakor koli pogledamo, njegov je bil in z nobenim ga ni delil.

En je imel šotorsko krilo – hm, če bi bilo večje, bi se mogoče celo kje utaborili.

Ena je našla drevo. No, drevo se je našlo pred njeno glavo in poskrbelo za glasno bližnje srečanje. Zadonelo je. Pa ziher tudi zabolelo. :/

Tisti, ki smo mislili, da nas bo prekleto zeblo, smo se seveda preveč oblekli. In potem se med potjo slačili – naši nahrbtniki pa so bili vse bolj polni, namesto vse lažji …

Čutarice, plastenke in vrečke z malico smo res pridno spraznili še pred ciljem, ker je bilo pač treba se malo ustaviti … Mal’ce pri domačinih nismo dobili, prav tako ne golaža, saj je bilo premalo interesentov zanj – a naslednje leto bomo ziher bolj pridni pri naročanju hrane 🙂 😉

Dobra volja se nas je držala kot kak klop … in bila razširjena od začetka do konca vrste … skorajda bi lahko rekla, da nas je bilo res ravno prav, da smo se lahko med potjo in postanki vsi med sabo pogovarjali in se mogoče malce bolj spoznali …

Najbolj na koncu, pri Buldogu, kjer je cela četica zaključila pohod. In po dolgem klepetu in vedrenju pod streho se je večina spravila naprej po svojih poteh, najbolj vztrajni pa smo se spravili k peči in mizi.

Venček zapetih domačih pesmi je postal venec. Suha grla niso bila niti za trenutek suha, saj je bila pijača ves čas na mizi, v rokah, pomagali smo ji teči tudi po grlih … Top 5 + en pes smo si naročili še hrano, da ostane vse skupaj v ravnovesju …. 🙂

Peč pa je seveda delala brez prestanka 🙂 Sušili smo zgornja oblačila, čevlje, nogavice … kavbojke na meni so se sušile tako, da se je od njih kar kadilo, nogavice so se sušile ob peči ….. hodila sem bosa in poskrbela za malce smeha in čudenja – ja kaj, v mokrih nogavicah bi bilo slabše 😉

cevlji

Vseskozi pa je bil seveda z nami najbolj kosmati junak pohoda, ki je še pri Buldogu skakal prek klopi in se vrtel okoli naših nog, sploh, ko smo jedli 😉

pes

Pa da ne bi kdo mislil, da smo po dveh urah sedenja in hranjenja zaključili dan, kje pa … potem ko smo se spravili v dolino, se nas je več kot Top 5 s pohoda znašlo najprej pri Oskarju, potem pa na večernem koncertu v parku, skupaj s tistimi, ki sicer niso bili na pohodu – Treba je bilo bit tam. In skakat pod odrom ali malce stran od njega pri pesmih Šank Rocka in predskupin 😉 Pri vsej tej energiji se sploh ne bojim, da bi manjkali na naslednjem pohodu 😉 Ali da ne bi mogli po pohodu še na kak koncert.

Aja, tudi fotke na Facebooku kažejo, kako smo bili pogumni in kako znamo slalomirati med dežnimi kapljami

Pa ne se preveč ubadat s tem, da je bil prvojunijski pohod 23. maja 😉 🙂 🙂 Važno je, da je bil!

Najlažje je kazati s prstom na druge …

Pa smo spet tam. Slovenija je ponovno razklana in išče krivca. Kdo je kriv in ali je res kriv, da je ravnatelj naredil samomor? Pred tem pa se je razklana Slovenija spraševala, kdo je kriv in ali je res kriv, da je posnetek spolnega odnosa učiteljice in ravnatelja prišel v javnost. Ali so krivi vsi tisti, ki so ga objavili? Ali so krivi vsi tisti, ki so ga delili naprej po manj javnih kanalih? Ali sta kriva onadva, ki sta se predala strastem?

Ja, Slovenci in Slovenke imamo grdo lastnost, da s prstom kažemo na druge, takoj ko se nam zazdi, takoj ko domnevamo, takoj ko potrdimo svoja prepričanja, da so tisti, na katere kažemo, naredili nekaj narobe. In vse, kar se prej ali kasneje naredi in vse, kar prej ali kasneje izvemo, samo potrjuje naše prepričanje, da smo mi najboljši, vsi drugi pa najslabši?

Sploh pa so se v teh strastnih razpravah o seksu in dveh do objave posnetka anonimnih osebah razplamtela podrazprava o vlogi (nekaterih) medijev. Mnogi med njimi so namreč tako silovito zagrabili zgodbo o dveh akterjih, šolnikih, in snemalcu, kot da je tistih deset sekund najpomembnejših za razvoj človeštva. Mrhovinarsko, senzacionalistično poročanje, iskanje dlake v jajcu, razpravljanje o tem, kaj pravi zakon, kaj pravi morala, kaj pravi etika, kaj pravijo strokovnjaki iz šolstva, prava, varovanja osebnih podatkov, samooklicani čuvaji etike in morale v naši podalpski, …. vse se je našlo v kotlu vrele godlje, v kateri bi pravzaprav morali ostati samo akterji in njihove družine.

Njuna stvar je (bila), kaj sta delala v kabinetu. Niti od snemalca niti od medijev, urednikov in novinarjev, niti od bralcev in gledalcev niti od nikogar, ki je na družabnih omrežjih podajal svoje mnenje o spolnem odnosu, varanju, snemanju, distribuiranju.

Nismo znali prenehati. Treba je bilo moralizirati, treba je bilo kazati s prstom in treba je bilo metati kamne v prvega, drugega, tretjega. Ker s tem, ko mečemo kamne v druge, kažemo na njih, ne pa na sebe? Kažemo na njihove napake, ne pa na svoje? Kako že gre? Če drek mešaš, smrdiš v prvi vrsti sam? Ko kažeš s prstom na nekoga, kažeš s tremi prsti iste roke na sebe?

Ker ko se ukvarjaš z drugimi in njihovimi napakami, se ti ni treba ukvarjat s samim seboj in biti odgovoren za svoje življenje?

In ker se je po vsej gonji ravnatelj zlomil do te mere, da je dvignil roko na d sebe, je spet treba najti krivca? Naj bodo krivi mediji? Ja, v veliki meri so krivi za tragedijo tisti mediji, ki so naredili iz vsega skupaj superzgodbo velikih razsežnosti. Pa še zdaleč niso krivi samo mediji.

Sokrivi smo vsi. Kamen, ki so ga nekateri vrgli, zna prileteti nazaj v čelo. Roka, ki ima pet prstov, kaže z vsaj tremi na nas, ne pa na akterje ali pa zdaj na medije.

In če že morajo velik del odgovornosti/krivde prevzeti mediji, kaj naj bi bila naša naloga pri tem? Da kažemo s prstom na njih nekaj dni, potem pa jih spet kupimo in beremo, gledamo in poslušamo? Klikamo po njihovih spletnih straneh in se naslajamo ali zgražamo nad njihovimi novimi vsebinami? S tem jih vendarle podpiramo!

Jutri je nov delovni dan, čez vikend smo se spočili. Jutri pa bomo taiste medije, ki jih danes obsojamo, kupili, brali, gledali, poslušali, … In kaj smo (bomo) naredili? Nič pametnega.

Kaj ko bi vsi naredili nekaj etičnega in moralnega? Opravičili se ravnatelju in učiteljici, ker smo se sploh obregnili ob nju. Ker smo sodelovali v gonji, razpravi o zadevah, ki se nas popolnoma nič ne tičejo. In tako prevzeli del svoje odgovornosti, krivde. In podobno zahtevali tudi od medijev, ki so ne nazadnje ogledalo naše družbe, torej nas samih.

Kar se tiče samih medijev pa … takole. DNS (Društvo novinarjev Slovenije) je podalo tako izjavo:
“V Društvu novinarjev Slovenije smo pretreseni ob tragediji v Mariboru in jo močno obžalujemo. Gotovo pušča velik madež tudi v slovenskem novinarstvu, saj je pomemben del slovenskih medijev kršil osnovne profesionalne in etične standarde ter obenem posegel v pravico do zasebnosti dveh dotlej anonimnih posameznikov in njunih družin. Odgovorno uredniško presojanje, kaj je kdaj v javnem interesu in kakšne tragične posledice lahko ima nevarni medijski senzacionalizem, je povsem odpovedalo oziroma je bilo reducirano na cinično argumentacijo, da “ljudi to zanima.” V primeru, kjer ni bilo nobenega javnega interesa, so nekateri mediji poteptali meje človeškega dostojanstva, celo več, poročanje so spremenili v resničnostni šov in mariborsko zgodbo zlorabili za klike, poslušanost, gledanost, branost.
Zavračamo in obsojamo nesprejemljive in neodgovorne prakse uredniškega presojanja, poročanja in sklicevanja na javni interes v tovrstnih primerih in pozivamo k vsakokratnemu temeljitemu tehtanju javnega interesa in zelo doslednemu spoštovanju standardov novinarskega dela. V zadnjih letih so se kriteriji, kdo lahko opravlja poklic novinarja oziroma urednika zelo znižali, tudi zaradi kratkovidnih varčevalnih rezov v uredništva. V uredništvih, ki so v tem primeru prestopili vse meje poklicno dopustnega in tudi sicer dostojnega, bi uredniki morali prevzeti odgovornost za napake, kar vedno znova terjamo od drugih, mediji pa se opravičiti. – See more at: http://novinar.com/7588#sthash.sqi3seLy.dpuf” ”

Ja, to je naloga medijev. Da se vsaj opraviči zdaj. In se nauči nekaj iz tega v smislu, da ne bodo več tako senzacionalistični, mrhovinarski, ubijalski in brezobzirni.

Mi pa se moramo vprašati, čemu sploh spremljamo medije, ki nam niso všeč, čez katere govorimo vse povprek, čez katere se pritožujemo. Saj vendar znamo reči ne? Saj vendar znamo presoditi, kaj je prav in kaj ne? Torej?

Opravičujem se ravnatelju, učiteljici, njunima družinama, da sem se dotaknila njune in zgolj samo njune zgodbe. Če že kaj pomaga pri vsem skupaj, moj kamenček v mozaiku te godlje ni letel vanju. Kar je sicer v danem trenutku precej slaba tolažba.

Ustvarjam praznino

Preprosto in jasno. Ustvarjam praznino. Prostor, v katerem izginja nesprejemljivo, da bi se lahko rodilo sprejemljivo.

Vračam se s polno močjo, energijo in usmeritvijo tja, kjer je moje mesto. Tam, kjer sem jaz JAZ. Kjer ustvarjam, kjer delam, kjer ljubim, kjer je prostor za Ljubezen in Spoštovanje. Saj niti nisem odšla, le za trenutek ali dva (ki sta trajala malce več kot sekundo), sem bila del nečesa drugega, kar pa sem pravočasno spoznala kot Škodljivo, polno laži in podcenjevanja mene. In v kratkem časovnem procesu sem odhajala korak za korakom od škodljivega in se vračala k Ljubezni in Spoštovanju. Ker sem se med procesom učila in naučila veliko o sebi in sem želela to ozavestiti. Ljubim. Spoštujem, Cenim. Hvaležna sem. V moje življenje prihajajo ustvarjalni ljudje. Ljudje z uravnoteženimi srcem, dušo in glavo. Ljudje.

In vseskozi je tu »moja« boginja. Kali Ma.

Boginja mati Kali – glasnica zaključkov in novih začetkov.

Njeno sporočilo je nedvoumno: »Odpustiti moraš staro, da lahko vstopi novo.« Dodajam – odpustiti pomeni najti mir v sebi, ne glede na dogodke iz preteklosti in sedanjosti. To ne pomeni ignorantskega odnosa do vsega, kar se dogaja okrog tebe in v tebi, z drugimi ljudmi, najsi bodo »tvoji« bližnji ali daljni ali sploh ne »tvoji«. Bodi. In bodi miren. Odpusti. Pusti stran Škodljivo. Sprejmi Dobro.

Kali Ma, mati boginja je hindujska boginja časa, začetka in konca, ob njej se zavemo ciklov rojstva, smrti in ponovnega rojstva. Zato, da bi dobili nove priložnosti, nove ljudi v svoje življenje, nove izkušnje, prihodnost, se moramo očistiti, osvoboditi, spustiti od sebe zavestno tisto, česar se vede ali nevede oklepamo.

Kali Ma je utelešenje matere narave. Ta najprej počisti staro. Velikokrat z nevihtami, ognjem, močno in eksplozivno akcijo, da lahko nastanejo plodna tla za novo življenje. Energija boginje Kali je izredno močna. Čutim jo. Pomaga mi. Pomaga pri manifestaciji stvari v mojem življenju.

Kali Ma je neizprosna. Človeka vrže iz cone ugodja in udobja, prevrača ga, useka, vrže ob tla, dvigne v zrak, potisne čez rob. In potem ga ne pusti nemočnega v brezčasju in brezprostoru, ampak mu ljubeče in zanesljivo in močno pomaga, da izrazi svoj potencial. Je pomočnica in glasnica takojšnjih sprememb.

Kali Ma – boginja mati in zaščitnica, pooseblja življenjsko energijo.

Upodobitve Kali

Največkrat jo likovno ustvarijo s črnim obrazom, rdečimi očmi in dlanmi, s štirimi rokami, ogrlico s človeškimi lobanjami, z odsekano demonsko glavo v eni roki in sabljo v drugi. Drugi dve roki sta ali prazni ali z orožjem, kačo ali posodo, v kateri se steka kri iz odsekane demonske glave.

Ali pa med bojem, ko se je med njim pred njo ulegel njen mož, bog nad bogovi, oče bog. Takrat se Kali ustavi in se zave, da bila neizprosna in neustavljiva. Iztegne jezik v znak samozavedanja in osramotitve in ponovno najde samo sebe.

Zahodni svet je večinoma ne pozna kot žensko, ki je sredi boja stopila do nemočnega dojenčka in ga podojila. V svoji biti je dala prednost ženstvenosti, materinskosti, ljubezni. In bila močna kot še nikoli prej. Zahodni svet vidi velikokrat samo tisto, kar je vidno na prvi pogled in domneva, da je to vsa resnica – da je Kali Ma neizprosna bojevnica, ki pobija demone in ljudi. Ne vidi pa nežnosti, krhkosti, ki je pravzaprav moč, ljubezni, materinskosti. Zahodni svet ne vidi celote. Boginja Kali nima dveh obrazov, ni dvojne narave – celovita je in celotna.

Prikazujejo jo s tigrom in zavito v tigrovo kožo, nekajkrat tudi golo, kar predstavlja čistost in nedolžnost, kljub vsem njenim udeležbam v bojih. Njena duša je namreč čista, srce prav tako.

Njena ogrlica je iz 108 demonskih glav, ki predstavljajo črke sanskrtske abecede. Je tantrična boginja, v tantri pa so sveti zlogi sestavine manter. Je žena boga Šive, s katerim tvori celoto. On je univerzalna zavest, ona ustvarjalna sila. Skupaj sta Vse. Zato ju velikokrat upodabljajo skupaj na sliki. On je svetel, ona je temna, črna.

V njene roke znova in znova postavljajo meč, trizob, odsekano glavo demona, posodo, v kateri kaplja kri iz te glave. Meč simbolizira božansko znanje, glava predstavlja ego. Z božjim znanjem se mora uničiti ego, da bi se doseglo osvoboditev od neskončnega ciklusa reinkarnacij, od neskončnega cikla smrti in rojstev, od bolečine in omejitev tega sveta.

Rišejo jo tudi kot Mahakali. Z desetimi glavami, desetimi rokami in desetimi nogami.

Ultimativna resnica

Kali včasih nevedni enačijo z istoimenskim demonom, ki ni nič drugega kot negativen. Ona pa je boginja, ki pooseblja neznansko, zastrašujočo moč in dobro pozitivno stran. Resnica je neizprosna. Ona jo prikaže. Ona pomete in počisti z neznansko močjo, kar je mnogim zastrašujoče. Človek večinoma ne prenese močnih, nenadnih sprememb, zato se tega boji.

Kali se pojavlja v več oblikah – kot Sati (ženska s polno vrlin), kot Jaganmata (mati sveta) kot Durga (nedostopna).

Etimologija

Beseda kali pomeni čas in pomeni črno. Zato ime boginje prevajajo kot Mati časa, Tista, ki troši čas, Tista, ki je črne barve, Smrt.

Izvor

V Rigvedi, kjer je prvič omenjena, ni opisana kot boginja, ampak kot črni jezik, eden od sedmih plamenov boga ognja. A potem je že prototip boginje Raatri in Durge.

Pripovedujem …

Pripovedujem. Ne berem. Vsaj ne na nastopih. S knjigo ali šopom listov v roki bi namreč med mano in poslušalci naredila oviro, zid, kar pa nočem. Potem ne more med nami teči energija, tako kot bi lahko, če med nami ni ovir.

Zgodbice in zgodbe. Kratke in dolge. Rajši imam ta izraz kot pa pravljice, basni, pripovedke, … Ker je toliko širši in globlji in večpomenski, da zajame več.

Otrokom. Najzahtevnejšem občinstvu na svetu. Ker so odkriti in resnicoljubni. Če se ujamemo, mi to pokažejo. Če ne, prav tako. Če jih začne dolgočasiti zgodbica ali zgodba, bodo to pokazali. Če jih veseli in pritegne, bodo vse bolj zavzeto poslušali in lezli v zgodbo, tako da bodo postali del nje.

Otrokom. Zato, ker sama ne padem, niti ne smem, tako globoko v zgodbo, da ne bi opazila, ali otroci še sledijo. Manjši kot so, krajša je zgodba. In če se med njimi najde iskriv otrok, čigar iskrice so tako živahne, da ne more biti ne zbran ne na miru, mu dam možnost, da sodeluje z mano in postane del dialgo, del godbe, del vsega.

Ker se po moje zgodb ne pripoveduje zaradi zgodb samih ali zaradi pripovedovalca ali pripovedovalke, ampak zaradi doživetja občinstva. Ta ne pride zgolj poslušati in slišati, zgolj gledati in videti, zgolj čutiti in začutiti, ampak pride po doživljaj, doživetje. Kar pa ni nujno, da se mora adrenalinsko skakati, lahko se samo sedi in doživlja. Lahko se seveda tudi skače. A mogoče se bo takrat del zgodbe izgubil in pojavil čisto nepričakovano nekje drugje ob drugem času.

Pripovedujem.

Zgodbe.

Odraslim.

Lahko celo iste kot otrokom. Da jih spomnim na to, kako je bilo nekoč, ko se ni vsak dan gledalo televizije, ko se ni vsak dan brzelo kam. Ko smo zvečer lahko ustavili čas in bili sami s seboj, z družino ali s prijatelji. Mogoče v dnevni sobi ali na terasi. Ali pa v kaki kmečki izbi. Lahko celo v garaži, kjer so ženske ob večerih ličkale koruzo – še zdaj se spomnim tega …

Ko smo sedeli na klopi ob veliki peči in poslušali očeta ali mamo, dedka ali babico. Ki so pripovedovali, kaj se jim je zgodilo tisti dan. Ali pred leti na počitnicah, pri delu, na izletu ali … Ali pa so se spomnili zgodbe iz otroštva in jo delili z nami. ALi pa so preprosto povedali nekoč slišano, nekoč prebrano, nekoč zapisano zgodbo. Mogoče ljudsko. Mogoče avtorsko. Mogoče skorajda neznano ali pa tako, ki jo vsi poznajo. In takrat smo znali poslušati. In govoriti, ko je bil čas za to.

Zgodbe za odrasle so lahko popolnoma drugačne od tistih, ki se jih pripoveduje otorkom. Lahko so pustolovske. Pa razni miti in legende. Deli romanov, ki smo si jih najbolj zapomnili, ker so prinašali v danem trenutku ravno tisto, kar je postalo ogledalo nas samih ali pa ravno nasprotje. Mogoče zgolj slikovite podobe narave, ljudi in njihovih značajev. Lahko so zgodbe iz naše zgodovine, povesti iz domačih logov, ki še vedno polzijo mimo nas in nam burijo domišljijo ali pa mirijo nemirno dušo.

Zgodbe o čarovniških procesih, ki jih je bilo nekoč polno po vsej deželi. Zgodbe o rokomavhih. Pa ljubezenske. Viteške. Gusarske. O odsekanih rokah. In duhovih. Smešne. Resne. Gozovite. Domišljijske. Erotične. Pa tudi tiste, pri katerih pokimaš in rečeš: “Res je bilo tako.”

Toliko jih je, da bom vedno lahko kakšno povedala. Ker jih pripovedujem z ljubeznijo. Ker jih pripovedujem iz duše. Ker se me dotaknejo. Tako kot se me dotaknejo poslušalci in poslušalke, ki pridejo po doživetje in ga tudi doživijo.

Iskanje pravega partnerja se začne v nas samih

Mnogi iščejo ljubezen. Kar nekaj med njimi je takšnih, ki pravijo, da so polni ljubezni in da iščejo, čakajo nekoga, da mu bodo to ljubezen podarili in sprejeli njegovo ljubezen. Precej manj ljudi pa govori, razmišlja ali se odloča o tem, da bi iskali ljubezenski odnos, bili pripravljeni vložiti nekaj truda, energije v odnos. Če se namreč ljubezen lahko pojavi tudi sama od sebe, živi v nas, jo čutimo, sprejemamo in dajemo v najrazličnejših oblikah, ne samo ljubezen med dvema ljubezenskima partnerjema, je ljubezenski odnos nekaj, za kar se odločimo.

(Malce razmišljanja, podkrepljenega s strokovnostjo – napisala za naročnika, pa objavljam še tukaj ….)

 

Slika0775

Ljubezen je lahko vzrok, ni pa to vse, kar se potrebuje za ljubezenski odnos
Ljubezen je čustvo. To torej obstaja ali pa ne. Razdelimo jo na več vrst – govorimo o starševski ljubezni, pa tudi partnerski, ne nazadnje tudi o tovariški ljubezni med sovrstniki v vrtcu in šoli pa še kateri drugi. Mi tokrat ostajamo pri ljubezni med dvema partnerjema. Ne more se je ovrednotiti kot majhno ali veliko, slabo ali dobro, najboljšo ali odlično. Zgolj je ali pa je ni. Radi rečemo, da vodi svet, da nas žene naprej, da smo zaradi nje pripravljeni spremeniti se na boljše, premikati gore, odmikati vse ovire, da bi prišli do ljubljene osebe. Ljubezen je (lahko) vzrok, povod za vzpostavitev ljubezenskega odnosa, ni pa to vse, kar je potrebno, da do kakovostnega ljubezenskega življenja res pride, da se ta ohranja in neguje. Za ljubezenski odnos je potrebna tudi obojestranska odločenost in pripravljenost nekaj narediti.

Pri odnosu postavljamo pogoje, tudi pri ljubezni je tako
Če se primerja ljubezen in odnos, lahko govorimo o tem, da je v določenih situacijah ljubezen lahko brezpogojna, vendar ne partnerska – pri tem moramo ljubezen ločiti od privlačnosti in zaljubljenosti. Že samo zaradi definicije pojma »odnos« – dober, kakovosten odnos je tisti, ki je vzajemen, medsebojno koristen – pa pri odnosu govorimo o pogojih.

Slika1039

Ovrednotimo odnose
Ljubezenski odnos lahko ovrednotimo. Nekateri imajo odlične ljubezenske, partnerske odnose, drugi povprečne, nekateri solidne, korektne, nekateri izredno slabe, neprimerne, celo škodljive za enega ali oba. Nekaj jih je tudi odvisnih od odnosov. Veliko je odvisno od tega, koga smo si izbrali za ljubezenskega partnerja, kakšni smo mi sami, zakaj in čemu smo si nekoga izbrali, kakšno vlogo smo mu dodelili v našem življenju. Če se odločimo za ljubezenski odnos, pa je to še vedno premalo. Odnos ni samoumeven, treba ga je vzpostavit, negovat, ohranjat. Za odnos, pa naj bo prijateljski ali ljubezenski, se potrudimo. Ohranjamo stike, komuniciramo, se pogovarjamo, podpiramo, vlagamo vanj sebe in svojo energijo, čas, imamo s partnerjem oziroma partnerko spolne odnose, spoštujemo njegove/njene želje, potrebe.

Ko ti na avtocesti med vožnjo raznese gumo ….

Če se po jutru dan pozna, bo danes še razburljivo. Zame in za naš prevozniški tim se je namreč začel z gumidefektom na štajerski avtocesti. Da bi bilo bolj vznemirljivo, se je to zgodilo med vožnjo, da bi bilo še bolj vznemirljivo – pri veliki hitrosti in gneči. In razumljivo, ko je Dejan zavijal na odstavni pas, smo se vsi v avtu spomnili nedavne nesreče na isti avtocesti in pogledali, ali za nami vozi kak tovornjak. Bil je. In stisnilo nas je pri srcu.

No, dan se je začel že prej, ko smo krmežljavih oči, pa vendar, kot vsako jutro, dobre volje vstopale ena za drugo v Dejanov avto. Najprej jaz in Irena v Mariboru, v Račah pa še Neva in Andreja. Jutranji obred pozdravljanja smo začinili s tem, da se bo treba, ko se vrnemo iz Ljubljane, spraviti k športu in rekreaciji, kolesarjenju, sprehodih, teku ali pa čemu še bolj prijetnemu – ker se ob stalni, vsakodnevni vožnji v prestolnico in nazaj človek preveč zasedi. Sicer pa je bila naša današnja jutranja vožnja skoraj brez posebnosti (gneče smo že vajeni, zato gremo pol ure prej iz Maribora, da imamo nekaj časovne rezerve).

Brez posebnosti – dokler ni pred izvozom za Celje – vzhod pod Andrejo nekaj zaropotalo. No, skoraj glasno zašumelo. »Guma!« sem rekla istočasno, kot je Dejan retorično vprašal, ali je šla guma. Jap. In takoj se je bilo treba spraviti z voznega pasa na odstavni. Tri sekunde kasneje smo se vsi v avtu spraševali, ali se ustavimo ali gremo naprej. In ali je za nami kak kamion. Bil je. Na voznem pasu, s katerega smo se umaknili na odstavni. Z utripajočimi smerniki. Ja, nič ustavit se je bilo treba, naprej namreč več ni šlo. Ženske smo čez deset sekund že stale v visoki travi med slinastimi rdečimi polži. Nikakor ne na cesti, na asfaltu, ampak na travi, nekaj metrov stran od avta. S telefoni v rokah – ker je bilo treba priklicati pomoč na cesti in urediti nov prevoz do Ljubljane. Tak čas je Dejan vzel brezrokavnik in trikotnik iz prtljažnika. Pa nam povedal, da se gume ne bo menjavalo, ker rezervne gume pač ta avto nima – ima pa sprej. Pa tudi on je že imel v roki telefon.

In ker je bilo še sveže jutro in ker so mimo z nezmanjšano hitrostjo vozili tovornjaki in osebni avtomobili, nas je zazeblo. Sploh, ko je kak tovornjak šel neizmerno blizu stoječega avta. Prav nič prijeten občutek.

Image

 

In potem se je izkazalo, pod kakšno zvezdo smo rojeni in kako je pomembno, da takoj ukrepaš. Niti deset minut za našo prisilno ustavitvijo ni minilo, ko je za nami že stal avto z utripajočimi lučmi. Asistenca na cesti. Dežurni, ki vozi v krogu po AC in pomaga, ko je treba. Ne tisti, ki bi ga priklicali na pomoč preko telefona, ne, tisti, bi potreboval precej več minut. In tak čas, ko sta moška ob razf… gumi ugotovila, da bo treba avto odvleči z avtoceste do vulkanizerja, ker zgolj hitro sprejanje ne bo pomagalo, se je ženskam nasmehnila telefonska sreča – znanci in prijatelji so se nam oglašali na telefon takoj. In pet minut po »neljubem dogodku« je Andreji nekdo prek prevoz.org potrdil, da nas lahko čez deset minut pobere kar tam, ker je že na poti v Ljubljano in ima prostor za tri. Četrto, Nevo, pa je pobral nekaj minut za nami njen znanec. Dejan pa se je z asistenco spravil do vulkanizerja. Me smo si nato še s hitro telefonsko akcijo zagotovile prevoz domov.

Tako. Dogajalo se nam je, čeprav se nam k sreči ni zgodilo nič. Zadnje kolo bo zamenjano, plehu se ni zgodilo nič, prav tako ne nam. Zamudile smo sicer pol ure na naša delovna mesta – pa še to bolj zaradi gneče na AC pred Ljubljano, ker je pač bila »običajna« jutranja konica, ki se ji sicer ob redni vožnji izognemo, ker gremo pol ure prej iz Maribora.
Zamuda je zanemarljiva v primerjavi z vsem mogočim in nemogočim, kar bi se lahko zgodilo, če bi drugače reagirali in če ne bi imeli super sreče v nesreči.

Dodatek:

Po nekaj urah pa izvemo, da je bila guma najverjetneje  prerezana. Informacija je bila začinjena z zgodbo o tem, da eni režejo gume na parkiriščih, zato da lahko sledijo avtu in v primeru “gumidefekta” pomagajo lastniku avta tako, da mu ne pomagajo, ampak ga oropajo. Okej, no, kaj smo imeli dvojno srečo? 🙂  🙂  🙂