Tag Archives: ljubezen

Iskanje pravega partnerja se začne v nas samih

Mnogi iščejo ljubezen. Kar nekaj med njimi je takšnih, ki pravijo, da so polni ljubezni in da iščejo, čakajo nekoga, da mu bodo to ljubezen podarili in sprejeli njegovo ljubezen. Precej manj ljudi pa govori, razmišlja ali se odloča o tem, da bi iskali ljubezenski odnos, bili pripravljeni vložiti nekaj truda, energije v odnos. Če se namreč ljubezen lahko pojavi tudi sama od sebe, živi v nas, jo čutimo, sprejemamo in dajemo v najrazličnejših oblikah, ne samo ljubezen med dvema ljubezenskima partnerjema, je ljubezenski odnos nekaj, za kar se odločimo.

(Malce razmišljanja, podkrepljenega s strokovnostjo – napisala za naročnika, pa objavljam še tukaj ….)

 

Slika0775

Ljubezen je lahko vzrok, ni pa to vse, kar se potrebuje za ljubezenski odnos
Ljubezen je čustvo. To torej obstaja ali pa ne. Razdelimo jo na več vrst – govorimo o starševski ljubezni, pa tudi partnerski, ne nazadnje tudi o tovariški ljubezni med sovrstniki v vrtcu in šoli pa še kateri drugi. Mi tokrat ostajamo pri ljubezni med dvema partnerjema. Ne more se je ovrednotiti kot majhno ali veliko, slabo ali dobro, najboljšo ali odlično. Zgolj je ali pa je ni. Radi rečemo, da vodi svet, da nas žene naprej, da smo zaradi nje pripravljeni spremeniti se na boljše, premikati gore, odmikati vse ovire, da bi prišli do ljubljene osebe. Ljubezen je (lahko) vzrok, povod za vzpostavitev ljubezenskega odnosa, ni pa to vse, kar je potrebno, da do kakovostnega ljubezenskega življenja res pride, da se ta ohranja in neguje. Za ljubezenski odnos je potrebna tudi obojestranska odločenost in pripravljenost nekaj narediti.

Pri odnosu postavljamo pogoje, tudi pri ljubezni je tako
Če se primerja ljubezen in odnos, lahko govorimo o tem, da je v določenih situacijah ljubezen lahko brezpogojna, vendar ne partnerska – pri tem moramo ljubezen ločiti od privlačnosti in zaljubljenosti. Že samo zaradi definicije pojma »odnos« – dober, kakovosten odnos je tisti, ki je vzajemen, medsebojno koristen – pa pri odnosu govorimo o pogojih.

Slika1039

Ovrednotimo odnose
Ljubezenski odnos lahko ovrednotimo. Nekateri imajo odlične ljubezenske, partnerske odnose, drugi povprečne, nekateri solidne, korektne, nekateri izredno slabe, neprimerne, celo škodljive za enega ali oba. Nekaj jih je tudi odvisnih od odnosov. Veliko je odvisno od tega, koga smo si izbrali za ljubezenskega partnerja, kakšni smo mi sami, zakaj in čemu smo si nekoga izbrali, kakšno vlogo smo mu dodelili v našem življenju. Če se odločimo za ljubezenski odnos, pa je to še vedno premalo. Odnos ni samoumeven, treba ga je vzpostavit, negovat, ohranjat. Za odnos, pa naj bo prijateljski ali ljubezenski, se potrudimo. Ohranjamo stike, komuniciramo, se pogovarjamo, podpiramo, vlagamo vanj sebe in svojo energijo, čas, imamo s partnerjem oziroma partnerko spolne odnose, spoštujemo njegove/njene želje, potrebe.

Advertisements

Valentinovo – kakor so ga praznovali nekoč

Valentinovo je praznik, ki smo ga Slovenci in Slovenke praznovali veliko prej, kot pa so zaradi marketinških potez in čim boljše prodaje raznovrstnih izdelkov v naših krajih uvedli običaje anglosaksonskega območja. Srčki, rože, plišasti medvedki in vse ostalo je najprej okupiralo Združene države Amerike, ko so marketingarji tam osvojili tržišče, pa so sodobni običaji v smislu “kupim rože, da ti jih podarim in s tem pokažem, kako te imam rad/-a” prišli nazaj v Evropo.

Pred tem pa so valentinovo na Slovenskem praznovali drugače. Staro tradicijo sicer ponekod skušajo oživeti.  Podobno kot gregorjevo je to praznik, s katerim se praznuje ljubezen med spoloma – to je dan, ko se ptički ženijo.

Na Slovenskem imamo sicer več, predvsem spomladanskih praznikov, ko se izkazuje ljubezen, a ni nobene potrebe, da bi zaradi tega nastala zmeda in bi se ljudje spraševali, kateri dan je pravi, da se pokaže, da imaš nekoga rad. Vsak dan je pravi za ljubezen, tudi če na koledarju ni označen kot praznik.

Pozna zima in spomlad sta pač takšni, da se v tem času prebuja narava, rožice zacvetijo, drevesa in grmovja vzbrstijo, ptički se prebudijo in veselo žvrgolijo že od zgodnjega jutra naprej. Včasih se zdi, da imajo v grmovjih in na drevesih prave svatbe, toliko jih namreč je tam in tako glasno je.

In zato ni čudno, da so še ljudje povzeli tovrstne navade in se ob prebujanju narave (in hormonov) spomnili na zaljubljenost, ljubezen in prijateljstvo. In na to, da se na ta dan lahko izkažejo, ne da bi se bali zavrnitve. Ponekod so to naredili z ladjicami, ki so jih naredili, nanje napisali ime svoje ljubljene osebe in jih potem spustili po potoku, ponekod s pečenimi ptički iz testa, ki so jih podarili ljubljeni osebi, velikokrat kar vsej družini, ne samo izvoljenki ali izvoljencu svojega srca. Kasneje so naredili še kako voščilnico, ki so jo javno ali na skrivaj dali svoji simpatiji ali ljubezni. In jim na tak ali drugačen način tudi z dejanji pokazali, da je ljubezen lepa in da je srcu dobro slediti.

Ob tem pa je imelo valentinovo še širše razsežnosti – po dolgi zimi, ko nekateri ljudje niso imeli več žita in moke, so dobrodušne gospodinje spekle ptičke iz testa in jih nastavile po vejah dreves in grmovja. Potem pa so otroci iskali te ptičke in jih odnesli domov. Tako so se tistega dne najedli, če pa so imeli srečo, so ptičkov našli še več in so jih lahko jedli za zajtrk še naslednje dni, namočene v vroč čaj ali vroče mleko. Tudi tako je skupnost ljubeče poskrbela za svoje člane. Z ljubeznijo 🙂

Na zadnjem sedežu … še zadnjič v tej opciji

Opcija je prav grda beseda, a se mi ne ljubi iskati druge. Pomeni pa, da zaključujem pisanje o mojem potovanju po Bosni in nekajdnevnem bivanju v Kašteli pri Splitu, kjer sem spoznala nekaj Kočevskih medvedov. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da se je končala knjiga našega druženja – še zdaleč ne, saj se je zaključilo le uvodno, spoznavno poglavje. Kakor v kaki sagi, kjer se v uvodu razvije zasnutek klobčiča, ki bo kdovekam povlekel svoje niti. Nakažejo se drobci karakterjev glavnih in stranskih oseb, pa še to se lahko v prihodnjih poglavjih spremeni – bralec lahko kasneje ugotovi, da glavna oseba sploh ni glavna ali pa da nekdo s precej stransko vlogo v resnici odločilno vpliva na razvoj in potek dogajanja.

Še zdaj ne morem verjet, kako se mi je razširilo obzorje zaradi hitre odločitve, da grem tja, kjer še nisem bila in to tako, kot še nisem šla na tako dolgo pot. Na motorju sem bila že ničkolikokrat, a vseeno, to je bila zame na ta način zaenkrat najdaljša pot. Po poti, ki je vodila od tu naprej  sem na zadnjem sedežu prispela do Kaštele, kjer sem spoznala tako klapo ljudi, ki ji z veseljem po zdaj več kot mesec dni druženju lahko rečem prijateljice in prijatelji.  Redko komu tako rečem, saj sem bolj za kakovost kot količino. A nekaj teh prijaznih duš se je globoko usidralo v moje srce in zanje sem pripravljena storiti veliko. Po Kašteli, kjer smo se zgolj spoznavali in tipali, v kateri smeri kdo hodi ali vozi, so namreč sledile prve povezave v virtualnem in realnem življenju. Nekateri so me kar skupinsko obiskali v osrednji Sloveniji in naredili velik pozitiven vtis na mami in sina, ki ima radar za ljudi z velikim L. Sprejel jih je. Nato pa se je v Brežicah oziroma v Velikih Malencah pri Brežicah izkazalo, kakšna srca in duše bivajo v bajkerjih, ki sem jih spoznala pred tem na zadnjem sedežu. Krka je sprala umazanijo, sonce je na nebu brez oblačka sproti posušilo solze slovesa od ljudi, ki ne stopajo več tam, kjer sem jaz, duše in srca bajkerjev, ki sem jih imela čast spoznati, pa so me toplo objela medse.

In tisto, kar sem zaslutila in začutila v Kašteli, je pognalo kali v Litiji, sploh pa v Brežicah in na obisku v Izoli, kjer se je medvedkom pridružila še ena odlična bajkerka s Primorske,  ta vikend pa so v Kočevju pognali iz zemlje mali poganjki dreves prijateljstva.  Jaz pa plešem v dežju sredi tega, kar bo postalo pravi gozd. 🙂 In vsaj v prispodobi – ne na zadnjem sedežu, ker tja v prispodobi sploh ne pašem, dokler sama usmerjam krmilo mojega življenja.

Psi in mačke – dobra terapevtska družba za otroke in starostnike

Živali niso igrače, ampak živa bitja, ki nam nudijo ljubezen, pomoč in tudi terapijo.

Tale psička je tudi dobra družba na sprehodih in rekreaciji

Tale psička je tudi dobra družba na sprehodih in rekreaciji

Pred prazniki in med samimi prazniki se, sploh v družinah z majhnimi otroki, vzpostavi odnos do psov in mačk, ki kaže na to, da jih jemljemo samoumevno, kot igračke, ne pa kot živa bitja. Mamice in očetje popustijo in gredo v prazničnem duhu v trgovino ali k rejcem po malo kosmato živo kepico, nekateri tudi v azile. Kupijo ali vzamejo k sebi jih kot igračke, s katerimi se bodo igrali kratek čas, potem pa, ko bodo imeli drugo delo, jih bodo odvrgli za plot, odpeljali v gozd in tam pustili. Ali pa, če bo sreča na strani živali, odpeljali v azile ali zavetišča za živali.

Domače živali, predvsem mačke in psi, so naši zvesti spremljevalci, ki nam poleg svoje pozornosti nudijo še veliko več kot igro: prijateljstvo, zvestobo, prijaznost, družbo, … Ne nazadnje pa je lahko njihova družba in njihova pomoč tudi del psihoterapevtske pomoči, celo za pomoč slepim in invalidom. Dr. Erih Tetičkovič, sicer svetovno znan nevrokirurg, predsednik mariborskega društva za zaščito in varstvo živali, ki je po dolgih letih končno izborilo v Mariboru azil za živali, pravi: »Zavedati bi se morali ves čas, da smo vsi otroci matere Zemlje, ne da se samo občasno spomnimo nanjo in na druga bitja na njej.«

Dr. Erih Tetičkovič

Dr. Erih Tetičkovič

Marketinške poteze filmarjev in ljubezen do živali

V času pred prazniki televizijske hiše predvajajo družinske filme, v katerih so predvsem živali predstavljene na prikupen, smešen in vabljiv način. Pa ne samo televizijske hiše, tudi filmska industrija da velikokrat v tem času na trg nov film ali celovečerno risanko, ki privablja gledalce v kinoteke.

Dr. Tetičkovič se spominja filma 101 dalmatinec, ki je v kino privabil na milijone ljudi po svetu. Tik za tem pa so ljudje, navdušeni nad prikupnimi belimi psički s črnimi pikami in ‘pritisnjeni’ v kot ob poplavi plišastih psičkov in drugih igrač na temo tega filma, kupovali dalmatince zase in za svoje otroke kot za stavo. In kje je bila čez dva meseca, ko se je evforija z dalmatinci nekoliko polegla, ljudje pa so ugotovili, da morajo za pse tudi skrbeti, če jih že imajo? Na poti v zavetišča! Če so imeli psi srečo. Dr. Tetičkovič pravi, da so filmarji zlorabili praznike in začetno ljubezen do živali. No, ljudje pa vsekakor pred nakupom niso dobro premislili o odgovornosti do živali.

Treba je biti odgovoren

Dr. Tetičkovič pravi, da bi bilo bolje za družine z majhnimi otroci, da najprej razčistijo pri sebi, zakaj bi radi imeli psička ali muco. Potem pa, seveda, da se poučijo, kako je treba na primeren način skrbeti za žival. Konec koncev si lahko skrb za žival družinski člani razdelijo in ji nudijo vso potrebno ljubezen. Žival pa bo to vračala na svojstven, ljubezniv in skrben način.

Prihod novega člana – odhod živali?

Pri nakupu, pa tudi kasneje, ko je žival že nekaj časa pri hiši, je izredno pomembno, ali družina pričakuje novega člana, majhnega otroka. Takrat živali ne smemo vreči iz hiše ali jo v taki meri zapostavljati, da bo zanemarjena in na koncu zapuščena, neljubljena, ampak ji je treba novega družinskega člana predstaviti na primeren način. Naj žival ve, da jo imate še vedno radi, to ji pokažite. Dr. Tetičkovič pravi, da pse ali mačke v določenem trenutku žal velikokrat napačno postavijo na stran, namesto da bi vzpostavili dobro ravnovesje med vsemi družinskimi člani in živaljo: »Žival je najboljši poslušalec otroka, otrok pa psihomotorno dosti prej dozori ob stiku z živalmi kot tisti, ki nima stikov z živalmi.«

Starostnik in domači ljubljenci

Pes in mačka, ki čutita ljubezen in naklonjenost v družini, bosta znala to tudi vračati. Tak odnos se še posebej vidi pri starostnikih, kjer kosmata živalca na štirih nogah včasih nenadoma postane edina družba.

Najprej družba, nato že terapija

Dr. Tetičkovič povzema citat: »Kadar božam kožo svoje živali, je, kot da božam svojo dušo.« Če razložimo z npr. medicinskega vidika, pravi dr. Tetičkovič, je na svetovnem kongresu o možganski kapi Erika Friedman povedala, da je nevarnost za ponoven možganski infarkt kar devetkrat manjša pri ljudeh, ki imajo pristne stike z domačimi živalmi, predvsem mačkami in psi. Torej – božajte svojega psa in mačko, imejte ju v naročju, pogovarjajte se z njima in – bolj zdravi boste.

Terapija z živalmi v domove za starostnike

Ena od želja dr. Tetičkoviča je, da bi v mariborski univerzitetni klinični center in v domove za starostnike pripeljali pse in mačke, tako da bi zaživele ‘Tačke pomagačke’, s katerimi bi uvedli redno terapijo z živalmi za obolele in ostarele paciente, pa tudi otroke.
Ob stiku z živalmi se namreč zniža krvni pritisk, prav tako raven holesterola, itd. Zakaj jim torej ne bi pomagali pri zdravljenju na naraven način – s stikom z živaljo. »Ker pa predvsem ostareli in oboleli ne morejo priti do zavetišč za živali, da bi tam božali in sprehajali pse in mačke, je takim ljudem treba stopiti naproti in pripeljati živali v domove za ostarele,« povzema dr. Tetičkovič

Majhen korak naprej

Majhen korak naprej so naredili v Domu upokojencev Danice Vogrinec Maribor na Pobrežju, kjer je k domu prišlo nekaj mačk, ki so tam zaradi skrbi starostnikov in osebja tudi ostale. Pred domom so jim naredili hišico, kjer spijo, na klopeh pred zgradbo pa se varovancem pustijo razvajati in božati. A to je res majhen korak naprej.

Za večjega upamo, da se bo nekoč še zgodil – da bodo psi in mačke stalni obiskovalci domov za ostareli in del socialne terapije.

Najboljši prijatelj?

Najboljši prijatelj?

In če nam domišljija dela še naprej – mogoče bodo tudi zakoni kdaj nastavljeni tako, da bodo slepim in invalidom zavarovalnice krile stroške za pse spremljevalce, ki jih potrebujejo kot pomočnike za spremstvo in premagovanje manjših in večjih ovir.

Objavljeno tudi na Zlatih letih, edinstvenem portalu za medgeneracijsko sodelovanje 🙂