Najlažje je kazati s prstom na druge …

Pa smo spet tam. Slovenija je ponovno razklana in išče krivca. Kdo je kriv in ali je res kriv, da je ravnatelj naredil samomor? Pred tem pa se je razklana Slovenija spraševala, kdo je kriv in ali je res kriv, da je posnetek spolnega odnosa učiteljice in ravnatelja prišel v javnost. Ali so krivi vsi tisti, ki so ga objavili? Ali so krivi vsi tisti, ki so ga delili naprej po manj javnih kanalih? Ali sta kriva onadva, ki sta se predala strastem?

Ja, Slovenci in Slovenke imamo grdo lastnost, da s prstom kažemo na druge, takoj ko se nam zazdi, takoj ko domnevamo, takoj ko potrdimo svoja prepričanja, da so tisti, na katere kažemo, naredili nekaj narobe. In vse, kar se prej ali kasneje naredi in vse, kar prej ali kasneje izvemo, samo potrjuje naše prepričanje, da smo mi najboljši, vsi drugi pa najslabši?

Sploh pa so se v teh strastnih razpravah o seksu in dveh do objave posnetka anonimnih osebah razplamtela podrazprava o vlogi (nekaterih) medijev. Mnogi med njimi so namreč tako silovito zagrabili zgodbo o dveh akterjih, šolnikih, in snemalcu, kot da je tistih deset sekund najpomembnejših za razvoj človeštva. Mrhovinarsko, senzacionalistično poročanje, iskanje dlake v jajcu, razpravljanje o tem, kaj pravi zakon, kaj pravi morala, kaj pravi etika, kaj pravijo strokovnjaki iz šolstva, prava, varovanja osebnih podatkov, samooklicani čuvaji etike in morale v naši podalpski, …. vse se je našlo v kotlu vrele godlje, v kateri bi pravzaprav morali ostati samo akterji in njihove družine.

Njuna stvar je (bila), kaj sta delala v kabinetu. Niti od snemalca niti od medijev, urednikov in novinarjev, niti od bralcev in gledalcev niti od nikogar, ki je na družabnih omrežjih podajal svoje mnenje o spolnem odnosu, varanju, snemanju, distribuiranju.

Nismo znali prenehati. Treba je bilo moralizirati, treba je bilo kazati s prstom in treba je bilo metati kamne v prvega, drugega, tretjega. Ker s tem, ko mečemo kamne v druge, kažemo na njih, ne pa na sebe? Kažemo na njihove napake, ne pa na svoje? Kako že gre? Če drek mešaš, smrdiš v prvi vrsti sam? Ko kažeš s prstom na nekoga, kažeš s tremi prsti iste roke na sebe?

Ker ko se ukvarjaš z drugimi in njihovimi napakami, se ti ni treba ukvarjat s samim seboj in biti odgovoren za svoje življenje?

In ker se je po vsej gonji ravnatelj zlomil do te mere, da je dvignil roko na d sebe, je spet treba najti krivca? Naj bodo krivi mediji? Ja, v veliki meri so krivi za tragedijo tisti mediji, ki so naredili iz vsega skupaj superzgodbo velikih razsežnosti. Pa še zdaleč niso krivi samo mediji.

Sokrivi smo vsi. Kamen, ki so ga nekateri vrgli, zna prileteti nazaj v čelo. Roka, ki ima pet prstov, kaže z vsaj tremi na nas, ne pa na akterje ali pa zdaj na medije.

In če že morajo velik del odgovornosti/krivde prevzeti mediji, kaj naj bi bila naša naloga pri tem? Da kažemo s prstom na njih nekaj dni, potem pa jih spet kupimo in beremo, gledamo in poslušamo? Klikamo po njihovih spletnih straneh in se naslajamo ali zgražamo nad njihovimi novimi vsebinami? S tem jih vendarle podpiramo!

Jutri je nov delovni dan, čez vikend smo se spočili. Jutri pa bomo taiste medije, ki jih danes obsojamo, kupili, brali, gledali, poslušali, … In kaj smo (bomo) naredili? Nič pametnega.

Kaj ko bi vsi naredili nekaj etičnega in moralnega? Opravičili se ravnatelju in učiteljici, ker smo se sploh obregnili ob nju. Ker smo sodelovali v gonji, razpravi o zadevah, ki se nas popolnoma nič ne tičejo. In tako prevzeli del svoje odgovornosti, krivde. In podobno zahtevali tudi od medijev, ki so ne nazadnje ogledalo naše družbe, torej nas samih.

Kar se tiče samih medijev pa … takole. DNS (Društvo novinarjev Slovenije) je podalo tako izjavo:
“V Društvu novinarjev Slovenije smo pretreseni ob tragediji v Mariboru in jo močno obžalujemo. Gotovo pušča velik madež tudi v slovenskem novinarstvu, saj je pomemben del slovenskih medijev kršil osnovne profesionalne in etične standarde ter obenem posegel v pravico do zasebnosti dveh dotlej anonimnih posameznikov in njunih družin. Odgovorno uredniško presojanje, kaj je kdaj v javnem interesu in kakšne tragične posledice lahko ima nevarni medijski senzacionalizem, je povsem odpovedalo oziroma je bilo reducirano na cinično argumentacijo, da “ljudi to zanima.” V primeru, kjer ni bilo nobenega javnega interesa, so nekateri mediji poteptali meje človeškega dostojanstva, celo več, poročanje so spremenili v resničnostni šov in mariborsko zgodbo zlorabili za klike, poslušanost, gledanost, branost.
Zavračamo in obsojamo nesprejemljive in neodgovorne prakse uredniškega presojanja, poročanja in sklicevanja na javni interes v tovrstnih primerih in pozivamo k vsakokratnemu temeljitemu tehtanju javnega interesa in zelo doslednemu spoštovanju standardov novinarskega dela. V zadnjih letih so se kriteriji, kdo lahko opravlja poklic novinarja oziroma urednika zelo znižali, tudi zaradi kratkovidnih varčevalnih rezov v uredništva. V uredništvih, ki so v tem primeru prestopili vse meje poklicno dopustnega in tudi sicer dostojnega, bi uredniki morali prevzeti odgovornost za napake, kar vedno znova terjamo od drugih, mediji pa se opravičiti. – See more at: http://novinar.com/7588#sthash.sqi3seLy.dpuf” ”

Ja, to je naloga medijev. Da se vsaj opraviči zdaj. In se nauči nekaj iz tega v smislu, da ne bodo več tako senzacionalistični, mrhovinarski, ubijalski in brezobzirni.

Mi pa se moramo vprašati, čemu sploh spremljamo medije, ki nam niso všeč, čez katere govorimo vse povprek, čez katere se pritožujemo. Saj vendar znamo reči ne? Saj vendar znamo presoditi, kaj je prav in kaj ne? Torej?

Opravičujem se ravnatelju, učiteljici, njunima družinama, da sem se dotaknila njune in zgolj samo njune zgodbe. Če že kaj pomaga pri vsem skupaj, moj kamenček v mozaiku te godlje ni letel vanju. Kar je sicer v danem trenutku precej slaba tolažba.

Iskanje pravega partnerja se začne v nas samih

Mnogi iščejo ljubezen. Kar nekaj med njimi je takšnih, ki pravijo, da so polni ljubezni in da iščejo, čakajo nekoga, da mu bodo to ljubezen podarili in sprejeli njegovo ljubezen. Precej manj ljudi pa govori, razmišlja ali se odloča o tem, da bi iskali ljubezenski odnos, bili pripravljeni vložiti nekaj truda, energije v odnos. Če se namreč ljubezen lahko pojavi tudi sama od sebe, živi v nas, jo čutimo, sprejemamo in dajemo v najrazličnejših oblikah, ne samo ljubezen med dvema ljubezenskima partnerjema, je ljubezenski odnos nekaj, za kar se odločimo.

(Malce razmišljanja, podkrepljenega s strokovnostjo – napisala za naročnika, pa objavljam še tukaj ….)

 

Ljubezen je lahko vzrok, ni pa to vse, kar se potrebuje za ljubezenski odnos
Ljubezen je čustvo. To torej obstaja ali pa ne. Razdelimo jo na več vrst – govorimo o starševski ljubezni, pa tudi partnerski, ne nazadnje tudi o tovariški ljubezni med sovrstniki v vrtcu in šoli pa še kateri drugi. Mi tokrat ostajamo pri ljubezni med dvema partnerjema. Ne more se je ovrednotiti kot majhno ali veliko, slabo ali dobro, najboljšo ali odlično. Zgolj je ali pa je ni. Radi rečemo, da vodi svet, da nas žene naprej, da smo zaradi nje pripravljeni spremeniti se na boljše, premikati gore, odmikati vse ovire, da bi prišli do ljubljene osebe. Ljubezen je (lahko) vzrok, povod za vzpostavitev ljubezenskega odnosa, ni pa to vse, kar je potrebno, da do kakovostnega ljubezenskega življenja res pride, da se ta ohranja in neguje. Za ljubezenski odnos je potrebna tudi obojestranska odločenost in pripravljenost nekaj narediti.

Pri odnosu postavljamo pogoje, tudi pri ljubezni je tako
Če se primerja ljubezen in odnos, lahko govorimo o tem, da je v določenih situacijah ljubezen lahko brezpogojna, vendar ne partnerska – pri tem moramo ljubezen ločiti od privlačnosti in zaljubljenosti. Že samo zaradi definicije pojma »odnos« – dober, kakovosten odnos je tisti, ki je vzajemen, medsebojno koristen – pa pri odnosu govorimo o pogojih.

Ovrednotimo odnose
Ljubezenski odnos lahko ovrednotimo. Nekateri imajo odlične ljubezenske, partnerske odnose, drugi povprečne, nekateri solidne, korektne, nekateri izredno slabe, neprimerne, celo škodljive za enega ali oba. Nekaj jih je tudi odvisnih od odnosov. Veliko je odvisno od tega, koga smo si izbrali za ljubezenskega partnerja, kakšni smo mi sami, zakaj in čemu smo si nekoga izbrali, kakšno vlogo smo mu dodelili v našem življenju. Če se odločimo za ljubezenski odnos, pa je to še vedno premalo. Odnos ni samoumeven, treba ga je vzpostavit, negovat, ohranjat. Za odnos, pa naj bo prijateljski ali ljubezenski, se potrudimo. Ohranjamo stike, komuniciramo, se pogovarjamo, podpiramo, vlagamo vanj sebe in svojo energijo, čas, imamo s partnerjem oziroma partnerko spolne odnose, spoštujemo njegove/njene želje, potrebe.