Monthly Archives: junij 2012

Najprej se registriraj, potem pa dobiš pravice

Po sili dolžnosti sem se lotila branja nekega pravnega besedila v zvezi s povračili stroškov in  delom javnih uslužbencev, pa sem opazila, da  tudi na tem področju nimajo vsi enakih pravic – npr. pri nadomestilu za ločeno življenje je že tako, da so različne oblike partnerstev in družin drugače opredeljene in zaradi tega še vedno nekatere nimajo vseh pravic, ki pripadajo družinam in partnerjem. Ma, ja, seveda, saj je jasno, če je država padla na izpitu družinskega zakonika, kjer je ljudem prepustila, da odločajo o kratenju pravic drugih ljudeh, si pač lahko privošči tudi to, da so heteroseksualni pari zanjo več vredni kot istospolni ali kaki drugi, po splošnem prepričanju ljudi čudni in nenaravni.

Hah, saj ne morem verjet, v isti sapi pišem o javnih delavcih in istospolnih partnerjih – že vidim kamne, ki letijo proti meni 😀

Kakor koli že ….Nadomestilo za ločeno življenje pomeni nadomestilo stroškov stanovanja. Pripada javnemu uslužben­cu, ki je razporejen na delo več kot 70 kilometrov izven kraja bivališča svoje ožje družine in živi ločeno od te ožje družine. In tu se pravzaprav pojavi catch, ki sem ga opazila.  Ožja družina je za primer nadomestila za ločeno življenje opredeljena v ZUJF (Zakon za uravnoteženje javnih financ) in v aneksih. In kdo sploh spada v ožjo družino? Po tem zakonu in aneksih:  zakonec, zunajzakonski partner ter otroci in posvo­jenci, ki jih je javni uslužbenec po zakonu dolžan preživljati in jih tudi dejansko preživlja, ter partner v času trajanja registrirane istospolne partnerske skupnosti.

Čudovito, ni kaj, sprejeli so, da obstajajo istospolne partnerske skupnosti – čudovito. Ampak, morajo bit tregistirane, drugače ne velja nič. Moški, ki živi z moškim in si z njim deli kuhinjo, kavč in posteljo, se mora registrirati, da je istospolen, njegov partner pa tudi. Isto tudi ženska, ki živi z žensko in si z njo deli kuhinjo, kavč in posteljo, njena partnerica pa tudi. In če se lepo registrirajo in obelodanijo, kaj so, bodo zanje veljale take pravice, kadar je eden od partnerjev javni uslužbenec/javna uslužbenka, ki je zaradi dela razporejen/-a 70 ali več kilometrov stran od doma in živi ločeno od svoje družine/partnerja/partnerke. Juhej. Kar enim pripada samoumevno, drugim ne more, dokler se ne izpostavijo.

Sicer pa – saj ne gre za nadomestilo za ločeno življenje, čeprav sem postavila nekaj vprašanj v zvezi s tem. Bolj gre za to, da morajo eni dvigniti roko, da se jim priznajo določene pravice, drugim pa pripadajo samoumevno.

Retorično vprašanje št. 1: koliko moških in žensk živi skupaj, pa dobivajo nadomestilo za ločeno življenje?

Retorično vprašanje št. 2: koliko moških in žensk ima namenoma uradno drugačna naslova stalnega bivališča, da lahko dobivajo nadomestilo za ločeno življenje?

Retorično vprašanje št. 3: koliko moških in žensk sploh ni v zunajzakonski partnerski zvezi, pa so rekli, da so, da lahko dobivajo nadomestilo za ločeno življenje?

Retorično vprašanje št. 4: koliko istospolnih partnerjev/partnerjev ne bo registriralo istospolne partnerske skupnosti, s katero bi sicer dobili nadomestilo za ločeno življenje v dani situaciji, pa tega ne bo storilo, ker jih družba ne samo da ne bo sprejela, ampak jih bo tudi kamenjala?

Retorična izjava – men so kamni všeč, pravzaprav jih zbiram.

In madona, kako pa je, če družino sploh ne sestavljajo oče in mati in otroci ali pa registrirani istospolni partnerji ampak starši samohranilci z otroki pa kaka stara mama ali stari ata (babica ali dedek) – potem se šele zakomplira!

Ko po dežju sonce posije …

Mal’ podob z enega konca naše kokoške ….

Pomol do nebes ... 😉

Ko dež spere ves prah in vso blato, najdeš nenavadne oblike

APT

APT

Oblaki na nebu in oblaki v reki

Mal' po reki gor, mal' pa dol

Domotožje …

Verjetno se je marsikomu že zgodilo, da je prišel v nek kraj in se mu je zdelo vse tako domače, ljubo, pisano na kožo ali celo, kot da bi  lahko tam bil doma, če že ne bi bil drugje doma.  Saj lahko pride to tega zelo hitro – ker npr. pride na vzpetino, kjer je lep razgled, pa dahne: “O, kako lepo, kar tukaj bi bil in imel ta čudovit razgled vsak dan.” Pač misel, ki ti šine v glavo, nekaj hipov za tem pa je ni več. Lahko pa te potegne bolj globoko – in mene je.

Ko sem se s trumo žensk peljala prvič tja dol, sem šla zgolj na koncert. Večerni seveda. Pripeljale smo se sredi dneva, se prepustile vodenju po mestu, spoznavanju neobičajnih in običajni lokalov pa sem v vsem tistem hitrem, površnem ogledu in druženju začutila neko energijo, neko moč, ki jo je odsevalo mesto. Še preden smo se spravile na koncert, sem nenadoma stala sredi ulice, po kateri smo hodile in pomislila: “Nekaj posebnega je tu.” Pa saj sem lahko to opazila že na prvi pogled – mesto me je spomnilo na primorska mesta, čeprav ni ob morju. Tiste ozke ulice so bile nekaj posebnega, speljane gor in dol po hribu, kot da se mesto ne more raztegniti in lahko rase samo navzgor. Kot kako primorsko mesto, ki ima na eni strani morje, kamor ne more postaviti noben hiše, vrtička, terase, na drugi strani pa hrib, ki mu nudi zavetje in zaledje, ko piha burja. Pa tu ni bilo morja, niti hriba na drugi strani. A center mesta je na majhnem hribu. Nenavadno se mi je zdelo, ker sem doma v mestu, ki se razprostrira po dolini, manjše vzpetine in hribčki, okoli katerih so zrasla stanovanjska naselja, pa niso poseljeni. Tam, kamor sem prispela, pa se mi je zdelo ravno obratno – da je vse osrediščeno na hribu. Ma, saj sploh ne bi bila doma na hribu, sem pomislila – bolj na morje me vleče. Že od nekdaj.

In potem sem spoznala v tistem večeru nekaj novih obrazov, z nekaj starimi poglobila stike in pomislila, da je prav fajn spoznati nove ljudi, ki so vsaj v tistem prvem hipu ti blizu. In naslednji dan sem šla domov. Tako kot cela truma žensk, s katerimi sem bila tam.

Naslednjič sem bila tam sama. Ker sem tako želela. Odpočiti si od znanega okolja, od domačega mesta, od vsega in hkrati biti tam, ker je tam bilo cel kup prireditev, pisanih meni na kožo. In ker je bila med njimi tudi prireditev, ki je prinašala vonj po morju – zaradi nastopajočih. Pa sem šla na pot. Kar dolga je bila. A sem prispela tja in že ob vstopu iz avta sem pomislila: “Doma sem.” Spustila sem misel, da odplava, saj sem bila že malo pozna. Prva obveznost me je že čakala, potem tudi prva prireditev, pa druga obveznost. Dan je bil mrzel, pust, deževen. A dež me ni motil. V prostem času sem se sprehodila po centru, se povzpela po prvi ulici, ki je šla navzgor, pa po drugi dol, pa spet gor – vonj po tistem dežju, ki je spiral prah s ceste in streh mi je godil. Godil mi je tudi počitek pri cerkvi na vrhu mesta. In godil mi je pohod po mestu, ki sem ga lahko spoznavala s svojimi očmi, ne pa z očmi kakega vodnika. Večerna prireditev mi je prinesla vonj po morju. Istrska poezija, ljubezen do morja, eros, tanatos, … čudovito … čeprav ne na morju.

Noč je prinesla druženje prav s pesniki, ki so prej predstavljali svoje delo. Tisti dan si boljše družbe ne bi mogla zamisliti. Pili smo, jedli smo – ne samo hrano in pijačo, ampak tudi drug drugega besede.  Sredi koncerta, ki nam ni prav nič dišal, a je vseeno bil tam, kjer smo bili mi, sva z nekom zaplavala v neizčrpno temo tanatosa – smrt je del nas, smrt je ljubezen, norost, preprostost, trpljenje, olajšanje. Smrt je življenje. In odkrivala sva plast za plastjo. Smrt nam da in nam vzame. Smrt nam pokaže minljivost in večnost. Smrt nam lahko vzame sorodnike, prijatelje, ljubimca, moža, ženo …  Ko sva preplezala zidove osebnega in intimnega, sva se dotaknila najinih potomcev – njegovega mrtvega, mojega živega. Krutost smrti je neizčrpen vir bolečine. In ko zmoreš premagati bolečino z ljubeznijo, ki je v tebi in bo tam ostala tudi takrat, ko tistega, ki ji je podarjena, ni več, najdeš v sebi moč. Smrt je močna, ljubezen močnejša. Ljubezen nam pokaže minljivost in večnost. Lahko nam da sorodnike, prijatelje, ljubimca, moža, ženo … Lahko jih tudi vzame. Plezala sva in plezala z besedami preko besed.  In v tistih nočnih urah sem začutila, da sem tam lahko jaz tisto, kar sem jaz. Brez pretvarjanja, ki ga itak ne maram. Brez zatajevanja, brez obračanja besed in misli, da bi nekomu ugajala ali da bi se koga morala ubraniti. In počutila sem se doma. Dom je tam, kjer je srce, kjer je duša, kjer se počutiš dobro in zaželeno, tam, kjer si želiš biti.

Naslednji dan je bil sprva tak, kot da ne ve, kaj bi bil. Sprva kisel, potem pa zgolj samo še siv z nekaj mavričnimi podobami. In potem je posijalo sonce – mesto se je pokazalo v vsej svoji lepoti. Z družbo, ki je prišla z drugega konca Slovenije, pravzaprav s tretjega, če sem bila jaz z drugega, sem se odpravila na ponoven ogled mesta. Dihali smo čisti zrak, občudovali stuširane zgradbe, oprana drevesa, kopali smo se lahkotnem zraku, ki je dišal po nečem tako čistem, spokojnem, hkrati pa polnem tiste energije, ki je tako močna, da premika gore. In uživali vsako minuto, ki smo jo preživeli ob reki. Ta je bila tako modra, kot je bilo modro nebo, in tako sijoča kot najbolj bistri potoček visoko v gorah. Kar zaplavala bi … pa sem dahnila, sedoč tam ob reki: “Doma sem.” A vseeno, sem se morala zvečer vrniti domov. Pa sem se.

In potem sem bila tam še enkrat. Te dni. Cel dan sem delala in delala in uživala v tem, sestankovala, se družila, pisala, brala, sestavljala besedila, zbirala utrinke in si med vsem tem vzela čas za sprehod do reke, do vrha mesta, pa po skoraj vseh tistih ulicah in uličicah mestnega jedra. Mmmm, božansko. Med delom sem spoznala nove obraze. Tista mamljiva energija me je kar vabila k sodelovanju in ostajanju tam.Večer pa je prinesel poslastico, druženje z ljudmi, ki so mi po meri, ki so mi blizu, čeprav so tako daleč stran doma …Noč je bila dolga in zanimiva, spoznavala sem predele mesta, ki mi jih prej ni uspelo še spoznati. In eros in tanatos in nove in nove obraze.In bila sem to, kar sem, ves dan in zagotovo del večera.

Jutro je prineslo nov dan, nov krog, nov pohod, nova spoznavanja, nove obraze. Kot vse dneve prej, sem vzela, kar mi ugaja, kar mi ne, se nisem niti dotaknila. Zaznala sem sicer tudi kaj sivine v vseh dneh, kar sem bila tam, pa tudi veliko mavričnega, kar mi je bližje.  In ko sem se bogatejša in vsaj malo spočita od vsega adrenalina, mehkobe, ljubkosti, zaspanosti, pragmatičnosti, erosa in tanatosa odpravila domov, se mi je zdelo, kot da zapuščam svoj dom. Bolj ko sem se oddaljevala, bolj sem bila prepričana, da moram kmalu nazaj.  Na nek čuden način spadam tja, čeprav nisem tam. A bom. Kmalu. Spomini s prejšnjega življenja? Je to zaradi ljudi, ki sem jih spoznala, se z njimi družila? Zgolj naključje?

In zdaj, ko sem doma, imam domotožje po tistem. Tolažim se, da bom čez nekaj dni spet tam.