Moj prvi blog je bil na Siolovem Blogosu in tudi tam sem napisala, da sem Mavrična. Pa nisem bila edina. Bila je še D., ki si je prav tako nadela vzdevek Mavrična. Kaj hitro sva se našli … Od časa do časa sva s komentarji pod objavami povzročili malo zmede, ker je bilo videti, kot da se ena mavrična ženska pogovarja sama s sabo. No, sva rešili s številkami in postali Mavrična 1 in Mavrična 2.
Midve pa sva si prek dopisovanja v mailih in tudi pri objavah na blogih delili pesem Pravljica o mavričnih ljudeh, ki jo pojejo Šank-Rockovci.
Skorajda balada, skorajda žalostna, skorajda jamrajoča, s krasno melodijo … a zaradi dveh verzov, ki so (meni) bistvo pesmi, ne pa tisto, kar ima vonj po žalosti, melanholiji, spominu na viharje in umrle sanje mavričnih ljudi, je pesem v resnici umirjeno optimistična – ker ognja žar, ki pod pepelom tli, ni pogašen in ne bo, saj mavrica v ljudeh znova in znova poskrbi za energijo, za pot naprej, za svetlobo, za to, da tudi po viharju, po porazih, …. žar ognja tli. In dokler tli, se lahko vse naredi.
Sprejmimo dobro, zavrnimo slabo, bodimo mavrični, bodimo odprti. 😉
Link do pesmi:
Šank Rock: Pravljica o mavričnih ljudeh
