Category Archives: razmišljanje

Najlažje je kazati s prstom na druge …

Pa smo spet tam. Slovenija je ponovno razklana in išče krivca. Kdo je kriv in ali je res kriv, da je ravnatelj naredil samomor? Pred tem pa se je razklana Slovenija spraševala, kdo je kriv in ali je res kriv, da je posnetek spolnega odnosa učiteljice in ravnatelja prišel v javnost. Ali so krivi vsi tisti, ki so ga objavili? Ali so krivi vsi tisti, ki so ga delili naprej po manj javnih kanalih? Ali sta kriva onadva, ki sta se predala strastem?

Ja, Slovenci in Slovenke imamo grdo lastnost, da s prstom kažemo na druge, takoj ko se nam zazdi, takoj ko domnevamo, takoj ko potrdimo svoja prepričanja, da so tisti, na katere kažemo, naredili nekaj narobe. In vse, kar se prej ali kasneje naredi in vse, kar prej ali kasneje izvemo, samo potrjuje naše prepričanje, da smo mi najboljši, vsi drugi pa najslabši?

Sploh pa so se v teh strastnih razpravah o seksu in dveh do objave posnetka anonimnih osebah razplamtela podrazprava o vlogi (nekaterih) medijev. Mnogi med njimi so namreč tako silovito zagrabili zgodbo o dveh akterjih, šolnikih, in snemalcu, kot da je tistih deset sekund najpomembnejših za razvoj človeštva. Mrhovinarsko, senzacionalistično poročanje, iskanje dlake v jajcu, razpravljanje o tem, kaj pravi zakon, kaj pravi morala, kaj pravi etika, kaj pravijo strokovnjaki iz šolstva, prava, varovanja osebnih podatkov, samooklicani čuvaji etike in morale v naši podalpski, …. vse se je našlo v kotlu vrele godlje, v kateri bi pravzaprav morali ostati samo akterji in njihove družine.

Njuna stvar je (bila), kaj sta delala v kabinetu. Niti od snemalca niti od medijev, urednikov in novinarjev, niti od bralcev in gledalcev niti od nikogar, ki je na družabnih omrežjih podajal svoje mnenje o spolnem odnosu, varanju, snemanju, distribuiranju.

Nismo znali prenehati. Treba je bilo moralizirati, treba je bilo kazati s prstom in treba je bilo metati kamne v prvega, drugega, tretjega. Ker s tem, ko mečemo kamne v druge, kažemo na njih, ne pa na sebe? Kažemo na njihove napake, ne pa na svoje? Kako že gre? Če drek mešaš, smrdiš v prvi vrsti sam? Ko kažeš s prstom na nekoga, kažeš s tremi prsti iste roke na sebe?

Ker ko se ukvarjaš z drugimi in njihovimi napakami, se ti ni treba ukvarjat s samim seboj in biti odgovoren za svoje življenje?

In ker se je po vsej gonji ravnatelj zlomil do te mere, da je dvignil roko na d sebe, je spet treba najti krivca? Naj bodo krivi mediji? Ja, v veliki meri so krivi za tragedijo tisti mediji, ki so naredili iz vsega skupaj superzgodbo velikih razsežnosti. Pa še zdaleč niso krivi samo mediji.

Sokrivi smo vsi. Kamen, ki so ga nekateri vrgli, zna prileteti nazaj v čelo. Roka, ki ima pet prstov, kaže z vsaj tremi na nas, ne pa na akterje ali pa zdaj na medije.

In če že morajo velik del odgovornosti/krivde prevzeti mediji, kaj naj bi bila naša naloga pri tem? Da kažemo s prstom na njih nekaj dni, potem pa jih spet kupimo in beremo, gledamo in poslušamo? Klikamo po njihovih spletnih straneh in se naslajamo ali zgražamo nad njihovimi novimi vsebinami? S tem jih vendarle podpiramo!

Jutri je nov delovni dan, čez vikend smo se spočili. Jutri pa bomo taiste medije, ki jih danes obsojamo, kupili, brali, gledali, poslušali, … In kaj smo (bomo) naredili? Nič pametnega.

Kaj ko bi vsi naredili nekaj etičnega in moralnega? Opravičili se ravnatelju in učiteljici, ker smo se sploh obregnili ob nju. Ker smo sodelovali v gonji, razpravi o zadevah, ki se nas popolnoma nič ne tičejo. In tako prevzeli del svoje odgovornosti, krivde. In podobno zahtevali tudi od medijev, ki so ne nazadnje ogledalo naše družbe, torej nas samih.

Kar se tiče samih medijev pa … takole. DNS (Društvo novinarjev Slovenije) je podalo tako izjavo:
“V Društvu novinarjev Slovenije smo pretreseni ob tragediji v Mariboru in jo močno obžalujemo. Gotovo pušča velik madež tudi v slovenskem novinarstvu, saj je pomemben del slovenskih medijev kršil osnovne profesionalne in etične standarde ter obenem posegel v pravico do zasebnosti dveh dotlej anonimnih posameznikov in njunih družin. Odgovorno uredniško presojanje, kaj je kdaj v javnem interesu in kakšne tragične posledice lahko ima nevarni medijski senzacionalizem, je povsem odpovedalo oziroma je bilo reducirano na cinično argumentacijo, da “ljudi to zanima.” V primeru, kjer ni bilo nobenega javnega interesa, so nekateri mediji poteptali meje človeškega dostojanstva, celo več, poročanje so spremenili v resničnostni šov in mariborsko zgodbo zlorabili za klike, poslušanost, gledanost, branost.
Zavračamo in obsojamo nesprejemljive in neodgovorne prakse uredniškega presojanja, poročanja in sklicevanja na javni interes v tovrstnih primerih in pozivamo k vsakokratnemu temeljitemu tehtanju javnega interesa in zelo doslednemu spoštovanju standardov novinarskega dela. V zadnjih letih so se kriteriji, kdo lahko opravlja poklic novinarja oziroma urednika zelo znižali, tudi zaradi kratkovidnih varčevalnih rezov v uredništva. V uredništvih, ki so v tem primeru prestopili vse meje poklicno dopustnega in tudi sicer dostojnega, bi uredniki morali prevzeti odgovornost za napake, kar vedno znova terjamo od drugih, mediji pa se opravičiti. – See more at: http://novinar.com/7588#sthash.sqi3seLy.dpuf” ”

Ja, to je naloga medijev. Da se vsaj opraviči zdaj. In se nauči nekaj iz tega v smislu, da ne bodo več tako senzacionalistični, mrhovinarski, ubijalski in brezobzirni.

Mi pa se moramo vprašati, čemu sploh spremljamo medije, ki nam niso všeč, čez katere govorimo vse povprek, čez katere se pritožujemo. Saj vendar znamo reči ne? Saj vendar znamo presoditi, kaj je prav in kaj ne? Torej?

Opravičujem se ravnatelju, učiteljici, njunima družinama, da sem se dotaknila njune in zgolj samo njune zgodbe. Če že kaj pomaga pri vsem skupaj, moj kamenček v mozaiku te godlje ni letel vanju. Kar je sicer v danem trenutku precej slaba tolažba.

Advertisements

Ustvarjam praznino

Preprosto in jasno. Ustvarjam praznino. Prostor, v katerem izginja nesprejemljivo, da bi se lahko rodilo sprejemljivo.

Vračam se s polno močjo, energijo in usmeritvijo tja, kjer je moje mesto. Tam, kjer sem jaz JAZ. Kjer ustvarjam, kjer delam, kjer ljubim, kjer je prostor za Ljubezen in Spoštovanje. Saj niti nisem odšla, le za trenutek ali dva (ki sta trajala malce več kot sekundo), sem bila del nečesa drugega, kar pa sem pravočasno spoznala kot Škodljivo, polno laži in podcenjevanja mene. In v kratkem časovnem procesu sem odhajala korak za korakom od škodljivega in se vračala k Ljubezni in Spoštovanju. Ker sem se med procesom učila in naučila veliko o sebi in sem želela to ozavestiti. Ljubim. Spoštujem, Cenim. Hvaležna sem. V moje življenje prihajajo ustvarjalni ljudje. Ljudje z uravnoteženimi srcem, dušo in glavo. Ljudje.

In vseskozi je tu »moja« boginja. Kali Ma.

Boginja mati Kali – glasnica zaključkov in novih začetkov.

Njeno sporočilo je nedvoumno: »Odpustiti moraš staro, da lahko vstopi novo.« Dodajam – odpustiti pomeni najti mir v sebi, ne glede na dogodke iz preteklosti in sedanjosti. To ne pomeni ignorantskega odnosa do vsega, kar se dogaja okrog tebe in v tebi, z drugimi ljudmi, najsi bodo »tvoji« bližnji ali daljni ali sploh ne »tvoji«. Bodi. In bodi miren. Odpusti. Pusti stran Škodljivo. Sprejmi Dobro.

Kali Ma, mati boginja je hindujska boginja časa, začetka in konca, ob njej se zavemo ciklov rojstva, smrti in ponovnega rojstva. Zato, da bi dobili nove priložnosti, nove ljudi v svoje življenje, nove izkušnje, prihodnost, se moramo očistiti, osvoboditi, spustiti od sebe zavestno tisto, česar se vede ali nevede oklepamo.

Kali Ma je utelešenje matere narave. Ta najprej počisti staro. Velikokrat z nevihtami, ognjem, močno in eksplozivno akcijo, da lahko nastanejo plodna tla za novo življenje. Energija boginje Kali je izredno močna. Čutim jo. Pomaga mi. Pomaga pri manifestaciji stvari v mojem življenju.

Kali Ma je neizprosna. Človeka vrže iz cone ugodja in udobja, prevrača ga, useka, vrže ob tla, dvigne v zrak, potisne čez rob. In potem ga ne pusti nemočnega v brezčasju in brezprostoru, ampak mu ljubeče in zanesljivo in močno pomaga, da izrazi svoj potencial. Je pomočnica in glasnica takojšnjih sprememb.

Kali Ma – boginja mati in zaščitnica, pooseblja življenjsko energijo.

Upodobitve Kali

Največkrat jo likovno ustvarijo s črnim obrazom, rdečimi očmi in dlanmi, s štirimi rokami, ogrlico s človeškimi lobanjami, z odsekano demonsko glavo v eni roki in sabljo v drugi. Drugi dve roki sta ali prazni ali z orožjem, kačo ali posodo, v kateri se steka kri iz odsekane demonske glave.

Ali pa med bojem, ko se je med njim pred njo ulegel njen mož, bog nad bogovi, oče bog. Takrat se Kali ustavi in se zave, da bila neizprosna in neustavljiva. Iztegne jezik v znak samozavedanja in osramotitve in ponovno najde samo sebe.

Zahodni svet je večinoma ne pozna kot žensko, ki je sredi boja stopila do nemočnega dojenčka in ga podojila. V svoji biti je dala prednost ženstvenosti, materinskosti, ljubezni. In bila močna kot še nikoli prej. Zahodni svet vidi velikokrat samo tisto, kar je vidno na prvi pogled in domneva, da je to vsa resnica – da je Kali Ma neizprosna bojevnica, ki pobija demone in ljudi. Ne vidi pa nežnosti, krhkosti, ki je pravzaprav moč, ljubezni, materinskosti. Zahodni svet ne vidi celote. Boginja Kali nima dveh obrazov, ni dvojne narave – celovita je in celotna.

Prikazujejo jo s tigrom in zavito v tigrovo kožo, nekajkrat tudi golo, kar predstavlja čistost in nedolžnost, kljub vsem njenim udeležbam v bojih. Njena duša je namreč čista, srce prav tako.

Njena ogrlica je iz 108 demonskih glav, ki predstavljajo črke sanskrtske abecede. Je tantrična boginja, v tantri pa so sveti zlogi sestavine manter. Je žena boga Šive, s katerim tvori celoto. On je univerzalna zavest, ona ustvarjalna sila. Skupaj sta Vse. Zato ju velikokrat upodabljajo skupaj na sliki. On je svetel, ona je temna, črna.

V njene roke znova in znova postavljajo meč, trizob, odsekano glavo demona, posodo, v kateri kaplja kri iz te glave. Meč simbolizira božansko znanje, glava predstavlja ego. Z božjim znanjem se mora uničiti ego, da bi se doseglo osvoboditev od neskončnega ciklusa reinkarnacij, od neskončnega cikla smrti in rojstev, od bolečine in omejitev tega sveta.

Rišejo jo tudi kot Mahakali. Z desetimi glavami, desetimi rokami in desetimi nogami.

Ultimativna resnica

Kali včasih nevedni enačijo z istoimenskim demonom, ki ni nič drugega kot negativen. Ona pa je boginja, ki pooseblja neznansko, zastrašujočo moč in dobro pozitivno stran. Resnica je neizprosna. Ona jo prikaže. Ona pomete in počisti z neznansko močjo, kar je mnogim zastrašujoče. Človek večinoma ne prenese močnih, nenadnih sprememb, zato se tega boji.

Kali se pojavlja v več oblikah – kot Sati (ženska s polno vrlin), kot Jaganmata (mati sveta) kot Durga (nedostopna).

Etimologija

Beseda kali pomeni čas in pomeni črno. Zato ime boginje prevajajo kot Mati časa, Tista, ki troši čas, Tista, ki je črne barve, Smrt.

Izvor

V Rigvedi, kjer je prvič omenjena, ni opisana kot boginja, ampak kot črni jezik, eden od sedmih plamenov boga ognja. A potem je že prototip boginje Raatri in Durge.

Pripovedujem …

Pripovedujem. Ne berem. Vsaj ne na nastopih. S knjigo ali šopom listov v roki bi namreč med mano in poslušalci naredila oviro, zid, kar pa nočem. Potem ne more med nami teči energija, tako kot bi lahko, če med nami ni ovir.

Zgodbice in zgodbe. Kratke in dolge. Rajši imam ta izraz kot pa pravljice, basni, pripovedke, … Ker je toliko širši in globlji in večpomenski, da zajame več.

Otrokom. Najzahtevnejšem občinstvu na svetu. Ker so odkriti in resnicoljubni. Če se ujamemo, mi to pokažejo. Če ne, prav tako. Če jih začne dolgočasiti zgodbica ali zgodba, bodo to pokazali. Če jih veseli in pritegne, bodo vse bolj zavzeto poslušali in lezli v zgodbo, tako da bodo postali del nje.

Otrokom. Zato, ker sama ne padem, niti ne smem, tako globoko v zgodbo, da ne bi opazila, ali otroci še sledijo. Manjši kot so, krajša je zgodba. In če se med njimi najde iskriv otrok, čigar iskrice so tako živahne, da ne more biti ne zbran ne na miru, mu dam možnost, da sodeluje z mano in postane del dialgo, del godbe, del vsega.

Ker se po moje zgodb ne pripoveduje zaradi zgodb samih ali zaradi pripovedovalca ali pripovedovalke, ampak zaradi doživetja občinstva. Ta ne pride zgolj poslušati in slišati, zgolj gledati in videti, zgolj čutiti in začutiti, ampak pride po doživljaj, doživetje. Kar pa ni nujno, da se mora adrenalinsko skakati, lahko se samo sedi in doživlja. Lahko se seveda tudi skače. A mogoče se bo takrat del zgodbe izgubil in pojavil čisto nepričakovano nekje drugje ob drugem času.

Pripovedujem.

Zgodbe.

Odraslim.

Lahko celo iste kot otrokom. Da jih spomnim na to, kako je bilo nekoč, ko se ni vsak dan gledalo televizije, ko se ni vsak dan brzelo kam. Ko smo zvečer lahko ustavili čas in bili sami s seboj, z družino ali s prijatelji. Mogoče v dnevni sobi ali na terasi. Ali pa v kaki kmečki izbi. Lahko celo v garaži, kjer so ženske ob večerih ličkale koruzo – še zdaj se spomnim tega …

Ko smo sedeli na klopi ob veliki peči in poslušali očeta ali mamo, dedka ali babico. Ki so pripovedovali, kaj se jim je zgodilo tisti dan. Ali pred leti na počitnicah, pri delu, na izletu ali … Ali pa so se spomnili zgodbe iz otroštva in jo delili z nami. ALi pa so preprosto povedali nekoč slišano, nekoč prebrano, nekoč zapisano zgodbo. Mogoče ljudsko. Mogoče avtorsko. Mogoče skorajda neznano ali pa tako, ki jo vsi poznajo. In takrat smo znali poslušati. In govoriti, ko je bil čas za to.

Zgodbe za odrasle so lahko popolnoma drugačne od tistih, ki se jih pripoveduje otorkom. Lahko so pustolovske. Pa razni miti in legende. Deli romanov, ki smo si jih najbolj zapomnili, ker so prinašali v danem trenutku ravno tisto, kar je postalo ogledalo nas samih ali pa ravno nasprotje. Mogoče zgolj slikovite podobe narave, ljudi in njihovih značajev. Lahko so zgodbe iz naše zgodovine, povesti iz domačih logov, ki še vedno polzijo mimo nas in nam burijo domišljijo ali pa mirijo nemirno dušo.

Zgodbe o čarovniških procesih, ki jih je bilo nekoč polno po vsej deželi. Zgodbe o rokomavhih. Pa ljubezenske. Viteške. Gusarske. O odsekanih rokah. In duhovih. Smešne. Resne. Gozovite. Domišljijske. Erotične. Pa tudi tiste, pri katerih pokimaš in rečeš: “Res je bilo tako.”

Toliko jih je, da bom vedno lahko kakšno povedala. Ker jih pripovedujem z ljubeznijo. Ker jih pripovedujem iz duše. Ker se me dotaknejo. Tako kot se me dotaknejo poslušalci in poslušalke, ki pridejo po doživetje in ga tudi doživijo.

Mamuti so okej, tudi tisti z motorji …

Kaj je –  hec, lenoba, preveč drugega dela ali pa zgolj objava nekega tviteraša o motorističnih rokavicah – krivo, da bom, čeprav sem bila 15. februarja na mamutovanju, šele zdaj nekaj o tem zapisala na blogu? Verjetno kombinacija vsega, razen lenobe.

No, saj sem že za Večer napisala reportažo, v kateri sem pohvalila fante, ki so mamutovanje 2014 organizirali. Pa seveda, lahko bi pohvalila še vsakega motorista posebej, ker se je potrudil in od doma pripeljal v mrzlem vremenu, sicer na ravno mrazu in ledu in nekajmetrskem snegu, a vseeno velja, da so bile zimske razmere na cesti, sploh pa po poti do vrha, da je bilo težko prit celo z avtom – a eni so bili pravi heroji, saj so se pripeljali zelo od daleč. No, baje so se eni malo “prešvinglali” in se niso ravno samostojno pripeljali gor. Jaka to bolj ve kot jaz – kdo so tisti, ki so se “pofočkali”, da so se z motorji pripeljali gor in dol, pa ni bilo ravno tako. Hvalil se mi je, da je precej strog in da spominske značke taki ne dobijo. Sicer pa, saj ima prav, en red mora bit, pa čeprav iz trte zvit. No, na Facebooku sem zasledila še en komentar, da sem premalo pohvalila kuharja in jedi. Ja, ja, ja, jebela cesta, ko bom pisala o kuhariji, se bom pač bolj posvetila kuharjem in tudi golažu – priznam pa, da je bil ta božanski in da sem si potem oblizovala še prste, ker so dišali po slastnem. In da je bila hrana zelo všeč tudi psu moje spremljevalke, ker ne samo, da je polizal nekaj krožnikov z ostanki, ampak si je še postregel s štručko, kruhom, … ker so pač bajkerji pustili to njemu “na dohvat” gobca. Od navdušenja je potem še lep čas skakal po snegu. Po katerem s(m)o hodili tudi tisti obiskovalci mamutovanja, ki smo se gor pripeljali z avtom. (Priznam in se kesam ter prosim, da mi nekdo naslednje leto posodi mali moped, da se pripeljem tja gor, sicer sem dovolj trmasta, da bi šla  tudi z biciklom, a ta bi pa le bila malo prehuda za “staro žensko”). In če se vrnem h kuhariji, kuhar Andrej je dobil kasneje recept za pohorski pisker, mogoče ga bo pa kdaj upal pripravit.

No, me pa tokrat, ko sem prišla nazaj, ni več presenetilo, kako nekateri ljudje vztrajajo pri stereotipih, da so bajkerji grdi, umazani, zli, razvratni, kriminalci, brezdelneži ipd. Kar opažam že nekaj let in sem se morala tega dotaknit tudi v lanski reportaži sanjskega dopusta z motorji po Bosni in delu Hrvaške v Bonbonu, na strani 18. in 19, ki sem ji dodala niz zapisov na tem blogu “Na zadnjem sedežu”. Zdaj pa res ne vem, v katerem vzporednem svetu živim jaz in v katerem vzporednem svetu živijo ti, ki gojijo take stereotipe kot gobe v kleti. Ja, zagotovo so tudi taki bajkerji – grdi (To je precej stvar okusa, vsake oči imajo svojega malarja, jaz bi kakega meni lepega z veseljem postavila na polico in ga od časa do časa dala na ogled.), umazani (Ja, o tem bi se pa res dalo razpravljat, ker npr. na mamutovanju nimajo kopalnice in so po treh dneh mamuti zagotovo smrdeli, a baje so se vsi, potem ko so prišli v “civilizacijo”, umili. Ne vem, zakaj si še niso naredili improvizirane kopalnice, če so si že znali postavit poljsko stranišče.), zli (Čisto vsi bajkerji, ki sem jih do sedaj spoznala in se toliko zbližala, da se vsaj občasno srečamo in poklepetamo, so dobre duše, pripravljene pomagat. Sploh pa večina poudarja, da so tako povezani v mrežo, da če bi se komu daleč od doma na cesti kaj zgodilo, bi kmalu dobil pomoč od drugega bajkerja, četudi se osebno do takrat ne bi poznala.), razvratni (Hm, take se najde povsod, pa tudi take, ki jim je razvrat španska vas, takih poznam več in so mi ljubši, pridni možje in žene, zreli partnerji in partnerke, brez želja po razvratu. Je pa res, da smo lani, na morju, ne na mamutovanju, se nekateri odločili, da se rajši kopamo na otoku kot pa na plaži v mestu – ta je bila namreč po celonočnih aktivnostih polna urina, fekalij in uporabljenih kondomov, za kar pa niso skrbeli samo bajkerji, ampak tudi turisti, ki so prišli z avtom na dopust. In bilo je jaaaaak.), kriminalci (mogoče res kdo med njimi, a ne tisti, s katerimi se družim, pojma nimam, da bi kdo imel kako kartoteko (razen (zobo)zdravstvene)), brezdelneži (hm, ne me basat, vsi nekaj delajo) ….

Znajo pa se sprostit in uživat v družbi. 🙂  Gliha skup štriha …..

Mogoče pa to koga moti 😉 Mene ne.

Valentinovo – kakor so ga praznovali nekoč

Valentinovo je praznik, ki smo ga Slovenci in Slovenke praznovali veliko prej, kot pa so zaradi marketinških potez in čim boljše prodaje raznovrstnih izdelkov v naših krajih uvedli običaje anglosaksonskega območja. Srčki, rože, plišasti medvedki in vse ostalo je najprej okupiralo Združene države Amerike, ko so marketingarji tam osvojili tržišče, pa so sodobni običaji v smislu “kupim rože, da ti jih podarim in s tem pokažem, kako te imam rad/-a” prišli nazaj v Evropo.

Pred tem pa so valentinovo na Slovenskem praznovali drugače. Staro tradicijo sicer ponekod skušajo oživeti.  Podobno kot gregorjevo je to praznik, s katerim se praznuje ljubezen med spoloma – to je dan, ko se ptički ženijo.

Na Slovenskem imamo sicer več, predvsem spomladanskih praznikov, ko se izkazuje ljubezen, a ni nobene potrebe, da bi zaradi tega nastala zmeda in bi se ljudje spraševali, kateri dan je pravi, da se pokaže, da imaš nekoga rad. Vsak dan je pravi za ljubezen, tudi če na koledarju ni označen kot praznik.

Pozna zima in spomlad sta pač takšni, da se v tem času prebuja narava, rožice zacvetijo, drevesa in grmovja vzbrstijo, ptički se prebudijo in veselo žvrgolijo že od zgodnjega jutra naprej. Včasih se zdi, da imajo v grmovjih in na drevesih prave svatbe, toliko jih namreč je tam in tako glasno je.

In zato ni čudno, da so še ljudje povzeli tovrstne navade in se ob prebujanju narave (in hormonov) spomnili na zaljubljenost, ljubezen in prijateljstvo. In na to, da se na ta dan lahko izkažejo, ne da bi se bali zavrnitve. Ponekod so to naredili z ladjicami, ki so jih naredili, nanje napisali ime svoje ljubljene osebe in jih potem spustili po potoku, ponekod s pečenimi ptički iz testa, ki so jih podarili ljubljeni osebi, velikokrat kar vsej družini, ne samo izvoljenki ali izvoljencu svojega srca. Kasneje so naredili še kako voščilnico, ki so jo javno ali na skrivaj dali svoji simpatiji ali ljubezni. In jim na tak ali drugačen način tudi z dejanji pokazali, da je ljubezen lepa in da je srcu dobro slediti.

Ob tem pa je imelo valentinovo še širše razsežnosti – po dolgi zimi, ko nekateri ljudje niso imeli več žita in moke, so dobrodušne gospodinje spekle ptičke iz testa in jih nastavile po vejah dreves in grmovja. Potem pa so otroci iskali te ptičke in jih odnesli domov. Tako so se tistega dne najedli, če pa so imeli srečo, so ptičkov našli še več in so jih lahko jedli za zajtrk še naslednje dni, namočene v vroč čaj ali vroče mleko. Tudi tako je skupnost ljubeče poskrbela za svoje člane. Z ljubeznijo 🙂

Nežidana železniška postaja Zidani most

Včeraj sem se spet znašla na železniški postaji Zidani most. Zadnjega pol leta se namreč spet “pridno” vozim z vlakom, pred leti pa sta to bili dnevna in tedenska navada ter obveza. Včeraj nisem bila v Zidanem mostu samo tiste tri minute, ki jih potnik potrebuje, da bi prestopil iz enega vlaka na drugega. Predvideno je bilo, da bo Zidani most moja končna postaja potovanja z vlakom, nadaljevalo pa bi se po cesti, saj bi me moral skoraj takoj po prihodu vlaka pobrati na postaji brat, pa se je “malo” zapletlo in zavleklo, tako da sem slabo uro obtičala sredi pomembnega železniškega križišča Slovenije. Res pomembnega, saj tu mimo vozijo in se ustavljajo vlaki lokalnega, regionalnega, državnega in mednarodnega potniškega prometa pa tudi tovornega. Zidani most je križišče, saj lahko zavijete po tirih proti Ljubljani (od tam pa proti Gorenjski, Dolenjski ali Primorski), proti Celju in Mariboru (tiri pa vas v isti smeri zapeljejo tudi proti Prekmurju) ali pa proti Dobovi – vedno tudi preko meje, naprej v širni svet 😉

In vtisi obiska Zidanega mosta? Podobni kot pred nekaj meseci, ko sem tam iz drugih razlogov preživela skoraj podobno uro, le da so takrat bili na postaji še drugi potniki, ki so vsak s svojo energijo, s svojimi zgodbami, s svojimi hotenji in željami zapolnili prostor in čas napol mrtve postaje, ki si zanesljivo ne zasluži mrtvila, praznine, samote in zanemarjanja …

Včeraj pa – v tisti uri skoraj nikogar. Železniška postaja pa je v svojem medvrstično polnem prostoru prazne čakalnice, praznih peronov, praznega lokala na postaji in prazne ceste na drugi strani postaje kričala po oživljanju, po vsebinah, ki bi pritegnile ljudi, domačine, potnike, železničarje. Pa ne samo to, tudi čiščenja bi se lahko lotili, če bi že skušali oživiti prostor ter mu dati dušo in srce. Po prvih dvajsetih minutah sedenja v čakalnici, razgledovanja peronov, lokala, bližnje okolice mi je privrelo vsaj deset dobrih idej, kaj bi se lahko naredilo, da bi bilo boljše. Ker tako mrtvo in prazno vendarle ne more biti ….

Čakalnica duhov .....

Čakalnica duhov …

Zdelana tla, prazni stoli in klasično pobarvane stene “do tu naj bo ta barva, od tod naprej pa druga” …

Z eno krtačo v eno smer, z drugo v drugo .....

Z eno krtačo v eno smer, z drugo v drugo …..

In potem v čakalnici izginejo še radiatorji?

David Copperfield na delu - ograja je ostala, radiatorji izginili

David Copperfield na delu – ograja je ostala, radiatorji izginili

Kamor seže pogled …. nikjer nikogar ….

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

Korito na zunanji steni železniške postaje me je prej kot na požirek hladne, osvežujoče vode spomnilo na korita v marsikaterem kampu, ki pa niso namenjena pitju vode, ampak umivanju nog … a tudi tista so čistejša in privlačnejša kot to na Železniški postaji Zidani most.

Kar nekaj kakovostnih odstranjevalcev vodnega kamna prodajajo v prodajalnah po Sloveniji .....

Kar nekaj kakovostnih odstranjevalcev vodnega kamna prodajajo v prodajalnah po Sloveniji …..

In še nekaj korakov od peronov …. spomini na pretekle čase ….

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

Znaki življenja na klopi in travi ….

Bilo je pozimi. Nekega dne se je po Zidanem mostu sprehajala majhna in simpatična zebra. Opremljena, kot je treba za zimske razmere. A ker je zima zamujala in ni prinesla ne mrazu in ne snega, je zebra odvrgla rokavičke in veselo skakljala po travi ob klopci. Ko je končno pripeljal vlak, ki zebre vozi, kamor želijo, je še trikrat poskočila po travi, nato pa stekla na vlak … Rokavičke pa so ostale na klopci …

Nehoten nasad najlepših rož na svetu. No, vsaj meni so najlepše ....

Nehoten nasad najlepših rož na svetu. No, vsaj meni so najlepše ….

Železniška postaja Zidani most je stisnjena med reko Savo in bližnjim hribom, pod katerim teče cesta proti Hrastniku.

Železniška postaja Zidani most je stisnjena med reko Savo in bližnjim hribom, pod katerim teče cesta proti Hrastniku.

Razgled po bližnji okolici železniške postaje ti najprej ponudi velik stanovanjski blok, če si upaš stopiti v isti smeri naprej, prideš do stopnic, kot iz kake pravljice, le da se po njej ne sprehajajo princi in princeske … In potem prideš do zidanega mosta. No, do prvega. Kar trije so tam.  In vsi ponujajo zgodbe …

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

In potem je minilo zadnjih 40 minut sprehajanja po (okolici) železniške postaje Zidani most, ki ni bila prav nič židana. Odpraviti se je bilo treba tja, kamor me je vodilo srce … ne, ne v toplice, tja bomo šli kdaj drugič.

PENTACON DIGITAL CAMERA