Objemali smo Trbovlje …

Tako, spet malce kasneje objavljam nekaj, kar se je zgodilo. In spet nekaj iz Zasavja, kar mene in še koga nič več ne preseneča … Objemali smo Trbovlje. No, saj bi napisala: nekega sončnega sobotnega dopoldneva smo se spravili na pohod …. Večina bi še držala. Sobota je bila, dopoldan je bil, pohod je bil. Ni pa bilo sonca! Že od petka je namreč bolj kot kaj drugega deževalo in večinoma zelo močno … A Petra se ni dala, prav tako ne druge pogumne duše, ki smo se udeležile pohoda Objemimo Trbovlje v organizaciji Zavoda KŠTM.

Zaradi napovedanega dežja in deževnega petka sva se z Natašo spravili celo v lov za pelerinami, ki sva jih po obhodu Trbovelj le našli v neki trgovini – jaz nežno vijolično, barve pobledele, ne pa poblaznele vijolice, ki še ne ve, ali bi v tistem dežju zacvetela ali ne; Nataša pa spomladansko rumeno – tako, da je tudi mušice ne bi zgrešile, če bi se jim zahotelo posedeti na kaki veliki rumeni cvetici. 😉

Nekaj dni pred odhodom je bil mikaven opis pohoda – dolg približno 15 km, od Kleka do Žrebljevega hriba, prijetna, po večini makadamska pot, srednje zahtevna in prehojena v približno štirih do petih urah. Krajša in enostavnejša trasa pa poteka od Kleka do gostišča Brin. Med potjo bi pohodnike razvajali domačini z degustacijo domačih izdelkov, zaključek poti pa bi bil pod Žrebljevim hribom pri balinarskem klubu Buldog, kjer bi bilo poskrbljeno za topel obrok in pijačo.

Tudi skica pohoda je bila objavljena za vse tiste, ki si radi bolj vizualno, ne le opisno predstavljamo, kje bomo hodili ….

Zaradi napovedanega dežja in nizkih jutranjih temperatur, ki so trmoglavile vse do sredine popoldneva, se nas je na začetku poti, pri gasilskem domu na Kleku bralo “le” dvanajst človeških pohodnikov in trije pasji spremljevalci. No, med pohodom je bilo bolj za videt, da so oni imeli spremljevalce – vsekakor pa so imeli velik pohodniški raj, ker so tekali levo, desno, naprej in nazaj ter naredili nedvomno več kilometrov kot ljudje – malo s poti v gozd, malo naprej, pa z vso hitrostjo nazaj – ja, skoraj dvojna pot je bila za njih. Pa se niso nič pritoževali …

Pritoževali pa se nismo niti mi, čeprav je bilo grdo mrzlo. Najini pelerini sta bolj ali manj uspešno opravljali svojo nalogo, prav tako vetrovke in anoraki drugih. Še šotorsko krilo se je znašlo na glavi in plečah pohodnika … a kakorkoli že obrneš, mokri smo vseeno bili …. in dobre volje, ker k sreči ni bilo 40 stopinj Celzija, pri katerih se pa res ne bi šli pohoda …. smo se tolažili. Hm, če prav pomislim, se je rumena pelerina precej bolj izkazala, saj je ostala cela. Moja, vijolična, pa je rekla po polovici poti, da se ne gre več – je bila narejena za bolj mestno sprehajanje, ne pa, da bi imel človek pod njo še nahrbtnik – a ker se je k sreči raztrgala pod pazduho, ne pa kje drugje, je opravila nalogo in bila pravzaprav zaradi luknje nadgrajena – v njen opis bi lahko dali, da je pri nošnji poskrbljeno za zračenje, tako da se pod njo ne nabira kondens. Na koncu dneva je ostala na Njivi.

Pot je bila baje lažja, ker je bil dež in ker so nekateri nosili dežnike, pa da ne bi bilo preveč vsega …. Tako so vsaj na začetku napovedali … a vseeno, no, meni se je zdelo, da gremo skoraj čisto po skici ….. od časa do časa smo kak ovinek prej ali kasneje zavili, na koncu smo imeli za sabo vendarle le dva ovinka, levega in desnega … Od Kleka čez Planinsko vas, Lizo, Čeče do Žrebljevega hriba. Do Buldoga.

Da po gozdnih poteh in makadamu ne bi zmanjkalo kamnov, je poskrbel en pohodnik, ki je ves čas nosil svoj kamen. Ledvičnega sicer, a kakor koli pogledamo, njegov je bil in z nobenim ga ni delil.

En je imel šotorsko krilo – hm, če bi bilo večje, bi se mogoče celo kje utaborili.

Ena je našla drevo. No, drevo se je našlo pred njeno glavo in poskrbelo za glasno bližnje srečanje. Zadonelo je. Pa ziher tudi zabolelo.

Tisti, ki smo mislili, da nas bo prekleto zeblo, smo se seveda preveč oblekli. In potem se med potjo slačili – naši nahrbtniki pa so bili vse bolj polni, namesto vse lažji …

Čutarice, plastenke in vrečke z malico smo res pridno spraznili še pred ciljem, ker je bilo pač treba se malo ustaviti … Mal’ce pri domačinih nismo dobili, prav tako ne golaža, saj je bilo premalo interesentov zanj – a naslednje leto bomo ziher bolj pridni pri naročanju hrane 🙂 😉

Dobra volja se nas je držala kot kak klop … in bila razširjena od začetka do konca vrste … skorajda bi lahko rekla, da nas je bilo res ravno prav, da smo se lahko med potjo in postanki vsi med sabo pogovarjali in se mogoče malce bolj spoznali …

Najbolj na koncu, pri Buldogu, kjer je cela četica zaključila pohod. In po dolgem klepetu in vedrenju pod streho se je večina spravila naprej po svojih poteh, najbolj vztrajni pa smo se spravili k peči in mizi.

Venček zapetih domačih pesmi je postal venec. Suha grla niso bila niti za trenutek suha, saj je bila pijača ves čas na mizi, v rokah, pomagali smo ji teči tudi po grlih … Top 5 + en pes smo si naročili še hrano, da ostane vse skupaj v ravnovesju …. 🙂

Peč pa je seveda delala brez prestanka 🙂 Sušili smo zgornja oblačila, čevlje, nogavice … kavbojke na meni so se sušile tako, da se je od njih kar kadilo, nogavice so se sušile ob peči ….. hodila sem bosa in poskrbela za malce smeha in čudenja – ja kaj, v mokrih nogavicah bi bilo slabše 😉

Vseskozi pa je bil seveda z nami najbolj kosmati junak pohoda, ki je še pri Buldogu skakal prek klopi in se vrtel okoli naših nog, sploh, ko smo jedli 😉

Pa da ne bi kdo mislil, da smo po dveh urah sedenja in hranjenja zaključili dan, kje pa … potem ko smo se spravili v dolino, se nas je več kot Top 5 s pohoda znašlo najprej pri Oskarju, potem pa na večernem koncertu v parku, skupaj s tistimi, ki sicer niso bili na pohodu – Treba je bilo bit tam. In skakat pod odrom ali malce stran od njega pri pesmih Šank Rocka in predskupin 😉 Pri vsej tej energiji se sploh ne bojim, da bi manjkali na naslednjem pohodu 😉 Ali da ne bi mogli po pohodu še na kak koncert.

Aja, tudi fotke na Facebooku kažejo, kako smo bili pogumni in kako znamo slalomirati med dežnimi kapljami …

Pa ne se preveč ubadat s tem, da je bil prvojunijski pohod 23. maja 😉 🙂 🙂 Važno je, da je bil!

Ko ti na avtocesti med vožnjo raznese gumo ….

Če se po jutru dan pozna, bo danes še razburljivo. Zame in za naš prevozniški tim se je namreč začel z gumidefektom na štajerski avtocesti. Da bi bilo bolj vznemirljivo, se je to zgodilo med vožnjo, da bi bilo še bolj vznemirljivo – pri veliki hitrosti in gneči. In razumljivo, ko je Dejan zavijal na odstavni pas, smo se vsi v avtu spomnili nedavne nesreče na isti avtocesti in pogledali, ali za nami vozi kak tovornjak. Bil je. In stisnilo nas je pri srcu.

No, dan se je začel že prej, ko smo krmežljavih oči, pa vendar, kot vsako jutro, dobre volje vstopale ena za drugo v Dejanov avto. Najprej jaz in Irena v Mariboru, v Račah pa še Neva in Andreja. Jutranji obred pozdravljanja smo začinili s tem, da se bo treba, ko se vrnemo iz Ljubljane, spraviti k športu in rekreaciji, kolesarjenju, sprehodih, teku ali pa čemu še bolj prijetnemu – ker se ob stalni, vsakodnevni vožnji v prestolnico in nazaj človek preveč zasedi. Sicer pa je bila naša današnja jutranja vožnja skoraj brez posebnosti (gneče smo že vajeni, zato gremo pol ure prej iz Maribora, da imamo nekaj časovne rezerve).

Brez posebnosti – dokler ni pred izvozom za Celje – vzhod pod Andrejo nekaj zaropotalo. No, skoraj glasno zašumelo. »Guma!« sem rekla istočasno, kot je Dejan retorično vprašal, ali je šla guma. Jap. In takoj se je bilo treba spraviti z voznega pasa na odstavni. Tri sekunde kasneje smo se vsi v avtu spraševali, ali se ustavimo ali gremo naprej. In ali je za nami kak kamion. Bil je. Na voznem pasu, s katerega smo se umaknili na odstavni. Z utripajočimi smerniki. Ja, nič ustavit se je bilo treba, naprej namreč več ni šlo. Ženske smo čez deset sekund že stale v visoki travi med slinastimi rdečimi polži. Nikakor ne na cesti, na asfaltu, ampak na travi, nekaj metrov stran od avta. S telefoni v rokah – ker je bilo treba priklicati pomoč na cesti in urediti nov prevoz do Ljubljane. Tak čas je Dejan vzel brezrokavnik in trikotnik iz prtljažnika. Pa nam povedal, da se gume ne bo menjavalo, ker rezervne gume pač ta avto nima – ima pa sprej. Pa tudi on je že imel v roki telefon.

In ker je bilo še sveže jutro in ker so mimo z nezmanjšano hitrostjo vozili tovornjaki in osebni avtomobili, nas je zazeblo. Sploh, ko je kak tovornjak šel neizmerno blizu stoječega avta. Prav nič prijeten občutek.

 

In potem se je izkazalo, pod kakšno zvezdo smo rojeni in kako je pomembno, da takoj ukrepaš. Niti deset minut za našo prisilno ustavitvijo ni minilo, ko je za nami že stal avto z utripajočimi lučmi. Asistenca na cesti. Dežurni, ki vozi v krogu po AC in pomaga, ko je treba. Ne tisti, ki bi ga priklicali na pomoč preko telefona, ne, tisti, bi potreboval precej več minut. In tak čas, ko sta moška ob razf… gumi ugotovila, da bo treba avto odvleči z avtoceste do vulkanizerja, ker zgolj hitro sprejanje ne bo pomagalo, se je ženskam nasmehnila telefonska sreča – znanci in prijatelji so se nam oglašali na telefon takoj. In pet minut po »neljubem dogodku« je Andreji nekdo prek prevoz.org potrdil, da nas lahko čez deset minut pobere kar tam, ker je že na poti v Ljubljano in ima prostor za tri. Četrto, Nevo, pa je pobral nekaj minut za nami njen znanec. Dejan pa se je z asistenco spravil do vulkanizerja. Me smo si nato še s hitro telefonsko akcijo zagotovile prevoz domov.

Tako. Dogajalo se nam je, čeprav se nam k sreči ni zgodilo nič. Zadnje kolo bo zamenjano, plehu se ni zgodilo nič, prav tako ne nam. Zamudile smo sicer pol ure na naša delovna mesta – pa še to bolj zaradi gneče na AC pred Ljubljano, ker je pač bila »običajna« jutranja konica, ki se ji sicer ob redni vožnji izognemo, ker gremo pol ure prej iz Maribora.
Zamuda je zanemarljiva v primerjavi z vsem mogočim in nemogočim, kar bi se lahko zgodilo, če bi drugače reagirali in če ne bi imeli super sreče v nesreči.

Dodatek:

Po nekaj urah pa izvemo, da je bila guma najverjetneje  prerezana. Informacija je bila začinjena z zgodbo o tem, da eni režejo gume na parkiriščih, zato da lahko sledijo avtu in v primeru “gumidefekta” pomagajo lastniku avta tako, da mu ne pomagajo, ampak ga oropajo. Okej, no, kaj smo imeli dvojno srečo? 🙂  🙂  🙂

Mamuti so okej, tudi tisti z motorji …

Kaj je –  hec, lenoba, preveč drugega dela ali pa zgolj objava nekega tviteraša o motorističnih rokavicah – krivo, da bom, čeprav sem bila 15. februarja na mamutovanju, šele zdaj nekaj o tem zapisala na blogu? Verjetno kombinacija vsega, razen lenobe.

No, saj sem že za Večer napisala reportažo, v kateri sem pohvalila fante, ki so mamutovanje 2014 organizirali. Pa seveda, lahko bi pohvalila še vsakega motorista posebej, ker se je potrudil in od doma pripeljal v mrzlem vremenu, sicer na ravno mrazu in ledu in nekajmetrskem snegu, a vseeno velja, da so bile zimske razmere na cesti, sploh pa po poti do vrha, da je bilo težko prit celo z avtom – a eni so bili pravi heroji, saj so se pripeljali zelo od daleč. No, baje so se eni malo “prešvinglali” in se niso ravno samostojno pripeljali gor. Jaka to bolj ve kot jaz – kdo so tisti, ki so se “pofočkali”, da so se z motorji pripeljali gor in dol, pa ni bilo ravno tako. Hvalil se mi je, da je precej strog in da spominske značke taki ne dobijo. Sicer pa, saj ima prav, en red mora bit, pa čeprav iz trte zvit. No, na Facebooku sem zasledila še en komentar, da sem premalo pohvalila kuharja in jedi. Ja, ja, ja, jebela cesta, ko bom pisala o kuhariji, se bom pač bolj posvetila kuharjem in tudi golažu – priznam pa, da je bil ta božanski in da sem si potem oblizovala še prste, ker so dišali po slastnem. In da je bila hrana zelo všeč tudi psu moje spremljevalke, ker ne samo, da je polizal nekaj krožnikov z ostanki, ampak si je še postregel s štručko, kruhom, … ker so pač bajkerji pustili to njemu “na dohvat” gobca. Od navdušenja je potem še lep čas skakal po snegu. Po katerem s(m)o hodili tudi tisti obiskovalci mamutovanja, ki smo se gor pripeljali z avtom. (Priznam in se kesam ter prosim, da mi nekdo naslednje leto posodi mali moped, da se pripeljem tja gor, sicer sem dovolj trmasta, da bi šla  tudi z biciklom, a ta bi pa le bila malo prehuda za “staro žensko”). In če se vrnem h kuhariji, kuhar Andrej je dobil kasneje recept za pohorski pisker, mogoče ga bo pa kdaj upal pripravit.

No, me pa tokrat, ko sem prišla nazaj, ni več presenetilo, kako nekateri ljudje vztrajajo pri stereotipih, da so bajkerji grdi, umazani, zli, razvratni, kriminalci, brezdelneži ipd. Kar opažam že nekaj let in sem se morala tega dotaknit tudi v lanski reportaži sanjskega dopusta z motorji po Bosni in delu Hrvaške v Bonbonu, na strani 18. in 19, ki sem ji dodala niz zapisov na tem blogu “Na zadnjem sedežu”. Zdaj pa res ne vem, v katerem vzporednem svetu živim jaz in v katerem vzporednem svetu živijo ti, ki gojijo take stereotipe kot gobe v kleti. Ja, zagotovo so tudi taki bajkerji – grdi (To je precej stvar okusa, vsake oči imajo svojega malarja, jaz bi kakega meni lepega z veseljem postavila na polico in ga od časa do časa dala na ogled.), umazani (Ja, o tem bi se pa res dalo razpravljat, ker npr. na mamutovanju nimajo kopalnice in so po treh dneh mamuti zagotovo smrdeli, a baje so se vsi, potem ko so prišli v “civilizacijo”, umili. Ne vem, zakaj si še niso naredili improvizirane kopalnice, če so si že znali postavit poljsko stranišče.), zli (Čisto vsi bajkerji, ki sem jih do sedaj spoznala in se toliko zbližala, da se vsaj občasno srečamo in poklepetamo, so dobre duše, pripravljene pomagat. Sploh pa večina poudarja, da so tako povezani v mrežo, da če bi se komu daleč od doma na cesti kaj zgodilo, bi kmalu dobil pomoč od drugega bajkerja, četudi se osebno do takrat ne bi poznala.), razvratni (Hm, take se najde povsod, pa tudi take, ki jim je razvrat španska vas, takih poznam več in so mi ljubši, pridni možje in žene, zreli partnerji in partnerke, brez želja po razvratu. Je pa res, da smo lani, na morju, ne na mamutovanju, se nekateri odločili, da se rajši kopamo na otoku kot pa na plaži v mestu – ta je bila namreč po celonočnih aktivnostih polna urina, fekalij in uporabljenih kondomov, za kar pa niso skrbeli samo bajkerji, ampak tudi turisti, ki so prišli z avtom na dopust. In bilo je jaaaaak.), kriminalci (mogoče res kdo med njimi, a ne tisti, s katerimi se družim, pojma nimam, da bi kdo imel kako kartoteko (razen (zobo)zdravstvene)), brezdelneži (hm, ne me basat, vsi nekaj delajo) ….

Znajo pa se sprostit in uživat v družbi. 🙂  Gliha skup štriha …..

Mogoče pa to koga moti 😉 Mene ne.

Nežidana železniška postaja Zidani most

Včeraj sem se spet znašla na železniški postaji Zidani most. Zadnjega pol leta se namreč spet “pridno” vozim z vlakom, pred leti pa sta to bili dnevna in tedenska navada ter obveza. Včeraj nisem bila v Zidanem mostu samo tiste tri minute, ki jih potnik potrebuje, da bi prestopil iz enega vlaka na drugega. Predvideno je bilo, da bo Zidani most moja končna postaja potovanja z vlakom, nadaljevalo pa bi se po cesti, saj bi me moral skoraj takoj po prihodu vlaka pobrati na postaji brat, pa se je “malo” zapletlo in zavleklo, tako da sem slabo uro obtičala sredi pomembnega železniškega križišča Slovenije. Res pomembnega, saj tu mimo vozijo in se ustavljajo vlaki lokalnega, regionalnega, državnega in mednarodnega potniškega prometa pa tudi tovornega. Zidani most je križišče, saj lahko zavijete po tirih proti Ljubljani (od tam pa proti Gorenjski, Dolenjski ali Primorski), proti Celju in Mariboru (tiri pa vas v isti smeri zapeljejo tudi proti Prekmurju) ali pa proti Dobovi – vedno tudi preko meje, naprej v širni svet 😉

In vtisi obiska Zidanega mosta? Podobni kot pred nekaj meseci, ko sem tam iz drugih razlogov preživela skoraj podobno uro, le da so takrat bili na postaji še drugi potniki, ki so vsak s svojo energijo, s svojimi zgodbami, s svojimi hotenji in željami zapolnili prostor in čas napol mrtve postaje, ki si zanesljivo ne zasluži mrtvila, praznine, samote in zanemarjanja …

Včeraj pa – v tisti uri skoraj nikogar. Železniška postaja pa je v svojem medvrstično polnem prostoru prazne čakalnice, praznih peronov, praznega lokala na postaji in prazne ceste na drugi strani postaje kričala po oživljanju, po vsebinah, ki bi pritegnile ljudi, domačine, potnike, železničarje. Pa ne samo to, tudi čiščenja bi se lahko lotili, če bi že skušali oživiti prostor ter mu dati dušo in srce. Po prvih dvajsetih minutah sedenja v čakalnici, razgledovanja peronov, lokala, bližnje okolice mi je privrelo vsaj deset dobrih idej, kaj bi se lahko naredilo, da bi bilo boljše. Ker tako mrtvo in prazno vendarle ne more biti ….

Čakalnica duhov …

Zdelana tla, prazni stoli in klasično pobarvane stene “do tu naj bo ta barva, od tod naprej pa druga” …

Z eno krtačo v eno smer, z drugo v drugo …..

In potem v čakalnici izginejo še radiatorji?

David Copperfield na delu – ograja je ostala, radiatorji izginili

Kamor seže pogled …. nikjer nikogar ….

Korito na zunanji steni železniške postaje me je prej kot na požirek hladne, osvežujoče vode spomnilo na korita v marsikaterem kampu, ki pa niso namenjena pitju vode, ampak umivanju nog … a tudi tista so čistejša in privlačnejša kot to na Železniški postaji Zidani most.

Kar nekaj kakovostnih odstranjevalcev vodnega kamna prodajajo v prodajalnah po Sloveniji …..

In še nekaj korakov od peronov …. spomini na pretekle čase ….

Znaki življenja na klopi in travi ….

Bilo je pozimi. Nekega dne se je po Zidanem mostu sprehajala majhna in simpatična zebra. Opremljena, kot je treba za zimske razmere. A ker je zima zamujala in ni prinesla ne mrazu in ne snega, je zebra odvrgla rokavičke in veselo skakljala po travi ob klopci. Ko je končno pripeljal vlak, ki zebre vozi, kamor želijo, je še trikrat poskočila po travi, nato pa stekla na vlak … Rokavičke pa so ostale na klopci …

Nehoten nasad najlepših rož na svetu. No, vsaj meni so najlepše ….

Železniška postaja Zidani most je stisnjena med reko Savo in bližnjim hribom, pod katerim teče cesta proti Hrastniku.

Razgled po bližnji okolici železniške postaje ti najprej ponudi velik stanovanjski blok, če si upaš stopiti v isti smeri naprej, prideš do stopnic, kot iz kake pravljice, le da se po njej ne sprehajajo princi in princeske … In potem prideš do zidanega mosta. No, do prvega. Kar trije so tam.  In vsi ponujajo zgodbe …

In potem je minilo zadnjih 40 minut sprehajanja po (okolici) železniške postaje Zidani most, ki ni bila prav nič židana. Odpraviti se je bilo treba tja, kamor me je vodilo srce … ne, ne v toplice, tja bomo šli kdaj drugič.

Na zadnjem sedežu … še zadnjič v tej opciji

Opcija je prav grda beseda, a se mi ne ljubi iskati druge. Pomeni pa, da zaključujem pisanje o mojem potovanju po Bosni in nekajdnevnem bivanju v Kašteli pri Splitu, kjer sem spoznala nekaj Kočevskih medvedov. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da se je končala knjiga našega druženja – še zdaleč ne, saj se je zaključilo le uvodno, spoznavno poglavje. Kakor v kaki sagi, kjer se v uvodu razvije zasnutek klobčiča, ki bo kdovekam povlekel svoje niti. Nakažejo se drobci karakterjev glavnih in stranskih oseb, pa še to se lahko v prihodnjih poglavjih spremeni – bralec lahko kasneje ugotovi, da glavna oseba sploh ni glavna ali pa da nekdo s precej stransko vlogo v resnici odločilno vpliva na razvoj in potek dogajanja.

Še zdaj ne morem verjet, kako se mi je razširilo obzorje zaradi hitre odločitve, da grem tja, kjer še nisem bila in to tako, kot še nisem šla na tako dolgo pot. Na motorju sem bila že ničkolikokrat, a vseeno, to je bila zame na ta način zaenkrat najdaljša pot. Po poti, ki je vodila od tu naprej  sem na zadnjem sedežu prispela do Kaštele, kjer sem spoznala tako klapo ljudi, ki ji z veseljem po zdaj več kot mesec dni druženju lahko rečem prijateljice in prijatelji.  Redko komu tako rečem, saj sem bolj za kakovost kot količino. A nekaj teh prijaznih duš se je globoko usidralo v moje srce in zanje sem pripravljena storiti veliko. Po Kašteli, kjer smo se zgolj spoznavali in tipali, v kateri smeri kdo hodi ali vozi, so namreč sledile prve povezave v virtualnem in realnem življenju. Nekateri so me kar skupinsko obiskali v osrednji Sloveniji in naredili velik pozitiven vtis na mami in sina, ki ima radar za ljudi z velikim L. Sprejel jih je. Nato pa se je v Brežicah oziroma v Velikih Malencah pri Brežicah izkazalo, kakšna srca in duše bivajo v bajkerjih, ki sem jih spoznala pred tem na zadnjem sedežu. Krka je sprala umazanijo, sonce je na nebu brez oblačka sproti posušilo solze slovesa od ljudi, ki ne stopajo več tam, kjer sem jaz, duše in srca bajkerjev, ki sem jih imela čast spoznati, pa so me toplo objela medse.

In tisto, kar sem zaslutila in začutila v Kašteli, je pognalo kali v Litiji, sploh pa v Brežicah in na obisku v Izoli, kjer se je medvedkom pridružila še ena odlična bajkerka s Primorske,  ta vikend pa so v Kočevju pognali iz zemlje mali poganjki dreves prijateljstva.  Jaz pa plešem v dežju sredi tega, kar bo postalo pravi gozd. 🙂 In vsaj v prispodobi – ne na zadnjem sedežu, ker tja v prispodobi sploh ne pašem, dokler sama usmerjam krmilo mojega življenja.

Na zadnjem sedežu … 4

Del, podkrepljen s fotografijami. Baje povedo več kot besede. Kar sicer ne verjamem. Najboljše je beseda, zvok, slika … 😉 A kaj češ, tokrat dajem prednost sliki.

Aja, seveda, v Bonbonu (20. 8. 2013, str. 18 in 19), prilogi Večera in Primorskih novic, je izšla strnjena reportaža s potovanja: Ko duša poje, kot prede motor čoperja.

Tule pa ni zadnjega sedeža. Je pa utrinek iz etno sela Babići Rostovo.

Prvi konkretni počitek za mrcine.

Kar je videti malo čudno, je v resnici še bolj čudno. Nekdo ima v Bosni v neki hali zaprta dva tigra, samico in samca. In tole je bilo bližje bližnje srečanje z enim od njiju. Fotografirano skozi malo špranjico.

Po moje lari-fari o piramidah v Bosni. (vodič)

Tudi pri piramidah je treba malo postat in se spočit.

Delček Sarajeva. Manj znani.

Niti pod točko razno ne skočim tu dol.

In po dolgem potovanju smo spet videli morje 🙂

Veliko morja 🙂

Oljke, morje, ljubezen. Čiovo.

Utrinek z večernega sprehoda

Pred odhodom še zadnji pogled na kamp pod drevesi in ‘pići kući’ ….