Monthly Archives: september 2012

Dolgo potovanje z vrhuncem tik pred koncem :)

Včerajšnje potovanje od Novega mesta do Maribora je trajalo tri ure in pol. In zato sem se morala peljat s štiri vlaki! Najprej od Novega mesta do Trebnjega, nato od Trebnjega do Sevnice, potem od Sevnice do Zidanega mosta, na koncu pa še od Zidanega mosta do Maribora. Če bi v istem času izbrala pot preko Ljubljane, bi se peljala z dvema vlakoma – od Novega mesta do Ljubljane in od Ljubljane do Maribora – in za to porabila štiri ure in pol. Aja, za karto sem dala cca. 10 evrov.

V teh časih, ko je čas zelo dragocen, je porabljen čas prav žalostno dejstvo. K sreči sem se imela na poti odlično.

Večinoma za potovanje po avtocesti od Maribora do Novega mesta (mimo Ljubljane) ali v obratni smeri porabim z avtom uro in 45 minut, če ni prometa, tudi malo manj. Pa seveda bencin.

In ker rada pobrskam tudi po http://www.prevoz.org, najdem tam kdaj tudi ponudnike prevoza od enega kraja do drugega. In ponavadi plačam za to 3 ali 4 evre za krajšo pot in 5 evrov za daljšo. To spletno stran resnično priporočam vsem tistim, ki morajo od časa do časa na pot, pa jim ni do javnega prevoza, ki je večinoma presneto daljši in dražji. Pa seveda tudi tistim, ki se vozijo sami in bi rajši imeli sopotnike na dolgi poti, zraven pa dobili kak evro za bencin.

Taka so pač dejstva. 😉

No, saj sem včeraj tudi zavrtela nekaj telefonskih številk, ki sem jih našla na prevoz.org, pa nisem imela sreče – tisti, ki so za tisti čas, ko sem jaz želela oditi iz Novega mesta in kasneje iz Ljubljane, so imeli že polne avtomobile. Nič hudega, sem si mislila, saj je še vlak na voljo. In potem sem se odpravila. Nameravala sem preko Ljubljane, pa me je prijazni sprevodnik na prvem vlaku spomnil, da grem lahko preko Sevnice, kar je seveda časovno krajše. Hvala mu. Sploh, ker mi je, ker se na tistem koncu še nikoli nisem vozila z vlakom, lepo pojasnil, katera po vrsti je postaja Trebnje, kjer sem morala s tega vlaka. Sem se ob tem spomnila sorodnice, ki je pred leti šla z vlakom od Maribora do Zasavja, pa v Zidanem mostu ni presedla na drug vlak. Zaspala je in se zbudila v Dobovi, na zadnji postaji. No, jaz sem na prvem vlaku štela postaje in klepetala.

V Trebnjem nas je drugi vlak že čakal na postaji. Odbrzela sem do njega, otovorjena z vsemi ‘culami’. Drugi sprevodnik je imel drugačen recept za to, da bom izstopila na pravi postaji. Povedal je uro, ob kateri naj bi prispeli v Sevnico. Okej, ampak jaz bi vseeno rajši štela postaje, ker se lahko kaj zamudimo – ampak, nič hudega, tudi tisto kratko pot sem preživela in se obenem čudila imenom krajev, mimo katerih smo se peljali. In razmišljala, da bi bilo treba kakega obiskati, saj je bila pokrajina precej lepa – sploh, ker sonce še ni zašlo in je grelo pozibavajoče liste na drevesih in strehe hiš. Klepetati se pa sploh ni dalo, ker je tisti sopotnik, ki je bil v istem vagonu, bolj kot ne dremal – nič hudega, itak sem zaplavala v svoje misli.

In potem Sevnica. Malo se je že temnilo. In postanek tu je trajal 20 minut, ker pač ni bilo takoj vlaka naprej. S ‘culami’ sem se spravila proti čakalnici, ko mi je naproti prišla mačka. Lepa, sivo tigrasta mačka, ki se je odločila, da sem jaz med vsemi čakajočimi tista prava potnica, ki jo bo božala in cartala. Seveda, da se ni zmotila. Najprej se je muzala pri nogah in nato, ko sem se končno usedla, splezala  po mojih nogah (in bila k sreči obzirna do nogavic (juhej, ni jih strgala)) do naročja.  Zleknila se mi je v naročje in le za kak trenutek ali dva zlezla dol, da je prevohala, kaj imam v v torbah in vrečki – Če je iskala hrano, je morala bit razočarana. Najbližje hrani je bil cviček, ki sem ga nesla prijateljem v Maribor, pa duhovna hrana – dve knjigi, med njima tudi Antologija sodobne hebrejske književnosti, ki je meni kasneje delala družbo na četrtem vlaku. Tole mucasto in cartljivo bitjece sem očitno s toplim naročjem tako očarala, da se je spravilo za mano, ko je končno prišel vlak in sem hitela na pravi peron. Ja, do vlaka me je zasledovala in pomislila sem že, da bi jo vzela zraven … No, poslovili sva se tam na peronu – brez velikih obljub, da se bova še kdaj videli.

Tretji vlak je bil hiter kot strela – ma, ne, tako hitri vlaki po Sloveniji že ne vozijo! Vsekakor je bil hitrejši od prvih dveh in tudi udobnejši. Pol potnikov, ki so z juga in vzhoda potovali na sever in zahod. Zvedela sem, koliko stane pot do Rima in podobne, meni trenutno čisto nepotrebne informacije. A čas je minil in znašli smo se v Zidanem mostu. Hiter pohod z vsemi ‘culami’ do prvega perona, kjer je bil mariborčan – vlak do Maribora.

Ta je šel seveda iz Ljubljane nekaj časa prej, to je bil vlak, ki ga ne bi ujela pravočasno, če bi potovala z vlakom od Novega mesta do Ljubljane. In to je bil vlak, ki je ponujal kar nekaj dobre volje – najprej klice ene od ponudnic in ponudnikov prevoza od Ljubljane do Maribora – eden od dogovorjenih potnikov namreč ni prišel na dogovorjeno mesto, pa se je spomnila, da sem jo klicala za prevoz. Prav prijazno se je spomnila name in me poklicala, preden se je odpravila iz Ljubljane – Hvala za prijaznost in vprašanje, a sem še mogoče v Ljubljani in brez prevoza. Še so dobri ljudje. No, potovanje z zadnjim vlakom so mi skrajšali odlomki del iz Antologije sodobne hebrejske književnosti, kakšno minutko do dve pa celo sopotnik, ki je prijateljem pokazal, da zna igrati na ustno harmoniko.

Najboljše pa je bilo to, da je nekdo od časa do časa prisluhnil prenosu nogometne tekme. Tekme dneva! In takrat sem našpičila ušesa in držala pesti za naše, za NK Maribor. Pri dramatičnih trenutkih smo sopotniki utihnili in plitvo dihali. Bo gol ali ne bo? Jaaaa, zapeljali smo se v Maribor, skozi okno videli Europark in takrat je padel! Prvi gol na tekmi! Je rekel eden od potnikov, da je to zato, ker smo mi prišli v mesto. Itak, da ni bilo zaradi tega, a vseeno, čez minuto smo stopili iz našega vagona na peron vsi zadovoljni zaradi prvega gola.

Jaz sem pa potem skoraj že odšla domov … 😀