Tag Archives: motozbor

Mamuti so okej, tudi tisti z motorji …

Kaj je –  hec, lenoba, preveč drugega dela ali pa zgolj objava nekega tviteraša o motorističnih rokavicah – krivo, da bom, čeprav sem bila 15. februarja na mamutovanju, šele zdaj nekaj o tem zapisala na blogu? Verjetno kombinacija vsega, razen lenobe.

No, saj sem že za Večer napisala reportažo, v kateri sem pohvalila fante, ki so mamutovanje 2014 organizirali. Pa seveda, lahko bi pohvalila še vsakega motorista posebej, ker se je potrudil in od doma pripeljal v mrzlem vremenu, sicer na ravno mrazu in ledu in nekajmetrskem snegu, a vseeno velja, da so bile zimske razmere na cesti, sploh pa po poti do vrha, da je bilo težko prit celo z avtom – a eni so bili pravi heroji, saj so se pripeljali zelo od daleč. No, baje so se eni malo “prešvinglali” in se niso ravno samostojno pripeljali gor. Jaka to bolj ve kot jaz – kdo so tisti, ki so se “pofočkali”, da so se z motorji pripeljali gor in dol, pa ni bilo ravno tako. Hvalil se mi je, da je precej strog in da spominske značke taki ne dobijo. Sicer pa, saj ima prav, en red mora bit, pa čeprav iz trte zvit. No, na Facebooku sem zasledila še en komentar, da sem premalo pohvalila kuharja in jedi. Ja, ja, ja, jebela cesta, ko bom pisala o kuhariji, se bom pač bolj posvetila kuharjem in tudi golažu – priznam pa, da je bil ta božanski in da sem si potem oblizovala še prste, ker so dišali po slastnem. In da je bila hrana zelo všeč tudi psu moje spremljevalke, ker ne samo, da je polizal nekaj krožnikov z ostanki, ampak si je še postregel s štručko, kruhom, … ker so pač bajkerji pustili to njemu “na dohvat” gobca. Od navdušenja je potem še lep čas skakal po snegu. Po katerem s(m)o hodili tudi tisti obiskovalci mamutovanja, ki smo se gor pripeljali z avtom. (Priznam in se kesam ter prosim, da mi nekdo naslednje leto posodi mali moped, da se pripeljem tja gor, sicer sem dovolj trmasta, da bi šla  tudi z biciklom, a ta bi pa le bila malo prehuda za “staro žensko”). In če se vrnem h kuhariji, kuhar Andrej je dobil kasneje recept za pohorski pisker, mogoče ga bo pa kdaj upal pripravit.

No, me pa tokrat, ko sem prišla nazaj, ni več presenetilo, kako nekateri ljudje vztrajajo pri stereotipih, da so bajkerji grdi, umazani, zli, razvratni, kriminalci, brezdelneži ipd. Kar opažam že nekaj let in sem se morala tega dotaknit tudi v lanski reportaži sanjskega dopusta z motorji po Bosni in delu Hrvaške v Bonbonu, na strani 18. in 19, ki sem ji dodala niz zapisov na tem blogu “Na zadnjem sedežu”. Zdaj pa res ne vem, v katerem vzporednem svetu živim jaz in v katerem vzporednem svetu živijo ti, ki gojijo take stereotipe kot gobe v kleti. Ja, zagotovo so tudi taki bajkerji – grdi (To je precej stvar okusa, vsake oči imajo svojega malarja, jaz bi kakega meni lepega z veseljem postavila na polico in ga od časa do časa dala na ogled.), umazani (Ja, o tem bi se pa res dalo razpravljat, ker npr. na mamutovanju nimajo kopalnice in so po treh dneh mamuti zagotovo smrdeli, a baje so se vsi, potem ko so prišli v “civilizacijo”, umili. Ne vem, zakaj si še niso naredili improvizirane kopalnice, če so si že znali postavit poljsko stranišče.), zli (Čisto vsi bajkerji, ki sem jih do sedaj spoznala in se toliko zbližala, da se vsaj občasno srečamo in poklepetamo, so dobre duše, pripravljene pomagat. Sploh pa večina poudarja, da so tako povezani v mrežo, da če bi se komu daleč od doma na cesti kaj zgodilo, bi kmalu dobil pomoč od drugega bajkerja, četudi se osebno do takrat ne bi poznala.), razvratni (Hm, take se najde povsod, pa tudi take, ki jim je razvrat španska vas, takih poznam več in so mi ljubši, pridni možje in žene, zreli partnerji in partnerke, brez želja po razvratu. Je pa res, da smo lani, na morju, ne na mamutovanju, se nekateri odločili, da se rajši kopamo na otoku kot pa na plaži v mestu – ta je bila namreč po celonočnih aktivnostih polna urina, fekalij in uporabljenih kondomov, za kar pa niso skrbeli samo bajkerji, ampak tudi turisti, ki so prišli z avtom na dopust. In bilo je jaaaaak.), kriminalci (mogoče res kdo med njimi, a ne tisti, s katerimi se družim, pojma nimam, da bi kdo imel kako kartoteko (razen (zobo)zdravstvene)), brezdelneži (hm, ne me basat, vsi nekaj delajo) ….

Znajo pa se sprostit in uživat v družbi. 🙂  Gliha skup štriha …..

Mogoče pa to koga moti 😉 Mene ne.

Advertisements

Na zadnjem sedežu … še zadnjič v tej opciji

Opcija je prav grda beseda, a se mi ne ljubi iskati druge. Pomeni pa, da zaključujem pisanje o mojem potovanju po Bosni in nekajdnevnem bivanju v Kašteli pri Splitu, kjer sem spoznala nekaj Kočevskih medvedov. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da se je končala knjiga našega druženja – še zdaleč ne, saj se je zaključilo le uvodno, spoznavno poglavje. Kakor v kaki sagi, kjer se v uvodu razvije zasnutek klobčiča, ki bo kdovekam povlekel svoje niti. Nakažejo se drobci karakterjev glavnih in stranskih oseb, pa še to se lahko v prihodnjih poglavjih spremeni – bralec lahko kasneje ugotovi, da glavna oseba sploh ni glavna ali pa da nekdo s precej stransko vlogo v resnici odločilno vpliva na razvoj in potek dogajanja.

Še zdaj ne morem verjet, kako se mi je razširilo obzorje zaradi hitre odločitve, da grem tja, kjer še nisem bila in to tako, kot še nisem šla na tako dolgo pot. Na motorju sem bila že ničkolikokrat, a vseeno, to je bila zame na ta način zaenkrat najdaljša pot. Po poti, ki je vodila od tu naprej  sem na zadnjem sedežu prispela do Kaštele, kjer sem spoznala tako klapo ljudi, ki ji z veseljem po zdaj več kot mesec dni druženju lahko rečem prijateljice in prijatelji.  Redko komu tako rečem, saj sem bolj za kakovost kot količino. A nekaj teh prijaznih duš se je globoko usidralo v moje srce in zanje sem pripravljena storiti veliko. Po Kašteli, kjer smo se zgolj spoznavali in tipali, v kateri smeri kdo hodi ali vozi, so namreč sledile prve povezave v virtualnem in realnem življenju. Nekateri so me kar skupinsko obiskali v osrednji Sloveniji in naredili velik pozitiven vtis na mami in sina, ki ima radar za ljudi z velikim L. Sprejel jih je. Nato pa se je v Brežicah oziroma v Velikih Malencah pri Brežicah izkazalo, kakšna srca in duše bivajo v bajkerjih, ki sem jih spoznala pred tem na zadnjem sedežu. Krka je sprala umazanijo, sonce je na nebu brez oblačka sproti posušilo solze slovesa od ljudi, ki ne stopajo več tam, kjer sem jaz, duše in srca bajkerjev, ki sem jih imela čast spoznati, pa so me toplo objela medse.

In tisto, kar sem zaslutila in začutila v Kašteli, je pognalo kali v Litiji, sploh pa v Brežicah in na obisku v Izoli, kjer se je medvedkom pridružila še ena odlična bajkerka s Primorske,  ta vikend pa so v Kočevju pognali iz zemlje mali poganjki dreves prijateljstva.  Jaz pa plešem v dežju sredi tega, kar bo postalo pravi gozd. 🙂 In vsaj v prispodobi – ne na zadnjem sedežu, ker tja v prispodobi sploh ne pašem, dokler sama usmerjam krmilo mojega življenja.

Na zadnjem sedežu … 4

Del, podkrepljen s fotografijami. Baje povedo več kot besede. Kar sicer ne verjamem. Najboljše je beseda, zvok, slika … 😉 A kaj češ, tokrat dajem prednost sliki.

Aja, seveda, v Bonbonu (20. 8. 2013, str. 18 in 19), prilogi Večera in Primorskih novic, je izšla strnjena reportaža s potovanja: Ko duša poje, kot prede motor čoperja.

Image

Tule pa ni zadnjega sedeža. Je pa utrinek iz etno sela Babići Rostovo.

Image

Prvi konkretni počitek za mrcine.

Image

Kar je videti malo čudno, je v resnici še bolj čudno. Nekdo ima v Bosni v neki hali zaprta dva tigra, samico in samca. In tole je bilo bližje bližnje srečanje z enim od njiju. Fotografirano skozi malo špranjico.

Image

Po moje lari-fari o piramidah v Bosni. (vodič)

Image

Tudi pri piramidah je treba malo postat in se spočit.

Image

Delček Sarajeva. Manj znani.

Image

Niti pod točko razno ne skočim tu dol.

Image

In po dolgem potovanju smo spet videli morje 🙂

Image

Veliko morja 🙂

Image

Oljke, morje, ljubezen. Čiovo.

Image

Utrinek z večernega sprehoda

Image

Pred odhodom še zadnji pogled na kamp pod drevesi in ‘pići kući’ ….

Na zadnjem sedežu … 3

Preden s spomini zavijem na Hrvaško in se spomnim vsega dobrega tam, moram ostat z razmišljanji še v Bosni. Na zadnjem sedežu čoperja sem imela dovolj časa in priložnosti,  da vidim še ene posledice vojne.

Ma, res ne vem, zakaj o Bosni razmišljam kot o državi, kjer so (bili med našim potovanjem) res odprti ljudje, pripravljeni klepetat in se izpovedat, povedat, kako so se imeli v Sloveniji, nas pohvalit, nas sprejet medse, ali pa o državi, kjer je bila vojna, v kateri so se sovražili in pobijali ljudje, ki so pred tem živeli v isti vas, v istem mestu – mogoče pa nista to dve različni zadevi, ampak dve plati kovanca: na eni strani odprtost, prijaznost, spoštovanje, ljubezen, na drugi strani pa sovraštvo, prezir. Ker sem bolj za to, da svet ni črno-bel kot v pravljicah, ampak da vsebuje še vse druge barve, ki prinašajo v naše življenje raznolike odnose, je pa mogoče tudi tako, da lahko prebivalci Bosne kljub vojni in vseh njenih strahotah pokažejo in dokažejo, da lahko odprtost, prijaznost, ljubezen, spoštovanje premagajo negativna čustva in razpoloženja. Rajši verjamem v to.

A kakor koli … poleg pokopališč ob cestah, ob katerih me je stresalo, sem z zadnjega sedeža in na pohodih po mestih videla tudi fasade. Ne #pisanefasade, čez katere govorijo v Sloveniji in na TW, ampak #prerešetanefasade. Fasade, polne lukenj zaradi raznoraznih izstrelkov. Majhne in velike luknje v fasadah. Pa majhne in velike luknje v stenah, tudi take, da se skozi vidi. Celo tako velike luknje, da bi skozi njih lahko človek hodil/skakal. In en balkon, ki ga sploh ni bilo več. Samo luknja, ki je definitivno bila od kakega izstrelka, je namesto ograje zevala v svet. Nepopravljen balkon in nepopravljene fasade.

Pa sem se večkrat ob pogledu na #prerešetanefasade spomnila na #pisanefasade. In mi je bilo prav smešno, da se ljudje pritožujejo, ker ima sosed, sosednji blok ali popoln neznanec tako pisano in kičasto fasado, da oni zaradi tega skoraj spat ne morejo. Ene stvari postanejo prav malenkostne, če jih gledaš iz drugega zornega kota ali iz primerne oddaljenosti.

Pa da ne bo pomote, pri nas so ene #pisanefasade res grozne. Ampak je še vedno boljše, kot pa da so prerešetane 😛

Aja, današnja asociacija na vse tiste #prerešetanefasade in luknje je privlekla pesem benda Cranberries – Zombie. Luknje v fasadah, luknje v glavah …

In your head, in your head they still fightin’ with their tanks and their bombs …

Na zadnjem sedežu … 2

2. del

Pakiranje za dopust

Pravzaprav bi to moral biti prvi del ali pa celo predpriprava ali uvod.  Ampak … zakaj bi začeli na začetku, če lahko in medias res 😉 sploh če je govora o prtljagi.

Vsekakor se je začelo pri nedolžni provokaciji, ki ji je sledilo povabilo na malce daljšo vožnjo, kot sem sicer pričakovala. A  prsti so napisali “Ja”, še preden se je zbudila razumarska previdnost. Po lovljenju sape in prvemu delu dogovarjanja je seveda sledil skoraj ‘ukaz’, da je treba vzet čim manj stvari zraven, pa še tisto, kar bom prinesla za na pot, se bo zagotovo razpolovilo.

Prvi vzrok je seveda preprost. Na potovanja se vedno vzame malo stvari, tako za obleč kot za obut pa tudi za mazat itd. Pred nekaj leti je znanec pripovedoval, kako previdno ženo ima – ona bi za nekaj dni dopusta na morju vzela skoraj vse, kar ima za obleč. Če bo vroče, moram vzet ….. Ja, pa če se bo ohladilo, moram vzet … Hm, pa nekaj za vsak slučaj, če bo deževalo … Aha, pa če bo fejst mrzlo, še …. Pa ne smem pozabit vzet še dvojno, če se umaže kaj …. Razumljivo ji je bilo, da je treba vzet še veliko družabnih iger in igric in igrač, ker so imeli majhnega otroka. Pa seveda čevlje za vsako varianto vremena. Pa zdravila, ker lahko zboliš za to ali ono ali tretjo bolezen. Pa … In potem bi bil avto tako poln, da bi potniki ostali doma. No, znanec je imel pa drugo filozofijo. On bi vzel samo to, kar ima na sebi, in kreditno kartico, s katero bi si na dopustu kupil, kar bi pač potreboval.  Ideje njegove žene mi niso blizu, njegova pa je sicer zanimiva, a le če imaš čudežno kartico, na katero denar priteka, ne da bi človek za to mignil s prstom. Ker take čudežne kartice nimam, odpade.

Drugi vzrok se skriva v preprostem pravilu: če greš na kratek dopust v en kraj, lahko vzameš več stvari – če greš na daljši dopust, na katerem potuješ iz enega kraja v drugega in naprej, moraš vzeti čim manj stvari.

Tretji vzrok pri tokratnem dopustu pa ne dovoljuje nobenega filozofiranja in izgovorov. Če greš na pot s čoperjem, si ne moreš omislit kovčkov, velikih potovalk in druge podobne krame. Desetdnevno sedenje na zadnjem sedežu ti daje pogled in otip na eno majhno potovalno torbo na levi strani in eno majhno potovalno torbo na desni strani sedeža. Za hrbtom pa torba s šotorom, spalnima vrečama in napihajočo blazino, ki ti nudi udoben spanec- zaradi nje pač ne spiš na tleh 😉 In to je to.  Povedal je dejstvo: “Ena torba je za tvoje stvari, druga za moje.”

Torej: vzemi nekaj za vožnjo, kratke hlače, največ štiri majice, kopalke, spodnje perilo, brisačo, pa kako kremo za sončenje. In natikače, ampak ne crocse (se ni bilo treba bat, ker so mi crocsi grdi kot najbolj plastična smrt). Pa en lonček in eno posodo za jedi na žlico. (se je potem izkazalo, da ni bilo treba) Pika! Pa potem ti bom jaz to razpolovil, je še bil zadnji, obljubljajoči stavek.

Ker to ni prva taka izkušnja, sem se sama tako zdisciplinirala, da mi ni bilo treba vzet čisto nič stran. Celo boljše …. toliko čudežnega prostora sva še imela, da sva lahko na koncu celo kupila sedem majic in jih nekako stlačila med stvari, ne da bi se zmečkale.

Carski dopust, ni kaj 🙂 Tisočkrat boljše, kot pa tovorjenje dveh, treh ali celo več kovčkov od točke A do točke B.  Čeprav, hm, eno oblekco bi vseeno lahko imela zraven … 😉 Pa sprej ali kremo proti komarjem!