Category Archives: bajkeriada

Mamuti so okej, tudi tisti z motorji …

Kaj je –  hec, lenoba, preveč drugega dela ali pa zgolj objava nekega tviteraša o motorističnih rokavicah – krivo, da bom, čeprav sem bila 15. februarja na mamutovanju, šele zdaj nekaj o tem zapisala na blogu? Verjetno kombinacija vsega, razen lenobe.

No, saj sem že za Večer napisala reportažo, v kateri sem pohvalila fante, ki so mamutovanje 2014 organizirali. Pa seveda, lahko bi pohvalila še vsakega motorista posebej, ker se je potrudil in od doma pripeljal v mrzlem vremenu, sicer na ravno mrazu in ledu in nekajmetrskem snegu, a vseeno velja, da so bile zimske razmere na cesti, sploh pa po poti do vrha, da je bilo težko prit celo z avtom – a eni so bili pravi heroji, saj so se pripeljali zelo od daleč. No, baje so se eni malo “prešvinglali” in se niso ravno samostojno pripeljali gor. Jaka to bolj ve kot jaz – kdo so tisti, ki so se “pofočkali”, da so se z motorji pripeljali gor in dol, pa ni bilo ravno tako. Hvalil se mi je, da je precej strog in da spominske značke taki ne dobijo. Sicer pa, saj ima prav, en red mora bit, pa čeprav iz trte zvit. No, na Facebooku sem zasledila še en komentar, da sem premalo pohvalila kuharja in jedi. Ja, ja, ja, jebela cesta, ko bom pisala o kuhariji, se bom pač bolj posvetila kuharjem in tudi golažu – priznam pa, da je bil ta božanski in da sem si potem oblizovala še prste, ker so dišali po slastnem. In da je bila hrana zelo všeč tudi psu moje spremljevalke, ker ne samo, da je polizal nekaj krožnikov z ostanki, ampak si je še postregel s štručko, kruhom, … ker so pač bajkerji pustili to njemu “na dohvat” gobca. Od navdušenja je potem še lep čas skakal po snegu. Po katerem s(m)o hodili tudi tisti obiskovalci mamutovanja, ki smo se gor pripeljali z avtom. (Priznam in se kesam ter prosim, da mi nekdo naslednje leto posodi mali moped, da se pripeljem tja gor, sicer sem dovolj trmasta, da bi šla  tudi z biciklom, a ta bi pa le bila malo prehuda za “staro žensko”). In če se vrnem h kuhariji, kuhar Andrej je dobil kasneje recept za pohorski pisker, mogoče ga bo pa kdaj upal pripravit.

No, me pa tokrat, ko sem prišla nazaj, ni več presenetilo, kako nekateri ljudje vztrajajo pri stereotipih, da so bajkerji grdi, umazani, zli, razvratni, kriminalci, brezdelneži ipd. Kar opažam že nekaj let in sem se morala tega dotaknit tudi v lanski reportaži sanjskega dopusta z motorji po Bosni in delu Hrvaške v Bonbonu, na strani 18. in 19, ki sem ji dodala niz zapisov na tem blogu “Na zadnjem sedežu”. Zdaj pa res ne vem, v katerem vzporednem svetu živim jaz in v katerem vzporednem svetu živijo ti, ki gojijo take stereotipe kot gobe v kleti. Ja, zagotovo so tudi taki bajkerji – grdi (To je precej stvar okusa, vsake oči imajo svojega malarja, jaz bi kakega meni lepega z veseljem postavila na polico in ga od časa do časa dala na ogled.), umazani (Ja, o tem bi se pa res dalo razpravljat, ker npr. na mamutovanju nimajo kopalnice in so po treh dneh mamuti zagotovo smrdeli, a baje so se vsi, potem ko so prišli v “civilizacijo”, umili. Ne vem, zakaj si še niso naredili improvizirane kopalnice, če so si že znali postavit poljsko stranišče.), zli (Čisto vsi bajkerji, ki sem jih do sedaj spoznala in se toliko zbližala, da se vsaj občasno srečamo in poklepetamo, so dobre duše, pripravljene pomagat. Sploh pa večina poudarja, da so tako povezani v mrežo, da če bi se komu daleč od doma na cesti kaj zgodilo, bi kmalu dobil pomoč od drugega bajkerja, četudi se osebno do takrat ne bi poznala.), razvratni (Hm, take se najde povsod, pa tudi take, ki jim je razvrat španska vas, takih poznam več in so mi ljubši, pridni možje in žene, zreli partnerji in partnerke, brez želja po razvratu. Je pa res, da smo lani, na morju, ne na mamutovanju, se nekateri odločili, da se rajši kopamo na otoku kot pa na plaži v mestu – ta je bila namreč po celonočnih aktivnostih polna urina, fekalij in uporabljenih kondomov, za kar pa niso skrbeli samo bajkerji, ampak tudi turisti, ki so prišli z avtom na dopust. In bilo je jaaaaak.), kriminalci (mogoče res kdo med njimi, a ne tisti, s katerimi se družim, pojma nimam, da bi kdo imel kako kartoteko (razen (zobo)zdravstvene)), brezdelneži (hm, ne me basat, vsi nekaj delajo) ….

Znajo pa se sprostit in uživat v družbi. 🙂  Gliha skup štriha …..

Mogoče pa to koga moti 😉 Mene ne.

Advertisements

Na zadnjem sedežu … še zadnjič v tej opciji

Opcija je prav grda beseda, a se mi ne ljubi iskati druge. Pomeni pa, da zaključujem pisanje o mojem potovanju po Bosni in nekajdnevnem bivanju v Kašteli pri Splitu, kjer sem spoznala nekaj Kočevskih medvedov. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da se je končala knjiga našega druženja – še zdaleč ne, saj se je zaključilo le uvodno, spoznavno poglavje. Kakor v kaki sagi, kjer se v uvodu razvije zasnutek klobčiča, ki bo kdovekam povlekel svoje niti. Nakažejo se drobci karakterjev glavnih in stranskih oseb, pa še to se lahko v prihodnjih poglavjih spremeni – bralec lahko kasneje ugotovi, da glavna oseba sploh ni glavna ali pa da nekdo s precej stransko vlogo v resnici odločilno vpliva na razvoj in potek dogajanja.

Še zdaj ne morem verjet, kako se mi je razširilo obzorje zaradi hitre odločitve, da grem tja, kjer še nisem bila in to tako, kot še nisem šla na tako dolgo pot. Na motorju sem bila že ničkolikokrat, a vseeno, to je bila zame na ta način zaenkrat najdaljša pot. Po poti, ki je vodila od tu naprej  sem na zadnjem sedežu prispela do Kaštele, kjer sem spoznala tako klapo ljudi, ki ji z veseljem po zdaj več kot mesec dni druženju lahko rečem prijateljice in prijatelji.  Redko komu tako rečem, saj sem bolj za kakovost kot količino. A nekaj teh prijaznih duš se je globoko usidralo v moje srce in zanje sem pripravljena storiti veliko. Po Kašteli, kjer smo se zgolj spoznavali in tipali, v kateri smeri kdo hodi ali vozi, so namreč sledile prve povezave v virtualnem in realnem življenju. Nekateri so me kar skupinsko obiskali v osrednji Sloveniji in naredili velik pozitiven vtis na mami in sina, ki ima radar za ljudi z velikim L. Sprejel jih je. Nato pa se je v Brežicah oziroma v Velikih Malencah pri Brežicah izkazalo, kakšna srca in duše bivajo v bajkerjih, ki sem jih spoznala pred tem na zadnjem sedežu. Krka je sprala umazanijo, sonce je na nebu brez oblačka sproti posušilo solze slovesa od ljudi, ki ne stopajo več tam, kjer sem jaz, duše in srca bajkerjev, ki sem jih imela čast spoznati, pa so me toplo objela medse.

In tisto, kar sem zaslutila in začutila v Kašteli, je pognalo kali v Litiji, sploh pa v Brežicah in na obisku v Izoli, kjer se je medvedkom pridružila še ena odlična bajkerka s Primorske,  ta vikend pa so v Kočevju pognali iz zemlje mali poganjki dreves prijateljstva.  Jaz pa plešem v dežju sredi tega, kar bo postalo pravi gozd. 🙂 In vsaj v prispodobi – ne na zadnjem sedežu, ker tja v prispodobi sploh ne pašem, dokler sama usmerjam krmilo mojega življenja.

Na zadnjem sedežu … 4

Del, podkrepljen s fotografijami. Baje povedo več kot besede. Kar sicer ne verjamem. Najboljše je beseda, zvok, slika … 😉 A kaj češ, tokrat dajem prednost sliki.

Aja, seveda, v Bonbonu (20. 8. 2013, str. 18 in 19), prilogi Večera in Primorskih novic, je izšla strnjena reportaža s potovanja: Ko duša poje, kot prede motor čoperja.

Image

Tule pa ni zadnjega sedeža. Je pa utrinek iz etno sela Babići Rostovo.

Image

Prvi konkretni počitek za mrcine.

Image

Kar je videti malo čudno, je v resnici še bolj čudno. Nekdo ima v Bosni v neki hali zaprta dva tigra, samico in samca. In tole je bilo bližje bližnje srečanje z enim od njiju. Fotografirano skozi malo špranjico.

Image

Po moje lari-fari o piramidah v Bosni. (vodič)

Image

Tudi pri piramidah je treba malo postat in se spočit.

Image

Delček Sarajeva. Manj znani.

Image

Niti pod točko razno ne skočim tu dol.

Image

In po dolgem potovanju smo spet videli morje 🙂

Image

Veliko morja 🙂

Image

Oljke, morje, ljubezen. Čiovo.

Image

Utrinek z večernega sprehoda

Image

Pred odhodom še zadnji pogled na kamp pod drevesi in ‘pići kući’ ….

Na zadnjem sedežu … 3

Preden s spomini zavijem na Hrvaško in se spomnim vsega dobrega tam, moram ostat z razmišljanji še v Bosni. Na zadnjem sedežu čoperja sem imela dovolj časa in priložnosti,  da vidim še ene posledice vojne.

Ma, res ne vem, zakaj o Bosni razmišljam kot o državi, kjer so (bili med našim potovanjem) res odprti ljudje, pripravljeni klepetat in se izpovedat, povedat, kako so se imeli v Sloveniji, nas pohvalit, nas sprejet medse, ali pa o državi, kjer je bila vojna, v kateri so se sovražili in pobijali ljudje, ki so pred tem živeli v isti vas, v istem mestu – mogoče pa nista to dve različni zadevi, ampak dve plati kovanca: na eni strani odprtost, prijaznost, spoštovanje, ljubezen, na drugi strani pa sovraštvo, prezir. Ker sem bolj za to, da svet ni črno-bel kot v pravljicah, ampak da vsebuje še vse druge barve, ki prinašajo v naše življenje raznolike odnose, je pa mogoče tudi tako, da lahko prebivalci Bosne kljub vojni in vseh njenih strahotah pokažejo in dokažejo, da lahko odprtost, prijaznost, ljubezen, spoštovanje premagajo negativna čustva in razpoloženja. Rajši verjamem v to.

A kakor koli … poleg pokopališč ob cestah, ob katerih me je stresalo, sem z zadnjega sedeža in na pohodih po mestih videla tudi fasade. Ne #pisanefasade, čez katere govorijo v Sloveniji in na TW, ampak #prerešetanefasade. Fasade, polne lukenj zaradi raznoraznih izstrelkov. Majhne in velike luknje v fasadah. Pa majhne in velike luknje v stenah, tudi take, da se skozi vidi. Celo tako velike luknje, da bi skozi njih lahko človek hodil/skakal. In en balkon, ki ga sploh ni bilo več. Samo luknja, ki je definitivno bila od kakega izstrelka, je namesto ograje zevala v svet. Nepopravljen balkon in nepopravljene fasade.

Pa sem se večkrat ob pogledu na #prerešetanefasade spomnila na #pisanefasade. In mi je bilo prav smešno, da se ljudje pritožujejo, ker ima sosed, sosednji blok ali popoln neznanec tako pisano in kičasto fasado, da oni zaradi tega skoraj spat ne morejo. Ene stvari postanejo prav malenkostne, če jih gledaš iz drugega zornega kota ali iz primerne oddaljenosti.

Pa da ne bo pomote, pri nas so ene #pisanefasade res grozne. Ampak je še vedno boljše, kot pa da so prerešetane 😛

Aja, današnja asociacija na vse tiste #prerešetanefasade in luknje je privlekla pesem benda Cranberries – Zombie. Luknje v fasadah, luknje v glavah …

In your head, in your head they still fightin’ with their tanks and their bombs …

Na zadnjem sedežu … 2

2. del

Pakiranje za dopust

Pravzaprav bi to moral biti prvi del ali pa celo predpriprava ali uvod.  Ampak … zakaj bi začeli na začetku, če lahko in medias res 😉 sploh če je govora o prtljagi.

Vsekakor se je začelo pri nedolžni provokaciji, ki ji je sledilo povabilo na malce daljšo vožnjo, kot sem sicer pričakovala. A  prsti so napisali “Ja”, še preden se je zbudila razumarska previdnost. Po lovljenju sape in prvemu delu dogovarjanja je seveda sledil skoraj ‘ukaz’, da je treba vzet čim manj stvari zraven, pa še tisto, kar bom prinesla za na pot, se bo zagotovo razpolovilo.

Prvi vzrok je seveda preprost. Na potovanja se vedno vzame malo stvari, tako za obleč kot za obut pa tudi za mazat itd. Pred nekaj leti je znanec pripovedoval, kako previdno ženo ima – ona bi za nekaj dni dopusta na morju vzela skoraj vse, kar ima za obleč. Če bo vroče, moram vzet ….. Ja, pa če se bo ohladilo, moram vzet … Hm, pa nekaj za vsak slučaj, če bo deževalo … Aha, pa če bo fejst mrzlo, še …. Pa ne smem pozabit vzet še dvojno, če se umaže kaj …. Razumljivo ji je bilo, da je treba vzet še veliko družabnih iger in igric in igrač, ker so imeli majhnega otroka. Pa seveda čevlje za vsako varianto vremena. Pa zdravila, ker lahko zboliš za to ali ono ali tretjo bolezen. Pa … In potem bi bil avto tako poln, da bi potniki ostali doma. No, znanec je imel pa drugo filozofijo. On bi vzel samo to, kar ima na sebi, in kreditno kartico, s katero bi si na dopustu kupil, kar bi pač potreboval.  Ideje njegove žene mi niso blizu, njegova pa je sicer zanimiva, a le če imaš čudežno kartico, na katero denar priteka, ne da bi človek za to mignil s prstom. Ker take čudežne kartice nimam, odpade.

Drugi vzrok se skriva v preprostem pravilu: če greš na kratek dopust v en kraj, lahko vzameš več stvari – če greš na daljši dopust, na katerem potuješ iz enega kraja v drugega in naprej, moraš vzeti čim manj stvari.

Tretji vzrok pri tokratnem dopustu pa ne dovoljuje nobenega filozofiranja in izgovorov. Če greš na pot s čoperjem, si ne moreš omislit kovčkov, velikih potovalk in druge podobne krame. Desetdnevno sedenje na zadnjem sedežu ti daje pogled in otip na eno majhno potovalno torbo na levi strani in eno majhno potovalno torbo na desni strani sedeža. Za hrbtom pa torba s šotorom, spalnima vrečama in napihajočo blazino, ki ti nudi udoben spanec- zaradi nje pač ne spiš na tleh 😉 In to je to.  Povedal je dejstvo: “Ena torba je za tvoje stvari, druga za moje.”

Torej: vzemi nekaj za vožnjo, kratke hlače, največ štiri majice, kopalke, spodnje perilo, brisačo, pa kako kremo za sončenje. In natikače, ampak ne crocse (se ni bilo treba bat, ker so mi crocsi grdi kot najbolj plastična smrt). Pa en lonček in eno posodo za jedi na žlico. (se je potem izkazalo, da ni bilo treba) Pika! Pa potem ti bom jaz to razpolovil, je še bil zadnji, obljubljajoči stavek.

Ker to ni prva taka izkušnja, sem se sama tako zdisciplinirala, da mi ni bilo treba vzet čisto nič stran. Celo boljše …. toliko čudežnega prostora sva še imela, da sva lahko na koncu celo kupila sedem majic in jih nekako stlačila med stvari, ne da bi se zmečkale.

Carski dopust, ni kaj 🙂 Tisočkrat boljše, kot pa tovorjenje dveh, treh ali celo več kovčkov od točke A do točke B.  Čeprav, hm, eno oblekco bi vseeno lahko imela zraven … 😉 Pa sprej ali kremo proti komarjem!

Na zadnjem sedežu …

1. del – o Bosni

Bosna. Jajce. Novi Travnik. Etno vas Babići -Rostovo. Vožnja skozi Vakuf. Bosanske piramide. Sarajevo. Izvir Bosne. Mostar. In še nekaj krajev, kjer smo se ustavili za hip ali dva ali pa v počasni, tudi panoramski vožnji z motorjem peljali skozi. Doživetje, ki se je moralo zgoditi. Zgodba, ki sem jo morala doživeti. Priložnost, ki sem jo morala izkoristiti, v nasprotnem primeru bi se lahko označila za neumno in noro.  Sama sebe. A poleg enkratne vožnje z motorjem, kjer sem pridno, varno in zaupljivo sedela na zadnjem sedežu najboljše mrcine na svetu najboljšega bajkerja seveda (zakaj so sami superlativi, bo jasno kasneje), poleg super družbe bajkerjev, poleg motokampa v Novem Travniku se mi je, ker sem bila s široko odprtimi očmi in srcem na poti (kar sem uspešno skrivala), razkrivala tudi Bosna. Pokrajina, značilnosti, duša Bošnjakov, ki so s široko odprtimi rokami sprejeli medse skupino slovenskih bajkerjev.

Pot se je začela v Izoli nekega petkovega jutra in nadaljevala preko Hrvaške do hrvaško-bosanske meje, kjer so v senci med parkiranimi avti ležali zdolgočaseni, zaspani psi, ki niso dvignili niti repa ali glave, ko smo poleg njih parkirali motorje in se pogovarjali. Zanimivo, kasneje v Novem Travniku, Vakufu, v Babićih in ostalih mestih nismo videli nobene mačke, samo pse. Razen pri piramidah, ko sem edino mačko, ki sem jo videla na cesti, lahko enačila z egipčanskimi mačkami. A da ne preskakujem, se rajši vrnem na hrvaško-bosansko mejo, kjer sem izklopila telefon in si rekla: “Ženska, na dopustu si. V Bosni, v kateri si bila nazadnje, vsaj kar se spomnim, kot najstnica.” Kar je pomembno vsaj z dveh vidikov – prvič: od takrat je preteklo že veliko let; drugič: v preštetih letih je bila tudi vojna, ki je Bosno nedvomno zaznamovala.

Mimo naših čelad brzeča pokrajina je bila videti čisto domača, meni vsaj, ki sem bolj s celinskega dela domovine, manj pa verjetno Primorcem. Vsekakor pa so bili napisi od enega dela do drugega drugačni, v latinici in cirilici. Pa to ni bila edina razlika, razlika je bila tudi v ponudbi hrane, čeprav nevešč obiskovalec tega ne bi kar tako opazil.  A mi smo, če ne prej, takat, ko je eden od nas v hrvaškem delu naročil srbsko jed.

V Jajcu smo se morali ustaviti. Mokri kot miši, ker nas je pred tem ujelo deževje, no, mi smo zapeljali direktno v dež – nisem še videla, da bi se na majhnem počivališču v petih minutah v dežne obleke brzinsko obleklo toliko ljudi naenkrat. 😉 Hitro, temeljito, organizirano. In potem bi načeloma bili suhi, pod dežnimi oblekami. Načeloma. 🙂  Pa nismo bili, ker so nam naproti vozili avti, ki so pošteno zapeljali v velikanske luže in nas pošpricali še od spodaj navzgor 🙂 Cela kolona bajkerjev je tako vozila kot v mobilni motorpralnici in si zalivala čevlje od zunaj in znotraj, umazana voda pa je prišla marsikomu še kam drugam 😉

In tako smo mokri kot miši pripeljali v Jajce.  V zibelko. K slapovom.

PENTACON DIGITAL CAMERA

Jajce

V Novem Travniku smo se zadrževali največ, Pili, jedli, peli, plesali, se vozili, bili na moto zboru domačega moto kluba. Se udeležili panoramske vožnje z drugimi bajkerji. In imeli Novi Travnik za bazo, s katere smo krenili tudi v etno vas Babići Rostovo. Prazno vas z zaklenjenimi vrati vsake hiše, z lokalom pred vasjo, kjer so nekateri prekinili prehranjevalni tok čevapčičev z juho. Z vasjo, v kateri je bila psica. In pes. In nekaj mladičev v zakotni pasji uti. Eden med njimi nekaj dni mrtev. Najrajši bi splezala v tisto uto in ga odnesla ven in pokopala. Pa nisem. Drugi tudi ne. Niti lastniki in vzdrževalci vasi ne. Ti bi morali.  Pa niso. In ja, zanimivo, res je bilo v celi Bosni med našim nekajdnevnim ‘izletom’ na cesti, ob cesti ali pri hišah polno psov. Iz svojega kraja sem vajena predvsem brezdomnih mačk, ki se potikajo med ulicami in iščejo hrano ali varno zavetje čez noč. No, v Bosni pa so bili psi tisti, ki so bili kralji ulice. In v etno vasi, ki smo jo obiskali, prav tako.

PENTACON DIGITAL CAMERA

Etno vas Babići Rostovo

Med vsem veselim doživljanjem Bosne smo imeli priložnost videti tudi zaprta tigra. Krucifiks, kako bi tiste, ki so par teh čudovitih živali zaprli in skrbeli, da jih od časa do časa kdo pride pogledat in ‘občudovat’, jaz spravila v veliko kletko, kamor bi jih hodili ljudje gledat in ‘občudovat’.  A videla sem tudi Vakuf, kjer sem kot najstnica prespala, ko smo se z avtobusom spravili po poteh Avnoja. Po eni strani je v njemu obstal duh nekdanjega časa, preteklosti, po kateri še na videz diši. A sedanjost je vseeno drugačna. Ne samo v Vakufu, ampak tudi drugod po Bosni, kjer so ob cestah nemo vpijajoča in obtožujoča pokopališča. Množica belih obeležij. Tik ob cesti. Tudi če niso vsa iz vojnega obdobja, ko je Bosna krvavela in se znova in znova vzpenjala iz nezaslišane ‘bratske’ morije, posilstev, požigov, klanja, da bi lahko ponovno zaživela v miru in ponosu, so me ta obeležja spomnila prav na slike in posnetke neskončne morije. In na zgodbe znanca, zdravnika, ki mi je po vojni pripovedoval, kako je bilo. In še na zgodbe marsikoga, pa ne samo na zgodbe, ampak tudi na to, kako so pripovedovali, kaj so ob pripovedovanju ponovno doživljali. Želim jim mir in mirne noči, brez nočnih mor.  In ne, pokopališč niti pod točko razno nisem hotela fotografirati. Niti ustaviti se tam. Zdelo se mi je, da bi s tem skrunila nekaj, kar ni moje. Kot da bi vstopila v ranjeno dušo, ki še ni zacelila vseh svojih ran in zaživela naprej. Sama mora to narediti. Kot mora to narediti vsak v dušo in srce ranjen moški ali ženska. Lahko se mu ali ji stoji ob strani, a dokler sam ne ugotovi, da se vrti v krogu in sam sebi s svojimi odločitvami sipa sol na svoje rane ali celo na rane drugih ljudi in s tem prizadene sebe in druge, ne bo naredil/-a koraka naprej.  No, to je sicer že čisto druga zgodba, ki z Bosno nima ničesar skupnega. Lepo je stati s polnimi pljuči sredi polja priložnosti. In včasih tudi grozljivo težko, ker veš, da te lahko veter ne samo ohladi, ampak tudi podre na tla.

Pri piramidah sem bila skeptična. Zelo. Čeprav sem tam le videla mačko, ki me je spomnila na Egipt in egipčanske piramide, faraone in njeno visočanstvo – mačko, kraljico brez primere. Cartljivo, nežno, ljubeče, prijazno bitje, mrmrajoče, kosmato predilnico mačje preje, ki se stisne k tebi, ko to sama hoče. In hkrati plenilko, ki v boju za obstanek ne popušča niti za hip. Moje vrste žverca. Sorodnica tudi tistih tigrov, ki ju imajo sredi Bosne zaprte kot razstavne eksponate. Ne morem pozabit, ne. No, piramide. Kar nekaj jih je, mi smo bili na tisti, kjer naj bi tudi sonce dalo ljudem moč. Tam smo izvedeli, da je v Bosni vse najboljše. Res, vse. Od najboljšega vodiča seveda. 🙂 In ker smo bili mi štirje tam, smo seveda tudi mi štirje postali najboljši, če to nismo bili že prej. 😉

PENTACON DIGITAL CAMERA

Vodič na bosanski piramidi Sonca razlaga sestavo plošč.

Nabiti z novo energijo smo se potem odpravili v najboljše mesto na Balkanu , eh, na svetu. V Sarajevo. Premalo časa smo bili tam, res premalo. Tako da bo treba ponovno na pot. Ko bo prilika. Sploh, ker sem prepričana, da tam ni samo ena dobra duša, ki nas je vodila po čaršiji in nas vodila k pravim stojnicam, pravim lokalom in nam podarila svoj čas in energijo. Še bo treba v Sarajevo in ostat tam vsaj dva dneva ali več, da ga vsaj približno začutim in doživim.

PENTACON DIGITAL CAMERA

Baščaršija, kjer se moraš dobro znajti in dobro barantati.

Pa mogoče tudi kdaj spet na izvor reke Bosne, kjer se lahko na travi leži, sedi, počiva, druži, ne tako kot v mojem mestu, kjer se nekateri krajinarji na ves glas pritožujejo, da trata v parkih ni zato, da se po njej hodi, sedi, leži. Pa seveda, doživet je treba tudi izvir rečice Bune. Kar so mi že na TW napisali, še preden sem šla na pot. In biti v Mostarju, se sprehodit po njegovih ozkih ulicah in pogledati z mostu navzdol. S tistega mostu, s katerega najpogumnejši skačejo. Kako je že tisto, na polju stati in pustiti, da te veter hladi in biča. S kamnitega mostu skakati v neskončno globino zraka do hladne vode. Zaupanje, spoštovanje, tveganje. V vodo lahko skočiš na različne načine. Sam odločaš o tem. In voda ti lahko objame telo. Ali pa postane kot beton, ob katerem se telo raztrešči na pradelce. Pot k objemu – zaupanje, spoštovanje, tveganje, Ljubezen!

PENTACON DIGITAL CAMERA

Mostar

A najboljši od vsega so bili ljudje, ki so nas prijazno sprejeli medse, ogovorili, nam nudili pomoč, nasvete ali prenočišče, ne da bi nas kadarkoli prej videli. Dobre duše, iz katerih oči so sijale ljubezen, prijateljstvo, spoštovanje.