Na zadnjem sedežu … 3

Preden s spomini zavijem na Hrvaško in se spomnim vsega dobrega tam, moram ostat z razmišljanji še v Bosni. Na zadnjem sedežu čoperja sem imela dovolj časa in priložnosti,  da vidim še ene posledice vojne.

Ma, res ne vem, zakaj o Bosni razmišljam kot o državi, kjer so (bili med našim potovanjem) res odprti ljudje, pripravljeni klepetat in se izpovedat, povedat, kako so se imeli v Sloveniji, nas pohvalit, nas sprejet medse, ali pa o državi, kjer je bila vojna, v kateri so se sovražili in pobijali ljudje, ki so pred tem živeli v isti vas, v istem mestu – mogoče pa nista to dve različni zadevi, ampak dve plati kovanca: na eni strani odprtost, prijaznost, spoštovanje, ljubezen, na drugi strani pa sovraštvo, prezir. Ker sem bolj za to, da svet ni črno-bel kot v pravljicah, ampak da vsebuje še vse druge barve, ki prinašajo v naše življenje raznolike odnose, je pa mogoče tudi tako, da lahko prebivalci Bosne kljub vojni in vseh njenih strahotah pokažejo in dokažejo, da lahko odprtost, prijaznost, ljubezen, spoštovanje premagajo negativna čustva in razpoloženja. Rajši verjamem v to.

A kakor koli … poleg pokopališč ob cestah, ob katerih me je stresalo, sem z zadnjega sedeža in na pohodih po mestih videla tudi fasade. Ne #pisanefasade, čez katere govorijo v Sloveniji in na TW, ampak #prerešetanefasade. Fasade, polne lukenj zaradi raznoraznih izstrelkov. Majhne in velike luknje v fasadah. Pa majhne in velike luknje v stenah, tudi take, da se skozi vidi. Celo tako velike luknje, da bi skozi njih lahko človek hodil/skakal. In en balkon, ki ga sploh ni bilo več. Samo luknja, ki je definitivno bila od kakega izstrelka, je namesto ograje zevala v svet. Nepopravljen balkon in nepopravljene fasade.

Pa sem se večkrat ob pogledu na #prerešetanefasade spomnila na #pisanefasade. In mi je bilo prav smešno, da se ljudje pritožujejo, ker ima sosed, sosednji blok ali popoln neznanec tako pisano in kičasto fasado, da oni zaradi tega skoraj spat ne morejo. Ene stvari postanejo prav malenkostne, če jih gledaš iz drugega zornega kota ali iz primerne oddaljenosti.

Pa da ne bo pomote, pri nas so ene #pisanefasade res grozne. Ampak je še vedno boljše, kot pa da so prerešetane 😛

Aja, današnja asociacija na vse tiste #prerešetanefasade in luknje je privlekla pesem benda Cranberries – Zombie. Luknje v fasadah, luknje v glavah …

In your head, in your head they still fightin’ with their tanks and their bombs …

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s