Monthly Archives: maj 2012

Vloga ženske v naših zgodbah

Bila sem na enem od pripovedovalskih večerov. Takemu, kjer pripovedujejo odrasli zgodbe (pravljice, pripovedi …) odraslim. Rada imam take večere in če so speljani dobro, je tudi vzdušje dobro. No, tu je bilo.  Pripovedovalci so se izmenjavali eden za drugim, vsak je povedal ‘pravljico’ iz svoje države, med njihovimi pripovedovalskimi deli so bili glasbeni vložki. Odlično organizirano, odlično pripravljeno in z odličnim obiskom. Magično, čarobno vzdušje.Velika dvorana je pokala po šivih, toliko ljudi je bilo – še na stopnicah so sedeli, ker so bili vsi sedeži zasedeni.

Zanimivo, kako so pri nas taki večeri še vedno napol eksotika – v glavah večine ljudi je zapisano, da so pravljice, pripovedke in podobno za otroke, ne za odrasle. Včasih ni bilo. Med romantiko (obdobje v zgodovini, ne obdobje, ko moški in ženska jokata v kinu ob ogledu romantičnega filma), prej in nekaj časa tudi za tem obdobjem so bili pripovedovalski večeri redni, tako na vasi, kjer so si ljudje v dolgih mrzlih zimskih večerih pripovedovali zgodbe,  kot tudi v mestnih v moških klubih, kjer so pripovedovalci znali povedat zgodbo o Sneguljčici, Pepelki ali kateri drugi ‘junakinji’ tako, da se je čutil in slišal ves erotični naboj ‘pravljice’ – je pač tako, te zgodbe so bile napisane za odrasle!  –  pa seveda tudi tisti vzgojni (ne za otroke, ampak za ženske – kakšne morajo bit, da bodo moški zadovoljni z njimi)

Preden nadaljujem – kratek medvložek : danes sva se s sosedo (tudi ona je bila  tam) strinjali, da so zastavili ves večer izredno resnobno – njej, ko je nekomu povedala to, so rekli, da vendar ne more pričakovati drugega, če pa je to ja  pripovedovalski večer za odrasle. Hm, kaj za odrasle je v redu samo, če je resnobno? Ne sme bit šaljivo? Al pa adrenalinsko? Pobalinsko? Samo resnobno mora bit? 😀

No, in če se vrnem k zgodbam tistega pripovedovalskega večera, moram priznat, da sem pri zadnji opazila vzorec – res da so bile zgodbe iz širšega slovanskega okolja pa iz Skandinavskega in zahodnoevropskega, se je dalo predvsem pri slovanskih (slovenskih in srbskih zgodbah) izvleči skupen element: deklice, dekleta, mlade ženske in starejše so ali čakale ali se borile ali klečeplazile ali jokale … vse za dosego enega cilja: poročit se. To je v teh zgodbah bilo najpomembnejše – deklice so prosile svoje sorodnike, da jih ‘oddajo’, jokale, ker še niso bile poročene, stokale in jamrale, ali pa se od hiše do hiše po vasi v skupini predstavljale bodočim snubcem in se, če so se skupine srečale, steple do smrti (resnično), da bi zmagale in se v tistem letu poročile. Če se niso, so bile ‘luzerke’. In nekatere ženske so več let iskale srečo, torej moškega, ki bi se poročil z njimi. Hja, taki časi so bili in taki časi so še pri marsikomu zdaj. Ženska tudi v sedanjem realnem (ne pravljičnem) svetu marsikomu ni vredna, če ni poročena oziroma v resnem zunajzakonskem razmerju.

Medklic: Kako je že po naših zakonih in zakonikih in v nenapisanih pravilih družbe? Nezakonska mati? Samska ženska? Poročena? Vdova? Ločena? Niti približno jim družba ne daje enake vrednosti ….. Na papirju ja, pa še to ne vedno, v družbi pa sploh ne.

Medklic 2:Naprej v srednji vek! se bo v prihodnjih dneh slišalo in bralo. Ja, smo tam in še bolj rinemo tja.

Čisto drugače je bilo pri škotski pripovedi – moški se je prekleto dobro trudil in potrudil, da je njegova izbranka sprejela njegovo snubitev in se poročila z njim. In v zakonu sta bila enakovredna, tako kot pred njim.

“Smetiščarji” in ponudba second-hand

Brskanje po smeteh pri nas že dolgo ni več rezervirano samo za brezdomce in za tiste, ki si več ničesar ne morejo kupiti – hm, ogromnokrat sem zvečer, ponoči, pa vse večkrat tudi čez dan videla kakega možakarja, ki je brskal po smeteh, da bi našel kaj hrane …. Nope. Brskanje po smeteh je na našem koncu postala stalnica tudi za tiste, ki imajo dom in si (načeloma) lahko kupijo sendvič ali kaj drugega za pojest. Brskajo pa po smeteh, da bi v njih našli še kaj uporabnega … med drugim tudi stara oblačila ali čevlje, ki jih je kdo vrgel stran. Ali pa igrače, kako posodo, … no, vsega niti ne bi naštevala, kar ljudje vržemo stran. Aja, pa nisem doma v kaki revni četrti, sploh ne.

Se je pa pojavila pri nas tudi druga vrsta ljudi. Tista, ki stara oblačila, ki jih noče več imeti, enostavno zapakira  v vreče in jih položi zraven kant ali zabojnikov za smeti, v prepričanju, da jih bo tisti, ki jih potrebuje, že našel. Podobno je s kakimi gospodinjskimi napravami, ki so zastarele, pa pravzaprav še delujejo. No, tudi čevlje, škornje in podobno se odlaga poleg kant. Pa še cel kup drugih stvari.

V naselju, kjer sem jaz, smo pravzaprav odlaganje še koristnih zadev poenostavili v taki meri, da natančno vemo, kateri večer ali pa kar dan je najbolj primeren za odlaganje polnih vrečk oblačil in/ali obuval, ki jih ne bomo več nosili, pa jih nimamo komu dat. Poseben dan imamo tudi za odlaganje malih kuhinjskih aparatov. Pa poseben dan za ‘razne’  še koristne stvari. No, tu in tam se znajdejo tam še kake stare igrače – kak medvedek z raztrganim ušesom ali zajček brez tačke ali voziček za pupe. Poleg tistih šestih velikih zabojnikov imamo namreč velike zaboje, v katerih je pozimi sol ali pa ‘pesek’ za posipavanje zaledenelih delov parkirišča – in ta zaboj je prav primeren, da se zvečer, še preden se stemni, nanj odloži za nas nekaj nekoristnega, za koga drugega pa še primernega. Tako je bilo tudi včeraj, ko je soseda prinesla dol dve veliki vreči oblačil, pa danes zvečer, ko je sosed namesto v zabojnik za smeti postavil na tisti zabojnik za sol tri velike škatle polne shojenih čevljev in škornjev celotne družine. Ob uri, ko so ljudje še zunaj in hodijo mimo smeti, sta jih odložila in pomenljivo pogledala okoli pa oba rekla – mi ne rabimo več, mogoče bo komu prišlo prav. In kar je včeraj soseda odložila, danes zjutraj več ni bilo tam, še vreča ni ostala. In tiste škatle čevljev tudi ne bodo dočakale jutra ali pa smetarjev, ki bodo prišli po smeti v ponedeljek.

Hm, mogoče je pa naslednja stopnja tega odlaganja in brskanja po smeteh ta, da se bomo enkrat na mesec sosedi znašli na določen dan na dvorišču in na mizah za pingpong razstavili vse, kar nam je že odveč, da lahko drugi vzamejo, mi pa pogledali na drugo mizo, kaj sosed ponuja. Direktno, brez zadrege.

In ne, nismo čudni. Tudi ponekod drugod je tako, so mi rekli prijatelji, ki so včeraj videli sosedo odlagat tiste njene vreče – “Ej, isto se greste kot pri nas! Daj poglej, a je kaj za tako velikega otroka, kot je naš,” je rekla kolegica možu.

Manjka samo še, da si hrano začnemo tako delit – te pa je itak, čeprav vse več ljudi nima kaj za na krožnik dat, še vedno preveč v smeteh …

barvna slepota

Svet ni črno-bel kot v pravljici, lahko je v vseh sivih odtenkih takrat, ko nas vodilni hočejo nafarbat. Ali pa sploh takrat.