Monthly Archives: januar 2010

Psi in mačke – dobra terapevtska družba za otroke in starostnike

Živali niso igrače, ampak živa bitja, ki nam nudijo ljubezen, pomoč in tudi terapijo.

Tale psička je tudi dobra družba na sprehodih in rekreaciji

Tale psička je tudi dobra družba na sprehodih in rekreaciji

Pred prazniki in med samimi prazniki se, sploh v družinah z majhnimi otroki, vzpostavi odnos do psov in mačk, ki kaže na to, da jih jemljemo samoumevno, kot igračke, ne pa kot živa bitja. Mamice in očetje popustijo in gredo v prazničnem duhu v trgovino ali k rejcem po malo kosmato živo kepico, nekateri tudi v azile. Kupijo ali vzamejo k sebi jih kot igračke, s katerimi se bodo igrali kratek čas, potem pa, ko bodo imeli drugo delo, jih bodo odvrgli za plot, odpeljali v gozd in tam pustili. Ali pa, če bo sreča na strani živali, odpeljali v azile ali zavetišča za živali.

Domače živali, predvsem mačke in psi, so naši zvesti spremljevalci, ki nam poleg svoje pozornosti nudijo še veliko več kot igro: prijateljstvo, zvestobo, prijaznost, družbo, … Ne nazadnje pa je lahko njihova družba in njihova pomoč tudi del psihoterapevtske pomoči, celo za pomoč slepim in invalidom. Dr. Erih Tetičkovič, sicer svetovno znan nevrokirurg, predsednik mariborskega društva za zaščito in varstvo živali, ki je po dolgih letih končno izborilo v Mariboru azil za živali, pravi: »Zavedati bi se morali ves čas, da smo vsi otroci matere Zemlje, ne da se samo občasno spomnimo nanjo in na druga bitja na njej.«

Dr. Erih Tetičkovič

Dr. Erih Tetičkovič

Marketinške poteze filmarjev in ljubezen do živali

V času pred prazniki televizijske hiše predvajajo družinske filme, v katerih so predvsem živali predstavljene na prikupen, smešen in vabljiv način. Pa ne samo televizijske hiše, tudi filmska industrija da velikokrat v tem času na trg nov film ali celovečerno risanko, ki privablja gledalce v kinoteke.

Dr. Tetičkovič se spominja filma 101 dalmatinec, ki je v kino privabil na milijone ljudi po svetu. Tik za tem pa so ljudje, navdušeni nad prikupnimi belimi psički s črnimi pikami in ‘pritisnjeni’ v kot ob poplavi plišastih psičkov in drugih igrač na temo tega filma, kupovali dalmatince zase in za svoje otroke kot za stavo. In kje je bila čez dva meseca, ko se je evforija z dalmatinci nekoliko polegla, ljudje pa so ugotovili, da morajo za pse tudi skrbeti, če jih že imajo? Na poti v zavetišča! Če so imeli psi srečo. Dr. Tetičkovič pravi, da so filmarji zlorabili praznike in začetno ljubezen do živali. No, ljudje pa vsekakor pred nakupom niso dobro premislili o odgovornosti do živali.

Treba je biti odgovoren

Dr. Tetičkovič pravi, da bi bilo bolje za družine z majhnimi otroci, da najprej razčistijo pri sebi, zakaj bi radi imeli psička ali muco. Potem pa, seveda, da se poučijo, kako je treba na primeren način skrbeti za žival. Konec koncev si lahko skrb za žival družinski člani razdelijo in ji nudijo vso potrebno ljubezen. Žival pa bo to vračala na svojstven, ljubezniv in skrben način.

Prihod novega člana – odhod živali?

Pri nakupu, pa tudi kasneje, ko je žival že nekaj časa pri hiši, je izredno pomembno, ali družina pričakuje novega člana, majhnega otroka. Takrat živali ne smemo vreči iz hiše ali jo v taki meri zapostavljati, da bo zanemarjena in na koncu zapuščena, neljubljena, ampak ji je treba novega družinskega člana predstaviti na primeren način. Naj žival ve, da jo imate še vedno radi, to ji pokažite. Dr. Tetičkovič pravi, da pse ali mačke v določenem trenutku žal velikokrat napačno postavijo na stran, namesto da bi vzpostavili dobro ravnovesje med vsemi družinskimi člani in živaljo: »Žival je najboljši poslušalec otroka, otrok pa psihomotorno dosti prej dozori ob stiku z živalmi kot tisti, ki nima stikov z živalmi.«

Starostnik in domači ljubljenci

Pes in mačka, ki čutita ljubezen in naklonjenost v družini, bosta znala to tudi vračati. Tak odnos se še posebej vidi pri starostnikih, kjer kosmata živalca na štirih nogah včasih nenadoma postane edina družba.

Najprej družba, nato že terapija

Dr. Tetičkovič povzema citat: »Kadar božam kožo svoje živali, je, kot da božam svojo dušo.« Če razložimo z npr. medicinskega vidika, pravi dr. Tetičkovič, je na svetovnem kongresu o možganski kapi Erika Friedman povedala, da je nevarnost za ponoven možganski infarkt kar devetkrat manjša pri ljudeh, ki imajo pristne stike z domačimi živalmi, predvsem mačkami in psi. Torej – božajte svojega psa in mačko, imejte ju v naročju, pogovarjajte se z njima in – bolj zdravi boste.

Terapija z živalmi v domove za starostnike

Ena od želja dr. Tetičkoviča je, da bi v mariborski univerzitetni klinični center in v domove za starostnike pripeljali pse in mačke, tako da bi zaživele ‘Tačke pomagačke’, s katerimi bi uvedli redno terapijo z živalmi za obolele in ostarele paciente, pa tudi otroke.
Ob stiku z živalmi se namreč zniža krvni pritisk, prav tako raven holesterola, itd. Zakaj jim torej ne bi pomagali pri zdravljenju na naraven način – s stikom z živaljo. »Ker pa predvsem ostareli in oboleli ne morejo priti do zavetišč za živali, da bi tam božali in sprehajali pse in mačke, je takim ljudem treba stopiti naproti in pripeljati živali v domove za ostarele,« povzema dr. Tetičkovič

Majhen korak naprej

Majhen korak naprej so naredili v Domu upokojencev Danice Vogrinec Maribor na Pobrežju, kjer je k domu prišlo nekaj mačk, ki so tam zaradi skrbi starostnikov in osebja tudi ostale. Pred domom so jim naredili hišico, kjer spijo, na klopeh pred zgradbo pa se varovancem pustijo razvajati in božati. A to je res majhen korak naprej.

Za večjega upamo, da se bo nekoč še zgodil – da bodo psi in mačke stalni obiskovalci domov za ostareli in del socialne terapije.

Najboljši prijatelj?

Najboljši prijatelj?

In če nam domišljija dela še naprej – mogoče bodo tudi zakoni kdaj nastavljeni tako, da bodo slepim in invalidom zavarovalnice krile stroške za pse spremljevalce, ki jih potrebujejo kot pomočnike za spremstvo in premagovanje manjših in večjih ovir.

Objavljeno tudi na Zlatih letih, edinstvenem portalu za medgeneracijsko sodelovanje 🙂

Dajte no še malo snega na ceste …

Hec je, da ga je na kupe, in hec je, da je v pravem letnem času, ker drugače bi bilo malo čudno.
Ni pa hec, da je tudi na cestah, in ni hec, da eni ne prilagodijo vožnje zimskih razmeram.

In ni hec, da mora po predpisih zapasti ravno določeno število centimetrov na cesto, da lahko gredo plugi na cesto ter jo splužijo in posipajo. In ni hec, če to naredijo prej, potem pa občinam izstavijo račun, plačano pa ne dobijo, ker niso bili racionalni in so plužili prehitro. In se morajo potem cenkati za plačilo.

In tudi ni hec, da se ljudje večinoma ne pretegnejo in ne sčistijo dela pločnika pred svojo hišo. Češ da to ni njihovo delo. Da mora to narediti zimska služba tistega javnega podjetja, ki pač čisti v njihovem kraju. In ja, ko zapade in se prime ceste, bi moral biti tisti hip že plug v ulici, ker je po mnenju nekaterih to edino prav.

In tudi ni hec, da nekateri prek telefona in na sestankih, sklicanih za reševanje težav, verbalno spolno občujejo z vsemi sorodniki ogovorjenega in po njihovem mnenju krivca za nekaj centimetrov snega na cesti.

In ni hec, ampak resnica, da imajo zimske službe, glede na to, da so del lokalne, regionalne ali nacionalne scene, določeno, katere ceste morajo biti najprej splužene, katere potem in katere nazadnje. In da imajo njihovi izvajalci točno določene proge, ker je že zaradi organizacije dela treba imeti nek red. In če bi kar mimogrede na poti do svoje proge plužili in posipavali, tega ne bi mogli narediti tam, kjer morajo.

Pa nič hudega, večinoma se ljudje ne ozirajo niti na to (pa je vseeno, če je hec ali ne), da je obveza lastnikov stavb, da poskrbijo za odstranitev ledenih sveč, ob tem pa ne smejo pozabiti na zavarovanje pločnikov ali ceste pod ledenimi svečami. Celo tega ne vedo, da lahko, če sveč ne morejo odstraniti sami, pokličejo na pomoč javno službo, ki izvaja taka dela. In potem bi ta služba opravila to delo.

In tudi večina ne ve, ker se raje samo pritožuje, da lahko krajani (v veliko mestih je tako) za posip javnih površin pred njihovimi (torej lastniškimi) stavbami dobijo posipni material na mestnih četrteh in krajevnih skupnostih in tako že sami nekaj naredijo, ne pa čakajo, da se jim vse prinese k riti.

In lepo je videti tudi ceste, vozišča in pločnike, ki so pred in med sneženjem ter po njemu večkrat zaparkirana z osebnimi vozili, čeprav je bilo dovolj časa za preparkirati avto in omogočiti zimski službi, da opravi svoje delo – spluži ceste in pločnike.

In hec je, ali pa tudi ne, da upam, da bo v naslednjih 14 dni zapadlo spet toliko snega, da bodo ceste čisto pobeljene, zaradi tega pa bo morala v našem kraju zimska služba delati s polno paro. Ker sem danes sprejela vabilo te službe na vožnjo po naših ulicah, da bom s prve roke videla, kako in kje in kdaj se to dela. Komaj čakam na milijone snežink, ki bodo pobelile ceste.

Hehehe, še en hec, lahko mi napišete, kam naj takrat vodim šoferja … V vašo ulico?

Z malo dobrote do sreče na vrvici

Pred dnevi, pravzaprav je bilo kar lani 😉 – 28. 12. 2009 torej, je bil zvečer na Trgu svobode v Mariboru večer elektronske glasbe – Rok Reberšek ali DJ Rawkee je vrtel transe.

Rokov plakat

Rokov plakat

Z Rokom sva se spoznala leto pred tem koncertom, ko je prav tako na Trgu svobode v Mariboru vrtel transe glasbo in podaril koncert Mariborčanom. Že takrat je razmišljal, da bi poleg glasbe in svoje energije dal ljudem še nekaj več. Da bi jih spomnil, da lahko drug drugemu pomagamo. No, lani sva se spomnila drug na drugega prej kot pa med božično-novoletnimi prazniki in se že jeseni kar hitro zmenila, komu bi lahko posvetil večer elektronske glasbe – vprašanje, predlog – v dveh točkah, čez nekaj dni, ko je spoznal gonilno silo društva, pa še tretja točka – strinjanje 🙂

Res sem bila presenečena, kako je svet majhen in kako nas nekatere stvari povezujejo – Rok in Darinka, ki je predstavnica društva, ki sem ga predlagala Roku, sta se v tistih dneh spoznala po drugi liniji. Vesolje je že hotelo, da pridemo na nek način skupaj in da lahko vsaj malo pomagamo tistim, ki potrebujejo pomoč 🙂

Takoj sem se namreč spomnila na Darinko Urbancl Lečnik iz Centra za šolanje psov vodičev in spremljevalcev SLO-CANIS in njihovo dobrodelno akcijo »Z malo dobrote do sreče na vrvici«.

Tale 'mladenič' se še uči, kako pomagati ...

Tale 'mladenič' se še uči, kako pomagati ...

»Z malo dobrote do sreče na vrvici« je namreč akcija Slovenskega združenja inštruktorjev – Centra za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov iz Maribora in Društva za reševalne pse REPS Maribor – akcija, v kateri bi radi zbrali sredstva za nakup in šolanje psa pomočnika za tetraplegika Mirico Ačko in Stojana Rozmana.

Žal zavarovalnice ne krijejo stroškov, za enega psa morajo zbrati 8000 evrov, stroški krijejo veterinarske preglede, osem- do desetmesečno šolanje psa, hrano, cepljenja, uvajanje osebe s hendikepom na psa, ki traja najmanj dva ali tri mesece.

Mirica in Stojan

Mirica in Stojan

V okviru Društva za reševalne pse REPS Maribor in Slovenskega združenja inštruktorjev – Centra za šolanje psov vodičev in spremljevalcev SLO-CANIS so v zadnjih 15 letih izšolali kar nekaj generacij reševalnih psov in psov vodičev in psov pomočnikov.

Dva od teh – labradorki, Eli in Kiro – so izšolali lani in ju podarili Mirici in Stojanu, ki nujno potrebujeta psa pomočnika.

SLO-CANIS se je na istem trgu, kjer je imel Rok koncert, predstavil isti dan popoldan, tisti, ki ste bili tam, ste videli pse pomočnike, pse vodiče in pse reševalce, ki so jih tja prepeljali njihovi lastniki. Darinka in Emil Urbancl ter drugi pa so mimoidočim razlagali, kakšna je vloga teh psov. Najmlajši pa so lahko vmes slišali še eno pravljico – tako, povedano na hitro 😉 – o dveh psih, ki sta se razlikovala v eni sami lastnosti, ki pa je bila skorajda odločilna za njuno različno začrtano življenjsko pot in sprejemanje ljudi.

del 'zborčka'

del 'zborčka'

Popoldan mi je uspelo prepričati tudi Mirico in Stojana pa tudi Aleksandro, ki ima zaradi slepote psa vodiča, s katerim potujeta tudi z letalom, da povedo nekaj besed o svojih pasjih pomočnikih. Ne morete si misliti, kako zelo so povezani med sabo in kako izredno pozorni so psi. Naučeni so pomagati svojim lastnikom, svoje naloge – pa naj bo to varna pot preko ceste, izogibanje ovir na pločniku, odpiranje vrat ali predalov, pobiranje predmetov s tal ali nežno pomirjanje lastnika – pa jemljejo zelo resno.

Vsakega psa posebej več mesecev šolajo in pripravljajo na ‘delo’, potem pa se psi in njihovi novi lastniki še učijo skupnega življenja. Zavedati se moramo, da psi niso igračka in niso nadomestilo za kako blazino na kavču, ampak so bitja, ki potrebujejo odgovorno skrb in ljubezen, hkrati pa znajo to tudi nuditi.

Midve pa že znava pomagati ...

Midve pa že znava pomagati ...

Tik pred večernim koncertom pa je nagovoril zbrane Mariborčane tudi Sebastjan Matul, ki se je rade volje odzval Rokovemu povabilu in še zadnjič tisti dan predstavil dobrodelno akcijo, pse in njihove ‘trenerje’ ter Stojana in Mirico.

Na tem mestu vas tudi prosim, da tisti, ki to lahko naredite, prispevate za akcijo Z malo dobrote do sreče na vrvici, en evro …. Prosim, pošljite ključno besedo PES na številko 1919 in pomagajte društvu, da pokrije stroške.

Hvala – v imenu društva, Mirice in Stojana in ne nazadnje tudi v mojem imenu.

Hvala vsem donatorjem.

In kot pravi Darinka: “Hvala, ker ste stopili v svet drugačnih in zanimivih ljudi. Društvo SLO-Canis se vam zahvaljuje za vašo donacijo, s katero bomo Mirici in Stojanu pomagali do psa pomočnika.”

Več o društvu in njihovem delovanju najdete na tej povezavi – SLO-CANIS.