Monthly Archives: september 2013

Na zadnjem sedežu … še zadnjič v tej opciji

Opcija je prav grda beseda, a se mi ne ljubi iskati druge. Pomeni pa, da zaključujem pisanje o mojem potovanju po Bosni in nekajdnevnem bivanju v Kašteli pri Splitu, kjer sem spoznala nekaj Kočevskih medvedov. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da se je končala knjiga našega druženja – še zdaleč ne, saj se je zaključilo le uvodno, spoznavno poglavje. Kakor v kaki sagi, kjer se v uvodu razvije zasnutek klobčiča, ki bo kdovekam povlekel svoje niti. Nakažejo se drobci karakterjev glavnih in stranskih oseb, pa še to se lahko v prihodnjih poglavjih spremeni – bralec lahko kasneje ugotovi, da glavna oseba sploh ni glavna ali pa da nekdo s precej stransko vlogo v resnici odločilno vpliva na razvoj in potek dogajanja.

Še zdaj ne morem verjet, kako se mi je razširilo obzorje zaradi hitre odločitve, da grem tja, kjer še nisem bila in to tako, kot še nisem šla na tako dolgo pot. Na motorju sem bila že ničkolikokrat, a vseeno, to je bila zame na ta način zaenkrat najdaljša pot. Po poti, ki je vodila od tu naprej  sem na zadnjem sedežu prispela do Kaštele, kjer sem spoznala tako klapo ljudi, ki ji z veseljem po zdaj več kot mesec dni druženju lahko rečem prijateljice in prijatelji.  Redko komu tako rečem, saj sem bolj za kakovost kot količino. A nekaj teh prijaznih duš se je globoko usidralo v moje srce in zanje sem pripravljena storiti veliko. Po Kašteli, kjer smo se zgolj spoznavali in tipali, v kateri smeri kdo hodi ali vozi, so namreč sledile prve povezave v virtualnem in realnem življenju. Nekateri so me kar skupinsko obiskali v osrednji Sloveniji in naredili velik pozitiven vtis na mami in sina, ki ima radar za ljudi z velikim L. Sprejel jih je. Nato pa se je v Brežicah oziroma v Velikih Malencah pri Brežicah izkazalo, kakšna srca in duše bivajo v bajkerjih, ki sem jih spoznala pred tem na zadnjem sedežu. Krka je sprala umazanijo, sonce je na nebu brez oblačka sproti posušilo solze slovesa od ljudi, ki ne stopajo več tam, kjer sem jaz, duše in srca bajkerjev, ki sem jih imela čast spoznati, pa so me toplo objela medse.

In tisto, kar sem zaslutila in začutila v Kašteli, je pognalo kali v Litiji, sploh pa v Brežicah in na obisku v Izoli, kjer se je medvedkom pridružila še ena odlična bajkerka s Primorske,  ta vikend pa so v Kočevju pognali iz zemlje mali poganjki dreves prijateljstva.  Jaz pa plešem v dežju sredi tega, kar bo postalo pravi gozd. 🙂 In vsaj v prispodobi – ne na zadnjem sedežu, ker tja v prispodobi sploh ne pašem, dokler sama usmerjam krmilo mojega življenja.