Monthly Archives: oktober 2010

Kaj če bi Slovenija postala ena velika ekovas?

To vprašanje se ni utrnilo samo meni, ampak še nekaterim drugim slušateljem predavanja o ekovaseh in ekohišah ter o pretiranem izkoriščanju nafte in drugih virov. Zgleda, da jih bomo, vire namreč, če bomo tako ravnali z našo skupno mamo – mamo Zemljo – ‘kmalu’ porabili.

Predavanje o ekoloških hišah, ki jih njihovi graditelji in lastniki (z)gradijo tako, da bi v okolju, kjer stojijo, z materialom in načinom gradnje čim manj škodovali okolju, je vodil Domen Zupan iz Zavoda Ekovas. Potekalo pa je v 27. 10. 2010 v Kazinski dvorani SNG Maribor, ki je bila žal skorajda prazna.

Kar presenečena sem bila nad tem, saj se organizatorji niza predavanj pod okriljem projekta Seminar idej izven škatle z dr. Danijelom Reboljem na čelu trudijo privabiti razne javnosti na ta predavanja. Predavanja so namreč dobro zasnovana, prinašajo pa nove poglede in nove rešitve na marsikatero vprašanje in problem. Značilno zanje je tudi, da so drugačna,torej izven škatle, izven okvirjev, 🙂   potekajo pa vsako zadnjo sredo v mesecu.  Dr. Rebolj je projekt zagnal pred pol leta, idejo zanj je dobil na standfordski univerzi, kjer je delal kot gostujoči profesor.

Na predavanju o ekoloških vaseh in hišah smo tako slišali vprašanje, kako bodo živeli naši vnuki in pravnuki, če bomo mi tako potratno rabili vire, kot jih sedaj? Precej retorično, brez odgovora je bilo – vsekakor pa v razmislek marsikateremu, ki mu je vseeno, kako bodo živeli njegovi zanamci, da ima le on vsa ugodja tega sveta v tem trenutku.

Pravijo, da bomo v kratkem doživeli prelom naftne dobe – raba nafte namreč raste in raste, okrog leta 2015 pa naj bi dosegla vrhunec. Po tem letu pa bo sledil upad rasti rabe nafte, ljudje pa naj bi se usmerili v druge vire.  Saj, če vsaj malo razmislimo, sploh ne vemo, kje vse in zakaj vse se rabi nafta – med drugim tudi za izdelavo plastenk za vodo, pa tudi v kmetijstvu, za katerega bi pravzaprav bilo dobro, da bi bilo (čim bolj) ekološko.

Plastenke za vodo so itak poglavje zase:  za proizvodnjo pol litra vode v plastenki se porabi vsaj tri litre vode, povrh vsega pa voda v plastenki vsebuje toliko nezdravih dodatkov, da si dolgoročno škodimo, če jo pijemo.

Če pogledamo naše navade, ugotovimo, da delamo marsikaj, čeprav vemo, da s tistim škodimo sami sebi, pa naj bo to zgolj kakšna majhna razvada in navada ali pa precej večja zadeva, ob kateri sicer kimamo, da je nepotrebna in škodljiva, a še kar naprej delamo isto – iz dneva v dan. Dejansko bi se lahko vprašali, zakaj ne varčujemo npr. z elektriko, z uporabo pitne vode ipd.

O vsebini predavanja, o tem, kako so zgrajene ekovasi, cela majhna in velika naselja po svetu niti ne bi govorila – se pa strinjam s Zupanom v kaki točki njegovega pogleda na svet in Slovenijo.

Zupan pravi, da so ekovasi ena od možnosti doseči boljšo prihodnost za nas in naše zanamce. Če želimo izbrati drugačno prihodnost za nas in naše naslednike, se je prav obrniti k naravi, ne izkoriščati do onemoglosti nekih virov, ampak narediti več za ohranjanje narave in njenih virov. Alternative je dovolj. Kot pravi Zupan, nam narava najbolj nazorno, včasih tudi kruto pokaže, da naš razvoj ne pelje v pravo smer. Navsezadnje tudi klimatologi, pri nas predvsem Lučka Kajfež Bogataj, kažejo na vse več vremenskih in podnebnih sprememb, ki se dogajajo v naši neposredni okolici in pri nas.

Ekovasi nam ponujajo veliko preizkušenih primerov dobre prakse na vseh ključnih področjih:  pri skrbi za ljudi, skrbi za naravo in pravični delitvi dobrin, je zapisano na strani Zavoda ekovas – tam najdete tudi vse druge podatke, kje v Sloveniji že imajo ekohiše in kako se jih zgradi.

In še odgovor na naslovno vprašanje – Kaj če bi Slovenija postala ena velika ekovas? Zaenkrat je to še nemogoče – ker tako vodilni kot drugi premalo vedo o tem (o tem, da marsikdo od vodilnih noče vedeti, je druga stvar), ker ne gredo na taka predavanja, da bi izvedeli več, ker jim je vseeno za Zemljo, naravo in kako bodo ljudje živeli nekoč, ker bi bilo ne nazadnje v takih vaseh več blagovne menjave in manj davkov. To pa bi bolelo marsikoga, kajne? 😉

Advertisements

Pomladanske padavine so prestavljene na jesen

Daljši članek o podnebnih in vremenskih spremembah ter o poplavnosti Maribora in težavah zaradi plazov in odronov in vdorov kanalizacijske vode iz cevi v kleti ipd. sem napisala za Mariborski utrip, ki je izšel 1. oktobra, tule pa povzemam pogovor z Lučko Kajfež Bogataj, svetovno priznano klimatologinjo.

….

Na svojem blogu je pred časom zapisala, da so podnebne spremembe del globalnih sprememb na naši Zemlji in da smo zdaj v  drugi antropocentrični stopnji geološke dobe antropocen, ki jo je ustvaril človek z razvojem družbe …

Če se ozremo na mikrolokacijo  –  na Maribor pod Pohorjem, se opazijo spremembe tudi tu?

»Zagotovo se. Velja pa, da je cela Slovenija v istem žaklju. V naši državi so kažejo izrazite spremembe v višjih temperaturah zraka v vseh letnih časih, pojavile so se tudi spremembe padavinskega režima – pomladanske padavine se vse bolj pomikajo v jesen; hkrati pa, kar smo opazili tudi pri zadnjih hudih nalivih, ko so po skoraj vsej Sloveniji bile tudi poplave, je vse več zelo intenzivnih padavin.«

Kako se na Pohorju odražajo te spremembe?

»Pri sekundarnih spremembah na rastlinstvu, ki so pravzaprav posledica prej omenjenih sprememb. Smreki, ki je sicer značilna za to okolje, raste tudi na Pohorju, postaja pretoplo. Zaradi tega se suši in na nekih predelih počasi izumira oziroma ta ekosistem postaja nestabilen. Druga večja težava je suša v gozdu, ki ni tako opazna kot na kmetijskih površinah. Drevesa se sušijo, koreninski sistem pa nato ob večjih nalivih ne more zadrževati vode, ki se burno steka po pobočju navzdol. Tretja težava v gozdu, torej tudi na Pohorju, pa je, da toplejše podnebje zelo prija škodljivcem in insektom, ki se vse bolj razvijajo in pojavljajo v teh krajih.«

Kajfež Bogatajeva opozarja tudi na to, da človek prekomerno gradi tam, kjer bi bilo boljše, da sploh ni zgradb:

»Človek na žalost zida tudi tam, kjer mu ne bi bilo treba in tako zemeljsko površino asfaltira, tlakuje, zapira vodi njeno naravno pot.  S tem poslabšujemo razmere, čeprav jih delamo z dobrim namenom!  Dober preventivni ukrep so izvedli v Italiji, kjer dopuščajo vodi, da se prosto razlije po območjih, kjer ne dela večje škode. V nekaterih dolinah ni niti ene hiše – tam se pač ne sme graditi, ker vedo, da bodo enkrat ali večkrat na leto tam poplave. V Sloveniji se je na to pozabilo, tako da zidajo vsepovsod.«

Maribor zdaj ni doživel tako hudih posledic, kot so bile drugje. Pomeni to, da je varen?

»Maribor je imel zdaj srečo, kar pa ne  pomeni, da je poplavno varen. Le da zdaj ta lekcija ni bila zanj. Pa vendar, kar se je zgodilo po vsej Sloveniji, bi Mariborčani lahko upoštevali pri svojih načrtih in se iz napak drugih nekaj naučili ali popravili svoje stare napake. Za vsa področja bi morali zdaj sprožiti projekt analiziranja stanja – od preventive do reševanja: kje šepajo stvari, kje je v redu, kaj se da še izboljšati, kaj urediti in seveda upoštevati mnenje strokovnjakov.«