Category Archives: zlata leta

Psi in mačke – dobra terapevtska družba za otroke in starostnike

Živali niso igrače, ampak živa bitja, ki nam nudijo ljubezen, pomoč in tudi terapijo.

Tale psička je tudi dobra družba na sprehodih in rekreaciji

Tale psička je tudi dobra družba na sprehodih in rekreaciji

Pred prazniki in med samimi prazniki se, sploh v družinah z majhnimi otroki, vzpostavi odnos do psov in mačk, ki kaže na to, da jih jemljemo samoumevno, kot igračke, ne pa kot živa bitja. Mamice in očetje popustijo in gredo v prazničnem duhu v trgovino ali k rejcem po malo kosmato živo kepico, nekateri tudi v azile. Kupijo ali vzamejo k sebi jih kot igračke, s katerimi se bodo igrali kratek čas, potem pa, ko bodo imeli drugo delo, jih bodo odvrgli za plot, odpeljali v gozd in tam pustili. Ali pa, če bo sreča na strani živali, odpeljali v azile ali zavetišča za živali.

Domače živali, predvsem mačke in psi, so naši zvesti spremljevalci, ki nam poleg svoje pozornosti nudijo še veliko več kot igro: prijateljstvo, zvestobo, prijaznost, družbo, … Ne nazadnje pa je lahko njihova družba in njihova pomoč tudi del psihoterapevtske pomoči, celo za pomoč slepim in invalidom. Dr. Erih Tetičkovič, sicer svetovno znan nevrokirurg, predsednik mariborskega društva za zaščito in varstvo živali, ki je po dolgih letih končno izborilo v Mariboru azil za živali, pravi: »Zavedati bi se morali ves čas, da smo vsi otroci matere Zemlje, ne da se samo občasno spomnimo nanjo in na druga bitja na njej.«

Dr. Erih Tetičkovič

Dr. Erih Tetičkovič

Marketinške poteze filmarjev in ljubezen do živali

V času pred prazniki televizijske hiše predvajajo družinske filme, v katerih so predvsem živali predstavljene na prikupen, smešen in vabljiv način. Pa ne samo televizijske hiše, tudi filmska industrija da velikokrat v tem času na trg nov film ali celovečerno risanko, ki privablja gledalce v kinoteke.

Dr. Tetičkovič se spominja filma 101 dalmatinec, ki je v kino privabil na milijone ljudi po svetu. Tik za tem pa so ljudje, navdušeni nad prikupnimi belimi psički s črnimi pikami in ‘pritisnjeni’ v kot ob poplavi plišastih psičkov in drugih igrač na temo tega filma, kupovali dalmatince zase in za svoje otroke kot za stavo. In kje je bila čez dva meseca, ko se je evforija z dalmatinci nekoliko polegla, ljudje pa so ugotovili, da morajo za pse tudi skrbeti, če jih že imajo? Na poti v zavetišča! Če so imeli psi srečo. Dr. Tetičkovič pravi, da so filmarji zlorabili praznike in začetno ljubezen do živali. No, ljudje pa vsekakor pred nakupom niso dobro premislili o odgovornosti do živali.

Treba je biti odgovoren

Dr. Tetičkovič pravi, da bi bilo bolje za družine z majhnimi otroci, da najprej razčistijo pri sebi, zakaj bi radi imeli psička ali muco. Potem pa, seveda, da se poučijo, kako je treba na primeren način skrbeti za žival. Konec koncev si lahko skrb za žival družinski člani razdelijo in ji nudijo vso potrebno ljubezen. Žival pa bo to vračala na svojstven, ljubezniv in skrben način.

Prihod novega člana – odhod živali?

Pri nakupu, pa tudi kasneje, ko je žival že nekaj časa pri hiši, je izredno pomembno, ali družina pričakuje novega člana, majhnega otroka. Takrat živali ne smemo vreči iz hiše ali jo v taki meri zapostavljati, da bo zanemarjena in na koncu zapuščena, neljubljena, ampak ji je treba novega družinskega člana predstaviti na primeren način. Naj žival ve, da jo imate še vedno radi, to ji pokažite. Dr. Tetičkovič pravi, da pse ali mačke v določenem trenutku žal velikokrat napačno postavijo na stran, namesto da bi vzpostavili dobro ravnovesje med vsemi družinskimi člani in živaljo: »Žival je najboljši poslušalec otroka, otrok pa psihomotorno dosti prej dozori ob stiku z živalmi kot tisti, ki nima stikov z živalmi.«

Starostnik in domači ljubljenci

Pes in mačka, ki čutita ljubezen in naklonjenost v družini, bosta znala to tudi vračati. Tak odnos se še posebej vidi pri starostnikih, kjer kosmata živalca na štirih nogah včasih nenadoma postane edina družba.

Najprej družba, nato že terapija

Dr. Tetičkovič povzema citat: »Kadar božam kožo svoje živali, je, kot da božam svojo dušo.« Če razložimo z npr. medicinskega vidika, pravi dr. Tetičkovič, je na svetovnem kongresu o možganski kapi Erika Friedman povedala, da je nevarnost za ponoven možganski infarkt kar devetkrat manjša pri ljudeh, ki imajo pristne stike z domačimi živalmi, predvsem mačkami in psi. Torej – božajte svojega psa in mačko, imejte ju v naročju, pogovarjajte se z njima in – bolj zdravi boste.

Terapija z živalmi v domove za starostnike

Ena od želja dr. Tetičkoviča je, da bi v mariborski univerzitetni klinični center in v domove za starostnike pripeljali pse in mačke, tako da bi zaživele ‘Tačke pomagačke’, s katerimi bi uvedli redno terapijo z živalmi za obolele in ostarele paciente, pa tudi otroke.
Ob stiku z živalmi se namreč zniža krvni pritisk, prav tako raven holesterola, itd. Zakaj jim torej ne bi pomagali pri zdravljenju na naraven način – s stikom z živaljo. »Ker pa predvsem ostareli in oboleli ne morejo priti do zavetišč za živali, da bi tam božali in sprehajali pse in mačke, je takim ljudem treba stopiti naproti in pripeljati živali v domove za ostarele,« povzema dr. Tetičkovič

Majhen korak naprej

Majhen korak naprej so naredili v Domu upokojencev Danice Vogrinec Maribor na Pobrežju, kjer je k domu prišlo nekaj mačk, ki so tam zaradi skrbi starostnikov in osebja tudi ostale. Pred domom so jim naredili hišico, kjer spijo, na klopeh pred zgradbo pa se varovancem pustijo razvajati in božati. A to je res majhen korak naprej.

Za večjega upamo, da se bo nekoč še zgodil – da bodo psi in mačke stalni obiskovalci domov za ostareli in del socialne terapije.

Najboljši prijatelj?

Najboljši prijatelj?

In če nam domišljija dela še naprej – mogoče bodo tudi zakoni kdaj nastavljeni tako, da bodo slepim in invalidom zavarovalnice krile stroške za pse spremljevalce, ki jih potrebujejo kot pomočnike za spremstvo in premagovanje manjših in večjih ovir.

Objavljeno tudi na Zlatih letih, edinstvenem portalu za medgeneracijsko sodelovanje 🙂

Naj ginekološke operacije ne bodo več strah in trepet za ženske!

Danes za enake ginekološke bolezni izvajajo bistveno manjše, manj travmatične posege kot pa deset let nazaj.

Drugi del intervjuja z asist. dr. sci. Leonom Megličem, dr. med., specialistom ginekologom in porodničarjem, vodjo oddelka za operativno ginekologijo v UKC Ljubljana (objavljen tudi na portalu Zlata leta) in na Sončku), v katerem sem se pogovarjala o pripravah na ginekološke operacije, samih operativnih posegih v Sloveniji ter negi za telo in dušo, ki jo po takih operacijah lahko in morajo opraviti ženske same. Zdrav način življenja, optimizem in ljubezen do sebe pospešujejo tudi celjenje ran.

Pogovarjala sva se tudi o tem, da vsaka informacija, ki jo najdemo na internetu na nestrokovnih forumih, ni nujno dobra.

V Sloveniji opravljajo ginekološke operacije tako za rakasta kot nerakasta obolenja, v UKC jih je verjetno še največ?
»V UKC Ljubljana je največ ginekoloških operacij v Sloveniji, sploh, ker pridejo tja bolnice iz vse Slovenije. Naši uspehi v ginekologiji so primerljivi z Evropo. Tako na področju preventive kot operativnih posegov. Najslabše se odrežemo pri raku jajčnika, doma in v tujini.«

Zakaj?
»To je skrit rak, ki se v nekaj tednih razvije od obvladljivega do skoraj neobvladljivega stanja. In zanj ni preventive! Razvije se lahko v treh tednih, sprva ne povzroča bolečin, na ultrazvoku en mesec prej še ni videti nobenih sprememb, te so vidne šele, ko se rak razseje. V trebuhu je ogromno prostora in rak lahko hitro raste. Vse, kar se opazi, je, da se ženska počuti napeto, krilo ji postane ozko.«

Zagotovo je pomemben prav odnos do svojega telesa, pa tudi pozitiven načinu življenja, ki preprečuje nastanek bolezni.
»Da, ženska bi morala živeti s čim manjšim stresom, imeti dovolj počitka(hja, kar še meni ne uspeva vedno), morala bi se dovolj gibati in primerno prehranjevati.«

Kljub vsemu optimizmu in pozitivnemu življenju pa lahko pride do bolezni.
»Da, se zgodi. In v tistih trenutkih optimizem pomaga, da se ženska spopade z vsem, kar prinaša bolezen, z vso odgovornostjo in dobro voljo.«

Ob manjših bolečinah in težavah marsikatera ženska najprej pije zeliščne čaje in vzame kako tableto proti bolečinam, ker pa vzroka za bolečine ne pozna, je zagotovo dobro oditi na pregled.
»Tako je. Dobro je oditi na pregled, da odkrijemo vzrok in da ta vzrok pozdravimo oziroma odpravimo.«

Določene bolezni lahko pozdravimo z zdravili, raka pa verjetno ne?
»Razna vnetja pozdravimo z antibiotiki. Rakasta obolenja pa zaenkrat z operacijami, razen pri zelo redkih primerih. Zavedati se moramo, da lahko sploh začetne spremembe, ki so tudi v manjšem obsegu, uspešno odpravimo z manjšimi posegi. Mogoče bodo v bližnji prihodnosti razvili biološka zdravila, s katerimi bodo ozdravili tudi katerega raka rodil, a zdaj tega še ni. Mogoče bodo name kot na kirurga gledali moji vnuki in pravnuki kot na mesarja, he he, a zdaj je kirurško zdravljenje najbolj učinkovito. Zdaj se seveda pogovarjava o ozkem delu zdravljenja – o kirurgiji. Ponavadi pa gre za kombinacijo zdravljenja z raznimi metodami.«

Torej tudi s kemoterapijo?
»Bolj razširjene oblike zraven zdravimo še s kemoterapijo. Zdravljenje s citostatiki je bolj učinkovito, če je tumor manjši. In seveda, če gre za več manjših zasevkov, ki se jih citostatiki lahko učinkovito lotijo in izničijo. Kirurgija je na nek način redukcija tumorja, da ga zmanjšamo na minimum, citostatiki pa dokončajo zdravljenje.«

Se ženska, ki čaka na operacijo, nanjo kako pripravi?
»Seveda, v fitnes ji ni treba hodit, da bi pridobila kondicijo, pomaga pa, če živi zdrav način življenja – tako da ima neko kondicijo, ni ne predebela ne presuha, zadosti pije (pa ne alkohola!) in opusti kajenje.«

Na internetu najdemo vse več informacij. So relevantne?
»Moram opozoriti – danes da internet mnogo odgovorov, laični in pollaični javnosti pa lahko povzroči ogromno strahov in grozot pri branju raznih blogov in forumov, polmedicinskih in medicinskih internetnih straneh namesto objektivnih razlag in tolažb. Vem, da so ženske po poldrugi uri raziskovanja po internetu, kaj jo čaka na operaciji in kaj potem, večinoma prestrašene. Tako da brskanje po internetu bolj odsvetujem kot priporočam.«

Pri operacijah sva. So drugačne kot pred leti?
»Splošno gledano – danes za enake bolezni izvajamo bistveno manjše, manj travmatične posege kot pa deset let nazaj. Tako da so čim manj stresni za telo. Vsaka operacija je za telo stresna, ob tem je treba vedeti tudi, da starejše telo še slabše prenaša take posege kot mlajše. Zato se trudimo, da bi bile operacije čim manj obsežne, saj bo tako okrevanje po operaciji krajše.«

Faz okrevanja je več in so različno dolge. Prva se začne takoj po operaciji.
»Da. Najprej je ženska na intenzivni negi, nato na oddelku. Čas in oblika prve faze sta odvisna od same bolezni ter vrste in obsežnosti operacije, pa tudi od starosti pacientke. Starejša kot je, več časa potrebuje. Odvisno je tudi od tega, če ima pacientka še kake druge bolezni.«

Druga faza okrevanja po ginekoloških operacijah, ko ženska okreva doma, pa je časovno malo bolj neopredeljena.
»Druga faza okrevanja je doma. Traja od 14 dni do šest tednov, odvisno od operacije, pa tudi od dela, ki ga bolnica potem opravlja.«

Potem začnejo ženske spet delati, čeprav samo okrevanje še ni končano. Delati moramo v skladu z zdravnikovimi navodili.
»To obdobje traja od enega do dva meseca. Če sedimo za računalnikom ali smo doma, ker več ne hodimo v službi, je to obdobje krajše. Paziti moramo, da tudi doma ne opravljamo težjih opravil. Če mora ženska v službi opravljati težja dela, mi napišemo prošnjo in obrazložitev za lažja dela.«

Pri okrevanju so pomembni tudi gibanje, telovadba in fizioterapija?
»Da, mirovanje ni dobro. Če ženska obleži in se ne premika, lahko dobi trombozo ven in smrtno nevarno pljučno embolijo. Že v bolnišnični oskrbi se mora razgibati v postelji, se sprehajati. Potem pa doma postopno vse bolj telovaditi, pri tem pa ne sme pretiravati.«

V toplice se še hodi?
»Včasih so bile toplice bolj dostopne. Zaradi terapij v toplicah se okrevanje pospeši. Res pa je, da so pri tem zavarovalnice zelo poostrile kriterije. Ginekologi jih še vedno priporočamo.«

Keglove vaje, vaje stiskanja medeničnih mišic, pa bi morale ženske delati ves čas, ne samo po operacijah in porodih, kajne?
»Da, ves čas. Te vaje pripomorejo tako pri boljšem zadrževanju urina kot pri boljši spolnosti.«

Kdaj po operaciji lahko ženske spet seksajo?
»Uradno šest do osem tednov, je pa spet odvisno od okrevanja. Sam priporočam prej, po štirih tednih, saj lahko zlagoma začnemo. Ob tem moramo seveda upoštevati, ali ima bolnica še kake težave, npr. če že v redu zadržuje vodo ali ima težave s kilo.«

Naj bo mlada ali stara – ginekologa potrebujeta obe!

Ženske se premalo zavedajo, kako pomembni so redni preventivni ginekološki pregledi

Pa ne samo ženske. Enkrat letni, preprost in nezapleten preventivni ginekološki pregled, v katerem bi bil poleg zunanjega pregleda spolovila, odvzema brisa in notranjega otipanja priporočljiv tudi pregled z ultrazvokom, je preveč tudi za državno zavarovalnico, ki je skrčila preventivne preglede na tri leta in odvzela še marsikaj drugega, kar je dobro za nas.

O pregledih, preventivi, boleznih in seksualnih aktivnostih ženske tudi v starosti sem se pogovarjala z asist. dr. sci. Leonom Megličem, dr. med., specialistom ginekologom in porodničarjem, vodjo oddelka za operativno ginekologijo v UKC Ljubljana.

Kako pomembni so redni preventivni ginekološki pregled?
»Redni ginekološki pregledi v socialni državi, kakršna je tudi Slovenija, so tista socialna prednost, ki bi jo ženske morale znati izkoristiti. Sploh se v Evropi ne zavedamo več, kako pomembni so taki pregledi. Nedavno sem bil v Afriki, kjer sem videl grozljivo sliko. Tam bi se marsikatero bolezen lahko preprečilo z rednimi pregledi.
Moramo vedeti, da je bil npr. rak materničnega vratu kot vzrok smrti številka 1 na lestvici smrtnosti 50–60 let nazaj. Torej ne drugi raki, ne infekcije, ne težki porodi!
Dr. G. Papanicolau, Romun, živeč v New Yorku, je ugotovil, da je treba odkriti že predrakaste spremembe – v tistem času so namreč ugotovili, da rak ne nastane čez noč, ampak potrebuje 3–5 let za svoj razvoj. V tem času lahko najdemo spremenjene celice in ukrepamo z manjšim posegom – s takimi posegi rešimo maternice in tudi življenje ženske. Prav zaradi tega so zaželeni redni ginekološki pregledi.«

Koliko časa naj preteče med enim in drugim preventivnim pregledom?
»Kar se tiče pravil zdravstvenih zavarovalnic – vsaka tri leta. Ginekologi pa svetujemo, da ženska pride na pregled vsako leto! Rak materničnega ustja je namreč najpogostejša oblika raka, ki se ga da prepreči z rednimi pregledi – dejansko v celoti.«

Pred kratkim so sprožili tudi večletno akcijo, v kateri bodo cepili mlada dekleta proti temu raku …
»Da, s cepivom proti virusu, ki povzroča tega raka, bodo cepili mlada dekleta, ki šele vstopajo v spolno življenje, da se ne bodo okužile. Učinke bomo videli verjetno šele proti koncu moje kariere. Sicer pa cepljenje priporočam vsem ženskam, ki nameravajo v življenju imeti še kakega novega spolnega partnerja ali pa dvomijo v zvestobo trenutnega partnerja.«

Ta rak vsekakor ni edini, ki se pojavlja na maternici.
»Pojavlja se še rak maternične sluznice oz. rak materničnega telesa, ki je sicer še vedno na istem organu, a popolnoma drugačen. Ne povzročajo ga virusi, ampak prekomerno izločanje hormona estrogena v jajčnikih, ko mine to obdobje – ko ženska torej nima več menstruacije – pa maščevja.«

Kako pa je s krvavitvami po zadnji menstruaciji, po menopavzi?
»Po menopavzi, to je po zadnji menstruaciji, nastopi pomenopavzalno obdobje. Če se več kot leto dni po tej zadnji menstruaciji pojavi krvavitev, naj gre ženska takoj k zdravniku. To namreč ne pomeni, da je ženska spet dobila menstruacijo, ampak da je nekaj narobe. Pa vendar to ne pomeni, da bi morala biti ženska panična. 90 odstotkov teh krvavitev je nerakastega izvora.«

Kakšen je osip žensk pri pregledih in kdaj se pojavi? Veliko žensk namreč nenadoma kar neha hoditi h ginekologu.
»Opažam, da se velik osip pojavi po zadnjem porodu. Po zadnjem kontrolnem pregledu kar nehajo hodit na preglede, sploh če se odločijo, da bodo brez kontracepcije. Tiste ženske, ki so prav vzgojene in ozaveščene, pa hodijo na preglede še naprej, tudi po 50. letu.«

Dobro vlogo je zagotovo opravil tudi program Zora?
»Da, preko programa Zora so ženske osebno dobile vabilo na pregled z določenim datumom in uro.«

Pa vendar tudi preko teh vabil niso prišle vse. Opazimo lahko, da nekatere ne glede na vse, ne hodijo na preglede in vedno najdejo izgovore.
»Seveda, saj je dostopnost do ginekologov slabša, kot je bila. Ginekologi imajo čedalje več pacientk, čakalne dobe so vse daljše, tudi v samih sprejemnicah ambulant je gneča, tega pa nobena ne mara. In če niti ne želi k zdravniku, so to zanjo odlični izgovori. Povrh vsega pa tudi zavarovalnice ne plačajo več vsega oziroma precej manj kot včasih.«

Zavarovalnice omogočajo zdaj manj pregledov kot prej?
»Ja, ženske so prej imele plačane preventivne ginekološke preglede vsako leto, zdaj vsaka tri leta. Npr. tudi ultrazvočni pregled v 30. tednu nosečnosti ni več plačan. In še in še primerov je! Moram povedat, da so naše ženske izredno potrpežljive. Če bi državna zavarovalnica rekla, tega in tega pa ne bomo več krili, v Italiji, bi se tamkajšnje ženske upirale na cesti.«

Kaj torej zajema osnovni preventivni pregled?
»Jaz bi ločil na to, kaj plača zavarovalnica in kaj priporočam jaz kot ginekolog. Zavarovalnica ne plača nobenega ultrazvoka, razen če bi ginekolog pri tipanju odkril kako nepravilnost. A manjših sprememb ginekolog pri tipanju ne najde. Zavarovalnica odobri pregled z odvzemom brisa. A vsaj pri 35 odstotkih pregledov bi bil zaželen ultrazvok, ker vsega ne moremo zatipati, pa tudi tisto, kar zatipamo, lažje ovrednotimo z ultrazvokom.
Pregledamo torej z odvzemom brisa, zunanjim in notranjim vizualnim pregledom, otipanjem z roko. V višjem starostnem razredu, ko je torej ženska starejša, ni pa več v rodnem obdobju, še posebno natančno pregledujemo tudi zunanje spolovilo, saj se tudi tam lahko pojavljajo bolezni.«

Kako se lahko izognemo težavam, nevarnostim in boleznim rodil?
»Splošna navodila so taka: čim manj stresa, dovolj počitka, fizičnega in psihičnega, uravnotežena prehrana, dovolj gibanja, ob tem pa redni ginekološki pregledi dojk po 50. letu.

Za redne preglede dojk so poskrbeli s programom Dora?
»Hja, ta program so razpisali na dano število aparatur za preglede dojk in dano število strokovnjakov, ki te preglede opravljajo. Pa so že prej bili obremenjeni!«

Če bi povzela na kratko, je dobra preventiva, da je ženska zadovoljna, spolno zadovoljena in ustvarjalna?
»Na nek način bi lahko to potrdil. Profesor Krobach, sodobnik in prijatelj psihoanalitika Freuda, je po anekdoti razlagal Freudu o neki ženski, ki jo je vse bolelo, ves čas se je pritoževala, vzroka za bolečine in tegobe pa niso odkrili. Pa ji je Krobach predpisal recept: falus durum dozum repetitur – trd penis v ponavljajočih dozah. In je pomagalo!«

Do kdaj naj bi bile ženske spolno aktivne?
»Omejitev navzgor ni, dokler si le želijo. Težave s suho nožnico in pomanjkanjem spolne sle zdravimo s hormoni in na druge načine, če je le interes! V moji ambulanti me taki pogovori včasih razžalostijo. Po začetnih zadregah se starejše ženske razgovorijo in povedo, da imajo probleme v spolnosti. Ne tako poredko ugotovim, da ni vzrok pri njej (kot se pogosto misli), ampak pri partnerju. Marsikdaj ima partner motnje erekcije pa pustiva zdaj na miru razna bolezenska stanja. Včasih bi pomagalo že navadno sredstvo tipa viagra, ki bi pomagal paru spet pri vzpostavljanju in ohranjanju spolnosti. Govorimo o zdravih moških po 60. letu, ki ne prakticirajo spolnosti, njihove partnerke pa bi še, pa tega ne upajo naglas povedati.«

S starostjo torej ni treba nehati seksati?!
»Ne, seveda ne! Res je, da seks ne bo enak kot pri dvajsetih, ne bo pa nujno slabši, le drugačen. Le pravo željo je treba imeti. Zdravniki jim lahko pomagamo. Ženskam lahko predpišemo sredstva za vlaženje sluznice, pa tudi sredstva za njihove moške, ki ne marajo takih težav razlagati svojim osebnim zdravnikom.«

Objavljeno tudi na portalu Zlata leta in na Sončku.

Dr. Megliču se iskreno zahvaljujem za odgovore.

Pred poletom zapreti žepe in še kaj, hehehe

Joj, kako se pa jaz smejim – zraven mojega članka na Zlatih letih o padalcih (klikni tole) je urednik dal tale video:

Hehehe, verjetno je res dobro dati pred skokom vse stvari, ki lahko ‘odletijo’ od nas, v žep 😉

1. oktober – mednarodni dan starejših

Ta dan je namenjen promociji spoštovanja in skrbi za starejše, torej tistemu, kar bi pravzaprav morali početi vse leto, ne samo en dan.

Generalna skupščina Združenih narodov je 1. oktober razglasila za mednarodni dan starejših. Po svetu omenjeni dan obeležujejo od leta 1990. Tudi v Sloveniji se na ta dan opozori na odnos do starejših, domovi za starostnike imajo večinoma dan odprtih vrat, hkrati pa razne aktivnosti, s katerimi predstavljajo svoje delo in poslanstvo. Hvalevredno pa je tudi, da bo letos v Cankarjevem domu že osmi tridnevni festival za tretje življenjsko obdobje z geslom ‘Za strpno in socialno sožitje vseh generacij’.

Z odnosom do starejših smo blizu Evrope
Po podatkih raziskave Eurobarometer izpred dveh let skoraj polovica Evropejcev kar 47 odstotkov) meni, da se tudi v njihovi državi pojavlja slab odnos do starejših, velikokrat zanemarjanje in celo zlorabljanje. Podobno menijo tudi Slovenci. Rezultati seveda ne pomenijo, da 47 odstotkov Evropejcev grdo ravna s starejšimi, ampak da je tolikšen delež ljudi že slišal ali vedel za slab odnos.

Ne glede na to, da sta za obojestransko komunikacijo potrebna dva, torej ko govorimo o odnosu med generacijami, mlajši in starejši sogovornik, se moramo mlajši zavedati v naprej, kaj prinaša staranje. Še zdaleč ne samo nabiranje izkušenj in let, obujanje spominov na zlate čase, ko so starejši bili polni življenjske energije in imeli priložnosti (ki so jih lahko tudi izkoriščali) na vseh področjih življenja, ampak velikokrat tudi nemoč, osamljenost in – kar je vse huje videti tudi v Sloveniji – materialno pomanjkanje.

Osamljenost vodi v depresijo in zapiranje vase
Do osamljenosti pride žal zelo hitro. Aktivna populacija, ljudje, ki se vsak dan pehajo za zaslužkom, pa naj bo ta velik ali majhen, si velikokrat ne vzame časa niti za pogovor, kaj šele za redno druženje s svojimi starši ali vrstniki staršev. Neka starejša gospa, stara več kot 80 let, mi je prav v teh dneh potožila, kako postaja vse bolj osamljena, čeprav živi v hiši, kjer sta tudi družini njene hčerke in njene vnukinje. »Dopoldan sem sama, popoldan, ko prihitijo ta mladi iz služb, oddrvijo v svoje prostore, kjer ali pospravljajo ali počivajo. Delajo še okrog hiše ali pa gredo h kom na obisk. Saj mi namenijo nekaj besed, a potrebujem več kot to.« Ker sama več ne vozi avta, je odvisna od drugih. Le stežka jih prosi, da jo občasno odpeljejo v mesto ali po nakupih, kjer bi se lahko srečala z vrstniki in poklepetala. Sami se ne spomnijo tega.

Nujna duhovna oskrba
Strokovnjaki opozarjajo, da so starejši prav zaradi osamljenosti in materialnega pomanjkanja pogosto najbolj potrebni nege in dodatne pozornosti. Ker pa je stopnja njihove storilnosti vse nižja, se največkrat zgodi ravno nasprotno. Namesto, da bi se jim bolj posvetilo, se jih postavi na stran, vse manjšo veljavo se jim da, kar je opaziti tako v družinah kot v širši družbi. Spoštovanje starejših se žal prav tako vse bolj niža. Vsi bi se morali zavedati, da lahko sodelujemo, čeprav smo različni – tudi glede na starost. Prav ta različnost nam bi morala prinašati dobrobiti, ne pa, da nas ločuje. Sprejemanje drugačnosti, sprejemanje starostnikov v okolje še vedno aktivnih, pa tudi otrok, ni samo izraz spoštovanja do starostnikov ampak izraz spoštovanja nas samih.

Enostavno moramo sprejeti, da starejši poleg socialne in medicinske skrbi potrebujejo tudi duhovno oskrbo. Ta je velikokrat celo pomembnejša od drugih. Radi rečemo ‘Vse je v glavi’, ali pa, da je svet videti takšen, kot se počutimo oziroma kot ga vidimo z našimi očmi. Torej, kako svet vidijo ljudje, ki smo jih hote ali nehote postavili na rob družbe, ljudje, ki jim ne namenimo niti petnajst minut dnevno, da bi jih povprašali, kako se počutijo, in da bi jim pomagali odgnati osamljenost s kakovostnim pogovorom ter jim izpolnili željo po snidenju z npr. starim prijateljem? Osamljeno, zapuščeno, odrinjeno. In ker se tako počutijo, tudi svet vidijo skozi njihovo perspektivo.

Različne oblike zlorab, celo nasilja ostajajo skrite
Opozoriti je treba tudi na nasilje do starostnikov, ki se vse pogosteje pojavlja tudi pri nas. Velikokrat ostaja skrito za tesno zaprtimi vrati domov, kjer živijo starejše in mlajše generacije skupaj. Starejše in onemogle se zanemarja v vseh pogledih, hkrati pa se njihovo nemoč in osamljenost izkorišča na vse mogoče načine. Prenašati morajo marsikaj: vse od žalitev naprej. Žal marsikje prihaja tudi do udarcev, pretepov, jemanja denarja ali predmetov, ki so v njihovi lasti. V črni kroniki se vse pogosteje pojavlja nasilje nad starejšimi. Žal postajamo tudi v tem pogledu vse bolj evropski, vse bolj svetovni. Varuha za starejše že imamo? Odgovor poznate, bilo je zgolj retorično vprašanje.

Objavljeno tudi na portalu zlata leta, kjer se povezujejo generacije. Tam so še fotke dali zraven 😀

Vse več upokojencev, vse manj delovno aktivne populacije

Zmanjšanje števila aktivne populacije in povečanje števila upokojencev bo ohromilo zdravstveni in pokojninsko sistem

Vsi se staramo, to je neizpodbitno dejstvo. Hkrati pa se človekova življenjska doba vsako desetletje zviša za približno tri leta. Torej ne samo, da se staramo, tudi vse višjo starost dosegamo. V pravljici bi to pomenilo idilo, saj smo z načinom življenja, z dobrim razvojem tehnoloških, medicinskih in drugih pripomočkov poskrbeli zase.

Tu pa se pravljica konča in začne kruto realno življenje. Ne verjamete? Čisto preprosta logika nam pomaga pri razmišljanju: upokojimo se pri približno istih letih, doživimo jih pa več. Torej je upokojencev vse več. In če prištejemo še tiste, ki se potrudijo in predčasno upokojijo, se ‘vojska’ upokojencev še poveča. Pravzaprav bi bilo to še vedno lepo in tudi je lahko lepo, če ne bi bilo tistega žalostnega drobiža, ki ga upokojenci dobijo enkrat na mesec – gre za pokojnino.

V pokojninsko blagajno se steka denar tistih, ki zdaj aktivno delajo, teh pa je vse manj. Mladi se namreč vse kasneje zaposlujejo, razlogov za to pa je več: nekateri podaljšujejo izobraževanje, ker so npr. večni študenti ali pa se zavedajo, da na trgu dela še ne bodo našli zaposlitve. Veliko je tudi mladih, ki so sicer že končali izobraževalni proces, zaposlitve pa še niso dobili. Vse bolj na udaru so tudi tisti (pa ni nujno, da so še mladi), ki so zaposlitev imeli, pa so jo izgubili. Delno je tudi recesija vplivala na to. Če so dovolj stari, si že računajo, koliko let še imajo do upokojitve, če so srednjih let, pa so ali aktivni iskalci zaposlitve ali pa sprejemajo drugačne vrste zaposlitev, ker ne morejo dobiti redne in za (ne)določen čas. Tako nič od njihovega skromnega zaslužka (če ga imajo) ne priteka v pokojninsko blagajno.

Center za socialno psihologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani, Kapitalska družba in Mediana so pred dvema letoma opravili raziskavo, v kateri se je sicer pokazalo, da Slovenci realno razmišljamo, kako bomo živeli po upokojitvi oziroma da si ne delamo utvar, da bodo naši žepi polni denarja. Pokazalo pa se je tudi, kar velja še danes, da za starost premalo varčujemo, takrat, ko to lahko.

Videti je, da država s svojo reformo in približevanjem evropskim in svetovnim trendom ne skrbi za žepe upokojencev, ampak za svojega. Torej moramo sami poskrbeti zase. Fenomen staranja iz prvega odstavka – strokovnjaki predvidevajo, da bo v svetu število starejših od 65 let do leta 2040 doseglo 1,3 milijarde, kar pomeni 14 odstotkov svetovne populacije, že čez nekaj let naj bi bilo prvič v zgodovini število starejših prebivalcev višje od števila otrok, starih pod pet let – bo izredno negativno vplival na zdravstveni in pokojninski sistem, kar je Evropska komisija ugotovila že leta 2006.

Večina ljudi po upokojitvi tako ne bo uživala v sadovih svojega dela, ker ne bo imela dovolj denarja. Žal je tako, da se stroški ne zmanjšujejo, kvečjemu zvišujejo, pokojnine pa so v primerjavi s plačami vse nižje.
Od tega zavedanja pa je treba narediti korak naprej. Če namreč vidimo oviro, še ne pomeni, da smo jo preskočili. Treba si je vzeti zalet, zajeti sapo, steči in skočiti. Ni se dobro zanašati le na pokojnino, ki bi jo dobili iz prvega pokojninskega stebra (gre za obvezno pokojninsko zavarovanje), in dodatno rento iz drugega pokojninskega stebra. Ne smemo pozabiti, da veliko tistih, ki imajo nizke dohodke in so zaposleni v delovno intenzivnih panogah, ni vključenih v drugi steber, ker imajo tako nizke dohodke.

Vsi pa bi morali varčevati še sami. Priljubljena oblika varčevanja za starost oz. za dodatek k pokojnini je obročno varčevanje v skladih, pri tem lahko govorimo o različno visokih zneskih, ki jih mesečno dajemo na stran za boljši jutri, temu sledi bančno varčevanje, naložbe v nepremičnine in delnice.

Saj lahko računamo tudi na to, da bomo ob upokojitvi še dovolj čili in zdravi, da bomo lahko delali tudi po uradni upokojitvi – a kaj ko raziskave kažejo tudi na to, da delodajalci za opravljanje dela rajši iščejo mlajšo in srednjo populacijo kot pa starejšo. Računajo pač na večji učinek dela od mlajših kot od starejših.

Saj bi lahko po neki logiki podaljšali delovno dobo, tako da bi se ženske in moški upokojevali kasneje. A znajdemo se v začaranem krogu: če bodo starejši delali dlje, bodo mladi težje dobili zaposlitev in tako posledično ne bo njihovega prispevka v pokojninsko blagajno.

Kako že pravijo – vsak mora sam poskrbeti zase! To se vse bolj izraža tudi pri načrtovanju, kakšno pokojnino bomo imeli.

Objavljeno tudi pri babici Zlatki na portalu Zlata leta