Kamenčki .. tisti, ki so najljubši v sedanji zbirki. Taki, ki so sami poklicali, da jih je treba vzet ….
Iz Maribora – pobran pri Žičkem dvoru, ko je kar kričal, da ga naj vzamem s kupa kamnov, opek in drugih stvari, ki so jih vrgli na dvorišče propadajočega dvora. In potem sva ga z Lukom odnesla domov. Nič mu ni bilo čudno, da sem hotela imet tako velik kamen, da ga je bilo težko spravit v torbo. In kamen je še vedno na isti polici, kjer kraljuje …
Iz Afganistana, z misije. Naročen. “Tisti kamen, ki bo rekel, da je zame, vzemi.” In s podrobnimi navodili, kako veš, kateri kamen te kliče … In potem ga je res poklical. Neke noči, ko se je vračal s straže in stopil iz džipa, je stopil nanj in se zadrl “Uršula!” Po enem mesecu, ko je že pozabil na mojo prošnjo, ga je kamen spomnil na prošnjo in name. In hop, kamen je moral z njim. V nahrbtnik. Čez en mesec pa še na letalo in k meni.
Bountyjev kamen. Vsaj tako ime je dobil, ker ga je Bounty po nesreči vrgel na tla. No, dal ga je na tako mesto, da je zdrsnil med blagom in kožo na tla in se poškodoval, odkrušil se mu je en del. In ploščica na tleh je tudi fasala. Bounty potem ni fasal nič. Je pa kamen vsaj dve leti prej mene poklical. Na Pohorju. In morala sem ga odkopati in rešiti.
mavricna 