Včeraj sem se spet znašla na železniški postaji Zidani most. Zadnjega pol leta se namreč spet “pridno” vozim z vlakom, pred leti pa sta to bili dnevna in tedenska navada ter obveza. Včeraj nisem bila v Zidanem mostu samo tiste tri minute, ki jih potnik potrebuje, da bi prestopil iz enega vlaka na drugega. Predvideno je bilo, da bo Zidani most moja končna postaja potovanja z vlakom, nadaljevalo pa bi se po cesti, saj bi me moral skoraj takoj po prihodu vlaka pobrati na postaji brat, pa se je “malo” zapletlo in zavleklo, tako da sem slabo uro obtičala sredi pomembnega železniškega križišča Slovenije. Res pomembnega, saj tu mimo vozijo in se ustavljajo vlaki lokalnega, regionalnega, državnega in mednarodnega potniškega prometa pa tudi tovornega. Zidani most je križišče, saj lahko zavijete po tirih proti Ljubljani (od tam pa proti Gorenjski, Dolenjski ali Primorski), proti Celju in Mariboru (tiri pa vas v isti smeri zapeljejo tudi proti Prekmurju) ali pa proti Dobovi – vedno tudi preko meje, naprej v širni svet 😉
In vtisi obiska Zidanega mosta? Podobni kot pred nekaj meseci, ko sem tam iz drugih razlogov preživela skoraj podobno uro, le da so takrat bili na postaji še drugi potniki, ki so vsak s svojo energijo, s svojimi zgodbami, s svojimi hotenji in željami zapolnili prostor in čas napol mrtve postaje, ki si zanesljivo ne zasluži mrtvila, praznine, samote in zanemarjanja …
Včeraj pa – v tisti uri skoraj nikogar. Železniška postaja pa je v svojem medvrstično polnem prostoru prazne čakalnice, praznih peronov, praznega lokala na postaji in prazne ceste na drugi strani postaje kričala po oživljanju, po vsebinah, ki bi pritegnile ljudi, domačine, potnike, železničarje. Pa ne samo to, tudi čiščenja bi se lahko lotili, če bi že skušali oživiti prostor ter mu dati dušo in srce. Po prvih dvajsetih minutah sedenja v čakalnici, razgledovanja peronov, lokala, bližnje okolice mi je privrelo vsaj deset dobrih idej, kaj bi se lahko naredilo, da bi bilo boljše. Ker tako mrtvo in prazno vendarle ne more biti ….
Čakalnica duhov …
Zdelana tla, prazni stoli in klasično pobarvane stene “do tu naj bo ta barva, od tod naprej pa druga” …
Z eno krtačo v eno smer, z drugo v drugo …..
In potem v čakalnici izginejo še radiatorji?
David Copperfield na delu – ograja je ostala, radiatorji izginili
Kamor seže pogled …. nikjer nikogar ….
Korito na zunanji steni železniške postaje me je prej kot na požirek hladne, osvežujoče vode spomnilo na korita v marsikaterem kampu, ki pa niso namenjena pitju vode, ampak umivanju nog … a tudi tista so čistejša in privlačnejša kot to na Železniški postaji Zidani most.
Kar nekaj kakovostnih odstranjevalcev vodnega kamna prodajajo v prodajalnah po Sloveniji …..
In še nekaj korakov od peronov …. spomini na pretekle čase ….
Znaki življenja na klopi in travi ….
Bilo je pozimi. Nekega dne se je po Zidanem mostu sprehajala majhna in simpatična zebra. Opremljena, kot je treba za zimske razmere. A ker je zima zamujala in ni prinesla ne mrazu in ne snega, je zebra odvrgla rokavičke in veselo skakljala po travi ob klopci. Ko je končno pripeljal vlak, ki zebre vozi, kamor želijo, je še trikrat poskočila po travi, nato pa stekla na vlak … Rokavičke pa so ostale na klopci …
Nehoten nasad najlepših rož na svetu. No, vsaj meni so najlepše ….
Železniška postaja Zidani most je stisnjena med reko Savo in bližnjim hribom, pod katerim teče cesta proti Hrastniku.
Razgled po bližnji okolici železniške postaje ti najprej ponudi velik stanovanjski blok, če si upaš stopiti v isti smeri naprej, prideš do stopnic, kot iz kake pravljice, le da se po njej ne sprehajajo princi in princeske … In potem prideš do zidanega mosta. No, do prvega. Kar trije so tam. In vsi ponujajo zgodbe …
In potem je minilo zadnjih 40 minut sprehajanja po (okolici) železniške postaje Zidani most, ki ni bila prav nič židana. Odpraviti se je bilo treba tja, kamor me je vodilo srce … ne, ne v toplice, tja bomo šli kdaj drugič.
mavricna 