Category Archives: članek

Kaj imate rajši? Domačo ali tujo kuhinjo?

Zadnje leto že rahlo gnezdim in sem spet vse večkrat v kuhinji, kjer rada eksperimentiram, obenem pa sem pridna in si namesto kosila med delovnim tednom, ko je domača kuhinja predaleč, že štiri mesece nisem privoščila sendviča – in telo mi je res hvaležno 🙂

Rajši zavijem v eno od manjših gostilnic, kjer ponujajo juhe in druge tople jedi, z manj mesa ali nič mesa na jedilniku. No, ko telo reče, da je čas za meso, pa grem na porcijo k Džabiriju.  In tako sploh ni čudno, da sem Jacksu predlagala, da se “žrtvujem” in raziščem, kaj in kako kuhajo in pečejo v petih manjših gostilnicah v Mariboru. Za jest mi nič niso dali zastonj (da ne bi kdo planil pokonci, češ da zdaj zastonj jem po gostilnah), sem pa izvedela, kaj vse je na krožniku in kako hitro se lahko pripravi dobro kosilo.

Pa še čas sem si vzela, da sem malo razmislila o naših okusih, saj zagotovo ne bi vsak zavil v vseh pet omenjenih gostilnic, kjer pripravljajo različno hrano, ampak bi nekdo zagovarjal zgolj vegetarijansko, drugi mesno, tretji bi hotel manjše porcije, četrti večje, eden več korenja, drugi več testenin,  … Sama sem rajši kot da bi se zmrdovala, ugotavljala, kaj vse dajo zraven pri pripravi jedi in če se res izognejo dodatkom, konservansom ipd. rečem, ki jih pa res ne maram.

In potem je za Večer nastalo tole:

Domača tradicija ali eksotika – drugačnost v prehrani rojeva vse več uličnih gostilnic, a tudi recepte za kakovostno hrano

Brez receptov seveda ne gre.

Regratova pita s čemažem, ki ga odlično pripravi Branko Fras v gostilnici Bistro Arty.

Regratova pita

Regratova pita s čemažem (foto: Branko Fras)

Za puranji zrezek, pečen na žaru, v lepinji, je tole osnovni recept. Pri Džabiriju zraven Dvorane Tabor sicer naredijo po boljšem receptu, a kaj ko mi niso izdali, katere začimbe in dišavnice dajo v marinado za meso, tam tudi sami spečejo lepinjo in njihova francoska omaka je tudi drugačna od osnovnega recepta. Skratka oni imajo izboljšano in skrivnostno verzijo recepta.

pecen puran na zaru

Pečen puranji zrezek v lepinji

Saša Popelar iz gostilnice Na vogalu pa je prispevala recept za ajdovo kašo z gobami.

Ajdova kasa

Ajdova kaša z gobami (foto: Saša Popelar)

Kdor pa rad pripravi kaj takega, da zadiši po Kitajski, pa lahko speče riževe rezance s piščančjim mesom, kot to sicer naredi Marko Zafoštnik iz gostilnice Wok Mix.

Rizevi rezanci po kitajsko

Riževi rezanci s piščančjim mesom (foto: Marko Zafoštnik)

 

 

 

 

Advertisements

UTD – Univerzalni temeljni dohodek ne podpira lenobe, ampak spodbuja delavne

Ugotavljam, da veliko ljudi ne ve, kaj je Univerzalni temeljni dohodek (UTD), kaj je sploh njegova ideja, kaj naj bi to sploh pomenilo za državljane in državljanke,. Čeprav se zadnje čase spet veliko govori o UTD.

.. Res da nekateri že več let govorijo o UTD, a mogoče ne na tak način, da bi dosegel večino ljudi in bil hkrati tudi razumljiv. Sama sem verjetno prvič slišala za UTD okoli leta 2008, po enem od srečanj kandidatov za župana Maribora leta 2010 sem pa še napisala članek o srečanju in UTD. Zofijini ljubimci so me potem še zaprosili za tekst, ki so ga v celoti objavili tukaj.

Cel tekst:

UTD – univerzalni temeljni dohodek: rešitev ali utopija ali kaj tretjega?

V ponedeljek, 4. 10. 2010, je bilo v prireditvenem centru mariborskega gibanja za pravičnost in razvoj predavanje Uvedba sistema UTD v Sloveniji, po katerem se je razvila tudi zanimiva razprava udeležencev in poslušalcev o predstavitvi univerzalnega temeljnega dohodka in morebitni uvedbi tega v naši državi, in sicer iz različnih vidikov – od sociološkega preko psihološkega do ekonomskega.

Povabilo na predavanje in razpravo so dobili tudi aktualni kandidati za mariborskega župana, kandidati za mestni svet MOM in stranke, saj se je v predvolilnem golažu kuhalo tudi vprašanje o uvedbi UTD v Sloveniji, pa se je izkazalo, da je veliko kandidatov o UTD nepoučenih oziroma vedo o tem zelo malo. Priložnosti, da bi izvedeli več ali pa predstavili svoj pogled na UTD, skorajda nihče ni izkoristil, saj je bila njihova udeležba na predavanju res minimalna. Od kandidatov za župana je bil prisoten le Teodor Lorenčič, nekateri drugi kandidati so se zaradi drugih obveznosti vnaprej opravičili, ker ne morejo priti, nekaterih pa enostavno ni bilo. Namestnikov ali drugih predstavnikov niso poslali. Na predavanju so bili predstavniki Stranke enakih možnosti, Slovenske unije, Stranke humane Slovenije in ne nazadnje kandidat za župana Lorenčič kot predstavnik Liste za Maribor.

Kaj je UTD?

Predlog o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka je predlog o tem, da bi država vsem državljanom (ali prebivalcem) od določenega leta starosti dalje redno izplačevala fiksno, za vse enako, neodtujljivo in z ničemer pogojevano minimalno vsoto denarja, definirano na način nediskriminatorne pravice (in ne pomoči). Torej ne glede na narodnost, minulo delo, spol, starost ali kateri koli drug pogoj.

Zasnova predavanja in razprave

Predavanje je bilo dobro zasnovano – uvod v to, kaj sploh je UTD in kakšni so njegovi pomen, vloga in namen, prednosti in slabosti takšnega načina pravičnejše razdelitve družbenega bogastva ter možnosti uresničitve tega načrta, je povedal Branko Gerlič. Ing. Uroš Boltin pa je na vzorcu predstavil, kako bi bila uvedba UTD videti v praksi in to ponazoril z grafi in razpredelnicami. Na koncu pa je, kot rečeno, sledila tvorna razprava, v kateri so sodelovali skorajda vsi poslušalci in dodali predstavitvi še piko na i. Dr. Andrej Fištravec je zaključil razpravo s celovitim pogledom na UTD.

Kaj je revščina?

Glede na to, da sta eden od namenov uvedbe UTD zagotovo odpravljanje revščine in spodbujanje socialno ogroženih, da z nekaj pomoči ‘popravijo’ svoje socialno stanje ter se lahko aktivno in dostojno vključijo v življenje, je Gerlič v uvodnih besedah poudaril, kaj je revščina. »Revščina je relativna stvar. Reven je tisti, ki ima manj nečesa – to pa je lahko denar, ljubezen, sreča ali kaj drugega – v primerjavi z nekom drugim.« Torej je lahko vsak od nas v primerjavi s kom drugim na nekem področju reven. UTD se s tem ne ukvarja, reši pa lahko absolutno revščino. Po Gerličevih besedah govorimo o absolutni revščini takrat, »… ko nekdo nima dovolj sredstev za (golo) preživetje.« Socialna država ni zmožna rešiti problema revščine, niti absolutne niti relativne. Isto velja za državo blaginje.

Pričakovani učinki uvedbe UTD

Uvedba UTD bi zmanjšala ali celo ukinila vrsto prispevkov za nekatere skupine socialnih zavarovancev, odpravila bi marsikateri dodatek, nadomestilo za brezposelnost, socialno pomoč in še kaj, saj bi vsak državljan dobival univerzalen temeljni dohodek. Zaradi tega bi se zmanjšala tudi stopnja birokracije in administracije ob delu z obravnavanjem in dodeljevanjem raznih nadomestil in dodatkov. Ne nazadnje bi tudi socialne delavke na centrih za socialno delo lahko opravljale delo, za katerega so dejansko socialne delavke, ne pa se ukvarjale toliko z administracijo in birokracijo kot sedaj, je povedal Gerlič.

Na področju zaposlovanja in stroškov delovne sile bi bil UTD dobrodošel, saj bi se sedanje plače za redno zaposlitev lahko zmanjšale za vsoto UTD, pospeševale pa bi se delne zaposlitve in druge fleksibilne oblike zaposlovanja, ki so sedaj – brez UTD – neaktualne zaradi prenizkega dohodka. Kot pravi Gerlič, bi se z UTD lahko rešili tudi vsiljenih statusov samostojnih podjetnikov, ne nazadnje pa tudi poenostavili zakon o malem delu.

Ko pridobijo vsi …

Boltin je v svojem delu predavanja opozoril na to, da bi bili na boljšem vsi, tako državljani kot država, saj bi ob primerno izbranem UTD lahko prihranila sredstva v primerjavi s sedanjim načinom izplačevanja različnih dohodkov. Poudaril pa je, s čimer so se strinjali tudi razpravljavci, da pri UTD ne gre za podpiranje lenuhov, saj bi bil UTD tako visok ali nizek, da bi spodbujal ljudi, da bi kljub prejemanju UTD delali in služili denar.

Vodena razprava o UTD iz različnih vidikov

Če izvzamemo del, ki je bil skorajda pričakovan in predvidljiv, namreč nekaj političnega predstavljanja kandidatov in strank, so se razpravljavci lotili UTD iz različnih vidikov.

Med drugim smo izvedeli, da je UTD v nekaterih državah že sprejet in da ima tam zelo pozitivne učinke – tako je na državnem nivoju uresničen na Aljaski, na lokalnem nivoju pa v nekaterih predelih Namibije, Brazilije in Argentine.

Pa tudi nasvet za poenotena in strokovna poimenovanja raznih obravnavanih pojmov, saj se UTD lotevajo strokovnjaki iz različnih strok, čim bolj jasno pa ga morajo predstaviti javnosti.

Študenti in delavci z nizkimi dohodki

UTD bi bil lahko rešitev za tiste študente, ki so zdaj primorani čez dan delati (ker nimajo dovolj sredstev za preživetje), ponoči pa študirati.

Delavci z nizkimi dohodki bi lahko v slabem delovnem okolju ohranili dostojanstvo in si iskali boljšo zaposlitev – tako glede plačila kot delovnega okolja –, saj ne bi bili popolnoma odvisni od nizke plače in s strahom zaradi tega, ker so na robu preživetja.

Nekatere, sicer redke stranke imajo podobno obliko UTD tudi v svojem programu in kot je bilo povedano v razpravi, ne gre za to, da bi UTD bilo od države pogojevano darilo. Glavni poudarek pa vsekakor je, da gre pri UTD za dolgoročno investicijo v človeški potencial, kar se pri marsikateremu podjetju izmuzne iz programa.

Predstavitev tako na državnem kot lokalnem nivoju

Razpravljavci so opozorili tudi na ekonomske in politične probleme ter izpostavili, da je dobro, da gre pri predstavljanju UTD in njegove uvedbe za politiko malih korakov oziroma postopnih korakov, hkrati pa tudi to, da je predstavitev UTD zadeva, ki se mora obravnavati na državni ravni, ne zgolj na lokalni. Res pa je, da brez lokalnega predstavljanja, na katerem se prebivalce seznani s samim UTD in njegovimi učinki, ne moremo govoriti zgolj o državnem nivoju.

Med drugim je eden od razpravljavcev omenil univerzalni otroški dodatek, ki bi ob fiskalni prenovi bil prav tako prenovljen ter da naj » … država postane poštena in pravična do tistih, ki so pomoči potrebni.«

Psihološki učinki UTD

Psihološki učinki samega UTD bi morali biti upoštevani in čim bolj predstavljeni že ob samih predstavitvah tega sistema. Tako je bilo v razpravi poudarjeno, da gre za solidarnost, ki je v času krize še kako potrebna, ne nazadnje tudi učinek Robina Hooda – jemal je tam, kjer je bilo, in dajal tam, kjer je manjkalo –, kar se je dalo razbrati tudi iz krivulj in razpredelnic pri Boltinovi predstavitvi.

Solidarnost na državnem in tudi lokalnem nivoju, ki delno že izginja iz zavesti mlajših prebivalcev, starejši – ki so odraščali in dolgo živeli v prejšnjem sistemu – pa jo še imajo v zavesti, bi moral biti eden izmed ključev pri predstavitvah UTD, saj bi šlo za uzakonjeno pomoč tistim, ki so na pragu ali pod pragom revščine, hkrati pa spodbuda iskalcem zaposlitve, brezposelnim in tistim z nizkimi dohodki, da naredijo nekaj zase, ne da bi bili ob tem ob vse dohodke in da bi bili ob tem ‘oškodovani’ tisti, ki so po spletu raznih okoliščin ‘bogatejši’ od njih.

Ne podpiranje lenuhov, ampak spodbuda delovnim

Fištravec je zaključil razpravo s celovitim pregledom raznih vidikov gledanja na UTD in poudaril, da pri uvedbi tega sistema resnično ne moremo govoriti o spodbujanju lenobe oziroma podpiranju lenuhov, kar so pritrdili tudi drugi razpravljavci. Ob tem je Fištravec omenil tudi izsledke raziskave, ki Slovence uvršča med najbolj delavne narode v Evropi – torej na splošno nismo lenuhi.

Glavni poudarki UTD

Ne nazadnje gre pri UTD za demarginalizacijo marginaliziranih:

– povečuje družbeno integracijo in destigmatizira (nekoga, ki zdaj potrebuje pomoč in to išče pri raznih ustanovah, se ne bo več označilo, saj bo pomoč nadomeščena s pravico),

– povečuje vključevanje najrevnejših na trg dela in dobrin ter

– krepi avtonomijo posameznika – zmanjšuje namreč eksistenčno odvisnost od države, od delodajalcev, od dobrodelnih akterjev, od primarnih skupin (družine).

Pomladanske padavine so prestavljene na jesen

Daljši članek o podnebnih in vremenskih spremembah ter o poplavnosti Maribora in težavah zaradi plazov in odronov in vdorov kanalizacijske vode iz cevi v kleti ipd. sem napisala za Mariborski utrip, ki je izšel 1. oktobra, tule pa povzemam pogovor z Lučko Kajfež Bogataj, svetovno priznano klimatologinjo.

….

Na svojem blogu je pred časom zapisala, da so podnebne spremembe del globalnih sprememb na naši Zemlji in da smo zdaj v  drugi antropocentrični stopnji geološke dobe antropocen, ki jo je ustvaril človek z razvojem družbe …

Če se ozremo na mikrolokacijo  –  na Maribor pod Pohorjem, se opazijo spremembe tudi tu?

»Zagotovo se. Velja pa, da je cela Slovenija v istem žaklju. V naši državi so kažejo izrazite spremembe v višjih temperaturah zraka v vseh letnih časih, pojavile so se tudi spremembe padavinskega režima – pomladanske padavine se vse bolj pomikajo v jesen; hkrati pa, kar smo opazili tudi pri zadnjih hudih nalivih, ko so po skoraj vsej Sloveniji bile tudi poplave, je vse več zelo intenzivnih padavin.«

Kako se na Pohorju odražajo te spremembe?

»Pri sekundarnih spremembah na rastlinstvu, ki so pravzaprav posledica prej omenjenih sprememb. Smreki, ki je sicer značilna za to okolje, raste tudi na Pohorju, postaja pretoplo. Zaradi tega se suši in na nekih predelih počasi izumira oziroma ta ekosistem postaja nestabilen. Druga večja težava je suša v gozdu, ki ni tako opazna kot na kmetijskih površinah. Drevesa se sušijo, koreninski sistem pa nato ob večjih nalivih ne more zadrževati vode, ki se burno steka po pobočju navzdol. Tretja težava v gozdu, torej tudi na Pohorju, pa je, da toplejše podnebje zelo prija škodljivcem in insektom, ki se vse bolj razvijajo in pojavljajo v teh krajih.«

Kajfež Bogatajeva opozarja tudi na to, da človek prekomerno gradi tam, kjer bi bilo boljše, da sploh ni zgradb:

»Človek na žalost zida tudi tam, kjer mu ne bi bilo treba in tako zemeljsko površino asfaltira, tlakuje, zapira vodi njeno naravno pot.  S tem poslabšujemo razmere, čeprav jih delamo z dobrim namenom!  Dober preventivni ukrep so izvedli v Italiji, kjer dopuščajo vodi, da se prosto razlije po območjih, kjer ne dela večje škode. V nekaterih dolinah ni niti ene hiše – tam se pač ne sme graditi, ker vedo, da bodo enkrat ali večkrat na leto tam poplave. V Sloveniji se je na to pozabilo, tako da zidajo vsepovsod.«

Maribor zdaj ni doživel tako hudih posledic, kot so bile drugje. Pomeni to, da je varen?

»Maribor je imel zdaj srečo, kar pa ne  pomeni, da je poplavno varen. Le da zdaj ta lekcija ni bila zanj. Pa vendar, kar se je zgodilo po vsej Sloveniji, bi Mariborčani lahko upoštevali pri svojih načrtih in se iz napak drugih nekaj naučili ali popravili svoje stare napake. Za vsa področja bi morali zdaj sprožiti projekt analiziranja stanja – od preventive do reševanja: kje šepajo stvari, kje je v redu, kaj se da še izboljšati, kaj urediti in seveda upoštevati mnenje strokovnjakov.«

Težave pri uhajanju urina?

Po nekaterih ocenah ima približno petina žensk in moških, starejših od štirideset let, čezmerno aktiven sečni me­hur, kar pomeni, da se pri njih pojavlja uhajanje urina ali inkontinenca. Velja, da je približno dvakrat več žensk kot moških s to težavo, hkrati pa tudi, da se inkontinenca lahko pojavi tudi v mlajših letih kot posledica kake druge bolezni. Pa vendar je ta težava velikokrat tabu tema, o kateri ljudje nočejo govoriti, ker se je sramujejo.

Uhajanje urina se lahko pojavi z blago, zmerno ali hudo oslabelostjo mehurja, kar pomeni, da nam lahko uide pri dvigu težkega bremena nekaj kapljic urina ali pa imamo zaradi oslabelosti  mišic medeničnega dna nenehne težave, zaradi katerih moramo nositi plenice. To pa je tisto, o čemer ljudje nočejo govoriti, saj se sramujejo zaradi plenic in vonja po urinu. Toda zavedati se morajo, da gre za motnjo in bolezen, ki ju je treba odpraviti in zdraviti, ne pa se jih sramovati.

Stresna inkontinenca

Mag. Dejan Bratuš, dr. med., spec. urol., razlaga: »Pri ženskah v grobem ločimo dva načina uhajanja vode. Prva je stresna inkontinenca,  to je uhajanje urina takrat, ko se pojavi pritisk v trebušni votlini, npr. pri dvigovanju bremen, hoji po stopnicah, kašljanju. Pri moških je stresna inkontinenca izredno redka.« Lahko gre le za nekaj kapljic, ki pa so dovolj velik vzrok za neprijetno počutje in ovire pri aktivnem življenju. Mag. Bratuš opisuje: »Razlog je lahko nepravilen, povešen položaj mehurja, pri katerem se poviša pritisk z medeničnega dna.« Vzrok za to obliko uhajanja vode so lahko tudi večkratni porodi, pa tudi debelost, ki povzroči povešanje mišic – te so zamaščene in manj močne.

Težave se preprečuje z rednim izvajanjem Keglovih vaj – stiskanja mišic medeničnega dna.

Ko se v trenutku pojavi nuja

Druga oblika uhajanja urina je značilna tako za moške kot za ženske – gre za nujnostno uhajanje vode. »Pacient nenadoma začuti nujo, zelo ga začne tiščati na vodo.  Zaradi nekih nejasnih dražljajev se mehur odloči, da je čas za praznjenje, tudi če je v njem le deciliter urina. Vzroki za to so različni, lahko tudi psihosomatski,« pojasnjuje mag. Bratuš in dodaja, da lahko pri moških pride do takega pojava zaradi povečane prostate, ki draži mišico sečnega mehurja. Torej je priporočljivo pozdraviti prostato.

Kapljica čez rob

»Pri moških pa opažamo še eno obliko, ki je pri ženskah izredno redka – gre za obliko uhajanja urina ‘over flow’ ali pretočno inkontinenco,« razlaga mag. Bratuš. Gre za ves čas poln mehur, pri katerem kaplje ali curek urina, ki presegajo kapaciteto mehurja, sproti odtekajo. Kot v kozarcu, ki je poln do roba, vanj pa še vedno priteka tekočina. Za tak pojav je največkrat kriva povečana prostata.

S starostjo vse več težav

Vsekakor vse oblike uhajanja vode naraščajo s starostjo, tako da lahko rečemo, da gre za starostno motnjo, pravi mag. Bratuš in dodaja: »S starostjo so povezane predvsem težave stresne inkontinence, neurogene oblike pa se pojavljajo tudi pri pacientih v mlajših letih.«  Velikokrat je inkontinenca tudi spremljevalka depresije ali katere druge bolezni.

Od blagega zdravljenja do operacij

Blažje oblike zdravijo s konzervativnim zdravljenjem, s treningi mišic medeničnega dna, tudi s treningom mehurja. Kaj to pomeni, razlaga mag. Bratuš: »Točno na dve uri gremo na stran, nato postopoma podaljšujemo čas med enim in drugim uriniranjem, da mehur navadimo na več urina, kar lahko pomaga pri prekomerni aktivnosti sečnega mehurja.« Pacientom pa, odvisno od njihove diagnoze, lahko pomagajo tudi z elektrostimulacijami, magnetnimi stimulacijami – ta dva načina zdravljenja sta bolj agresivna. Na koncu – ali če ne pomaga nič drugega – pa je na vrsti še operativni poseg, predvsem pri stresni inkontinenci. Vsekakor so tudi zdravila, s katerimi lahko omilimo prekomerno aktivnost sečnega mehurja.

Pacienti dobijo na recept plenice. Koliko na mesec je odvisno od stopnje inkontinence. Kar nekaj bolnic se nam je potožilo, da so včasih dobile več plenic kot danes, čeprav se jim stanje  ni izboljšalo. Kriva naj bi bila državna zavarovalnica, ki je kot drugje tudi tu oklestila utemeljeno porabo.

Nikar ne prenehajte piti tekočin!

Bolniki, ki jim uhaja voda ali pa morajo velikokrat na stranišče zaradi prekomernega delovanja mehurja, si velikokrat samoiniciativno pomagajo tako, da ne pijejo več toliko tekočine, kot je priporočeno ali celo pitje zmanjšajo na minimum. A s tem si ne pomagajo, ampak škodujejo, saj lahko zbolijo zaradi dehidracije ali preveč skoncetriranega urina.

dodatek: Kam po nasvet

Deset let delovanja delovanja društva Inkonta na državnem nivoju

Humanitarna organizacija Inkont Maribor  je na začetku aprila slavila desetletnico delovanja. Inkont deluje že deseto leto ne samo na lokalnem, ampak tudi državnem nivoju, skrbi pa za zdravstveno socialno-humanitarno zaščito bolnikov z inkontinenco ter drugimi ginekološkimi in urološkimi težavami. V Inkontu organizirajo  predavanja, in sicer vsak prvi ponedeljek v mesecu, ob 18. uri, v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca v Mariboru. Na njihovem dežurnem telefonu 031 546 585 pa prostovoljke zainteresiranim po svojih močeh dajo ustrezna pojasnila, prave informacije o ukrepanju pri težavah inkontinence in uro-ginekoloških težavah. Več o društvu lahko preberete na www.inkont.si.

Spinning in dobrodelna akcija ‘Štajerska goni’

Pomagajmo mladim premagovati težke ovire

Med pripravami na dobrodelno akcijo Štajerska goni in zbiranju sredstev za nakup nove proteze in novega invalidskega vozička sem se srečala  z organizatorko akcije Tino Ternjak ter Tanjo Kodrič, ki nujno potrebuje novo protezo za nogo, s katero se bo lahko bolj aktivno vključila v družbo in obiskovala študijska predavanja, in Branislava Hojnika, ki prav tako nujno potrebuje nov invalidski voziček za boljšo socializacijo in obisk predavanj in terapij, nato pa še za službo.

Življenje je namreč ta dva mlada človeka – Tanja ima 22, Branko pa 25 let – zelo presenetilo. Tanja je v tretjem letniku srednje šole zbolela za kostnim rakom, po letu dni kemoterapije in menjavi kostnega mozga, ki ga njeno telo žal ni sprejelo, so ji morali amputirati nogo. Branko pa se je pred leti, star komaj 21 let, tako ponesrečil, da je postal invalid. Po večmesečni terapiji v mariborski bolnišnici in ljubljanskem institutu za rehabilitacijo se je počasi vključeval v aktivno življenje. A najprej se je moral prekvalificirati.

Stara proteza ne zadostuje za potrebe

Tanja ima protezo, s katero zelo težko hodi, sploh po stopnicah, saj se ji v kolenu ne upogiba, hkrati pa ji pri hoji drsi dol – z njo lahko opravi le slabih 500 metrov. Ker je tako gibalno ovirana, se je morala s študija geografije v Ljubljani – na katerem je veliko terenskega dela – prepisati na študij psihologije v Maribor. Nova proteza bi bila z elektronskim kolenom, kar bi ji omogočalo lažjo in daljšo hojo, s tem pa aktivno vključevanje v družbo. Tanja poudarja: »Sploh hoja po stopnicah je tista, ki je zdaj zelo težavna, potem pa ne bo več.«  Glede na to, da je Tanja doma v višjem nadstropju večstanovanjske zgradbe brez dvigala, bi ji elektronsko koleno v novi protezi res pomagalo. Toda kaj ko nova proteza stane približno 23.000 evrov.

Večja okretnost z novim vozičkom

Branko sicer ima voziček, ki pa žal ni tako funkcionalen, da bi bil z njim dovolj okreten in mobilen za vključevanje v družbo in delo. Zaradi posledic prometne nesreče se je že moral prekvalificirati, saj poklica kuharja ni več mogel opravljati. Zdaj je ekonomski tehnik, ki išče službo, hkrati pa še hodi v mesto na terapije – celo sam se odpelje, saj so mu zaradi invalidnosti prilagodili avto. Branko razlaga: »Zaradi večje okretnosti potrebujem voziček, ki mi ga ne bo treba samemu poganjati.« Nov voziček, ki stane približno 5000 evrov, bi mu omogočil aktivno vključevanje v družbo, lažje opravljanje dela in vsekakor večjo mobilnost.

Akcija Štajerska goni v treh oblikah:

– udeležba na maratonu spinninga

– donacije na TRR društva

– pošiljanje SMS

Akcija Štajerska goni, v kateri se lahko udeležite maratona spinninga – skupinske vožnje s sobnim kolesom pod strokovnim vodstvom inštruktorjev in ob spremljavi glasbe –bo v dvorani Železničarskega športnega društva Maribor, v Popovičevi ulici, blizu Dvorane Tabor, 10. aprila 2010 od 14. do 19. ure, temu pa bo sledil še zabavni program do 21. ure, na katerega so povabili tako glasbenike kot manekenke.

Kdor se bo udeležil maratona, bo podaril osem evrov za nakup proteze in invalidskega vozička za Tanjo Kodrič in Branka Hojnika.

Zaradi omejenega števila koles je dobro, da si kolo za spinnig rezervirate pri GO! centru, v Popovičevi ulici 10 ali preko telefona 02 320 32 70. Velja pa, da se lahko spinninga udeleži tako začetnik kot profesionalec na sobnem kolesu.

Sredstva, ki bi jih radi podarili za nakup proteze in vozička lahko nakažete tudi na TRR: 045150000202365 za Štajerska goni, Društvo paraplegikov severne Štajerske, Lackova 43, Maribor.

Od 22. 3. do 11. 4. lahko pošljete tudi SMS z besedo KOLO na 1919 in podarite en evro (velja za uporabnike Simobila in Tušmobila).

V Pristanu že sprejeli nove ukrepe za boljšo varnost

Tragedija v mariborskem kopališču Pristan, v katerem se je utopil šestletni deček, je pretresla vse – starše, učitelje in vodstvo šole, ki jo je deček obiskoval, njegove sošolke in sošolce, pa tudi vodstvo in osebje kopališča Pristan. Kriminalisti so sprožili preiskavo, da ugotovijo, kaj natančno se je v bazenu dogajalo, starši so podali ovadbo zoper neznanega storilca iz istega razloga, vodstvo Pristana pa po inšpekcijskem nadzoru takoj sprejelo nove ukrepe.

Deček je bil, kot je povedala njegova mama, januarja operiran na žrelnici, zdravnica pa je dovolila udeležbo na plavalnem tečaju. Po testiranju so ga uvrstili med neplavalce. Kot pravi njegov oče,  jima je tistega dne okrog poldneva  po telefonu dečkova razredničarka sporočila, da mu je med plavalnim tečajem postalo slabo in da so ga odpeljali v bolnišnico. Tam pa so jim zdravniki dejali, da se je deček utopil in da je priklopljen na aparate. Nekaj dni kasneje je umrl.

Starši so prepričani, da bi bil Marcel še živ, če bi bilo res tako, kot naj bi rekel prvi dan reševalec, da je bil fantič pod vodo približno minuto. Zdravniki so jima rekli, da je moral biti pod vodo vsaj pet minut, kar so ocenili na podlagi otekline možganov in odmiranja celic zaradi pomanjkanja kisika.

Drugačne prve informacije s Pristana
Da bi vaditelji tečaja ali reševalec ali kdor koli drug rekel učiteljici, da je fantu bilo slabo, direktor kopališča Pristan Anton Knez ne ve. Starši so začudeni, kako so lahko ‘pristanovci’ od začetka podali različne zgodbe, kaj se je zgodilo. Slišali so, da učiteljica ni smela v bazen, ko so oživljali Marcela. Knez pravi, da ne ve, kako je reševanje potekalo, ker ga ni bilo zraven, ker pa kriminalistična preiskava še poteka, prosi: »Pustite strokovnjakom, da ugotovijo, kaj se je zgodilo. Kriminalisti so opravili razgovore z vsemi, ki so bili udeleženi, tako da je treba počakati na izsledke raziskave.« Hkrati obžaluje dogodek, ki se po njegovih besedah sploh ne bi smel zgoditi, in pravi, da se bodo tudi oni potrudili razjasniti dogodke.  Sočustvuje z družino, ki je izgubila otroka.

Napoved novih ukrepov
Na vprašanje, ali so se iz tragedije kaj naučili, Knez odgovarja: »Strah, da se kaj zgodi otrokom na tečajih in športnih dnevih, je vedno prisoten. Z najožjimi sodelavci smo se že sedaj dobivali enkrat na teden in obravnavali nadzor, izvedbo nadzora in ukrepe. Zdaj bomo naše delo še enkrat pretresli in poostrili nadzor.« Te dni so na osnovne šole, s katerimi sodelujejo, poslali tudi zahtevo, da so od zdaj naprej učitelji spremljevalci učencev prisotni na plavalnih tečajih.

Vaditelji in učitelji skupaj na bazenu

Knez razlaga, da je do zdaj veljalo, da so učiteljice oziroma učitelji lahko zraven,  ni pa to bila njihova obveza. Bilo je zaželjeno, odločitev pa so prepustili posameznim šolam. Nekaj učiteljic, s katerimi smo se pogovarjali o tem, ali so zraven ali ne in kako lahko sodelujejo, se je pravzaprav potožilo. Nad tem, da nimajo plačanih ur in da bi lahko bile zraven in sodelovale v procesu učenja plavanja samo, če bi imele opravljene izpite za plavalnega vaditelja, pa tudi nad tem, da so jim vaditelji namignili, da je boljše, da niso zraven, ker bi bile moteče, če bi se otroci obračali nanje, ne pa na vaditelje. Če je to zadnje resnično, se lahko vprašamo, ali ne bi dodaten par oči pomagal pri nadzoru, učiteljičina prisotnost pa bila predvsem vaditeljem v pomoč pri obravnavanju otrok.

Boljši varnostni nadzor s kamerami

Boljši varnostni in nadzorni sistem v kopališču bi omogočile tudi varnostne kamere. A teh v bazenu ni – kot pravi Knez, je to problem ne samo Pristana, ampak kopališč nasploh. Pravi, da so se že pred tragičnim dogodkom posvetovali z Varnostjo o novem varnostnem sistemu. Takrat so se tudi dogovarjali o možnosti nameščanja varnostnih kamer, ki je po njegovem najbolj učinkovit sistem. Čakajo na predračune in oceno, koliko kamer bi moralo biti in kje vse.

Pred koncem preiskave je nemogoče ugibati, kaj se je dejansko zgodilo.  Upamo pa, da bodo pristojni v sodelovanju s strokovnjaki preprečili nezgode in nesreče. Delo z otroki namreč zahteva tako strokovnost, predvidevanje vseh nevarnosti in nenehno pozornost.

(Napisano za Mariborski utrip, 26. februarja 2010, ‘zgodbo’ samega dogodka zaključujem, vsekakor pa bom vesela objektivnih informacij in predlogov o tem, kako bi lahko izboljšali varnost naših otrok na slovenskih kopališčih)

Dodatek št. 1:

Gneče ni bilo
V Pristanu so bili takrat učenci dveh šol. 33 učencev iz Osnovne šole Leona Štuklja je imelo v spremstvu svojih učiteljev športni dan – bili so v srednjem bazenu. 27 tečajnikov plavalnega tečaja iz Osnovne šole Franca Rozmana Staneta, kjer je bil tudi ta mali deček, pa je bilo v malem, otroškem bazenu in v čofotalniku. Po normativu velja, da je na osem neplavalcev  ali na 12 plavalcev en vaditelj, vedno pa mora biti na bazenu tudi reševalec. 10. februarja so bili v okviru plavalnega tečaja štirje vaditelji in reševalec. Vsi imajo opravljene licence za opravljanje plavalnega tečaja.

Dodatek št. 2: Zaključek moje kolumne

Ko onemiš …

Želim si, da bi se ob smrti Marcela vsi nekaj naučili in da se bodo ljudje, ki vzgajajo in izobražujejo naše otroke, zavedali, kako odgovorno delo opravljajo in da bodo dali vedno vse od sebe, da bi preprečili že male nezgode, kaj šele velike tragedije.