Category Archives: Slovenija

Objemali smo Trbovlje …

Tako, spet malce kasneje objavljam nekaj, kar se je zgodilo. In spet nekaj iz Zasavja, kar mene in še koga nič več ne preseneča … Objemali smo Trbovlje. No, saj bi napisala: nekega sončnega sobotnega dopoldneva smo se spravili na pohod …. Večina bi še držala. Sobota je bila, dopoldan je bil, pohod je bil. Ni pa bilo sonca! Že od petka je namreč bolj kot kaj drugega deževalo in večinoma zelo močno … A Petra se ni dala, prav tako ne druge pogumne duše, ki smo se udeležile pohoda Objemimo Trbovlje v organizaciji Zavoda KŠTM.

Zaradi napovedanega dežja in deževnega petka sva se z Natašo spravili celo v lov za pelerinami, ki sva jih po obhodu Trbovelj le našli v neki trgovini – jaz nežno vijolično, barve pobledele, ne pa poblaznele vijolice, ki še ne ve, ali bi v tistem dežju zacvetela ali ne; Nataša pa spomladansko rumeno – tako, da je tudi mušice ne bi zgrešile, če bi se jim zahotelo posedeti na kaki veliki rumeni cvetici. 😉

Nekaj dni pred odhodom je bil mikaven opis pohoda – dolg približno 15 km, od Kleka do Žrebljevega hriba, prijetna, po večini makadamska pot, srednje zahtevna in prehojena v približno štirih do petih urah. Krajša in enostavnejša trasa pa poteka od Kleka do gostišča Brin. Med potjo bi pohodnike razvajali domačini z degustacijo domačih izdelkov, zaključek poti pa bi bil pod Žrebljevim hribom pri balinarskem klubu Buldog, kjer bi bilo poskrbljeno za topel obrok in pijačo.

Tudi skica pohoda je bila objavljena za vse tiste, ki si radi bolj vizualno, ne le opisno predstavljamo, kje bomo hodili ….

Objemimo TRbovlje 2015

Zaradi napovedanega dežja in nizkih jutranjih temperatur, ki so trmoglavile vse do sredine popoldneva, se nas je na začetku poti, pri gasilskem domu na Kleku bralo “le” dvanajst človeških pohodnikov in trije pasji spremljevalci. No, med pohodom je bilo bolj za videt, da so oni imeli spremljevalce – vsekakor pa so imeli velik pohodniški raj, ker so tekali levo, desno, naprej in nazaj ter naredili nedvomno več kilometrov kot ljudje – malo s poti v gozd, malo naprej, pa z vso hitrostjo nazaj – ja, skoraj dvojna pot je bila za njih. Pa se niso nič pritoževali …

Pritoževali pa se nismo niti mi, čeprav je bilo grdo mrzlo. Najini pelerini sta bolj ali manj uspešno opravljali svojo nalogo, prav tako vetrovke in anoraki drugih. Še šotorsko krilo se je znašlo na glavi in plečah pohodnika … a kakorkoli že obrneš, mokri smo vseeno bili …. in dobre volje, ker k sreči ni bilo 40 stopinj Celzija, pri katerih se pa res ne bi šli pohoda …. smo se tolažili. Hm, če prav pomislim, se je rumena pelerina precej bolj izkazala, saj je ostala cela. Moja, vijolična, pa je rekla po polovici poti, da se ne gre več – je bila narejena za bolj mestno sprehajanje, ne pa, da bi imel človek pod njo še nahrbtnik – a ker se je k sreči raztrgala pod pazduho, ne pa kje drugje, je opravila nalogo in bila pravzaprav zaradi luknje nadgrajena – v njen opis bi lahko dali, da je pri nošnji poskrbljeno za zračenje, tako da se pod njo ne nabira kondens. Na koncu dneva je ostala na Njivi.

Pot je bila baje lažja, ker je bil dež in ker so nekateri nosili dežnike, pa da ne bi bilo preveč vsega …. Tako so vsaj na začetku napovedali … a vseeno, no, meni se je zdelo, da gremo skoraj čisto po skici ….. od časa do časa smo kak ovinek prej ali kasneje zavili, na koncu smo imeli za sabo vendarle le dva ovinka, levega in desnega … Od Kleka čez Planinsko vas, Lizo, Čeče do Žrebljevega hriba. Do Buldoga.

Da po gozdnih poteh in makadamu ne bi zmanjkalo kamnov, je poskrbel en pohodnik, ki je ves čas nosil svoj kamen. Ledvičnega sicer, a kakor koli pogledamo, njegov je bil in z nobenim ga ni delil.

En je imel šotorsko krilo – hm, če bi bilo večje, bi se mogoče celo kje utaborili.

Ena je našla drevo. No, drevo se je našlo pred njeno glavo in poskrbelo za glasno bližnje srečanje. Zadonelo je. Pa ziher tudi zabolelo. :/

Tisti, ki smo mislili, da nas bo prekleto zeblo, smo se seveda preveč oblekli. In potem se med potjo slačili – naši nahrbtniki pa so bili vse bolj polni, namesto vse lažji …

Čutarice, plastenke in vrečke z malico smo res pridno spraznili še pred ciljem, ker je bilo pač treba se malo ustaviti … Mal’ce pri domačinih nismo dobili, prav tako ne golaža, saj je bilo premalo interesentov zanj – a naslednje leto bomo ziher bolj pridni pri naročanju hrane 🙂 😉

Dobra volja se nas je držala kot kak klop … in bila razširjena od začetka do konca vrste … skorajda bi lahko rekla, da nas je bilo res ravno prav, da smo se lahko med potjo in postanki vsi med sabo pogovarjali in se mogoče malce bolj spoznali …

Najbolj na koncu, pri Buldogu, kjer je cela četica zaključila pohod. In po dolgem klepetu in vedrenju pod streho se je večina spravila naprej po svojih poteh, najbolj vztrajni pa smo se spravili k peči in mizi.

Venček zapetih domačih pesmi je postal venec. Suha grla niso bila niti za trenutek suha, saj je bila pijača ves čas na mizi, v rokah, pomagali smo ji teči tudi po grlih … Top 5 + en pes smo si naročili še hrano, da ostane vse skupaj v ravnovesju …. 🙂

Peč pa je seveda delala brez prestanka 🙂 Sušili smo zgornja oblačila, čevlje, nogavice … kavbojke na meni so se sušile tako, da se je od njih kar kadilo, nogavice so se sušile ob peči ….. hodila sem bosa in poskrbela za malce smeha in čudenja – ja kaj, v mokrih nogavicah bi bilo slabše 😉

cevlji

Vseskozi pa je bil seveda z nami najbolj kosmati junak pohoda, ki je še pri Buldogu skakal prek klopi in se vrtel okoli naših nog, sploh, ko smo jedli 😉

pes

Pa da ne bi kdo mislil, da smo po dveh urah sedenja in hranjenja zaključili dan, kje pa … potem ko smo se spravili v dolino, se nas je več kot Top 5 s pohoda znašlo najprej pri Oskarju, potem pa na večernem koncertu v parku, skupaj s tistimi, ki sicer niso bili na pohodu – Treba je bilo bit tam. In skakat pod odrom ali malce stran od njega pri pesmih Šank Rocka in predskupin 😉 Pri vsej tej energiji se sploh ne bojim, da bi manjkali na naslednjem pohodu 😉 Ali da ne bi mogli po pohodu še na kak koncert.

Aja, tudi fotke na Facebooku kažejo, kako smo bili pogumni in kako znamo slalomirati med dežnimi kapljami

Pa ne se preveč ubadat s tem, da je bil prvojunijski pohod 23. maja 😉 🙂 🙂 Važno je, da je bil!

Najlažje je kazati s prstom na druge …

Pa smo spet tam. Slovenija je ponovno razklana in išče krivca. Kdo je kriv in ali je res kriv, da je ravnatelj naredil samomor? Pred tem pa se je razklana Slovenija spraševala, kdo je kriv in ali je res kriv, da je posnetek spolnega odnosa učiteljice in ravnatelja prišel v javnost. Ali so krivi vsi tisti, ki so ga objavili? Ali so krivi vsi tisti, ki so ga delili naprej po manj javnih kanalih? Ali sta kriva onadva, ki sta se predala strastem?

Ja, Slovenci in Slovenke imamo grdo lastnost, da s prstom kažemo na druge, takoj ko se nam zazdi, takoj ko domnevamo, takoj ko potrdimo svoja prepričanja, da so tisti, na katere kažemo, naredili nekaj narobe. In vse, kar se prej ali kasneje naredi in vse, kar prej ali kasneje izvemo, samo potrjuje naše prepričanje, da smo mi najboljši, vsi drugi pa najslabši?

Sploh pa so se v teh strastnih razpravah o seksu in dveh do objave posnetka anonimnih osebah razplamtela podrazprava o vlogi (nekaterih) medijev. Mnogi med njimi so namreč tako silovito zagrabili zgodbo o dveh akterjih, šolnikih, in snemalcu, kot da je tistih deset sekund najpomembnejših za razvoj človeštva. Mrhovinarsko, senzacionalistično poročanje, iskanje dlake v jajcu, razpravljanje o tem, kaj pravi zakon, kaj pravi morala, kaj pravi etika, kaj pravijo strokovnjaki iz šolstva, prava, varovanja osebnih podatkov, samooklicani čuvaji etike in morale v naši podalpski, …. vse se je našlo v kotlu vrele godlje, v kateri bi pravzaprav morali ostati samo akterji in njihove družine.

Njuna stvar je (bila), kaj sta delala v kabinetu. Niti od snemalca niti od medijev, urednikov in novinarjev, niti od bralcev in gledalcev niti od nikogar, ki je na družabnih omrežjih podajal svoje mnenje o spolnem odnosu, varanju, snemanju, distribuiranju.

Nismo znali prenehati. Treba je bilo moralizirati, treba je bilo kazati s prstom in treba je bilo metati kamne v prvega, drugega, tretjega. Ker s tem, ko mečemo kamne v druge, kažemo na njih, ne pa na sebe? Kažemo na njihove napake, ne pa na svoje? Kako že gre? Če drek mešaš, smrdiš v prvi vrsti sam? Ko kažeš s prstom na nekoga, kažeš s tremi prsti iste roke na sebe?

Ker ko se ukvarjaš z drugimi in njihovimi napakami, se ti ni treba ukvarjat s samim seboj in biti odgovoren za svoje življenje?

In ker se je po vsej gonji ravnatelj zlomil do te mere, da je dvignil roko na d sebe, je spet treba najti krivca? Naj bodo krivi mediji? Ja, v veliki meri so krivi za tragedijo tisti mediji, ki so naredili iz vsega skupaj superzgodbo velikih razsežnosti. Pa še zdaleč niso krivi samo mediji.

Sokrivi smo vsi. Kamen, ki so ga nekateri vrgli, zna prileteti nazaj v čelo. Roka, ki ima pet prstov, kaže z vsaj tremi na nas, ne pa na akterje ali pa zdaj na medije.

In če že morajo velik del odgovornosti/krivde prevzeti mediji, kaj naj bi bila naša naloga pri tem? Da kažemo s prstom na njih nekaj dni, potem pa jih spet kupimo in beremo, gledamo in poslušamo? Klikamo po njihovih spletnih straneh in se naslajamo ali zgražamo nad njihovimi novimi vsebinami? S tem jih vendarle podpiramo!

Jutri je nov delovni dan, čez vikend smo se spočili. Jutri pa bomo taiste medije, ki jih danes obsojamo, kupili, brali, gledali, poslušali, … In kaj smo (bomo) naredili? Nič pametnega.

Kaj ko bi vsi naredili nekaj etičnega in moralnega? Opravičili se ravnatelju in učiteljici, ker smo se sploh obregnili ob nju. Ker smo sodelovali v gonji, razpravi o zadevah, ki se nas popolnoma nič ne tičejo. In tako prevzeli del svoje odgovornosti, krivde. In podobno zahtevali tudi od medijev, ki so ne nazadnje ogledalo naše družbe, torej nas samih.

Kar se tiče samih medijev pa … takole. DNS (Društvo novinarjev Slovenije) je podalo tako izjavo:
“V Društvu novinarjev Slovenije smo pretreseni ob tragediji v Mariboru in jo močno obžalujemo. Gotovo pušča velik madež tudi v slovenskem novinarstvu, saj je pomemben del slovenskih medijev kršil osnovne profesionalne in etične standarde ter obenem posegel v pravico do zasebnosti dveh dotlej anonimnih posameznikov in njunih družin. Odgovorno uredniško presojanje, kaj je kdaj v javnem interesu in kakšne tragične posledice lahko ima nevarni medijski senzacionalizem, je povsem odpovedalo oziroma je bilo reducirano na cinično argumentacijo, da “ljudi to zanima.” V primeru, kjer ni bilo nobenega javnega interesa, so nekateri mediji poteptali meje človeškega dostojanstva, celo več, poročanje so spremenili v resničnostni šov in mariborsko zgodbo zlorabili za klike, poslušanost, gledanost, branost.
Zavračamo in obsojamo nesprejemljive in neodgovorne prakse uredniškega presojanja, poročanja in sklicevanja na javni interes v tovrstnih primerih in pozivamo k vsakokratnemu temeljitemu tehtanju javnega interesa in zelo doslednemu spoštovanju standardov novinarskega dela. V zadnjih letih so se kriteriji, kdo lahko opravlja poklic novinarja oziroma urednika zelo znižali, tudi zaradi kratkovidnih varčevalnih rezov v uredništva. V uredništvih, ki so v tem primeru prestopili vse meje poklicno dopustnega in tudi sicer dostojnega, bi uredniki morali prevzeti odgovornost za napake, kar vedno znova terjamo od drugih, mediji pa se opravičiti. – See more at: http://novinar.com/7588#sthash.sqi3seLy.dpuf” ”

Ja, to je naloga medijev. Da se vsaj opraviči zdaj. In se nauči nekaj iz tega v smislu, da ne bodo več tako senzacionalistični, mrhovinarski, ubijalski in brezobzirni.

Mi pa se moramo vprašati, čemu sploh spremljamo medije, ki nam niso všeč, čez katere govorimo vse povprek, čez katere se pritožujemo. Saj vendar znamo reči ne? Saj vendar znamo presoditi, kaj je prav in kaj ne? Torej?

Opravičujem se ravnatelju, učiteljici, njunima družinama, da sem se dotaknila njune in zgolj samo njune zgodbe. Če že kaj pomaga pri vsem skupaj, moj kamenček v mozaiku te godlje ni letel vanju. Kar je sicer v danem trenutku precej slaba tolažba.

Ko ti na avtocesti med vožnjo raznese gumo ….

Če se po jutru dan pozna, bo danes še razburljivo. Zame in za naš prevozniški tim se je namreč začel z gumidefektom na štajerski avtocesti. Da bi bilo bolj vznemirljivo, se je to zgodilo med vožnjo, da bi bilo še bolj vznemirljivo – pri veliki hitrosti in gneči. In razumljivo, ko je Dejan zavijal na odstavni pas, smo se vsi v avtu spomnili nedavne nesreče na isti avtocesti in pogledali, ali za nami vozi kak tovornjak. Bil je. In stisnilo nas je pri srcu.

No, dan se je začel že prej, ko smo krmežljavih oči, pa vendar, kot vsako jutro, dobre volje vstopale ena za drugo v Dejanov avto. Najprej jaz in Irena v Mariboru, v Račah pa še Neva in Andreja. Jutranji obred pozdravljanja smo začinili s tem, da se bo treba, ko se vrnemo iz Ljubljane, spraviti k športu in rekreaciji, kolesarjenju, sprehodih, teku ali pa čemu še bolj prijetnemu – ker se ob stalni, vsakodnevni vožnji v prestolnico in nazaj človek preveč zasedi. Sicer pa je bila naša današnja jutranja vožnja skoraj brez posebnosti (gneče smo že vajeni, zato gremo pol ure prej iz Maribora, da imamo nekaj časovne rezerve).

Brez posebnosti – dokler ni pred izvozom za Celje – vzhod pod Andrejo nekaj zaropotalo. No, skoraj glasno zašumelo. »Guma!« sem rekla istočasno, kot je Dejan retorično vprašal, ali je šla guma. Jap. In takoj se je bilo treba spraviti z voznega pasa na odstavni. Tri sekunde kasneje smo se vsi v avtu spraševali, ali se ustavimo ali gremo naprej. In ali je za nami kak kamion. Bil je. Na voznem pasu, s katerega smo se umaknili na odstavni. Z utripajočimi smerniki. Ja, nič ustavit se je bilo treba, naprej namreč več ni šlo. Ženske smo čez deset sekund že stale v visoki travi med slinastimi rdečimi polži. Nikakor ne na cesti, na asfaltu, ampak na travi, nekaj metrov stran od avta. S telefoni v rokah – ker je bilo treba priklicati pomoč na cesti in urediti nov prevoz do Ljubljane. Tak čas je Dejan vzel brezrokavnik in trikotnik iz prtljažnika. Pa nam povedal, da se gume ne bo menjavalo, ker rezervne gume pač ta avto nima – ima pa sprej. Pa tudi on je že imel v roki telefon.

In ker je bilo še sveže jutro in ker so mimo z nezmanjšano hitrostjo vozili tovornjaki in osebni avtomobili, nas je zazeblo. Sploh, ko je kak tovornjak šel neizmerno blizu stoječega avta. Prav nič prijeten občutek.

Image

 

In potem se je izkazalo, pod kakšno zvezdo smo rojeni in kako je pomembno, da takoj ukrepaš. Niti deset minut za našo prisilno ustavitvijo ni minilo, ko je za nami že stal avto z utripajočimi lučmi. Asistenca na cesti. Dežurni, ki vozi v krogu po AC in pomaga, ko je treba. Ne tisti, ki bi ga priklicali na pomoč preko telefona, ne, tisti, bi potreboval precej več minut. In tak čas, ko sta moška ob razf… gumi ugotovila, da bo treba avto odvleči z avtoceste do vulkanizerja, ker zgolj hitro sprejanje ne bo pomagalo, se je ženskam nasmehnila telefonska sreča – znanci in prijatelji so se nam oglašali na telefon takoj. In pet minut po »neljubem dogodku« je Andreji nekdo prek prevoz.org potrdil, da nas lahko čez deset minut pobere kar tam, ker je že na poti v Ljubljano in ima prostor za tri. Četrto, Nevo, pa je pobral nekaj minut za nami njen znanec. Dejan pa se je z asistenco spravil do vulkanizerja. Me smo si nato še s hitro telefonsko akcijo zagotovile prevoz domov.

Tako. Dogajalo se nam je, čeprav se nam k sreči ni zgodilo nič. Zadnje kolo bo zamenjano, plehu se ni zgodilo nič, prav tako ne nam. Zamudile smo sicer pol ure na naša delovna mesta – pa še to bolj zaradi gneče na AC pred Ljubljano, ker je pač bila »običajna« jutranja konica, ki se ji sicer ob redni vožnji izognemo, ker gremo pol ure prej iz Maribora.
Zamuda je zanemarljiva v primerjavi z vsem mogočim in nemogočim, kar bi se lahko zgodilo, če bi drugače reagirali in če ne bi imeli super sreče v nesreči.

Dodatek:

Po nekaj urah pa izvemo, da je bila guma najverjetneje  prerezana. Informacija je bila začinjena z zgodbo o tem, da eni režejo gume na parkiriščih, zato da lahko sledijo avtu in v primeru “gumidefekta” pomagajo lastniku avta tako, da mu ne pomagajo, ampak ga oropajo. Okej, no, kaj smo imeli dvojno srečo? 🙂  🙂  🙂

Pokopališče na Dolu pri Hrastniku

Drugega maja sem bila na Dolu pri Hrastniku. Večinoma dneva na blagoslovu motorjev in motoristov, na katerem je domači MK Schlossberg odlično pripravil prireditev in pogostil prijatelje, lokalni duhovnik pa vse blagoslovil. Uspela sem videt nekaj znancev in znank, s katerimi se le redko vidim, in poklepetat. Pa še kaj se je zgodilo in minilo, tako da se tule posvečam tule kar dolskemu pokopališču …

Sem si namreč vzela urco časa in si ga ogledala. No, manj, ker sem ob pošti morala še klepetat z neznanci. Na pokopališču pa me je presenetilo ogromno število raznih figuric, ki so jih živeči postavili na grobove svojih umrlih sorodnikov. Ker sem zadnja dva meseca redno na litijskem pokopališču, kjer nisem opazila tega, na mariborskem pa tudi ne (no, tam nisem bila že lep čas), sem najprej kar debelo pogledala. Potem pa bila res pozorna na to, kaj vse so dali na grobove.

PENTACON DIGITAL CAMERA

S ceste se sploh ne vidi, kako veliko je pokopališče.

PENTACON DIGITAL CAMERA

Velikonočno okrasje je na marsikateremu grobu.

 

Meni se zdi, da je to ježek ...

Meni se zdi, da je to ježek …

Ptički in ljubezen ...

Ptički in ljubezen …

Cela zbirka različnih figuric in motivov ....

Cela zbirka različnih figuric in motivov ….

PENTACON DIGITAL CAMERA

ja, cela zbirka …

Simpatično ....

Simpatično ….

Spomladansko ...

Spomladansko …

Ta je pa čisto ljubek ...

Ta je pa čisto ljubek …

Na svojih krilih speči angel ...

Na svojih krilih speči angel …

Še nekaj novoletnih, božičnih figuric je na grobovih ...

Še nekaj novoletnih, božičnih figuric je na grobovih …

Kaj imate rajši? Domačo ali tujo kuhinjo?

Zadnje leto že rahlo gnezdim in sem spet vse večkrat v kuhinji, kjer rada eksperimentiram, obenem pa sem pridna in si namesto kosila med delovnim tednom, ko je domača kuhinja predaleč, že štiri mesece nisem privoščila sendviča – in telo mi je res hvaležno 🙂

Rajši zavijem v eno od manjših gostilnic, kjer ponujajo juhe in druge tople jedi, z manj mesa ali nič mesa na jedilniku. No, ko telo reče, da je čas za meso, pa grem na porcijo k Džabiriju.  In tako sploh ni čudno, da sem Jacksu predlagala, da se “žrtvujem” in raziščem, kaj in kako kuhajo in pečejo v petih manjših gostilnicah v Mariboru. Za jest mi nič niso dali zastonj (da ne bi kdo planil pokonci, češ da zdaj zastonj jem po gostilnah), sem pa izvedela, kaj vse je na krožniku in kako hitro se lahko pripravi dobro kosilo.

Pa še čas sem si vzela, da sem malo razmislila o naših okusih, saj zagotovo ne bi vsak zavil v vseh pet omenjenih gostilnic, kjer pripravljajo različno hrano, ampak bi nekdo zagovarjal zgolj vegetarijansko, drugi mesno, tretji bi hotel manjše porcije, četrti večje, eden več korenja, drugi več testenin,  … Sama sem rajši kot da bi se zmrdovala, ugotavljala, kaj vse dajo zraven pri pripravi jedi in če se res izognejo dodatkom, konservansom ipd. rečem, ki jih pa res ne maram.

In potem je za Večer nastalo tole:

Domača tradicija ali eksotika – drugačnost v prehrani rojeva vse več uličnih gostilnic, a tudi recepte za kakovostno hrano

Brez receptov seveda ne gre.

Regratova pita s čemažem, ki ga odlično pripravi Branko Fras v gostilnici Bistro Arty.

Regratova pita

Regratova pita s čemažem (foto: Branko Fras)

Za puranji zrezek, pečen na žaru, v lepinji, je tole osnovni recept. Pri Džabiriju zraven Dvorane Tabor sicer naredijo po boljšem receptu, a kaj ko mi niso izdali, katere začimbe in dišavnice dajo v marinado za meso, tam tudi sami spečejo lepinjo in njihova francoska omaka je tudi drugačna od osnovnega recepta. Skratka oni imajo izboljšano in skrivnostno verzijo recepta.

pecen puran na zaru

Pečen puranji zrezek v lepinji

Saša Popelar iz gostilnice Na vogalu pa je prispevala recept za ajdovo kašo z gobami.

Ajdova kasa

Ajdova kaša z gobami (foto: Saša Popelar)

Kdor pa rad pripravi kaj takega, da zadiši po Kitajski, pa lahko speče riževe rezance s piščančjim mesom, kot to sicer naredi Marko Zafoštnik iz gostilnice Wok Mix.

Rizevi rezanci po kitajsko

Riževi rezanci s piščančjim mesom (foto: Marko Zafoštnik)

 

 

 

 

Mamuti so okej, tudi tisti z motorji …

Kaj je –  hec, lenoba, preveč drugega dela ali pa zgolj objava nekega tviteraša o motorističnih rokavicah – krivo, da bom, čeprav sem bila 15. februarja na mamutovanju, šele zdaj nekaj o tem zapisala na blogu? Verjetno kombinacija vsega, razen lenobe.

No, saj sem že za Večer napisala reportažo, v kateri sem pohvalila fante, ki so mamutovanje 2014 organizirali. Pa seveda, lahko bi pohvalila še vsakega motorista posebej, ker se je potrudil in od doma pripeljal v mrzlem vremenu, sicer na ravno mrazu in ledu in nekajmetrskem snegu, a vseeno velja, da so bile zimske razmere na cesti, sploh pa po poti do vrha, da je bilo težko prit celo z avtom – a eni so bili pravi heroji, saj so se pripeljali zelo od daleč. No, baje so se eni malo “prešvinglali” in se niso ravno samostojno pripeljali gor. Jaka to bolj ve kot jaz – kdo so tisti, ki so se “pofočkali”, da so se z motorji pripeljali gor in dol, pa ni bilo ravno tako. Hvalil se mi je, da je precej strog in da spominske značke taki ne dobijo. Sicer pa, saj ima prav, en red mora bit, pa čeprav iz trte zvit. No, na Facebooku sem zasledila še en komentar, da sem premalo pohvalila kuharja in jedi. Ja, ja, ja, jebela cesta, ko bom pisala o kuhariji, se bom pač bolj posvetila kuharjem in tudi golažu – priznam pa, da je bil ta božanski in da sem si potem oblizovala še prste, ker so dišali po slastnem. In da je bila hrana zelo všeč tudi psu moje spremljevalke, ker ne samo, da je polizal nekaj krožnikov z ostanki, ampak si je še postregel s štručko, kruhom, … ker so pač bajkerji pustili to njemu “na dohvat” gobca. Od navdušenja je potem še lep čas skakal po snegu. Po katerem s(m)o hodili tudi tisti obiskovalci mamutovanja, ki smo se gor pripeljali z avtom. (Priznam in se kesam ter prosim, da mi nekdo naslednje leto posodi mali moped, da se pripeljem tja gor, sicer sem dovolj trmasta, da bi šla  tudi z biciklom, a ta bi pa le bila malo prehuda za “staro žensko”). In če se vrnem h kuhariji, kuhar Andrej je dobil kasneje recept za pohorski pisker, mogoče ga bo pa kdaj upal pripravit.

No, me pa tokrat, ko sem prišla nazaj, ni več presenetilo, kako nekateri ljudje vztrajajo pri stereotipih, da so bajkerji grdi, umazani, zli, razvratni, kriminalci, brezdelneži ipd. Kar opažam že nekaj let in sem se morala tega dotaknit tudi v lanski reportaži sanjskega dopusta z motorji po Bosni in delu Hrvaške v Bonbonu, na strani 18. in 19, ki sem ji dodala niz zapisov na tem blogu “Na zadnjem sedežu”. Zdaj pa res ne vem, v katerem vzporednem svetu živim jaz in v katerem vzporednem svetu živijo ti, ki gojijo take stereotipe kot gobe v kleti. Ja, zagotovo so tudi taki bajkerji – grdi (To je precej stvar okusa, vsake oči imajo svojega malarja, jaz bi kakega meni lepega z veseljem postavila na polico in ga od časa do časa dala na ogled.), umazani (Ja, o tem bi se pa res dalo razpravljat, ker npr. na mamutovanju nimajo kopalnice in so po treh dneh mamuti zagotovo smrdeli, a baje so se vsi, potem ko so prišli v “civilizacijo”, umili. Ne vem, zakaj si še niso naredili improvizirane kopalnice, če so si že znali postavit poljsko stranišče.), zli (Čisto vsi bajkerji, ki sem jih do sedaj spoznala in se toliko zbližala, da se vsaj občasno srečamo in poklepetamo, so dobre duše, pripravljene pomagat. Sploh pa večina poudarja, da so tako povezani v mrežo, da če bi se komu daleč od doma na cesti kaj zgodilo, bi kmalu dobil pomoč od drugega bajkerja, četudi se osebno do takrat ne bi poznala.), razvratni (Hm, take se najde povsod, pa tudi take, ki jim je razvrat španska vas, takih poznam več in so mi ljubši, pridni možje in žene, zreli partnerji in partnerke, brez želja po razvratu. Je pa res, da smo lani, na morju, ne na mamutovanju, se nekateri odločili, da se rajši kopamo na otoku kot pa na plaži v mestu – ta je bila namreč po celonočnih aktivnostih polna urina, fekalij in uporabljenih kondomov, za kar pa niso skrbeli samo bajkerji, ampak tudi turisti, ki so prišli z avtom na dopust. In bilo je jaaaaak.), kriminalci (mogoče res kdo med njimi, a ne tisti, s katerimi se družim, pojma nimam, da bi kdo imel kako kartoteko (razen (zobo)zdravstvene)), brezdelneži (hm, ne me basat, vsi nekaj delajo) ….

Znajo pa se sprostit in uživat v družbi. 🙂  Gliha skup štriha …..

Mogoče pa to koga moti 😉 Mene ne.