Monthly Archives: februar 2010

V Pristanu že sprejeli nove ukrepe za boljšo varnost

Tragedija v mariborskem kopališču Pristan, v katerem se je utopil šestletni deček, je pretresla vse – starše, učitelje in vodstvo šole, ki jo je deček obiskoval, njegove sošolke in sošolce, pa tudi vodstvo in osebje kopališča Pristan. Kriminalisti so sprožili preiskavo, da ugotovijo, kaj natančno se je v bazenu dogajalo, starši so podali ovadbo zoper neznanega storilca iz istega razloga, vodstvo Pristana pa po inšpekcijskem nadzoru takoj sprejelo nove ukrepe.

Deček je bil, kot je povedala njegova mama, januarja operiran na žrelnici, zdravnica pa je dovolila udeležbo na plavalnem tečaju. Po testiranju so ga uvrstili med neplavalce. Kot pravi njegov oče,  jima je tistega dne okrog poldneva  po telefonu dečkova razredničarka sporočila, da mu je med plavalnim tečajem postalo slabo in da so ga odpeljali v bolnišnico. Tam pa so jim zdravniki dejali, da se je deček utopil in da je priklopljen na aparate. Nekaj dni kasneje je umrl.

Starši so prepričani, da bi bil Marcel še živ, če bi bilo res tako, kot naj bi rekel prvi dan reševalec, da je bil fantič pod vodo približno minuto. Zdravniki so jima rekli, da je moral biti pod vodo vsaj pet minut, kar so ocenili na podlagi otekline možganov in odmiranja celic zaradi pomanjkanja kisika.

Drugačne prve informacije s Pristana
Da bi vaditelji tečaja ali reševalec ali kdor koli drug rekel učiteljici, da je fantu bilo slabo, direktor kopališča Pristan Anton Knez ne ve. Starši so začudeni, kako so lahko ‘pristanovci’ od začetka podali različne zgodbe, kaj se je zgodilo. Slišali so, da učiteljica ni smela v bazen, ko so oživljali Marcela. Knez pravi, da ne ve, kako je reševanje potekalo, ker ga ni bilo zraven, ker pa kriminalistična preiskava še poteka, prosi: »Pustite strokovnjakom, da ugotovijo, kaj se je zgodilo. Kriminalisti so opravili razgovore z vsemi, ki so bili udeleženi, tako da je treba počakati na izsledke raziskave.« Hkrati obžaluje dogodek, ki se po njegovih besedah sploh ne bi smel zgoditi, in pravi, da se bodo tudi oni potrudili razjasniti dogodke.  Sočustvuje z družino, ki je izgubila otroka.

Napoved novih ukrepov
Na vprašanje, ali so se iz tragedije kaj naučili, Knez odgovarja: »Strah, da se kaj zgodi otrokom na tečajih in športnih dnevih, je vedno prisoten. Z najožjimi sodelavci smo se že sedaj dobivali enkrat na teden in obravnavali nadzor, izvedbo nadzora in ukrepe. Zdaj bomo naše delo še enkrat pretresli in poostrili nadzor.« Te dni so na osnovne šole, s katerimi sodelujejo, poslali tudi zahtevo, da so od zdaj naprej učitelji spremljevalci učencev prisotni na plavalnih tečajih.

Vaditelji in učitelji skupaj na bazenu

Knez razlaga, da je do zdaj veljalo, da so učiteljice oziroma učitelji lahko zraven,  ni pa to bila njihova obveza. Bilo je zaželjeno, odločitev pa so prepustili posameznim šolam. Nekaj učiteljic, s katerimi smo se pogovarjali o tem, ali so zraven ali ne in kako lahko sodelujejo, se je pravzaprav potožilo. Nad tem, da nimajo plačanih ur in da bi lahko bile zraven in sodelovale v procesu učenja plavanja samo, če bi imele opravljene izpite za plavalnega vaditelja, pa tudi nad tem, da so jim vaditelji namignili, da je boljše, da niso zraven, ker bi bile moteče, če bi se otroci obračali nanje, ne pa na vaditelje. Če je to zadnje resnično, se lahko vprašamo, ali ne bi dodaten par oči pomagal pri nadzoru, učiteljičina prisotnost pa bila predvsem vaditeljem v pomoč pri obravnavanju otrok.

Boljši varnostni nadzor s kamerami

Boljši varnostni in nadzorni sistem v kopališču bi omogočile tudi varnostne kamere. A teh v bazenu ni – kot pravi Knez, je to problem ne samo Pristana, ampak kopališč nasploh. Pravi, da so se že pred tragičnim dogodkom posvetovali z Varnostjo o novem varnostnem sistemu. Takrat so se tudi dogovarjali o možnosti nameščanja varnostnih kamer, ki je po njegovem najbolj učinkovit sistem. Čakajo na predračune in oceno, koliko kamer bi moralo biti in kje vse.

Pred koncem preiskave je nemogoče ugibati, kaj se je dejansko zgodilo.  Upamo pa, da bodo pristojni v sodelovanju s strokovnjaki preprečili nezgode in nesreče. Delo z otroki namreč zahteva tako strokovnost, predvidevanje vseh nevarnosti in nenehno pozornost.

(Napisano za Mariborski utrip, 26. februarja 2010, ‘zgodbo’ samega dogodka zaključujem, vsekakor pa bom vesela objektivnih informacij in predlogov o tem, kako bi lahko izboljšali varnost naših otrok na slovenskih kopališčih)

Dodatek št. 1:

Gneče ni bilo
V Pristanu so bili takrat učenci dveh šol. 33 učencev iz Osnovne šole Leona Štuklja je imelo v spremstvu svojih učiteljev športni dan – bili so v srednjem bazenu. 27 tečajnikov plavalnega tečaja iz Osnovne šole Franca Rozmana Staneta, kjer je bil tudi ta mali deček, pa je bilo v malem, otroškem bazenu in v čofotalniku. Po normativu velja, da je na osem neplavalcev  ali na 12 plavalcev en vaditelj, vedno pa mora biti na bazenu tudi reševalec. 10. februarja so bili v okviru plavalnega tečaja štirje vaditelji in reševalec. Vsi imajo opravljene licence za opravljanje plavalnega tečaja.

Dodatek št. 2: Zaključek moje kolumne

Ko onemiš …

Želim si, da bi se ob smrti Marcela vsi nekaj naučili in da se bodo ljudje, ki vzgajajo in izobražujejo naše otroke, zavedali, kako odgovorno delo opravljajo in da bodo dali vedno vse od sebe, da bi preprečili že male nezgode, kaj šele velike tragedije.

Advertisements

Različna mnenja ali eno samo

V temle našem sodobnem, modernem, tehnično izpopolnjenem svetu je res težko marsikateremu človeku (in človekinji, hehe) sprejeti to, da ima lahko vsak svoje mnenje in svoj prav.  Ker … se lahko zgodi nekaj izredno ‘čudnega’ – če bi sogovornika ne nadlegovali s prepričevanjem, da njegov ‘prav’ ni ‘pravilen’, ker je edino naš ‘prav’ tisti pravi ‘prav’, bi marsikdo ne vedel, kaj naj sploh še govori. Ker … je v svoji globoki podzavesti (in zavesti) prepričan, da je edino njegov ‘prav’ pravilen in resničen in nekaj vreden. In ‘mora’ prepričati vse druge, da začnejo misliti tako kot on. In če bi moral sprejeti dejstvo, da imamo ljudje različna mnenja, ne bi bilo več smisla prepričevati druge, a ne? In če bi tako zelo užival v prepričevanju in prepiranju, potem pa ne bilo več to potrebno – bi bilo lahko njegovo življenje naenkrat ‘prazno’.

Joj prejoj.

Marcel, počivaj v miru …

Iskreno sožalje Marcelovi družini.

Družino sem spoznala lani – službeno, ob pisanju nekega članka, oba fanta, tako starejši kot mlajši sta se mi za vedno vtisnila v spomin, saj sta (bila) lepo vzgojena, prijazna in prisrčna. Mlajši, torej ta nesrečni deček, ki je izgubil življenje v mariborskem kopališču Pristan, je bil še posebej radoveden. Čim več je hotel vedeti o fotoaparatu, ki ga je imel zraven moj sodelavec, zanimal se je za vsak gumb in bil presrečen, ker je lahko z njim tudi naredil fotografijo.

Bila je pomlad in mali Marcel je že takrat komaj čakal jeseni – začetka pouka. Njegov starejši brat je jo je že obiskoval.  Še pred koncem pomladi sta dobila novi šolski torbi in nekaj potrebščin. Redko kje še vidiš tako iskreno veselje, kot sta ga takrat pokazala fanta.

Ja, Marcel je imel astmo in res je bil januarja operiran na žrelnici. In starši so pred začetkom plavalnega tečaja vprašala zdravnico, ali gre lahko na tečaj. Odobrila je.

V bazenu so bili učenci vsaj dveh šol, mlajši prvošolci in starejši petošolci. Učiteljic ni bilo,  v tem kopališču velja namreč ob teh tečajih, da jih učiteljice oddajo vaditeljem, ki so ves čas plavalnega tečaja odgovorni za otroke.

O tem, kaj točno se je zgodilo nesrečnega dne, so začele krožiti različne zgodbe. Otroci, tako starejši kot mlajši so povedali svojo zgodbo – da so bili vsi še v prostoru bazena in da so oni (starejši) videli Marcela in ga odvlekli na rob bazena, s kričanjem pa opozorili vaditelja, ki je nato spravil fanta iz vode in ga oživljal.

Vodstvo Pristana je povedalo na tiskovni konferenci drugačno zgodbo – da so otroke že spravili iz bazena in jih prešteli, pa da se jim je Marcel izmuznil in se znašel v bazenu, od koder so ga nato rešili.

Upam, da bo policijska preiskava, posledično pa tudi ovadba povzročitve splošne nevarnosti zoper neznanega storilca, pokazala, kaj se je res zgodilo in da bodo tisti, ki so odgovorni za nesrečo in smrt malega Marcela, res odgovarjali (Tudi sama bom raziskala, kolikor mi bo kot novinarki dopuščeno, kaj se je zgodilo).

In konec koncev, da se bo naredil enkrat za vselej red v kopališčih, pa še kje drugje, kjer za naše otroke skrbi bolj ali manj usposobljeno osebje.

Meni osebno se namreč že ta kombinacija, da poleg učencev na kopališču v času plavalnega tečaja ni njihovih učiteljic, ampak so tam samo plavalni vaditelji, ne zdi dobra – boljše bi bilo, da bi bili eni in drugi – vaditelji bi otroke učili plavanja, za pedagoški odnos pa bi skrbele učiteljice, ki otroke boljše poznajo (saj so vendar z njimi v času pouka).

Komentarje sicer dopuščam, a če bodo žaljivi ipd., jih bom zbrisala.

Informativni dnevi ali »Stoji učilna zidana …«

Osnovnošolci in srednješolci bodo skoraj sredi februarja (no, na nekaterih šolah pa tudi že prej ali kasneje) lahko obiskali srednje šole in fakultete ter v okviru informativnih dni spoznavali utrip, dogajanje in izobraževalne programe teh šol. Informativni dnevi pa bodo potekali tudi na ustanovah, ki nudijo izredna izobraževanja, gre predvsem za programe šolanja ob delu.

Za MB Utrip sem sicer spisala daljši članek na to temo, tule pa si bom privoščila malo razmišljanja. Maja Mernik, šolska svetovalna delavka na Osnovni šoli Ludvika Pliberška v Mariboru, s katero sem se pogovarjala o informativnih dnevih za članek, priporoča, naj si učenci, torej osnovnošolci, ogledajo vsaj dve predstavitvi, torej gredo na vsaj dve šoli in naj predstavnike šol tudi pogumno kaj vprašajo. Opozarja pa na dejstvo, ki pri osnovnošolcih še vedno drži – bolj kot ne zaradi njihove starosti in neizkušenosti se jih namreč kar nekaj med njimi odloča za vpis na srednjo šolo na podlagi tega, kam gredo njihovi prijatelji, ne pa na podlagi svojih želja in interesov. Valjda, kdo pa je pri njihovih letih vedel, kaj bi delal do konca življenja.

Sploh v zadnjem času opažam, da se še štiridesetletniki in štiridesetletnice ali ne nazadnje tudi tisti in tiste, ki imajo že čez 50 let, odločajo za nove poklice in izredne vpise na šole/fakultete itd. Za nekaj takih odločitev je kriva velika brezposelnost, za nekaj neuresničene želje iz mladosti, ko kdo ni imel poguma vpisati se na željen faks, pa je izbral lažjo pot, ali pa se je želel, pa ni imel finančnih možnosti. Ali pa je končno (nikoli ni prepozno) kdo spoznal, da ga delo, ki ga opravlja, ne zadovoljuje, celo uničuje in se je odločil za nekaj drugega. Zakaj pa ne!

Sicer pa se bodoči študenti vse bolj odločajo, na katero fakulteto bi šli, na podlagi tega, kateri bodoči poklic jim bo prinesel več možnosti za zaposlitev in za (dobro) plačo. Upam, da se bodo odločili za tako varianto, ki jim bo omogočala oboje: delo, ki jih bo izpopolnjevalo, zadovoljevalo in osrečevalo, hkrati pa še dobro plačo.

In ja, žal jih je vse več (pa upam, da je to prehodno) takih, ki bi radi študirali, pa ne bodo mogli. Ker ne oni, ne njihovi starši nimajo dovolj denarja za vse stroške študija. Potem pa se ljudje ‘bunijo’, ker študenti preko študentskega servisa, na črno ali kako drugače po cele dneve delajo – nekako si morajo zaslužiti denar za študentski dom ali najemnino sobe, hrano in vse ‘obvezne’ stroške študija.