Ustvarjam praznino

Preprosto in jasno. Ustvarjam praznino. Prostor, v katerem izginja nesprejemljivo, da bi se lahko rodilo sprejemljivo.

Vračam se s polno močjo, energijo in usmeritvijo tja, kjer je moje mesto. Tam, kjer sem jaz JAZ. Kjer ustvarjam, kjer delam, kjer ljubim, kjer je prostor za Ljubezen in Spoštovanje. Saj niti nisem odšla, le za trenutek ali dva (ki sta trajala malce več kot sekundo), sem bila del nečesa drugega, kar pa sem pravočasno spoznala kot Škodljivo, polno laži in podcenjevanja mene. In v kratkem časovnem procesu sem odhajala korak za korakom od škodljivega in se vračala k Ljubezni in Spoštovanju. Ker sem se med procesom učila in naučila veliko o sebi in sem želela to ozavestiti. Ljubim. Spoštujem, Cenim. Hvaležna sem. V moje življenje prihajajo ustvarjalni ljudje. Ljudje z uravnoteženimi srcem, dušo in glavo. Ljudje.

In vseskozi je tu »moja« boginja. Kali Ma.

Boginja mati Kali – glasnica zaključkov in novih začetkov.

Njeno sporočilo je nedvoumno: »Odpustiti moraš staro, da lahko vstopi novo.« Dodajam – odpustiti pomeni najti mir v sebi, ne glede na dogodke iz preteklosti in sedanjosti. To ne pomeni ignorantskega odnosa do vsega, kar se dogaja okrog tebe in v tebi, z drugimi ljudmi, najsi bodo »tvoji« bližnji ali daljni ali sploh ne »tvoji«. Bodi. In bodi miren. Odpusti. Pusti stran Škodljivo. Sprejmi Dobro.

Kali Ma, mati boginja je hindujska boginja časa, začetka in konca, ob njej se zavemo ciklov rojstva, smrti in ponovnega rojstva. Zato, da bi dobili nove priložnosti, nove ljudi v svoje življenje, nove izkušnje, prihodnost, se moramo očistiti, osvoboditi, spustiti od sebe zavestno tisto, česar se vede ali nevede oklepamo.

Kali Ma je utelešenje matere narave. Ta najprej počisti staro. Velikokrat z nevihtami, ognjem, močno in eksplozivno akcijo, da lahko nastanejo plodna tla za novo življenje. Energija boginje Kali je izredno močna. Čutim jo. Pomaga mi. Pomaga pri manifestaciji stvari v mojem življenju.

Kali Ma je neizprosna. Človeka vrže iz cone ugodja in udobja, prevrača ga, useka, vrže ob tla, dvigne v zrak, potisne čez rob. In potem ga ne pusti nemočnega v brezčasju in brezprostoru, ampak mu ljubeče in zanesljivo in močno pomaga, da izrazi svoj potencial. Je pomočnica in glasnica takojšnjih sprememb.

Kali Ma – boginja mati in zaščitnica, pooseblja življenjsko energijo.

Upodobitve Kali

Največkrat jo likovno ustvarijo s črnim obrazom, rdečimi očmi in dlanmi, s štirimi rokami, ogrlico s človeškimi lobanjami, z odsekano demonsko glavo v eni roki in sabljo v drugi. Drugi dve roki sta ali prazni ali z orožjem, kačo ali posodo, v kateri se steka kri iz odsekane demonske glave.

Ali pa med bojem, ko se je med njim pred njo ulegel njen mož, bog nad bogovi, oče bog. Takrat se Kali ustavi in se zave, da bila neizprosna in neustavljiva. Iztegne jezik v znak samozavedanja in osramotitve in ponovno najde samo sebe.

Zahodni svet je večinoma ne pozna kot žensko, ki je sredi boja stopila do nemočnega dojenčka in ga podojila. V svoji biti je dala prednost ženstvenosti, materinskosti, ljubezni. In bila močna kot še nikoli prej. Zahodni svet vidi velikokrat samo tisto, kar je vidno na prvi pogled in domneva, da je to vsa resnica – da je Kali Ma neizprosna bojevnica, ki pobija demone in ljudi. Ne vidi pa nežnosti, krhkosti, ki je pravzaprav moč, ljubezni, materinskosti. Zahodni svet ne vidi celote. Boginja Kali nima dveh obrazov, ni dvojne narave – celovita je in celotna.

Prikazujejo jo s tigrom in zavito v tigrovo kožo, nekajkrat tudi golo, kar predstavlja čistost in nedolžnost, kljub vsem njenim udeležbam v bojih. Njena duša je namreč čista, srce prav tako.

Njena ogrlica je iz 108 demonskih glav, ki predstavljajo črke sanskrtske abecede. Je tantrična boginja, v tantri pa so sveti zlogi sestavine manter. Je žena boga Šive, s katerim tvori celoto. On je univerzalna zavest, ona ustvarjalna sila. Skupaj sta Vse. Zato ju velikokrat upodabljajo skupaj na sliki. On je svetel, ona je temna, črna.

V njene roke znova in znova postavljajo meč, trizob, odsekano glavo demona, posodo, v kateri kaplja kri iz te glave. Meč simbolizira božansko znanje, glava predstavlja ego. Z božjim znanjem se mora uničiti ego, da bi se doseglo osvoboditev od neskončnega ciklusa reinkarnacij, od neskončnega cikla smrti in rojstev, od bolečine in omejitev tega sveta.

Rišejo jo tudi kot Mahakali. Z desetimi glavami, desetimi rokami in desetimi nogami.

Ultimativna resnica

Kali včasih nevedni enačijo z istoimenskim demonom, ki ni nič drugega kot negativen. Ona pa je boginja, ki pooseblja neznansko, zastrašujočo moč in dobro pozitivno stran. Resnica je neizprosna. Ona jo prikaže. Ona pomete in počisti z neznansko močjo, kar je mnogim zastrašujoče. Človek večinoma ne prenese močnih, nenadnih sprememb, zato se tega boji.

Kali se pojavlja v več oblikah – kot Sati (ženska s polno vrlin), kot Jaganmata (mati sveta) kot Durga (nedostopna).

Etimologija

Beseda kali pomeni čas in pomeni črno. Zato ime boginje prevajajo kot Mati časa, Tista, ki troši čas, Tista, ki je črne barve, Smrt.

Izvor

V Rigvedi, kjer je prvič omenjena, ni opisana kot boginja, ampak kot črni jezik, eden od sedmih plamenov boga ognja. A potem je že prototip boginje Raatri in Durge.

Pripovedujem …

Pripovedujem. Ne berem. Vsaj ne na nastopih. S knjigo ali šopom listov v roki bi namreč med mano in poslušalci naredila oviro, zid, kar pa nočem. Potem ne more med nami teči energija, tako kot bi lahko, če med nami ni ovir.

Zgodbice in zgodbe. Kratke in dolge. Rajši imam ta izraz kot pa pravljice, basni, pripovedke, … Ker je toliko širši in globlji in večpomenski, da zajame več.

Otrokom. Najzahtevnejšem občinstvu na svetu. Ker so odkriti in resnicoljubni. Če se ujamemo, mi to pokažejo. Če ne, prav tako. Če jih začne dolgočasiti zgodbica ali zgodba, bodo to pokazali. Če jih veseli in pritegne, bodo vse bolj zavzeto poslušali in lezli v zgodbo, tako da bodo postali del nje.

Otrokom. Zato, ker sama ne padem, niti ne smem, tako globoko v zgodbo, da ne bi opazila, ali otroci še sledijo. Manjši kot so, krajša je zgodba. In če se med njimi najde iskriv otrok, čigar iskrice so tako živahne, da ne more biti ne zbran ne na miru, mu dam možnost, da sodeluje z mano in postane del dialgo, del godbe, del vsega.

Ker se po moje zgodb ne pripoveduje zaradi zgodb samih ali zaradi pripovedovalca ali pripovedovalke, ampak zaradi doživetja občinstva. Ta ne pride zgolj poslušati in slišati, zgolj gledati in videti, zgolj čutiti in začutiti, ampak pride po doživljaj, doživetje. Kar pa ni nujno, da se mora adrenalinsko skakati, lahko se samo sedi in doživlja. Lahko se seveda tudi skače. A mogoče se bo takrat del zgodbe izgubil in pojavil čisto nepričakovano nekje drugje ob drugem času.

Pripovedujem.

Zgodbe.

Odraslim.

Lahko celo iste kot otrokom. Da jih spomnim na to, kako je bilo nekoč, ko se ni vsak dan gledalo televizije, ko se ni vsak dan brzelo kam. Ko smo zvečer lahko ustavili čas in bili sami s seboj, z družino ali s prijatelji. Mogoče v dnevni sobi ali na terasi. Ali pa v kaki kmečki izbi. Lahko celo v garaži, kjer so ženske ob večerih ličkale koruzo – še zdaj se spomnim tega …

Ko smo sedeli na klopi ob veliki peči in poslušali očeta ali mamo, dedka ali babico. Ki so pripovedovali, kaj se jim je zgodilo tisti dan. Ali pred leti na počitnicah, pri delu, na izletu ali … Ali pa so se spomnili zgodbe iz otroštva in jo delili z nami. ALi pa so preprosto povedali nekoč slišano, nekoč prebrano, nekoč zapisano zgodbo. Mogoče ljudsko. Mogoče avtorsko. Mogoče skorajda neznano ali pa tako, ki jo vsi poznajo. In takrat smo znali poslušati. In govoriti, ko je bil čas za to.

Zgodbe za odrasle so lahko popolnoma drugačne od tistih, ki se jih pripoveduje otorkom. Lahko so pustolovske. Pa razni miti in legende. Deli romanov, ki smo si jih najbolj zapomnili, ker so prinašali v danem trenutku ravno tisto, kar je postalo ogledalo nas samih ali pa ravno nasprotje. Mogoče zgolj slikovite podobe narave, ljudi in njihovih značajev. Lahko so zgodbe iz naše zgodovine, povesti iz domačih logov, ki še vedno polzijo mimo nas in nam burijo domišljijo ali pa mirijo nemirno dušo.

Zgodbe o čarovniških procesih, ki jih je bilo nekoč polno po vsej deželi. Zgodbe o rokomavhih. Pa ljubezenske. Viteške. Gusarske. O odsekanih rokah. In duhovih. Smešne. Resne. Gozovite. Domišljijske. Erotične. Pa tudi tiste, pri katerih pokimaš in rečeš: “Res je bilo tako.”

Toliko jih je, da bom vedno lahko kakšno povedala. Ker jih pripovedujem z ljubeznijo. Ker jih pripovedujem iz duše. Ker se me dotaknejo. Tako kot se me dotaknejo poslušalci in poslušalke, ki pridejo po doživetje in ga tudi doživijo.

Pokopališče na Dolu pri Hrastniku

Drugega maja sem bila na Dolu pri Hrastniku. Večinoma dneva na blagoslovu motorjev in motoristov, na katerem je domači MK Schlossberg odlično pripravil prireditev in pogostil prijatelje, lokalni duhovnik pa vse blagoslovil. Uspela sem videt nekaj znancev in znank, s katerimi se le redko vidim, in poklepetat. Pa še kaj se je zgodilo in minilo, tako da se tule posvečam tule kar dolskemu pokopališču …

Sem si namreč vzela urco časa in si ga ogledala. No, manj, ker sem ob pošti morala še klepetat z neznanci. Na pokopališču pa me je presenetilo ogromno število raznih figuric, ki so jih živeči postavili na grobove svojih umrlih sorodnikov. Ker sem zadnja dva meseca redno na litijskem pokopališču, kjer nisem opazila tega, na mariborskem pa tudi ne (no, tam nisem bila že lep čas), sem najprej kar debelo pogledala. Potem pa bila res pozorna na to, kaj vse so dali na grobove.

S ceste se sploh ne vidi, kako veliko je pokopališče.

Velikonočno okrasje je na marsikateremu grobu.

 

Meni se zdi, da je to ježek …

Ptički in ljubezen …

Cela zbirka različnih figuric in motivov ….

ja, cela zbirka …

Simpatično ….

Spomladansko …

Ta je pa čisto ljubek …

Na svojih krilih speči angel …

Še nekaj novoletnih, božičnih figuric je na grobovih …

Valentinovo – kakor so ga praznovali nekoč

Valentinovo je praznik, ki smo ga Slovenci in Slovenke praznovali veliko prej, kot pa so zaradi marketinških potez in čim boljše prodaje raznovrstnih izdelkov v naših krajih uvedli običaje anglosaksonskega območja. Srčki, rože, plišasti medvedki in vse ostalo je najprej okupiralo Združene države Amerike, ko so marketingarji tam osvojili tržišče, pa so sodobni običaji v smislu “kupim rože, da ti jih podarim in s tem pokažem, kako te imam rad/-a” prišli nazaj v Evropo.

Pred tem pa so valentinovo na Slovenskem praznovali drugače. Staro tradicijo sicer ponekod skušajo oživeti.  Podobno kot gregorjevo je to praznik, s katerim se praznuje ljubezen med spoloma – to je dan, ko se ptički ženijo.

Na Slovenskem imamo sicer več, predvsem spomladanskih praznikov, ko se izkazuje ljubezen, a ni nobene potrebe, da bi zaradi tega nastala zmeda in bi se ljudje spraševali, kateri dan je pravi, da se pokaže, da imaš nekoga rad. Vsak dan je pravi za ljubezen, tudi če na koledarju ni označen kot praznik.

Pozna zima in spomlad sta pač takšni, da se v tem času prebuja narava, rožice zacvetijo, drevesa in grmovja vzbrstijo, ptički se prebudijo in veselo žvrgolijo že od zgodnjega jutra naprej. Včasih se zdi, da imajo v grmovjih in na drevesih prave svatbe, toliko jih namreč je tam in tako glasno je.

In zato ni čudno, da so še ljudje povzeli tovrstne navade in se ob prebujanju narave (in hormonov) spomnili na zaljubljenost, ljubezen in prijateljstvo. In na to, da se na ta dan lahko izkažejo, ne da bi se bali zavrnitve. Ponekod so to naredili z ladjicami, ki so jih naredili, nanje napisali ime svoje ljubljene osebe in jih potem spustili po potoku, ponekod s pečenimi ptički iz testa, ki so jih podarili ljubljeni osebi, velikokrat kar vsej družini, ne samo izvoljenki ali izvoljencu svojega srca. Kasneje so naredili še kako voščilnico, ki so jo javno ali na skrivaj dali svoji simpatiji ali ljubezni. In jim na tak ali drugačen način tudi z dejanji pokazali, da je ljubezen lepa in da je srcu dobro slediti.

Ob tem pa je imelo valentinovo še širše razsežnosti – po dolgi zimi, ko nekateri ljudje niso imeli več žita in moke, so dobrodušne gospodinje spekle ptičke iz testa in jih nastavile po vejah dreves in grmovja. Potem pa so otroci iskali te ptičke in jih odnesli domov. Tako so se tistega dne najedli, če pa so imeli srečo, so ptičkov našli še več in so jih lahko jedli za zajtrk še naslednje dni, namočene v vroč čaj ali vroče mleko. Tudi tako je skupnost ljubeče poskrbela za svoje člane. Z ljubeznijo 🙂

Nežidana železniška postaja Zidani most

Včeraj sem se spet znašla na železniški postaji Zidani most. Zadnjega pol leta se namreč spet “pridno” vozim z vlakom, pred leti pa sta to bili dnevna in tedenska navada ter obveza. Včeraj nisem bila v Zidanem mostu samo tiste tri minute, ki jih potnik potrebuje, da bi prestopil iz enega vlaka na drugega. Predvideno je bilo, da bo Zidani most moja končna postaja potovanja z vlakom, nadaljevalo pa bi se po cesti, saj bi me moral skoraj takoj po prihodu vlaka pobrati na postaji brat, pa se je “malo” zapletlo in zavleklo, tako da sem slabo uro obtičala sredi pomembnega železniškega križišča Slovenije. Res pomembnega, saj tu mimo vozijo in se ustavljajo vlaki lokalnega, regionalnega, državnega in mednarodnega potniškega prometa pa tudi tovornega. Zidani most je križišče, saj lahko zavijete po tirih proti Ljubljani (od tam pa proti Gorenjski, Dolenjski ali Primorski), proti Celju in Mariboru (tiri pa vas v isti smeri zapeljejo tudi proti Prekmurju) ali pa proti Dobovi – vedno tudi preko meje, naprej v širni svet 😉

In vtisi obiska Zidanega mosta? Podobni kot pred nekaj meseci, ko sem tam iz drugih razlogov preživela skoraj podobno uro, le da so takrat bili na postaji še drugi potniki, ki so vsak s svojo energijo, s svojimi zgodbami, s svojimi hotenji in željami zapolnili prostor in čas napol mrtve postaje, ki si zanesljivo ne zasluži mrtvila, praznine, samote in zanemarjanja …

Včeraj pa – v tisti uri skoraj nikogar. Železniška postaja pa je v svojem medvrstično polnem prostoru prazne čakalnice, praznih peronov, praznega lokala na postaji in prazne ceste na drugi strani postaje kričala po oživljanju, po vsebinah, ki bi pritegnile ljudi, domačine, potnike, železničarje. Pa ne samo to, tudi čiščenja bi se lahko lotili, če bi že skušali oživiti prostor ter mu dati dušo in srce. Po prvih dvajsetih minutah sedenja v čakalnici, razgledovanja peronov, lokala, bližnje okolice mi je privrelo vsaj deset dobrih idej, kaj bi se lahko naredilo, da bi bilo boljše. Ker tako mrtvo in prazno vendarle ne more biti ….

Čakalnica duhov …

Zdelana tla, prazni stoli in klasično pobarvane stene “do tu naj bo ta barva, od tod naprej pa druga” …

Z eno krtačo v eno smer, z drugo v drugo …..

In potem v čakalnici izginejo še radiatorji?

David Copperfield na delu – ograja je ostala, radiatorji izginili

Kamor seže pogled …. nikjer nikogar ….

Korito na zunanji steni železniške postaje me je prej kot na požirek hladne, osvežujoče vode spomnilo na korita v marsikaterem kampu, ki pa niso namenjena pitju vode, ampak umivanju nog … a tudi tista so čistejša in privlačnejša kot to na Železniški postaji Zidani most.

Kar nekaj kakovostnih odstranjevalcev vodnega kamna prodajajo v prodajalnah po Sloveniji …..

In še nekaj korakov od peronov …. spomini na pretekle čase ….

Znaki življenja na klopi in travi ….

Bilo je pozimi. Nekega dne se je po Zidanem mostu sprehajala majhna in simpatična zebra. Opremljena, kot je treba za zimske razmere. A ker je zima zamujala in ni prinesla ne mrazu in ne snega, je zebra odvrgla rokavičke in veselo skakljala po travi ob klopci. Ko je končno pripeljal vlak, ki zebre vozi, kamor želijo, je še trikrat poskočila po travi, nato pa stekla na vlak … Rokavičke pa so ostale na klopci …

Nehoten nasad najlepših rož na svetu. No, vsaj meni so najlepše ….

Železniška postaja Zidani most je stisnjena med reko Savo in bližnjim hribom, pod katerim teče cesta proti Hrastniku.

Razgled po bližnji okolici železniške postaje ti najprej ponudi velik stanovanjski blok, če si upaš stopiti v isti smeri naprej, prideš do stopnic, kot iz kake pravljice, le da se po njej ne sprehajajo princi in princeske … In potem prideš do zidanega mosta. No, do prvega. Kar trije so tam.  In vsi ponujajo zgodbe …

In potem je minilo zadnjih 40 minut sprehajanja po (okolici) železniške postaje Zidani most, ki ni bila prav nič židana. Odpraviti se je bilo treba tja, kamor me je vodilo srce … ne, ne v toplice, tja bomo šli kdaj drugič.

Na zadnjem sedežu … še zadnjič v tej opciji

Opcija je prav grda beseda, a se mi ne ljubi iskati druge. Pomeni pa, da zaključujem pisanje o mojem potovanju po Bosni in nekajdnevnem bivanju v Kašteli pri Splitu, kjer sem spoznala nekaj Kočevskih medvedov. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da se je končala knjiga našega druženja – še zdaleč ne, saj se je zaključilo le uvodno, spoznavno poglavje. Kakor v kaki sagi, kjer se v uvodu razvije zasnutek klobčiča, ki bo kdovekam povlekel svoje niti. Nakažejo se drobci karakterjev glavnih in stranskih oseb, pa še to se lahko v prihodnjih poglavjih spremeni – bralec lahko kasneje ugotovi, da glavna oseba sploh ni glavna ali pa da nekdo s precej stransko vlogo v resnici odločilno vpliva na razvoj in potek dogajanja.

Še zdaj ne morem verjet, kako se mi je razširilo obzorje zaradi hitre odločitve, da grem tja, kjer še nisem bila in to tako, kot še nisem šla na tako dolgo pot. Na motorju sem bila že ničkolikokrat, a vseeno, to je bila zame na ta način zaenkrat najdaljša pot. Po poti, ki je vodila od tu naprej  sem na zadnjem sedežu prispela do Kaštele, kjer sem spoznala tako klapo ljudi, ki ji z veseljem po zdaj več kot mesec dni druženju lahko rečem prijateljice in prijatelji.  Redko komu tako rečem, saj sem bolj za kakovost kot količino. A nekaj teh prijaznih duš se je globoko usidralo v moje srce in zanje sem pripravljena storiti veliko. Po Kašteli, kjer smo se zgolj spoznavali in tipali, v kateri smeri kdo hodi ali vozi, so namreč sledile prve povezave v virtualnem in realnem življenju. Nekateri so me kar skupinsko obiskali v osrednji Sloveniji in naredili velik pozitiven vtis na mami in sina, ki ima radar za ljudi z velikim L. Sprejel jih je. Nato pa se je v Brežicah oziroma v Velikih Malencah pri Brežicah izkazalo, kakšna srca in duše bivajo v bajkerjih, ki sem jih spoznala pred tem na zadnjem sedežu. Krka je sprala umazanijo, sonce je na nebu brez oblačka sproti posušilo solze slovesa od ljudi, ki ne stopajo več tam, kjer sem jaz, duše in srca bajkerjev, ki sem jih imela čast spoznati, pa so me toplo objela medse.

In tisto, kar sem zaslutila in začutila v Kašteli, je pognalo kali v Litiji, sploh pa v Brežicah in na obisku v Izoli, kjer se je medvedkom pridružila še ena odlična bajkerka s Primorske,  ta vikend pa so v Kočevju pognali iz zemlje mali poganjki dreves prijateljstva.  Jaz pa plešem v dežju sredi tega, kar bo postalo pravi gozd. 🙂 In vsaj v prispodobi – ne na zadnjem sedežu, ker tja v prispodobi sploh ne pašem, dokler sama usmerjam krmilo mojega življenja.