Tag Archives: odnos

Iskanje pravega partnerja se začne v nas samih

Mnogi iščejo ljubezen. Kar nekaj med njimi je takšnih, ki pravijo, da so polni ljubezni in da iščejo, čakajo nekoga, da mu bodo to ljubezen podarili in sprejeli njegovo ljubezen. Precej manj ljudi pa govori, razmišlja ali se odloča o tem, da bi iskali ljubezenski odnos, bili pripravljeni vložiti nekaj truda, energije v odnos. Če se namreč ljubezen lahko pojavi tudi sama od sebe, živi v nas, jo čutimo, sprejemamo in dajemo v najrazličnejših oblikah, ne samo ljubezen med dvema ljubezenskima partnerjema, je ljubezenski odnos nekaj, za kar se odločimo.

(Malce razmišljanja, podkrepljenega s strokovnostjo – napisala za naročnika, pa objavljam še tukaj ….)

 

Slika0775

Ljubezen je lahko vzrok, ni pa to vse, kar se potrebuje za ljubezenski odnos
Ljubezen je čustvo. To torej obstaja ali pa ne. Razdelimo jo na več vrst – govorimo o starševski ljubezni, pa tudi partnerski, ne nazadnje tudi o tovariški ljubezni med sovrstniki v vrtcu in šoli pa še kateri drugi. Mi tokrat ostajamo pri ljubezni med dvema partnerjema. Ne more se je ovrednotiti kot majhno ali veliko, slabo ali dobro, najboljšo ali odlično. Zgolj je ali pa je ni. Radi rečemo, da vodi svet, da nas žene naprej, da smo zaradi nje pripravljeni spremeniti se na boljše, premikati gore, odmikati vse ovire, da bi prišli do ljubljene osebe. Ljubezen je (lahko) vzrok, povod za vzpostavitev ljubezenskega odnosa, ni pa to vse, kar je potrebno, da do kakovostnega ljubezenskega življenja res pride, da se ta ohranja in neguje. Za ljubezenski odnos je potrebna tudi obojestranska odločenost in pripravljenost nekaj narediti.

Pri odnosu postavljamo pogoje, tudi pri ljubezni je tako
Če se primerja ljubezen in odnos, lahko govorimo o tem, da je v določenih situacijah ljubezen lahko brezpogojna, vendar ne partnerska – pri tem moramo ljubezen ločiti od privlačnosti in zaljubljenosti. Že samo zaradi definicije pojma »odnos« – dober, kakovosten odnos je tisti, ki je vzajemen, medsebojno koristen – pa pri odnosu govorimo o pogojih.

Slika1039

Ovrednotimo odnose
Ljubezenski odnos lahko ovrednotimo. Nekateri imajo odlične ljubezenske, partnerske odnose, drugi povprečne, nekateri solidne, korektne, nekateri izredno slabe, neprimerne, celo škodljive za enega ali oba. Nekaj jih je tudi odvisnih od odnosov. Veliko je odvisno od tega, koga smo si izbrali za ljubezenskega partnerja, kakšni smo mi sami, zakaj in čemu smo si nekoga izbrali, kakšno vlogo smo mu dodelili v našem življenju. Če se odločimo za ljubezenski odnos, pa je to še vedno premalo. Odnos ni samoumeven, treba ga je vzpostavit, negovat, ohranjat. Za odnos, pa naj bo prijateljski ali ljubezenski, se potrudimo. Ohranjamo stike, komuniciramo, se pogovarjamo, podpiramo, vlagamo vanj sebe in svojo energijo, čas, imamo s partnerjem oziroma partnerko spolne odnose, spoštujemo njegove/njene želje, potrebe.

Valentinovo – kakor so ga praznovali nekoč

Valentinovo je praznik, ki smo ga Slovenci in Slovenke praznovali veliko prej, kot pa so zaradi marketinških potez in čim boljše prodaje raznovrstnih izdelkov v naših krajih uvedli običaje anglosaksonskega območja. Srčki, rože, plišasti medvedki in vse ostalo je najprej okupiralo Združene države Amerike, ko so marketingarji tam osvojili tržišče, pa so sodobni običaji v smislu “kupim rože, da ti jih podarim in s tem pokažem, kako te imam rad/-a” prišli nazaj v Evropo.

Pred tem pa so valentinovo na Slovenskem praznovali drugače. Staro tradicijo sicer ponekod skušajo oživeti.  Podobno kot gregorjevo je to praznik, s katerim se praznuje ljubezen med spoloma – to je dan, ko se ptički ženijo.

Na Slovenskem imamo sicer več, predvsem spomladanskih praznikov, ko se izkazuje ljubezen, a ni nobene potrebe, da bi zaradi tega nastala zmeda in bi se ljudje spraševali, kateri dan je pravi, da se pokaže, da imaš nekoga rad. Vsak dan je pravi za ljubezen, tudi če na koledarju ni označen kot praznik.

Pozna zima in spomlad sta pač takšni, da se v tem času prebuja narava, rožice zacvetijo, drevesa in grmovja vzbrstijo, ptički se prebudijo in veselo žvrgolijo že od zgodnjega jutra naprej. Včasih se zdi, da imajo v grmovjih in na drevesih prave svatbe, toliko jih namreč je tam in tako glasno je.

In zato ni čudno, da so še ljudje povzeli tovrstne navade in se ob prebujanju narave (in hormonov) spomnili na zaljubljenost, ljubezen in prijateljstvo. In na to, da se na ta dan lahko izkažejo, ne da bi se bali zavrnitve. Ponekod so to naredili z ladjicami, ki so jih naredili, nanje napisali ime svoje ljubljene osebe in jih potem spustili po potoku, ponekod s pečenimi ptički iz testa, ki so jih podarili ljubljeni osebi, velikokrat kar vsej družini, ne samo izvoljenki ali izvoljencu svojega srca. Kasneje so naredili še kako voščilnico, ki so jo javno ali na skrivaj dali svoji simpatiji ali ljubezni. In jim na tak ali drugačen način tudi z dejanji pokazali, da je ljubezen lepa in da je srcu dobro slediti.

Ob tem pa je imelo valentinovo še širše razsežnosti – po dolgi zimi, ko nekateri ljudje niso imeli več žita in moke, so dobrodušne gospodinje spekle ptičke iz testa in jih nastavile po vejah dreves in grmovja. Potem pa so otroci iskali te ptičke in jih odnesli domov. Tako so se tistega dne najedli, če pa so imeli srečo, so ptičkov našli še več in so jih lahko jedli za zajtrk še naslednje dni, namočene v vroč čaj ali vroče mleko. Tudi tako je skupnost ljubeče poskrbela za svoje člane. Z ljubeznijo 🙂

Naj ginekološke operacije ne bodo več strah in trepet za ženske!

Danes za enake ginekološke bolezni izvajajo bistveno manjše, manj travmatične posege kot pa deset let nazaj.

Drugi del intervjuja z asist. dr. sci. Leonom Megličem, dr. med., specialistom ginekologom in porodničarjem, vodjo oddelka za operativno ginekologijo v UKC Ljubljana (objavljen tudi na portalu Zlata leta) in na Sončku), v katerem sem se pogovarjala o pripravah na ginekološke operacije, samih operativnih posegih v Sloveniji ter negi za telo in dušo, ki jo po takih operacijah lahko in morajo opraviti ženske same. Zdrav način življenja, optimizem in ljubezen do sebe pospešujejo tudi celjenje ran.

Pogovarjala sva se tudi o tem, da vsaka informacija, ki jo najdemo na internetu na nestrokovnih forumih, ni nujno dobra.

V Sloveniji opravljajo ginekološke operacije tako za rakasta kot nerakasta obolenja, v UKC jih je verjetno še največ?
»V UKC Ljubljana je največ ginekoloških operacij v Sloveniji, sploh, ker pridejo tja bolnice iz vse Slovenije. Naši uspehi v ginekologiji so primerljivi z Evropo. Tako na področju preventive kot operativnih posegov. Najslabše se odrežemo pri raku jajčnika, doma in v tujini.«

Zakaj?
»To je skrit rak, ki se v nekaj tednih razvije od obvladljivega do skoraj neobvladljivega stanja. In zanj ni preventive! Razvije se lahko v treh tednih, sprva ne povzroča bolečin, na ultrazvoku en mesec prej še ni videti nobenih sprememb, te so vidne šele, ko se rak razseje. V trebuhu je ogromno prostora in rak lahko hitro raste. Vse, kar se opazi, je, da se ženska počuti napeto, krilo ji postane ozko.«

Zagotovo je pomemben prav odnos do svojega telesa, pa tudi pozitiven načinu življenja, ki preprečuje nastanek bolezni.
»Da, ženska bi morala živeti s čim manjšim stresom, imeti dovolj počitka(hja, kar še meni ne uspeva vedno), morala bi se dovolj gibati in primerno prehranjevati.«

Kljub vsemu optimizmu in pozitivnemu življenju pa lahko pride do bolezni.
»Da, se zgodi. In v tistih trenutkih optimizem pomaga, da se ženska spopade z vsem, kar prinaša bolezen, z vso odgovornostjo in dobro voljo.«

Ob manjših bolečinah in težavah marsikatera ženska najprej pije zeliščne čaje in vzame kako tableto proti bolečinam, ker pa vzroka za bolečine ne pozna, je zagotovo dobro oditi na pregled.
»Tako je. Dobro je oditi na pregled, da odkrijemo vzrok in da ta vzrok pozdravimo oziroma odpravimo.«

Določene bolezni lahko pozdravimo z zdravili, raka pa verjetno ne?
»Razna vnetja pozdravimo z antibiotiki. Rakasta obolenja pa zaenkrat z operacijami, razen pri zelo redkih primerih. Zavedati se moramo, da lahko sploh začetne spremembe, ki so tudi v manjšem obsegu, uspešno odpravimo z manjšimi posegi. Mogoče bodo v bližnji prihodnosti razvili biološka zdravila, s katerimi bodo ozdravili tudi katerega raka rodil, a zdaj tega še ni. Mogoče bodo name kot na kirurga gledali moji vnuki in pravnuki kot na mesarja, he he, a zdaj je kirurško zdravljenje najbolj učinkovito. Zdaj se seveda pogovarjava o ozkem delu zdravljenja – o kirurgiji. Ponavadi pa gre za kombinacijo zdravljenja z raznimi metodami.«

Torej tudi s kemoterapijo?
»Bolj razširjene oblike zraven zdravimo še s kemoterapijo. Zdravljenje s citostatiki je bolj učinkovito, če je tumor manjši. In seveda, če gre za več manjših zasevkov, ki se jih citostatiki lahko učinkovito lotijo in izničijo. Kirurgija je na nek način redukcija tumorja, da ga zmanjšamo na minimum, citostatiki pa dokončajo zdravljenje.«

Se ženska, ki čaka na operacijo, nanjo kako pripravi?
»Seveda, v fitnes ji ni treba hodit, da bi pridobila kondicijo, pomaga pa, če živi zdrav način življenja – tako da ima neko kondicijo, ni ne predebela ne presuha, zadosti pije (pa ne alkohola!) in opusti kajenje.«

Na internetu najdemo vse več informacij. So relevantne?
»Moram opozoriti – danes da internet mnogo odgovorov, laični in pollaični javnosti pa lahko povzroči ogromno strahov in grozot pri branju raznih blogov in forumov, polmedicinskih in medicinskih internetnih straneh namesto objektivnih razlag in tolažb. Vem, da so ženske po poldrugi uri raziskovanja po internetu, kaj jo čaka na operaciji in kaj potem, večinoma prestrašene. Tako da brskanje po internetu bolj odsvetujem kot priporočam.«

Pri operacijah sva. So drugačne kot pred leti?
»Splošno gledano – danes za enake bolezni izvajamo bistveno manjše, manj travmatične posege kot pa deset let nazaj. Tako da so čim manj stresni za telo. Vsaka operacija je za telo stresna, ob tem je treba vedeti tudi, da starejše telo še slabše prenaša take posege kot mlajše. Zato se trudimo, da bi bile operacije čim manj obsežne, saj bo tako okrevanje po operaciji krajše.«

Faz okrevanja je več in so različno dolge. Prva se začne takoj po operaciji.
»Da. Najprej je ženska na intenzivni negi, nato na oddelku. Čas in oblika prve faze sta odvisna od same bolezni ter vrste in obsežnosti operacije, pa tudi od starosti pacientke. Starejša kot je, več časa potrebuje. Odvisno je tudi od tega, če ima pacientka še kake druge bolezni.«

Druga faza okrevanja po ginekoloških operacijah, ko ženska okreva doma, pa je časovno malo bolj neopredeljena.
»Druga faza okrevanja je doma. Traja od 14 dni do šest tednov, odvisno od operacije, pa tudi od dela, ki ga bolnica potem opravlja.«

Potem začnejo ženske spet delati, čeprav samo okrevanje še ni končano. Delati moramo v skladu z zdravnikovimi navodili.
»To obdobje traja od enega do dva meseca. Če sedimo za računalnikom ali smo doma, ker več ne hodimo v službi, je to obdobje krajše. Paziti moramo, da tudi doma ne opravljamo težjih opravil. Če mora ženska v službi opravljati težja dela, mi napišemo prošnjo in obrazložitev za lažja dela.«

Pri okrevanju so pomembni tudi gibanje, telovadba in fizioterapija?
»Da, mirovanje ni dobro. Če ženska obleži in se ne premika, lahko dobi trombozo ven in smrtno nevarno pljučno embolijo. Že v bolnišnični oskrbi se mora razgibati v postelji, se sprehajati. Potem pa doma postopno vse bolj telovaditi, pri tem pa ne sme pretiravati.«

V toplice se še hodi?
»Včasih so bile toplice bolj dostopne. Zaradi terapij v toplicah se okrevanje pospeši. Res pa je, da so pri tem zavarovalnice zelo poostrile kriterije. Ginekologi jih še vedno priporočamo.«

Keglove vaje, vaje stiskanja medeničnih mišic, pa bi morale ženske delati ves čas, ne samo po operacijah in porodih, kajne?
»Da, ves čas. Te vaje pripomorejo tako pri boljšem zadrževanju urina kot pri boljši spolnosti.«

Kdaj po operaciji lahko ženske spet seksajo?
»Uradno šest do osem tednov, je pa spet odvisno od okrevanja. Sam priporočam prej, po štirih tednih, saj lahko zlagoma začnemo. Ob tem moramo seveda upoštevati, ali ima bolnica še kake težave, npr. če že v redu zadržuje vodo ali ima težave s kilo.«

1. oktober – mednarodni dan starejših

Ta dan je namenjen promociji spoštovanja in skrbi za starejše, torej tistemu, kar bi pravzaprav morali početi vse leto, ne samo en dan.

Generalna skupščina Združenih narodov je 1. oktober razglasila za mednarodni dan starejših. Po svetu omenjeni dan obeležujejo od leta 1990. Tudi v Sloveniji se na ta dan opozori na odnos do starejših, domovi za starostnike imajo večinoma dan odprtih vrat, hkrati pa razne aktivnosti, s katerimi predstavljajo svoje delo in poslanstvo. Hvalevredno pa je tudi, da bo letos v Cankarjevem domu že osmi tridnevni festival za tretje življenjsko obdobje z geslom ‘Za strpno in socialno sožitje vseh generacij’.

Z odnosom do starejših smo blizu Evrope
Po podatkih raziskave Eurobarometer izpred dveh let skoraj polovica Evropejcev kar 47 odstotkov) meni, da se tudi v njihovi državi pojavlja slab odnos do starejših, velikokrat zanemarjanje in celo zlorabljanje. Podobno menijo tudi Slovenci. Rezultati seveda ne pomenijo, da 47 odstotkov Evropejcev grdo ravna s starejšimi, ampak da je tolikšen delež ljudi že slišal ali vedel za slab odnos.

Ne glede na to, da sta za obojestransko komunikacijo potrebna dva, torej ko govorimo o odnosu med generacijami, mlajši in starejši sogovornik, se moramo mlajši zavedati v naprej, kaj prinaša staranje. Še zdaleč ne samo nabiranje izkušenj in let, obujanje spominov na zlate čase, ko so starejši bili polni življenjske energije in imeli priložnosti (ki so jih lahko tudi izkoriščali) na vseh področjih življenja, ampak velikokrat tudi nemoč, osamljenost in – kar je vse huje videti tudi v Sloveniji – materialno pomanjkanje.

Osamljenost vodi v depresijo in zapiranje vase
Do osamljenosti pride žal zelo hitro. Aktivna populacija, ljudje, ki se vsak dan pehajo za zaslužkom, pa naj bo ta velik ali majhen, si velikokrat ne vzame časa niti za pogovor, kaj šele za redno druženje s svojimi starši ali vrstniki staršev. Neka starejša gospa, stara več kot 80 let, mi je prav v teh dneh potožila, kako postaja vse bolj osamljena, čeprav živi v hiši, kjer sta tudi družini njene hčerke in njene vnukinje. »Dopoldan sem sama, popoldan, ko prihitijo ta mladi iz služb, oddrvijo v svoje prostore, kjer ali pospravljajo ali počivajo. Delajo še okrog hiše ali pa gredo h kom na obisk. Saj mi namenijo nekaj besed, a potrebujem več kot to.« Ker sama več ne vozi avta, je odvisna od drugih. Le stežka jih prosi, da jo občasno odpeljejo v mesto ali po nakupih, kjer bi se lahko srečala z vrstniki in poklepetala. Sami se ne spomnijo tega.

Nujna duhovna oskrba
Strokovnjaki opozarjajo, da so starejši prav zaradi osamljenosti in materialnega pomanjkanja pogosto najbolj potrebni nege in dodatne pozornosti. Ker pa je stopnja njihove storilnosti vse nižja, se največkrat zgodi ravno nasprotno. Namesto, da bi se jim bolj posvetilo, se jih postavi na stran, vse manjšo veljavo se jim da, kar je opaziti tako v družinah kot v širši družbi. Spoštovanje starejših se žal prav tako vse bolj niža. Vsi bi se morali zavedati, da lahko sodelujemo, čeprav smo različni – tudi glede na starost. Prav ta različnost nam bi morala prinašati dobrobiti, ne pa, da nas ločuje. Sprejemanje drugačnosti, sprejemanje starostnikov v okolje še vedno aktivnih, pa tudi otrok, ni samo izraz spoštovanja do starostnikov ampak izraz spoštovanja nas samih.

Enostavno moramo sprejeti, da starejši poleg socialne in medicinske skrbi potrebujejo tudi duhovno oskrbo. Ta je velikokrat celo pomembnejša od drugih. Radi rečemo ‘Vse je v glavi’, ali pa, da je svet videti takšen, kot se počutimo oziroma kot ga vidimo z našimi očmi. Torej, kako svet vidijo ljudje, ki smo jih hote ali nehote postavili na rob družbe, ljudje, ki jim ne namenimo niti petnajst minut dnevno, da bi jih povprašali, kako se počutijo, in da bi jim pomagali odgnati osamljenost s kakovostnim pogovorom ter jim izpolnili željo po snidenju z npr. starim prijateljem? Osamljeno, zapuščeno, odrinjeno. In ker se tako počutijo, tudi svet vidijo skozi njihovo perspektivo.

Različne oblike zlorab, celo nasilja ostajajo skrite
Opozoriti je treba tudi na nasilje do starostnikov, ki se vse pogosteje pojavlja tudi pri nas. Velikokrat ostaja skrito za tesno zaprtimi vrati domov, kjer živijo starejše in mlajše generacije skupaj. Starejše in onemogle se zanemarja v vseh pogledih, hkrati pa se njihovo nemoč in osamljenost izkorišča na vse mogoče načine. Prenašati morajo marsikaj: vse od žalitev naprej. Žal marsikje prihaja tudi do udarcev, pretepov, jemanja denarja ali predmetov, ki so v njihovi lasti. V črni kroniki se vse pogosteje pojavlja nasilje nad starejšimi. Žal postajamo tudi v tem pogledu vse bolj evropski, vse bolj svetovni. Varuha za starejše že imamo? Odgovor poznate, bilo je zgolj retorično vprašanje.

Objavljeno tudi na portalu zlata leta, kjer se povezujejo generacije. Tam so še fotke dali zraven 😀

Prevzemanje odgovornosti ob dogodkih na letovanju otrok

(na prvem mestu objavljeno 19. 9. 2009)
Po nedavnih dogodkih na letovanju pete izmene otrok in mladostnikov v MPD Frankopan in vse bolj burnih razpravah na to temo, sem se pogovarjala s sekretarjem Območnega združenja Rdečega križa (OZRK) Maribor Alojzom Kovačičem, ki mi je delno predstavil nameravane ukrepe. Dobila sem tudi sklepe in stališča Izvršnega odbora (IO) OZRK Maribor. Prav tako pa tudi pismo gospe, ki je pisala na Svet na Kanalu A in Rdečemu križu. Za nekaj odgovorov s strokovnega vidika sem prosila tudi Heliodorja Cvetka, vodjo Svetovalnega centra za otroke in mladostnike Maribor.

Pa poglejmo …

Kovačič pravi, da v vseh 54 sezonah zdravstvenega in socialnega letovanja otrok v MPD Frankopan Punat niso imeli takšnih težav kot v letošnji V. izmeni. Oba sprejeta disciplinsko vzgojna ukrepa (prevoz treh otrok v Maribor, naslednji dan pa prekinitev letovanja za 21 otrok treh skupin z vzgojitelji in njihov prevoz z avtobusom v Maribor ob spremstvu varnostnika) sta bila po mnenju IO pravilna in pravočasno sprejeta, saj so le tako lahko zaščitili premoženje doma in zagotovili normalne pogoje za ostalih 360 udeležencev letovanja na morju.

Prepoved letovanja
Zaradi groženj, izsiljevanja in uničenja opreme in sredstev MPD Frankopan Punat so prepovedali nadaljnja letovanja mladoletnikom, ki so bili nosilci negativnih aktivnosti (19 otrok), pa tudi šestim vzgojiteljem, ki niso zadovoljivo opravili svojega poslanstva.

Ne pozabimo na dobrodelnost, pa tudi na strokovnost ne!
IO OZRK Maribor želi poudariti humanitarnost pri izvajanju zdravstvenega letovanja otrok, saj sredstva, zbrana v ta namen, ne zadoščajo za plačilo profesionalnih vzgojiteljev. »Bomo pa naredili vse, da iz prijavljenega nabora prostovoljcev izluščimo dejansko najboljše!« je zapisal Kovačič. Pri pogovoru sem ugotavljala prav to: ali je dovolj, da imajo prostovoljci, ki spremljajo otroke in mladostnike na letovanju, čut za njih, in če je dovolj, da imajo pred samim letovanjem tridnevno (vsak dan nekaj ur) usposabljanje, ne pa tudi dokončan študij pedagoške ali vzgojiteljske smeri. A podobne formule se držijo tudi pri Zvezi prijateljev mladine. Pa tudi na svetovalnem centru za otroke in mladostnike to formulo zagovarjajo.

Kovačič poudarja, da bodo pri izbiri in vključevanju prostovoljcev – vzgojiteljev in članov pedagoškega vodstva zaostrili kriterije in merila, prav tako bodo izboljšali usposabljanje in seznanjanje o ukrepih, kako se vodi skupina mladoletnikov na morju.

Vključevanje strokovnjaka
IO OZRK Maribor se je odločil tudi, da bodo, če bodo imeli v posamezni izmeni večje število problematičnih otrok, zagotovili dodatnega strokovnjaka za pravočasno strokovno vključevanje v razreševanje nastalih problemov. Če bodo razmere kljub temu neobvladljive, bo zadnji ukrep v zaščito ostalim udeležencem letovanja predčasni odhod domov.

Kovačič me je kasneje obvestil, da bo OZRK najkasneje do februarja 2010 sprejel organizacijske in vsebinske spremembe v zvezi letovanja otrok v naslednji sezoni. Pred tem bo izvedel strokovni razgovor, na katerem naj bi strokovnjaki iz zdravstvenega, sociološkega, socialno psihološkega in organizacijskega vidika nakazali modele, s katerimi bi lažje in še bolj odgovorno lahko organizirali in izvajali zdravstveno in socialno letovanje otrok v MPD Frankopan Punat.

—————————————————————————–

Predhodni odhodi so potrebni

Vodja Svetovalnega centra za otroke in mladostnike Maribor, iz katerega se posamezni strokovnjaki vključujejo v priprave vzgojiteljev, Heliodor Cvetko, poudarja, da je med disciplinsko vzgojnimi ukrepi potreben in primeren tudi predhoden odhod domov, ki ga izvajajo tako na letovanjih RK kot ZPM:
“Zagotovo je kot predviden ukrep potreben, saj se tudi, če letujemo kot posamezniki ali družine, v primerih kakršne koli ogroženosti predčasno vrnemo domov. Prav tako nas odslovijo iz hotela, če povzročamo škodo, ne spoštujemo predpisanega reda ali ogrožamo druge. V skrajnem primeru nas (ko poravnamo škodo) spodijo domov in označijo za nezaželene goste. Menim, da je tak ukrep potreben vedno, kadar otrok ne more ali ne želi sprejeti načina življenja in reda ter discipline, ki so potrebni za varno preživljanje letovanja v večji skupini. Kadar pride do uničevanja, nadlegovanja, ogrožanja sebe ali drugih.”

Solidarno domov
Na vprašanje, ali bi bila morebitna vrnitev samo tistih fantov, ki so bili ‘gonilna sila’, ne pa večje skupine otrok, bolj primerna, Cvetko ne more odgovoriti, saj ni bil tam in nima vtisov o situaciji. Takole pravi: “Verjetno je s širšega pojmovanja krivde (udeleženosti), predvsem pa z vidika varnosti, bilo treba iz tabora umakniti vso skupino, da je bilo mogoče izmeno kolikor toliko normalno izpeljati do konca, vse skupaj pa žive in zdrave pripeljati domov, pa čeprav nekatere predčasno. S tega vidika je odločitev treba podpreti, ostaja pa seveda vprašanje, kako je do tega lahko prišlo.”

Pedagogi ali tudi drugi?
Cvetko meni, da ni treba, da bi med vzgojitelji prostovoljci na letovanjih bili samo profesionalni učitelji in vzgojitelji, bi pa morali biti prostovoljci selekcionirani (to se pravi, zavestno izbrani glede na osebno zrelost, izkušnje, motiv) in moralo bi se z njimi delati, tako pred odhodom na letovanje (predavanja, delavnice) kakor tudi na letovanju samem (npr. dnevne supervizije).

———————————————————————————-

izvleček pisma za RK in medije …(pošiljateljica je želela ostati anonimna)

“V soboto 22. 8. 2009 sem na pomolu v Punatu opazovala 6-8 otrok iz Slovenije … otroci so bili pijani, kadili so, vse, kar so imeli, je letelo v morje, od pločevink piva, steklenica vodke, tetrapaki od sokov, cigaretni ogorki, vrečke iz trgovine. Razgrajali so, preklinjali, neki gospe vrgli obuvalo v vodo, … Skratka obnašanje je bilo katastrofalno. Dva fanta sta bila tako pijana, da sta ležala na brisačah … Želim poudariti, da je bila glede na to, kar sem jaz videla, odločitev RK čisto pravilna. Starši pa: pamet v roke in nehajmo vse verjeti našim otrokom!”

—————————————————————————-
(Delček tega je bil objavljen v Mariborskem utripu.)

Če sprejmemo drugačnost, se boljše razumemo

Najvišja vrednota medosebnih odnosov je spoštovanje. Brez tega je težko vzpostaviti in ohranjati odnose, ne glede na to, kaj ljudi povezuje in kaj ločuje.

Odnos med starostniki in mladimi se lahko hitro skrha, saj gledajo tako eni kot drugi z različnih perspektiv, mogoče imajo tudi različne vrednote, vsekakor pa drugačne prioritete. Če bi znali drug drugemu prisluhniti in poiskati stične točke, bi bili odnosi med njimi nedvomno boljši. Če stičnih točk ni, vseeno ni treba obupati. Najpomembnejša vrednota medosebnih odnosov je namreč spoštovanje. S tem v glavi in srcu, pravijo, ni nič nemogoče. Sprejeti človeka takega kot je, z napakami in vrlinami, je marsikomu težko.


»Mladost je norost, čez potok skače, kjer je most«

»Mladost je družben problem, ker je skonstruiran z zornega kota medijev in odraslih, ki razmišljajo o mladih, tako da v polje projicirajo svoje izkušnje. Torej v sedanjost projicirajo preteklost,« pravi sociolog Andrej Fištravec. Iz tega velikokrat izhajajo težave pri odnosih med mlajšimi in starejšimi.
Mladi so nosilci novosti, drznosti, neučakanosti in morebiti tudi zaletavosti. Starejši so izkušeni, bolj premišljeni, preudarni in potrpežljivi. Izjeme pri enih in drugih seveda potrjujejo pravilo. Pa ne z enimi ne z drugimi ni nič narobe. Velikokrat se morajo tako eni kot drugi le naučiti gledati skozi pravo prizmo. Starejši vse prevečkrat gledajo skozi oči preteklosti, namreč kako je bilo v ‘njihovih časih’, ko so bili oni mladi, pa vendar to gledajo skozi očala sedanjosti, ko so starejši. Pozabijo, da so tudi oni bili nosilci novosti, drznosti, neučakanosti in morebiti zaletavosti. Ko so gradili svoj značaj, so imeli drugačne frizure in drugačna oblačila kot njihovi starši, poslušali so drugačno glasbo kot njihovi dedki in babice, pa še bi lahko naštevali. Danes ni nič drugače. Družba in razvoj ponujata novosti, ki jih mladi prej sprejmejo kot starejši.


Mladi in stari pod isto streho – misija (ne)mogoče

Marsikateri odnos, pa ne samo med mladimi, bi lahko izboljšali, če bi se držali osnovnih načel sporazumevanja. Prvo načelo pravi, da naj v ljudeh in v nas samih iščemo pozitivne lastnosti. Saj veste, tudi če gre babici navijanje glasne glasbe njenega vnuka na živce, še ne pomeni, da vnuk nima pozitivnih lastnosti. In če se vnuku dedkovo obujanje spominov na predvojna leta zdi dolgočasno, še ne pomeni, da ne bi skupaj z dedkom reševal križanke, ker to oba veseli. Lahko pa se dogovorijo, kdaj in kje bo kdo počel stvari, ki drugemu niso všeč.

Z včasih kar veliko mero potrpežljivosti in spoštljivosti lahko tudi stari in mladi živijo pod isto streho, dobro pa je, da si že na začetku postavijo pravila igre. Ta so sicer lahko ohlapna ali pa precej stroga, dopuščati pa morajo tudi izjeme. Tašče in snahe bi se prav gotovo boljše razumele, če druga v drugi ne bi videle tekmice. Sploh snaho marsikatera mama ne more sprejeti, saj jo prvič obravnava kot tujko v svojem plemenu, hkrati pa kot tekmico za sinovo ljubezen in položaj v družini. Trikotnik tašča-snaha-mož ima lahko zelo ostre konice.

Vse prehitro užaljeni

Drugo načelo umika naš ego na stran. Vse prevečkrat smo užaljeni, tako mladi kot stari. Če se naučimo, da niso vsi dogodki vezani na nas in naše samoljubje, ugotovimo, da je življenje brez užaljenosti, ker nam je nekdo rekel nekaj, kar nam ni všeč, veliko lepše. Na nek način so starostniki tu v prednosti, saj so se naučili, da se svet ni ustavil, kadar je kdo z njim govoril v neprimernem tonu ali izrekel neprimerne besede. Zemlja bi se pravzaprav morala od časa do časa zavrteti v drugo smer, ne samo ustaviti, toliko grdih besed so ljudje že izrekli drug drugemu. ‘Kar se Janezek nauči, to Janez zna’ velja tudi za to področje. Če bodo starejši zgled mlajšim, če bodo pokazali mero potrpežljivosti in včasih zamahnili z roko, se bodo mlajši naučili, da ni treba vzkipeti za vsako besedo.

Kaj nam piše na čelu?

Tretje načelo za boljše sporazumevanje je, da ničesar ne domnevamo. Že vnaprej predvidevati in domnevati, da nekomu nekaj ni všeč ali da mu celo mi nismo všeč, je vnaprej obsojeno na propad komunikacije. Nič ni narobe, da sprašujemo, ko nam kaj ni jasno. Nikomur ne piše na čelu, o čem razmišlja. Le z odkritim pogovorom bomo razreševali težave in izboljševali odnose. Predvsem mladi so tisti, ki se zaradi natrpanega urnika obveznosti in dejavnosti ne vzamejo časa za kakovosten odnos s svojimi starši, celo s svojimi otroki. Res je, da nas obveznosti okupirajo do te mere, da delamo od jutra do večera, a znati moramo ceniti trenutke, ki jih preživimo z družino. Starostniki se velikokrat počutijo odrinjene, saj njihovi otroci in vnuki ne najdejo časa za pogovor in druženje.

Domneve, predvidevanja in ugibanja, zakaj je tako, pustimo naslednjič, ko smo skupaj – mladi in stari –, pospravljene v predalu, rajši se pogovorimo in na vsaki strani malo popustimo, pa bomo našli skupen jezik.

Objavljeno tudi na portalu Zlata leta in na sončku .