Tag Archives: pravljice

Pripovedujem …

Pripovedujem. Ne berem. Vsaj ne na nastopih. S knjigo ali šopom listov v roki bi namreč med mano in poslušalci naredila oviro, zid, kar pa nočem. Potem ne more med nami teči energija, tako kot bi lahko, če med nami ni ovir.

Zgodbice in zgodbe. Kratke in dolge. Rajši imam ta izraz kot pa pravljice, basni, pripovedke, … Ker je toliko širši in globlji in večpomenski, da zajame več.

Otrokom. Najzahtevnejšem občinstvu na svetu. Ker so odkriti in resnicoljubni. Če se ujamemo, mi to pokažejo. Če ne, prav tako. Če jih začne dolgočasiti zgodbica ali zgodba, bodo to pokazali. Če jih veseli in pritegne, bodo vse bolj zavzeto poslušali in lezli v zgodbo, tako da bodo postali del nje.

Otrokom. Zato, ker sama ne padem, niti ne smem, tako globoko v zgodbo, da ne bi opazila, ali otroci še sledijo. Manjši kot so, krajša je zgodba. In če se med njimi najde iskriv otrok, čigar iskrice so tako živahne, da ne more biti ne zbran ne na miru, mu dam možnost, da sodeluje z mano in postane del dialgo, del godbe, del vsega.

Ker se po moje zgodb ne pripoveduje zaradi zgodb samih ali zaradi pripovedovalca ali pripovedovalke, ampak zaradi doživetja občinstva. Ta ne pride zgolj poslušati in slišati, zgolj gledati in videti, zgolj čutiti in začutiti, ampak pride po doživljaj, doživetje. Kar pa ni nujno, da se mora adrenalinsko skakati, lahko se samo sedi in doživlja. Lahko se seveda tudi skače. A mogoče se bo takrat del zgodbe izgubil in pojavil čisto nepričakovano nekje drugje ob drugem času.

Pripovedujem.

Zgodbe.

Odraslim.

Lahko celo iste kot otrokom. Da jih spomnim na to, kako je bilo nekoč, ko se ni vsak dan gledalo televizije, ko se ni vsak dan brzelo kam. Ko smo zvečer lahko ustavili čas in bili sami s seboj, z družino ali s prijatelji. Mogoče v dnevni sobi ali na terasi. Ali pa v kaki kmečki izbi. Lahko celo v garaži, kjer so ženske ob večerih ličkale koruzo – še zdaj se spomnim tega …

Ko smo sedeli na klopi ob veliki peči in poslušali očeta ali mamo, dedka ali babico. Ki so pripovedovali, kaj se jim je zgodilo tisti dan. Ali pred leti na počitnicah, pri delu, na izletu ali … Ali pa so se spomnili zgodbe iz otroštva in jo delili z nami. ALi pa so preprosto povedali nekoč slišano, nekoč prebrano, nekoč zapisano zgodbo. Mogoče ljudsko. Mogoče avtorsko. Mogoče skorajda neznano ali pa tako, ki jo vsi poznajo. In takrat smo znali poslušati. In govoriti, ko je bil čas za to.

Zgodbe za odrasle so lahko popolnoma drugačne od tistih, ki se jih pripoveduje otorkom. Lahko so pustolovske. Pa razni miti in legende. Deli romanov, ki smo si jih najbolj zapomnili, ker so prinašali v danem trenutku ravno tisto, kar je postalo ogledalo nas samih ali pa ravno nasprotje. Mogoče zgolj slikovite podobe narave, ljudi in njihovih značajev. Lahko so zgodbe iz naše zgodovine, povesti iz domačih logov, ki še vedno polzijo mimo nas in nam burijo domišljijo ali pa mirijo nemirno dušo.

Zgodbe o čarovniških procesih, ki jih je bilo nekoč polno po vsej deželi. Zgodbe o rokomavhih. Pa ljubezenske. Viteške. Gusarske. O odsekanih rokah. In duhovih. Smešne. Resne. Gozovite. Domišljijske. Erotične. Pa tudi tiste, pri katerih pokimaš in rečeš: “Res je bilo tako.”

Toliko jih je, da bom vedno lahko kakšno povedala. Ker jih pripovedujem z ljubeznijo. Ker jih pripovedujem iz duše. Ker se me dotaknejo. Tako kot se me dotaknejo poslušalci in poslušalke, ki pridejo po doživetje in ga tudi doživijo.

Advertisements

Z malo dobrote do sreče na vrvici

Pred dnevi, pravzaprav je bilo kar lani 😉 – 28. 12. 2009 torej, je bil zvečer na Trgu svobode v Mariboru večer elektronske glasbe – Rok Reberšek ali DJ Rawkee je vrtel transe.

Rokov plakat

Rokov plakat

Z Rokom sva se spoznala leto pred tem koncertom, ko je prav tako na Trgu svobode v Mariboru vrtel transe glasbo in podaril koncert Mariborčanom. Že takrat je razmišljal, da bi poleg glasbe in svoje energije dal ljudem še nekaj več. Da bi jih spomnil, da lahko drug drugemu pomagamo. No, lani sva se spomnila drug na drugega prej kot pa med božično-novoletnimi prazniki in se že jeseni kar hitro zmenila, komu bi lahko posvetil večer elektronske glasbe – vprašanje, predlog – v dveh točkah, čez nekaj dni, ko je spoznal gonilno silo društva, pa še tretja točka – strinjanje 🙂

Res sem bila presenečena, kako je svet majhen in kako nas nekatere stvari povezujejo – Rok in Darinka, ki je predstavnica društva, ki sem ga predlagala Roku, sta se v tistih dneh spoznala po drugi liniji. Vesolje je že hotelo, da pridemo na nek način skupaj in da lahko vsaj malo pomagamo tistim, ki potrebujejo pomoč 🙂

Takoj sem se namreč spomnila na Darinko Urbancl Lečnik iz Centra za šolanje psov vodičev in spremljevalcev SLO-CANIS in njihovo dobrodelno akcijo »Z malo dobrote do sreče na vrvici«.

Tale 'mladenič' se še uči, kako pomagati ...

Tale 'mladenič' se še uči, kako pomagati ...

»Z malo dobrote do sreče na vrvici« je namreč akcija Slovenskega združenja inštruktorjev – Centra za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov iz Maribora in Društva za reševalne pse REPS Maribor – akcija, v kateri bi radi zbrali sredstva za nakup in šolanje psa pomočnika za tetraplegika Mirico Ačko in Stojana Rozmana.

Žal zavarovalnice ne krijejo stroškov, za enega psa morajo zbrati 8000 evrov, stroški krijejo veterinarske preglede, osem- do desetmesečno šolanje psa, hrano, cepljenja, uvajanje osebe s hendikepom na psa, ki traja najmanj dva ali tri mesece.

Mirica in Stojan

Mirica in Stojan

V okviru Društva za reševalne pse REPS Maribor in Slovenskega združenja inštruktorjev – Centra za šolanje psov vodičev in spremljevalcev SLO-CANIS so v zadnjih 15 letih izšolali kar nekaj generacij reševalnih psov in psov vodičev in psov pomočnikov.

Dva od teh – labradorki, Eli in Kiro – so izšolali lani in ju podarili Mirici in Stojanu, ki nujno potrebujeta psa pomočnika.

SLO-CANIS se je na istem trgu, kjer je imel Rok koncert, predstavil isti dan popoldan, tisti, ki ste bili tam, ste videli pse pomočnike, pse vodiče in pse reševalce, ki so jih tja prepeljali njihovi lastniki. Darinka in Emil Urbancl ter drugi pa so mimoidočim razlagali, kakšna je vloga teh psov. Najmlajši pa so lahko vmes slišali še eno pravljico – tako, povedano na hitro 😉 – o dveh psih, ki sta se razlikovala v eni sami lastnosti, ki pa je bila skorajda odločilna za njuno različno začrtano življenjsko pot in sprejemanje ljudi.

del 'zborčka'

del 'zborčka'

Popoldan mi je uspelo prepričati tudi Mirico in Stojana pa tudi Aleksandro, ki ima zaradi slepote psa vodiča, s katerim potujeta tudi z letalom, da povedo nekaj besed o svojih pasjih pomočnikih. Ne morete si misliti, kako zelo so povezani med sabo in kako izredno pozorni so psi. Naučeni so pomagati svojim lastnikom, svoje naloge – pa naj bo to varna pot preko ceste, izogibanje ovir na pločniku, odpiranje vrat ali predalov, pobiranje predmetov s tal ali nežno pomirjanje lastnika – pa jemljejo zelo resno.

Vsakega psa posebej več mesecev šolajo in pripravljajo na ‘delo’, potem pa se psi in njihovi novi lastniki še učijo skupnega življenja. Zavedati se moramo, da psi niso igračka in niso nadomestilo za kako blazino na kavču, ampak so bitja, ki potrebujejo odgovorno skrb in ljubezen, hkrati pa znajo to tudi nuditi.

Midve pa že znava pomagati ...

Midve pa že znava pomagati ...

Tik pred večernim koncertom pa je nagovoril zbrane Mariborčane tudi Sebastjan Matul, ki se je rade volje odzval Rokovemu povabilu in še zadnjič tisti dan predstavil dobrodelno akcijo, pse in njihove ‘trenerje’ ter Stojana in Mirico.

Na tem mestu vas tudi prosim, da tisti, ki to lahko naredite, prispevate za akcijo Z malo dobrote do sreče na vrvici, en evro …. Prosim, pošljite ključno besedo PES na številko 1919 in pomagajte društvu, da pokrije stroške.

Hvala – v imenu društva, Mirice in Stojana in ne nazadnje tudi v mojem imenu.

Hvala vsem donatorjem.

In kot pravi Darinka: “Hvala, ker ste stopili v svet drugačnih in zanimivih ljudi. Društvo SLO-Canis se vam zahvaljuje za vašo donacijo, s katero bomo Mirici in Stojanu pomagali do psa pomočnika.”

Več o društvu in njihovem delovanju najdete na tej povezavi – SLO-CANIS.