Tag Archives: prazniki

Pokopališče na Dolu pri Hrastniku

Drugega maja sem bila na Dolu pri Hrastniku. Večinoma dneva na blagoslovu motorjev in motoristov, na katerem je domači MK Schlossberg odlično pripravil prireditev in pogostil prijatelje, lokalni duhovnik pa vse blagoslovil. Uspela sem videt nekaj znancev in znank, s katerimi se le redko vidim, in poklepetat. Pa še kaj se je zgodilo in minilo, tako da se tule posvečam tule kar dolskemu pokopališču …

Sem si namreč vzela urco časa in si ga ogledala. No, manj, ker sem ob pošti morala še klepetat z neznanci. Na pokopališču pa me je presenetilo ogromno število raznih figuric, ki so jih živeči postavili na grobove svojih umrlih sorodnikov. Ker sem zadnja dva meseca redno na litijskem pokopališču, kjer nisem opazila tega, na mariborskem pa tudi ne (no, tam nisem bila že lep čas), sem najprej kar debelo pogledala. Potem pa bila res pozorna na to, kaj vse so dali na grobove.

PENTACON DIGITAL CAMERA

S ceste se sploh ne vidi, kako veliko je pokopališče.

PENTACON DIGITAL CAMERA

Velikonočno okrasje je na marsikateremu grobu.

 

Meni se zdi, da je to ježek ...

Meni se zdi, da je to ježek …

Ptički in ljubezen ...

Ptički in ljubezen …

Cela zbirka različnih figuric in motivov ....

Cela zbirka različnih figuric in motivov ….

PENTACON DIGITAL CAMERA

ja, cela zbirka …

Simpatično ....

Simpatično ….

Spomladansko ...

Spomladansko …

Ta je pa čisto ljubek ...

Ta je pa čisto ljubek …

Na svojih krilih speči angel ...

Na svojih krilih speči angel …

Še nekaj novoletnih, božičnih figuric je na grobovih ...

Še nekaj novoletnih, božičnih figuric je na grobovih …

Advertisements

Valentinovo – kakor so ga praznovali nekoč

Valentinovo je praznik, ki smo ga Slovenci in Slovenke praznovali veliko prej, kot pa so zaradi marketinških potez in čim boljše prodaje raznovrstnih izdelkov v naših krajih uvedli običaje anglosaksonskega območja. Srčki, rože, plišasti medvedki in vse ostalo je najprej okupiralo Združene države Amerike, ko so marketingarji tam osvojili tržišče, pa so sodobni običaji v smislu “kupim rože, da ti jih podarim in s tem pokažem, kako te imam rad/-a” prišli nazaj v Evropo.

Pred tem pa so valentinovo na Slovenskem praznovali drugače. Staro tradicijo sicer ponekod skušajo oživeti.  Podobno kot gregorjevo je to praznik, s katerim se praznuje ljubezen med spoloma – to je dan, ko se ptički ženijo.

Na Slovenskem imamo sicer več, predvsem spomladanskih praznikov, ko se izkazuje ljubezen, a ni nobene potrebe, da bi zaradi tega nastala zmeda in bi se ljudje spraševali, kateri dan je pravi, da se pokaže, da imaš nekoga rad. Vsak dan je pravi za ljubezen, tudi če na koledarju ni označen kot praznik.

Pozna zima in spomlad sta pač takšni, da se v tem času prebuja narava, rožice zacvetijo, drevesa in grmovja vzbrstijo, ptički se prebudijo in veselo žvrgolijo že od zgodnjega jutra naprej. Včasih se zdi, da imajo v grmovjih in na drevesih prave svatbe, toliko jih namreč je tam in tako glasno je.

In zato ni čudno, da so še ljudje povzeli tovrstne navade in se ob prebujanju narave (in hormonov) spomnili na zaljubljenost, ljubezen in prijateljstvo. In na to, da se na ta dan lahko izkažejo, ne da bi se bali zavrnitve. Ponekod so to naredili z ladjicami, ki so jih naredili, nanje napisali ime svoje ljubljene osebe in jih potem spustili po potoku, ponekod s pečenimi ptički iz testa, ki so jih podarili ljubljeni osebi, velikokrat kar vsej družini, ne samo izvoljenki ali izvoljencu svojega srca. Kasneje so naredili še kako voščilnico, ki so jo javno ali na skrivaj dali svoji simpatiji ali ljubezni. In jim na tak ali drugačen način tudi z dejanji pokazali, da je ljubezen lepa in da je srcu dobro slediti.

Ob tem pa je imelo valentinovo še širše razsežnosti – po dolgi zimi, ko nekateri ljudje niso imeli več žita in moke, so dobrodušne gospodinje spekle ptičke iz testa in jih nastavile po vejah dreves in grmovja. Potem pa so otroci iskali te ptičke in jih odnesli domov. Tako so se tistega dne najedli, če pa so imeli srečo, so ptičkov našli še več in so jih lahko jedli za zajtrk še naslednje dni, namočene v vroč čaj ali vroče mleko. Tudi tako je skupnost ljubeče poskrbela za svoje člane. Z ljubeznijo 🙂

Psi in mačke – dobra terapevtska družba za otroke in starostnike

Živali niso igrače, ampak živa bitja, ki nam nudijo ljubezen, pomoč in tudi terapijo.

Tale psička je tudi dobra družba na sprehodih in rekreaciji

Tale psička je tudi dobra družba na sprehodih in rekreaciji

Pred prazniki in med samimi prazniki se, sploh v družinah z majhnimi otroki, vzpostavi odnos do psov in mačk, ki kaže na to, da jih jemljemo samoumevno, kot igračke, ne pa kot živa bitja. Mamice in očetje popustijo in gredo v prazničnem duhu v trgovino ali k rejcem po malo kosmato živo kepico, nekateri tudi v azile. Kupijo ali vzamejo k sebi jih kot igračke, s katerimi se bodo igrali kratek čas, potem pa, ko bodo imeli drugo delo, jih bodo odvrgli za plot, odpeljali v gozd in tam pustili. Ali pa, če bo sreča na strani živali, odpeljali v azile ali zavetišča za živali.

Domače živali, predvsem mačke in psi, so naši zvesti spremljevalci, ki nam poleg svoje pozornosti nudijo še veliko več kot igro: prijateljstvo, zvestobo, prijaznost, družbo, … Ne nazadnje pa je lahko njihova družba in njihova pomoč tudi del psihoterapevtske pomoči, celo za pomoč slepim in invalidom. Dr. Erih Tetičkovič, sicer svetovno znan nevrokirurg, predsednik mariborskega društva za zaščito in varstvo živali, ki je po dolgih letih končno izborilo v Mariboru azil za živali, pravi: »Zavedati bi se morali ves čas, da smo vsi otroci matere Zemlje, ne da se samo občasno spomnimo nanjo in na druga bitja na njej.«

Dr. Erih Tetičkovič

Dr. Erih Tetičkovič

Marketinške poteze filmarjev in ljubezen do živali

V času pred prazniki televizijske hiše predvajajo družinske filme, v katerih so predvsem živali predstavljene na prikupen, smešen in vabljiv način. Pa ne samo televizijske hiše, tudi filmska industrija da velikokrat v tem času na trg nov film ali celovečerno risanko, ki privablja gledalce v kinoteke.

Dr. Tetičkovič se spominja filma 101 dalmatinec, ki je v kino privabil na milijone ljudi po svetu. Tik za tem pa so ljudje, navdušeni nad prikupnimi belimi psički s črnimi pikami in ‘pritisnjeni’ v kot ob poplavi plišastih psičkov in drugih igrač na temo tega filma, kupovali dalmatince zase in za svoje otroke kot za stavo. In kje je bila čez dva meseca, ko se je evforija z dalmatinci nekoliko polegla, ljudje pa so ugotovili, da morajo za pse tudi skrbeti, če jih že imajo? Na poti v zavetišča! Če so imeli psi srečo. Dr. Tetičkovič pravi, da so filmarji zlorabili praznike in začetno ljubezen do živali. No, ljudje pa vsekakor pred nakupom niso dobro premislili o odgovornosti do živali.

Treba je biti odgovoren

Dr. Tetičkovič pravi, da bi bilo bolje za družine z majhnimi otroci, da najprej razčistijo pri sebi, zakaj bi radi imeli psička ali muco. Potem pa, seveda, da se poučijo, kako je treba na primeren način skrbeti za žival. Konec koncev si lahko skrb za žival družinski člani razdelijo in ji nudijo vso potrebno ljubezen. Žival pa bo to vračala na svojstven, ljubezniv in skrben način.

Prihod novega člana – odhod živali?

Pri nakupu, pa tudi kasneje, ko je žival že nekaj časa pri hiši, je izredno pomembno, ali družina pričakuje novega člana, majhnega otroka. Takrat živali ne smemo vreči iz hiše ali jo v taki meri zapostavljati, da bo zanemarjena in na koncu zapuščena, neljubljena, ampak ji je treba novega družinskega člana predstaviti na primeren način. Naj žival ve, da jo imate še vedno radi, to ji pokažite. Dr. Tetičkovič pravi, da pse ali mačke v določenem trenutku žal velikokrat napačno postavijo na stran, namesto da bi vzpostavili dobro ravnovesje med vsemi družinskimi člani in živaljo: »Žival je najboljši poslušalec otroka, otrok pa psihomotorno dosti prej dozori ob stiku z živalmi kot tisti, ki nima stikov z živalmi.«

Starostnik in domači ljubljenci

Pes in mačka, ki čutita ljubezen in naklonjenost v družini, bosta znala to tudi vračati. Tak odnos se še posebej vidi pri starostnikih, kjer kosmata živalca na štirih nogah včasih nenadoma postane edina družba.

Najprej družba, nato že terapija

Dr. Tetičkovič povzema citat: »Kadar božam kožo svoje živali, je, kot da božam svojo dušo.« Če razložimo z npr. medicinskega vidika, pravi dr. Tetičkovič, je na svetovnem kongresu o možganski kapi Erika Friedman povedala, da je nevarnost za ponoven možganski infarkt kar devetkrat manjša pri ljudeh, ki imajo pristne stike z domačimi živalmi, predvsem mačkami in psi. Torej – božajte svojega psa in mačko, imejte ju v naročju, pogovarjajte se z njima in – bolj zdravi boste.

Terapija z živalmi v domove za starostnike

Ena od želja dr. Tetičkoviča je, da bi v mariborski univerzitetni klinični center in v domove za starostnike pripeljali pse in mačke, tako da bi zaživele ‘Tačke pomagačke’, s katerimi bi uvedli redno terapijo z živalmi za obolele in ostarele paciente, pa tudi otroke.
Ob stiku z živalmi se namreč zniža krvni pritisk, prav tako raven holesterola, itd. Zakaj jim torej ne bi pomagali pri zdravljenju na naraven način – s stikom z živaljo. »Ker pa predvsem ostareli in oboleli ne morejo priti do zavetišč za živali, da bi tam božali in sprehajali pse in mačke, je takim ljudem treba stopiti naproti in pripeljati živali v domove za ostarele,« povzema dr. Tetičkovič

Majhen korak naprej

Majhen korak naprej so naredili v Domu upokojencev Danice Vogrinec Maribor na Pobrežju, kjer je k domu prišlo nekaj mačk, ki so tam zaradi skrbi starostnikov in osebja tudi ostale. Pred domom so jim naredili hišico, kjer spijo, na klopeh pred zgradbo pa se varovancem pustijo razvajati in božati. A to je res majhen korak naprej.

Za večjega upamo, da se bo nekoč še zgodil – da bodo psi in mačke stalni obiskovalci domov za ostareli in del socialne terapije.

Najboljši prijatelj?

Najboljši prijatelj?

In če nam domišljija dela še naprej – mogoče bodo tudi zakoni kdaj nastavljeni tako, da bodo slepim in invalidom zavarovalnice krile stroške za pse spremljevalce, ki jih potrebujejo kot pomočnike za spremstvo in premagovanje manjših in večjih ovir.

Objavljeno tudi na Zlatih letih, edinstvenem portalu za medgeneracijsko sodelovanje 🙂

Brezplačni objemi v Mariboru

Tole sem dobila na mail, meni se zdi simpatično in prijazno:

Darilo za božič občutek bližine in topline

Brezplačni objemi v Mariboru

Člani mariborskih društev Svetilnik in Tarina hiša organizirajo 23. decembra 2009 ob 16. uri brezplačno objemanje v centru Maribora (dobimo se pred Astorio). Objemov imajo na razpolago dovolj in so namenjeni vsem, ki si jih bodo zaželeli. Objemovalce bo možno prepoznati po transparentih, na katerih bo pisalo »Brezplačni objemi!«.

Človeški dotik je ena najosnovnejših prvin, s katero pride človek v stik že ob samem rojstvu. Nekaterim je to čudovito dejanje v življenju prikrajšano, nekateri ga imajo v življenju v izobilju, vendar pa si ga želimo čisto vsi, saj nam daje občutek bližine, ki nas navdaja s toplino iz globin našega bistva, daje nam občutek povezanosti, ki nam govori, da nismo nikoli v življenju sami. Po besedah organizatorjev »je sodelovanje v dogodku, ki daje možnost bližine in dotika najmanj, kar lahko storimo drug za drugega ter si na ta način pomagamo prebuditi občutek povezave in enosti z drugimi človeškimi bitji.«

Praznovanje novega leta (ali zmage nogometne reprezentance) v intimnem okolju ali v množici, v domačem okolju ali v tujini

Slovenci nismo kaj dosti drugačni od drugih evropskih narodov glede na želje, kako preživeti praznične dni. Mesec december je ves prazničen in te dni se iz dremeža prebujajo tudi tisti, ki pravzaprav še ne vedo, kje bodo preživeli praznike. Pregledujejo ponudbo turističnih agencij, odločajo se, ali bodo novo leto pričakali v domačem okolju ali v tujini, na množičnih javnih praznovanjih ali v domačem intimnem okolju. Ponudba silvestrovanja in preživljanja več prazničnih dni skupaj je pestra in zanimiva.

Kaj je praznik?
Praznik je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj. S sociološkega vidika lahko praznik še natančneje določimo. Besedni koren označuje praznino, poenostavljeno torej – dan brez dela. Kot pravi sociolog Andrej Fištravec, so praznovanja pravzaprav kulturna obeleževanja sprememb, ki jih človek zaznava v naravi. Običajno so tradicionalna praznovanja povezana s sončnimi obrati in z ritmi med temi sončnimi obrati in pomembnimi dogodki.
Fištravec pravi: »V urbani kulturi je stik z naravo zmanjšan, kultna dimenzija pa je vedno priložnost, da se naredi praznovanje na bolj prefinjen način.«

Kaj bomo delali, je odvisno od nas samih
Kako bomo torej praznovali in pričakali novo leto, je v prvi meri odvisno od nas samih, v drugi meri pa od ponudbe na trgu. Konec koncev je današnja družba potrošniška, to pa se odraža tako na trgu kot v našem razmišljanju.

Sam praznik, pa naj bo to miklavževanje, božič ali silvestrovanje, lahko preživimo na različne načine. Lahko zgolj tako, da tisti dan malo boljše in dosti več pojemo, lahko opravimo kratek ali dolg obred, dan lahko konec koncev tudi preležimo v postelji, lahko se udeležimo kakega kulturnega ali humanitarnega dogodka, lahko pa, če imamo prosto več dni, odpotujemo v druge kraje ali v tujino. Opozoriti je treba, da je tudi kultura praznovanj raznovrstna: od množične, popularne naprej, vse do intimne in visoke.

Socialna potreba po druženju
Pomemben vidik pri praznovanjih je vidik druženja in pripadnosti, ki izhaja iz ene pomembnejših socialnih potreb. Ne glede za kako obliko praznovanja se odločimo, v prvi vrsti gre za druženje. Tudi če se odločimo, da bomo doma, ni nujno, da bomo praznike preživeli sami. Z nami so domači, sorodniki, lahko tudi prijatelji in znanci. Ob vsem tem seveda ne smemo pozabiti na tiste, ki so doma, ker zaradi zdravstvenih in fizičnih razlogov ne morejo od doma. Poskrbimo, da bodo imeli družbo, saj se osamljenost v prazničnih dneh stopnjuje.

Množična praznovanja
Iz socialnega vidika so se na temeljih potrošniške miselnosti razvila tudi množična praznovanja na javnih prostorih, pa naj bodo na prostem ali v zaprtih prostorih. Kot pravi Fištravec, lahko potrebo po družbi zadovoljimo tako, da gremo na bližnji hrib (Mariborčani npr. na Pohorje) ali na trg, kjer bo večja množica ljudi. Lahko se sprehodimo tudi po ulicah v centru mesta, kjer se zadržujejo tudi drugi meščani, ali pa se na Pohorje (če smo v Mariboru) odpravimo kar peš in v tistih dveh ali treh urah spoznamo nove ljudi. »Tudi tisti, ki so bolj introvertirane narave in ne bodo navezovali stikov z neznanci, se bodo v družbi dobro počutili.«
Pri množičnih praznovanjih na prostem lahko odločamo med praznovanjem na trgu in na Pohorju. »Če komu ni všeč stati drug poleg drugega in ga moti metanje petard, pa bi vseeno rad bil na prostem v družbi, se naj odloči za odhod na Pohorje, kjer je narava in večji mir,« pravi Fištravec.

Aktivno sodelovanje pri pripravi praznovanja
Praznik je torej na prvem mestu priložnost druženja. To je najvažnejše. To pa je lahko pasivno ali aktivno. Sodelovanje v nekem prazničnem ali kulturnem dogodku je za marsikoga pomembno. Npr. že preprosto postavljanje drevesca povezuje.

Nogometno slavje je praznik
Praznovanje po nogometni tekmi je velik dogodek. Ostaja v spominu, še dolgo po zmagi. Šal z napisom Slovenija nas spominja na zmago in naše občutke ob njej. Kot pravi Fištravec: »Dežela spominov nam osvetljuje pot v prihodnost.« To je tisto, kar je odlično. Tako praznik dobi smisel.

Praznovanja iz torbe
Poleg množičnih praznovanj na prostem poznamo tudi praznovanja iz torbe, ki se pojavljajo na podeželju in na robu mesta, me je spomnil Fištravec. Ljudje od doma v gasilski ali vaški dom ali v prostore mestne četrti ali krajevne skupnosti prinesejo, kar so skuhali in spekli doma ter se tam družijo. Ob tem se razvija predvsem ljudska kultura.

Priložnost za kulturo
Ob množičnih praznovanjih se manj razvija visoka kultura, močno pa množična kultura, namenjena torej večji množici ljudi in temu primerno nižje kakovosti, da zadovolji potrebe večine.
Kakršna koli so že množična praznovanja, naj gre za martinovanje, silvestrovanje ali pa praznovanje zmage nogometne reprezentance so to priložnosti za organizatorje, ki lahko množici ponudijo nekaj drugačnega, nekaj novega, nekaj žlahtnega. Na takih praznovanjih organizator in ne nazadnje tudi oblast dobi priložnost za vzgajanje množice, ki se ji lahko ponudi nek kulturni presežek, dobrodelno akcijo, športno udejstvovanje ali kaj drugega.

Martinovo je praznik svetlobe
Kar poglejmo primer martinovanja, ki je lahko praznik pijančevanja ali pa gurmanski praznik, ne nazadnje tudi kulturni. Od organizatorja in prireditelja praznovanja je odvisno, kaj bo ponudil za martinovo svojim povabljencem. Martinovo je namreč praznik, ki ob začetku vse bolj temačnih zimskih dni prinaša svetlobo in toploto. Ob primernem praznovanju se duhovna dimenzija praznika lahko odlično izpostavi.

Na samem ali v večji družbi
Individualisti in introvertirane osebe največkrat praznujejo sami in strogo v krogu najbližjih, družinsko ali pa niti tako ne. Fištravec razlaga: »Gre za subtilna srečanja ljudi, ki taka srečanja negujejo pravzaprav celo leto. Pomembni so jim vonj prostora, osvetlitev, določena hrana in način, kako se jo zaužije, izbor glasbe, pogovori, ki temu sledijo, ne pa pripadnost množici.«

Praznovanja v tujini, v drugem okolju
Veliko ljudi se odloča, da bo praznike preživelo v drugem okolju, tudi v tujini. Odhajajo npr. v Dominikansko republiko ali v Avstralijo, tudi na nam eksotična otočja. Fištravec ugotavlja, da gre velikokrat pri takih potovanjih za beg od samega sebe in svojih obveznosti »Turistični angažmaji, ki vam nudijo veliko ugodja, se sicer razlikujejo po kraju in oddaljenosti, a globalno ni večje razlike, če spite v hotelu v Portorožu ali v Dominikanski republiki,« pravi in dodaja: »Bolj kot greste na jug ali vzhod, bolj boste zastraženi. Tam bodo za turiste ustvarili fikcijo in površinsko spoznavanje ljudi. Iztrgani boste iz pravega socialnega okolja, deželo boste spoznavali iz varnega in turističnega vidika.«

Če bodo šli na jug ali vzhod, kjer bo ob pričakovanju novega leta toplo in svetlo, svetlobo in toplino dejansko iščejo v svojem življenju. Kot pravi Fištravec, lahko v končni fazi vse leto potujejo po zemeljski obli in iščejo toploto, ki bi ju pravzaprav morali imeti v sebi. Ob njegovi razlagi sem se spomnila na to, da nekateri vse življenje iščejo lisico in rožo Malega princa, namesto da bi ju poiskali v sebi.

Stopnja zahtevnosti potnikov praznovalcev
Med vsemi praznovalci, ki se odločijo za potovanje v druge kraje, so po Fištravčevem mnenju najbolj zahtevni iskalci. To so tisti ljudje, ki iščejo sami sebe, bistvo življenja, duhovnost ali kaj drugega. Navajeni so iskati sami, osamljeno, individualno, ne pa v družbi drugih potnikov turistov. V prazničnem času se njihovo iskanje še stopnjuje, pa tudi njihova želja deliti iskanje in cilj z drugimi ljudmi.

Množica te potegne vase
V veliki meri so praznovanja narejena potrošniško z aktivno komponento druženja. Manj je aktivne komponente sestavljanja vsebine druženja, ugotavlja Fištravec.
Poglejmo samo praznovanje zmage nogometne reprezentance – v past navijaške subkulture se je ujel tudi predsednik Türk. Fištravec pravi: »Moral je odreagirat na način, ki njemu ni lasten, kar je bilo zanimivo za videt.«

Nove priložnosti na praznovanjih
S Fištravcem se strinjam, da je bilo organiziranje reprezentančne tekme pravzaprav priložnost, ki je organizatorji niso znali izkoristiti – za praznovanje nogometne zmage bi lahko pripravili bolj ustvarjalen pristop in program. Navijači z južne tribune, pa ne samo od tam, bi lahko v trenutkih zmage komur koli jedli iz rok. Če bi tam nastopal Gojc, bi ga v tistem hipu vsi poslušali, če bi nastopal kdor koli z navijaško vnemo in čustvi, bi mu verjeli – tako so bili tudi obiskovalci Erosovega koncerta navdušeni, ko je imel v rokah šal z napisom Slovenija.
A organizatorji nismo bili pripravljeni na to. Vsako praznovanje je namreč priložnost naučiti se nekaj novega, ali novo pesem, ali nov ples ali nov slogan. Mariborski organizatorji pa so se pripravili na pojedino, na razne druge vipovske zadeve, ki pa niso nudile kulturne vsebine. Niso naredili nekaj novega, niso naredili iskrice, ki je razlog, da se slavje ponovi.
Politiki pa so se prislinili zraven, a to je že druga pesem.