Category Archives: ob strani

Na zadnjem sedežu …

1. del – o Bosni

Bosna. Jajce. Novi Travnik. Etno vas Babići -Rostovo. Vožnja skozi Vakuf. Bosanske piramide. Sarajevo. Izvir Bosne. Mostar. In še nekaj krajev, kjer smo se ustavili za hip ali dva ali pa v počasni, tudi panoramski vožnji z motorjem peljali skozi. Doživetje, ki se je moralo zgoditi. Zgodba, ki sem jo morala doživeti. Priložnost, ki sem jo morala izkoristiti, v nasprotnem primeru bi se lahko označila za neumno in noro.  Sama sebe. A poleg enkratne vožnje z motorjem, kjer sem pridno, varno in zaupljivo sedela na zadnjem sedežu najboljše mrcine na svetu najboljšega bajkerja seveda (zakaj so sami superlativi, bo jasno kasneje), poleg super družbe bajkerjev, poleg motokampa v Novem Travniku se mi je, ker sem bila s široko odprtimi očmi in srcem na poti (kar sem uspešno skrivala), razkrivala tudi Bosna. Pokrajina, značilnosti, duša Bošnjakov, ki so s široko odprtimi rokami sprejeli medse skupino slovenskih bajkerjev.

Pot se je začela v Izoli nekega petkovega jutra in nadaljevala preko Hrvaške do hrvaško-bosanske meje, kjer so v senci med parkiranimi avti ležali zdolgočaseni, zaspani psi, ki niso dvignili niti repa ali glave, ko smo poleg njih parkirali motorje in se pogovarjali. Zanimivo, kasneje v Novem Travniku, Vakufu, v Babićih in ostalih mestih nismo videli nobene mačke, samo pse. Razen pri piramidah, ko sem edino mačko, ki sem jo videla na cesti, lahko enačila z egipčanskimi mačkami. A da ne preskakujem, se rajši vrnem na hrvaško-bosansko mejo, kjer sem izklopila telefon in si rekla: “Ženska, na dopustu si. V Bosni, v kateri si bila nazadnje, vsaj kar se spomnim, kot najstnica.” Kar je pomembno vsaj z dveh vidikov – prvič: od takrat je preteklo že veliko let; drugič: v preštetih letih je bila tudi vojna, ki je Bosno nedvomno zaznamovala.

Mimo naših čelad brzeča pokrajina je bila videti čisto domača, meni vsaj, ki sem bolj s celinskega dela domovine, manj pa verjetno Primorcem. Vsekakor pa so bili napisi od enega dela do drugega drugačni, v latinici in cirilici. Pa to ni bila edina razlika, razlika je bila tudi v ponudbi hrane, čeprav nevešč obiskovalec tega ne bi kar tako opazil.  A mi smo, če ne prej, takat, ko je eden od nas v hrvaškem delu naročil srbsko jed.

V Jajcu smo se morali ustaviti. Mokri kot miši, ker nas je pred tem ujelo deževje, no, mi smo zapeljali direktno v dež – nisem še videla, da bi se na majhnem počivališču v petih minutah v dežne obleke brzinsko obleklo toliko ljudi naenkrat. 😉 Hitro, temeljito, organizirano. In potem bi načeloma bili suhi, pod dežnimi oblekami. Načeloma. 🙂  Pa nismo bili, ker so nam naproti vozili avti, ki so pošteno zapeljali v velikanske luže in nas pošpricali še od spodaj navzgor 🙂 Cela kolona bajkerjev je tako vozila kot v mobilni motorpralnici in si zalivala čevlje od zunaj in znotraj, umazana voda pa je prišla marsikomu še kam drugam 😉

In tako smo mokri kot miši pripeljali v Jajce.  V zibelko. K slapovom.

PENTACON DIGITAL CAMERA

Jajce

V Novem Travniku smo se zadrževali največ, Pili, jedli, peli, plesali, se vozili, bili na moto zboru domačega moto kluba. Se udeležili panoramske vožnje z drugimi bajkerji. In imeli Novi Travnik za bazo, s katere smo krenili tudi v etno vas Babići Rostovo. Prazno vas z zaklenjenimi vrati vsake hiše, z lokalom pred vasjo, kjer so nekateri prekinili prehranjevalni tok čevapčičev z juho. Z vasjo, v kateri je bila psica. In pes. In nekaj mladičev v zakotni pasji uti. Eden med njimi nekaj dni mrtev. Najrajši bi splezala v tisto uto in ga odnesla ven in pokopala. Pa nisem. Drugi tudi ne. Niti lastniki in vzdrževalci vasi ne. Ti bi morali.  Pa niso. In ja, zanimivo, res je bilo v celi Bosni med našim nekajdnevnim ‘izletom’ na cesti, ob cesti ali pri hišah polno psov. Iz svojega kraja sem vajena predvsem brezdomnih mačk, ki se potikajo med ulicami in iščejo hrano ali varno zavetje čez noč. No, v Bosni pa so bili psi tisti, ki so bili kralji ulice. In v etno vasi, ki smo jo obiskali, prav tako.

PENTACON DIGITAL CAMERA

Etno vas Babići Rostovo

Med vsem veselim doživljanjem Bosne smo imeli priložnost videti tudi zaprta tigra. Krucifiks, kako bi tiste, ki so par teh čudovitih živali zaprli in skrbeli, da jih od časa do časa kdo pride pogledat in ‘občudovat’, jaz spravila v veliko kletko, kamor bi jih hodili ljudje gledat in ‘občudovat’.  A videla sem tudi Vakuf, kjer sem kot najstnica prespala, ko smo se z avtobusom spravili po poteh Avnoja. Po eni strani je v njemu obstal duh nekdanjega časa, preteklosti, po kateri še na videz diši. A sedanjost je vseeno drugačna. Ne samo v Vakufu, ampak tudi drugod po Bosni, kjer so ob cestah nemo vpijajoča in obtožujoča pokopališča. Množica belih obeležij. Tik ob cesti. Tudi če niso vsa iz vojnega obdobja, ko je Bosna krvavela in se znova in znova vzpenjala iz nezaslišane ‘bratske’ morije, posilstev, požigov, klanja, da bi lahko ponovno zaživela v miru in ponosu, so me ta obeležja spomnila prav na slike in posnetke neskončne morije. In na zgodbe znanca, zdravnika, ki mi je po vojni pripovedoval, kako je bilo. In še na zgodbe marsikoga, pa ne samo na zgodbe, ampak tudi na to, kako so pripovedovali, kaj so ob pripovedovanju ponovno doživljali. Želim jim mir in mirne noči, brez nočnih mor.  In ne, pokopališč niti pod točko razno nisem hotela fotografirati. Niti ustaviti se tam. Zdelo se mi je, da bi s tem skrunila nekaj, kar ni moje. Kot da bi vstopila v ranjeno dušo, ki še ni zacelila vseh svojih ran in zaživela naprej. Sama mora to narediti. Kot mora to narediti vsak v dušo in srce ranjen moški ali ženska. Lahko se mu ali ji stoji ob strani, a dokler sam ne ugotovi, da se vrti v krogu in sam sebi s svojimi odločitvami sipa sol na svoje rane ali celo na rane drugih ljudi in s tem prizadene sebe in druge, ne bo naredil/-a koraka naprej.  No, to je sicer že čisto druga zgodba, ki z Bosno nima ničesar skupnega. Lepo je stati s polnimi pljuči sredi polja priložnosti. In včasih tudi grozljivo težko, ker veš, da te lahko veter ne samo ohladi, ampak tudi podre na tla.

Pri piramidah sem bila skeptična. Zelo. Čeprav sem tam le videla mačko, ki me je spomnila na Egipt in egipčanske piramide, faraone in njeno visočanstvo – mačko, kraljico brez primere. Cartljivo, nežno, ljubeče, prijazno bitje, mrmrajoče, kosmato predilnico mačje preje, ki se stisne k tebi, ko to sama hoče. In hkrati plenilko, ki v boju za obstanek ne popušča niti za hip. Moje vrste žverca. Sorodnica tudi tistih tigrov, ki ju imajo sredi Bosne zaprte kot razstavne eksponate. Ne morem pozabit, ne. No, piramide. Kar nekaj jih je, mi smo bili na tisti, kjer naj bi tudi sonce dalo ljudem moč. Tam smo izvedeli, da je v Bosni vse najboljše. Res, vse. Od najboljšega vodiča seveda. 🙂 In ker smo bili mi štirje tam, smo seveda tudi mi štirje postali najboljši, če to nismo bili že prej. 😉

PENTACON DIGITAL CAMERA

Vodič na bosanski piramidi Sonca razlaga sestavo plošč.

Nabiti z novo energijo smo se potem odpravili v najboljše mesto na Balkanu , eh, na svetu. V Sarajevo. Premalo časa smo bili tam, res premalo. Tako da bo treba ponovno na pot. Ko bo prilika. Sploh, ker sem prepričana, da tam ni samo ena dobra duša, ki nas je vodila po čaršiji in nas vodila k pravim stojnicam, pravim lokalom in nam podarila svoj čas in energijo. Še bo treba v Sarajevo in ostat tam vsaj dva dneva ali več, da ga vsaj približno začutim in doživim.

PENTACON DIGITAL CAMERA

Baščaršija, kjer se moraš dobro znajti in dobro barantati.

Pa mogoče tudi kdaj spet na izvor reke Bosne, kjer se lahko na travi leži, sedi, počiva, druži, ne tako kot v mojem mestu, kjer se nekateri krajinarji na ves glas pritožujejo, da trata v parkih ni zato, da se po njej hodi, sedi, leži. Pa seveda, doživet je treba tudi izvir rečice Bune. Kar so mi že na TW napisali, še preden sem šla na pot. In biti v Mostarju, se sprehodit po njegovih ozkih ulicah in pogledati z mostu navzdol. S tistega mostu, s katerega najpogumnejši skačejo. Kako je že tisto, na polju stati in pustiti, da te veter hladi in biča. S kamnitega mostu skakati v neskončno globino zraka do hladne vode. Zaupanje, spoštovanje, tveganje. V vodo lahko skočiš na različne načine. Sam odločaš o tem. In voda ti lahko objame telo. Ali pa postane kot beton, ob katerem se telo raztrešči na pradelce. Pot k objemu – zaupanje, spoštovanje, tveganje, Ljubezen!

PENTACON DIGITAL CAMERA

Mostar

A najboljši od vsega so bili ljudje, ki so nas prijazno sprejeli medse, ogovorili, nam nudili pomoč, nasvete ali prenočišče, ne da bi nas kadarkoli prej videli. Dobre duše, iz katerih oči so sijale ljubezen, prijateljstvo, spoštovanje.

Advertisements

Dolgo potovanje z vrhuncem tik pred koncem :)

Včerajšnje potovanje od Novega mesta do Maribora je trajalo tri ure in pol. In zato sem se morala peljat s štiri vlaki! Najprej od Novega mesta do Trebnjega, nato od Trebnjega do Sevnice, potem od Sevnice do Zidanega mosta, na koncu pa še od Zidanega mosta do Maribora. Če bi v istem času izbrala pot preko Ljubljane, bi se peljala z dvema vlakoma – od Novega mesta do Ljubljane in od Ljubljane do Maribora – in za to porabila štiri ure in pol. Aja, za karto sem dala cca. 10 evrov.

V teh časih, ko je čas zelo dragocen, je porabljen čas prav žalostno dejstvo. K sreči sem se imela na poti odlično.

Večinoma za potovanje po avtocesti od Maribora do Novega mesta (mimo Ljubljane) ali v obratni smeri porabim z avtom uro in 45 minut, če ni prometa, tudi malo manj. Pa seveda bencin.

In ker rada pobrskam tudi po http://www.prevoz.org, najdem tam kdaj tudi ponudnike prevoza od enega kraja do drugega. In ponavadi plačam za to 3 ali 4 evre za krajšo pot in 5 evrov za daljšo. To spletno stran resnično priporočam vsem tistim, ki morajo od časa do časa na pot, pa jim ni do javnega prevoza, ki je večinoma presneto daljši in dražji. Pa seveda tudi tistim, ki se vozijo sami in bi rajši imeli sopotnike na dolgi poti, zraven pa dobili kak evro za bencin.

Taka so pač dejstva. 😉

No, saj sem včeraj tudi zavrtela nekaj telefonskih številk, ki sem jih našla na prevoz.org, pa nisem imela sreče – tisti, ki so za tisti čas, ko sem jaz želela oditi iz Novega mesta in kasneje iz Ljubljane, so imeli že polne avtomobile. Nič hudega, sem si mislila, saj je še vlak na voljo. In potem sem se odpravila. Nameravala sem preko Ljubljane, pa me je prijazni sprevodnik na prvem vlaku spomnil, da grem lahko preko Sevnice, kar je seveda časovno krajše. Hvala mu. Sploh, ker mi je, ker se na tistem koncu še nikoli nisem vozila z vlakom, lepo pojasnil, katera po vrsti je postaja Trebnje, kjer sem morala s tega vlaka. Sem se ob tem spomnila sorodnice, ki je pred leti šla z vlakom od Maribora do Zasavja, pa v Zidanem mostu ni presedla na drug vlak. Zaspala je in se zbudila v Dobovi, na zadnji postaji. No, jaz sem na prvem vlaku štela postaje in klepetala.

V Trebnjem nas je drugi vlak že čakal na postaji. Odbrzela sem do njega, otovorjena z vsemi ‘culami’. Drugi sprevodnik je imel drugačen recept za to, da bom izstopila na pravi postaji. Povedal je uro, ob kateri naj bi prispeli v Sevnico. Okej, ampak jaz bi vseeno rajši štela postaje, ker se lahko kaj zamudimo – ampak, nič hudega, tudi tisto kratko pot sem preživela in se obenem čudila imenom krajev, mimo katerih smo se peljali. In razmišljala, da bi bilo treba kakega obiskati, saj je bila pokrajina precej lepa – sploh, ker sonce še ni zašlo in je grelo pozibavajoče liste na drevesih in strehe hiš. Klepetati se pa sploh ni dalo, ker je tisti sopotnik, ki je bil v istem vagonu, bolj kot ne dremal – nič hudega, itak sem zaplavala v svoje misli.

In potem Sevnica. Malo se je že temnilo. In postanek tu je trajal 20 minut, ker pač ni bilo takoj vlaka naprej. S ‘culami’ sem se spravila proti čakalnici, ko mi je naproti prišla mačka. Lepa, sivo tigrasta mačka, ki se je odločila, da sem jaz med vsemi čakajočimi tista prava potnica, ki jo bo božala in cartala. Seveda, da se ni zmotila. Najprej se je muzala pri nogah in nato, ko sem se končno usedla, splezala  po mojih nogah (in bila k sreči obzirna do nogavic (juhej, ni jih strgala)) do naročja.  Zleknila se mi je v naročje in le za kak trenutek ali dva zlezla dol, da je prevohala, kaj imam v v torbah in vrečki – Če je iskala hrano, je morala bit razočarana. Najbližje hrani je bil cviček, ki sem ga nesla prijateljem v Maribor, pa duhovna hrana – dve knjigi, med njima tudi Antologija sodobne hebrejske književnosti, ki je meni kasneje delala družbo na četrtem vlaku. Tole mucasto in cartljivo bitjece sem očitno s toplim naročjem tako očarala, da se je spravilo za mano, ko je končno prišel vlak in sem hitela na pravi peron. Ja, do vlaka me je zasledovala in pomislila sem že, da bi jo vzela zraven … No, poslovili sva se tam na peronu – brez velikih obljub, da se bova še kdaj videli.

Tretji vlak je bil hiter kot strela – ma, ne, tako hitri vlaki po Sloveniji že ne vozijo! Vsekakor je bil hitrejši od prvih dveh in tudi udobnejši. Pol potnikov, ki so z juga in vzhoda potovali na sever in zahod. Zvedela sem, koliko stane pot do Rima in podobne, meni trenutno čisto nepotrebne informacije. A čas je minil in znašli smo se v Zidanem mostu. Hiter pohod z vsemi ‘culami’ do prvega perona, kjer je bil mariborčan – vlak do Maribora.

Ta je šel seveda iz Ljubljane nekaj časa prej, to je bil vlak, ki ga ne bi ujela pravočasno, če bi potovala z vlakom od Novega mesta do Ljubljane. In to je bil vlak, ki je ponujal kar nekaj dobre volje – najprej klice ene od ponudnic in ponudnikov prevoza od Ljubljane do Maribora – eden od dogovorjenih potnikov namreč ni prišel na dogovorjeno mesto, pa se je spomnila, da sem jo klicala za prevoz. Prav prijazno se je spomnila name in me poklicala, preden se je odpravila iz Ljubljane – Hvala za prijaznost in vprašanje, a sem še mogoče v Ljubljani in brez prevoza. Še so dobri ljudje. No, potovanje z zadnjim vlakom so mi skrajšali odlomki del iz Antologije sodobne hebrejske književnosti, kakšno minutko do dve pa celo sopotnik, ki je prijateljem pokazal, da zna igrati na ustno harmoniko.

Najboljše pa je bilo to, da je nekdo od časa do časa prisluhnil prenosu nogometne tekme. Tekme dneva! In takrat sem našpičila ušesa in držala pesti za naše, za NK Maribor. Pri dramatičnih trenutkih smo sopotniki utihnili in plitvo dihali. Bo gol ali ne bo? Jaaaa, zapeljali smo se v Maribor, skozi okno videli Europark in takrat je padel! Prvi gol na tekmi! Je rekel eden od potnikov, da je to zato, ker smo mi prišli v mesto. Itak, da ni bilo zaradi tega, a vseeno, čez minuto smo stopili iz našega vagona na peron vsi zadovoljni zaradi prvega gola.

Jaz sem pa potem skoraj že odšla domov … 😀

Najprej se registriraj, potem pa dobiš pravice

Po sili dolžnosti sem se lotila branja nekega pravnega besedila v zvezi s povračili stroškov in  delom javnih uslužbencev, pa sem opazila, da  tudi na tem področju nimajo vsi enakih pravic – npr. pri nadomestilu za ločeno življenje je že tako, da so različne oblike partnerstev in družin drugače opredeljene in zaradi tega še vedno nekatere nimajo vseh pravic, ki pripadajo družinam in partnerjem. Ma, ja, seveda, saj je jasno, če je država padla na izpitu družinskega zakonika, kjer je ljudem prepustila, da odločajo o kratenju pravic drugih ljudeh, si pač lahko privošči tudi to, da so heteroseksualni pari zanjo več vredni kot istospolni ali kaki drugi, po splošnem prepričanju ljudi čudni in nenaravni.

Hah, saj ne morem verjet, v isti sapi pišem o javnih delavcih in istospolnih partnerjih – že vidim kamne, ki letijo proti meni 😀

Kakor koli že ….Nadomestilo za ločeno življenje pomeni nadomestilo stroškov stanovanja. Pripada javnemu uslužben­cu, ki je razporejen na delo več kot 70 kilometrov izven kraja bivališča svoje ožje družine in živi ločeno od te ožje družine. In tu se pravzaprav pojavi catch, ki sem ga opazila.  Ožja družina je za primer nadomestila za ločeno življenje opredeljena v ZUJF (Zakon za uravnoteženje javnih financ) in v aneksih. In kdo sploh spada v ožjo družino? Po tem zakonu in aneksih:  zakonec, zunajzakonski partner ter otroci in posvo­jenci, ki jih je javni uslužbenec po zakonu dolžan preživljati in jih tudi dejansko preživlja, ter partner v času trajanja registrirane istospolne partnerske skupnosti.

Čudovito, ni kaj, sprejeli so, da obstajajo istospolne partnerske skupnosti – čudovito. Ampak, morajo bit tregistirane, drugače ne velja nič. Moški, ki živi z moškim in si z njim deli kuhinjo, kavč in posteljo, se mora registrirati, da je istospolen, njegov partner pa tudi. Isto tudi ženska, ki živi z žensko in si z njo deli kuhinjo, kavč in posteljo, njena partnerica pa tudi. In če se lepo registrirajo in obelodanijo, kaj so, bodo zanje veljale take pravice, kadar je eden od partnerjev javni uslužbenec/javna uslužbenka, ki je zaradi dela razporejen/-a 70 ali več kilometrov stran od doma in živi ločeno od svoje družine/partnerja/partnerke. Juhej. Kar enim pripada samoumevno, drugim ne more, dokler se ne izpostavijo.

Sicer pa – saj ne gre za nadomestilo za ločeno življenje, čeprav sem postavila nekaj vprašanj v zvezi s tem. Bolj gre za to, da morajo eni dvigniti roko, da se jim priznajo določene pravice, drugim pa pripadajo samoumevno.

Retorično vprašanje št. 1: koliko moških in žensk živi skupaj, pa dobivajo nadomestilo za ločeno življenje?

Retorično vprašanje št. 2: koliko moških in žensk ima namenoma uradno drugačna naslova stalnega bivališča, da lahko dobivajo nadomestilo za ločeno življenje?

Retorično vprašanje št. 3: koliko moških in žensk sploh ni v zunajzakonski partnerski zvezi, pa so rekli, da so, da lahko dobivajo nadomestilo za ločeno življenje?

Retorično vprašanje št. 4: koliko istospolnih partnerjev/partnerjev ne bo registriralo istospolne partnerske skupnosti, s katero bi sicer dobili nadomestilo za ločeno življenje v dani situaciji, pa tega ne bo storilo, ker jih družba ne samo da ne bo sprejela, ampak jih bo tudi kamenjala?

Retorična izjava – men so kamni všeč, pravzaprav jih zbiram.

In madona, kako pa je, če družino sploh ne sestavljajo oče in mati in otroci ali pa registrirani istospolni partnerji ampak starši samohranilci z otroki pa kaka stara mama ali stari ata (babica ali dedek) – potem se šele zakomplira!

Domotožje …

Verjetno se je marsikomu že zgodilo, da je prišel v nek kraj in se mu je zdelo vse tako domače, ljubo, pisano na kožo ali celo, kot da bi  lahko tam bil doma, če že ne bi bil drugje doma.  Saj lahko pride to tega zelo hitro – ker npr. pride na vzpetino, kjer je lep razgled, pa dahne: “O, kako lepo, kar tukaj bi bil in imel ta čudovit razgled vsak dan.” Pač misel, ki ti šine v glavo, nekaj hipov za tem pa je ni več. Lahko pa te potegne bolj globoko – in mene je.

Ko sem se s trumo žensk peljala prvič tja dol, sem šla zgolj na koncert. Večerni seveda. Pripeljale smo se sredi dneva, se prepustile vodenju po mestu, spoznavanju neobičajnih in običajni lokalov pa sem v vsem tistem hitrem, površnem ogledu in druženju začutila neko energijo, neko moč, ki jo je odsevalo mesto. Še preden smo se spravile na koncert, sem nenadoma stala sredi ulice, po kateri smo hodile in pomislila: “Nekaj posebnega je tu.” Pa saj sem lahko to opazila že na prvi pogled – mesto me je spomnilo na primorska mesta, čeprav ni ob morju. Tiste ozke ulice so bile nekaj posebnega, speljane gor in dol po hribu, kot da se mesto ne more raztegniti in lahko rase samo navzgor. Kot kako primorsko mesto, ki ima na eni strani morje, kamor ne more postaviti noben hiše, vrtička, terase, na drugi strani pa hrib, ki mu nudi zavetje in zaledje, ko piha burja. Pa tu ni bilo morja, niti hriba na drugi strani. A center mesta je na majhnem hribu. Nenavadno se mi je zdelo, ker sem doma v mestu, ki se razprostrira po dolini, manjše vzpetine in hribčki, okoli katerih so zrasla stanovanjska naselja, pa niso poseljeni. Tam, kamor sem prispela, pa se mi je zdelo ravno obratno – da je vse osrediščeno na hribu. Ma, saj sploh ne bi bila doma na hribu, sem pomislila – bolj na morje me vleče. Že od nekdaj.

In potem sem spoznala v tistem večeru nekaj novih obrazov, z nekaj starimi poglobila stike in pomislila, da je prav fajn spoznati nove ljudi, ki so vsaj v tistem prvem hipu ti blizu. In naslednji dan sem šla domov. Tako kot cela truma žensk, s katerimi sem bila tam.

Naslednjič sem bila tam sama. Ker sem tako želela. Odpočiti si od znanega okolja, od domačega mesta, od vsega in hkrati biti tam, ker je tam bilo cel kup prireditev, pisanih meni na kožo. In ker je bila med njimi tudi prireditev, ki je prinašala vonj po morju – zaradi nastopajočih. Pa sem šla na pot. Kar dolga je bila. A sem prispela tja in že ob vstopu iz avta sem pomislila: “Doma sem.” Spustila sem misel, da odplava, saj sem bila že malo pozna. Prva obveznost me je že čakala, potem tudi prva prireditev, pa druga obveznost. Dan je bil mrzel, pust, deževen. A dež me ni motil. V prostem času sem se sprehodila po centru, se povzpela po prvi ulici, ki je šla navzgor, pa po drugi dol, pa spet gor – vonj po tistem dežju, ki je spiral prah s ceste in streh mi je godil. Godil mi je tudi počitek pri cerkvi na vrhu mesta. In godil mi je pohod po mestu, ki sem ga lahko spoznavala s svojimi očmi, ne pa z očmi kakega vodnika. Večerna prireditev mi je prinesla vonj po morju. Istrska poezija, ljubezen do morja, eros, tanatos, … čudovito … čeprav ne na morju.

Noč je prinesla druženje prav s pesniki, ki so prej predstavljali svoje delo. Tisti dan si boljše družbe ne bi mogla zamisliti. Pili smo, jedli smo – ne samo hrano in pijačo, ampak tudi drug drugega besede.  Sredi koncerta, ki nam ni prav nič dišal, a je vseeno bil tam, kjer smo bili mi, sva z nekom zaplavala v neizčrpno temo tanatosa – smrt je del nas, smrt je ljubezen, norost, preprostost, trpljenje, olajšanje. Smrt je življenje. In odkrivala sva plast za plastjo. Smrt nam da in nam vzame. Smrt nam pokaže minljivost in večnost. Smrt nam lahko vzame sorodnike, prijatelje, ljubimca, moža, ženo …  Ko sva preplezala zidove osebnega in intimnega, sva se dotaknila najinih potomcev – njegovega mrtvega, mojega živega. Krutost smrti je neizčrpen vir bolečine. In ko zmoreš premagati bolečino z ljubeznijo, ki je v tebi in bo tam ostala tudi takrat, ko tistega, ki ji je podarjena, ni več, najdeš v sebi moč. Smrt je močna, ljubezen močnejša. Ljubezen nam pokaže minljivost in večnost. Lahko nam da sorodnike, prijatelje, ljubimca, moža, ženo … Lahko jih tudi vzame. Plezala sva in plezala z besedami preko besed.  In v tistih nočnih urah sem začutila, da sem tam lahko jaz tisto, kar sem jaz. Brez pretvarjanja, ki ga itak ne maram. Brez zatajevanja, brez obračanja besed in misli, da bi nekomu ugajala ali da bi se koga morala ubraniti. In počutila sem se doma. Dom je tam, kjer je srce, kjer je duša, kjer se počutiš dobro in zaželeno, tam, kjer si želiš biti.

Naslednji dan je bil sprva tak, kot da ne ve, kaj bi bil. Sprva kisel, potem pa zgolj samo še siv z nekaj mavričnimi podobami. In potem je posijalo sonce – mesto se je pokazalo v vsej svoji lepoti. Z družbo, ki je prišla z drugega konca Slovenije, pravzaprav s tretjega, če sem bila jaz z drugega, sem se odpravila na ponoven ogled mesta. Dihali smo čisti zrak, občudovali stuširane zgradbe, oprana drevesa, kopali smo se lahkotnem zraku, ki je dišal po nečem tako čistem, spokojnem, hkrati pa polnem tiste energije, ki je tako močna, da premika gore. In uživali vsako minuto, ki smo jo preživeli ob reki. Ta je bila tako modra, kot je bilo modro nebo, in tako sijoča kot najbolj bistri potoček visoko v gorah. Kar zaplavala bi … pa sem dahnila, sedoč tam ob reki: “Doma sem.” A vseeno, sem se morala zvečer vrniti domov. Pa sem se.

In potem sem bila tam še enkrat. Te dni. Cel dan sem delala in delala in uživala v tem, sestankovala, se družila, pisala, brala, sestavljala besedila, zbirala utrinke in si med vsem tem vzela čas za sprehod do reke, do vrha mesta, pa po skoraj vseh tistih ulicah in uličicah mestnega jedra. Mmmm, božansko. Med delom sem spoznala nove obraze. Tista mamljiva energija me je kar vabila k sodelovanju in ostajanju tam.Večer pa je prinesel poslastico, druženje z ljudmi, ki so mi po meri, ki so mi blizu, čeprav so tako daleč stran doma …Noč je bila dolga in zanimiva, spoznavala sem predele mesta, ki mi jih prej ni uspelo še spoznati. In eros in tanatos in nove in nove obraze.In bila sem to, kar sem, ves dan in zagotovo del večera.

Jutro je prineslo nov dan, nov krog, nov pohod, nova spoznavanja, nove obraze. Kot vse dneve prej, sem vzela, kar mi ugaja, kar mi ne, se nisem niti dotaknila. Zaznala sem sicer tudi kaj sivine v vseh dneh, kar sem bila tam, pa tudi veliko mavričnega, kar mi je bližje.  In ko sem se bogatejša in vsaj malo spočita od vsega adrenalina, mehkobe, ljubkosti, zaspanosti, pragmatičnosti, erosa in tanatosa odpravila domov, se mi je zdelo, kot da zapuščam svoj dom. Bolj ko sem se oddaljevala, bolj sem bila prepričana, da moram kmalu nazaj.  Na nek čuden način spadam tja, čeprav nisem tam. A bom. Kmalu. Spomini s prejšnjega življenja? Je to zaradi ljudi, ki sem jih spoznala, se z njimi družila? Zgolj naključje?

In zdaj, ko sem doma, imam domotožje po tistem. Tolažim se, da bom čez nekaj dni spet tam.

Vloga ženske v naših zgodbah

Bila sem na enem od pripovedovalskih večerov. Takemu, kjer pripovedujejo odrasli zgodbe (pravljice, pripovedi …) odraslim. Rada imam take večere in če so speljani dobro, je tudi vzdušje dobro. No, tu je bilo.  Pripovedovalci so se izmenjavali eden za drugim, vsak je povedal ‘pravljico’ iz svoje države, med njihovimi pripovedovalskimi deli so bili glasbeni vložki. Odlično organizirano, odlično pripravljeno in z odličnim obiskom. Magično, čarobno vzdušje.Velika dvorana je pokala po šivih, toliko ljudi je bilo – še na stopnicah so sedeli, ker so bili vsi sedeži zasedeni.

Zanimivo, kako so pri nas taki večeri še vedno napol eksotika – v glavah večine ljudi je zapisano, da so pravljice, pripovedke in podobno za otroke, ne za odrasle. Včasih ni bilo. Med romantiko (obdobje v zgodovini, ne obdobje, ko moški in ženska jokata v kinu ob ogledu romantičnega filma), prej in nekaj časa tudi za tem obdobjem so bili pripovedovalski večeri redni, tako na vasi, kjer so si ljudje v dolgih mrzlih zimskih večerih pripovedovali zgodbe,  kot tudi v mestnih v moških klubih, kjer so pripovedovalci znali povedat zgodbo o Sneguljčici, Pepelki ali kateri drugi ‘junakinji’ tako, da se je čutil in slišal ves erotični naboj ‘pravljice’ – je pač tako, te zgodbe so bile napisane za odrasle!  –  pa seveda tudi tisti vzgojni (ne za otroke, ampak za ženske – kakšne morajo bit, da bodo moški zadovoljni z njimi)

Preden nadaljujem – kratek medvložek : danes sva se s sosedo (tudi ona je bila  tam) strinjali, da so zastavili ves večer izredno resnobno – njej, ko je nekomu povedala to, so rekli, da vendar ne more pričakovati drugega, če pa je to ja  pripovedovalski večer za odrasle. Hm, kaj za odrasle je v redu samo, če je resnobno? Ne sme bit šaljivo? Al pa adrenalinsko? Pobalinsko? Samo resnobno mora bit? 😀

No, in če se vrnem k zgodbam tistega pripovedovalskega večera, moram priznat, da sem pri zadnji opazila vzorec – res da so bile zgodbe iz širšega slovanskega okolja pa iz Skandinavskega in zahodnoevropskega, se je dalo predvsem pri slovanskih (slovenskih in srbskih zgodbah) izvleči skupen element: deklice, dekleta, mlade ženske in starejše so ali čakale ali se borile ali klečeplazile ali jokale … vse za dosego enega cilja: poročit se. To je v teh zgodbah bilo najpomembnejše – deklice so prosile svoje sorodnike, da jih ‘oddajo’, jokale, ker še niso bile poročene, stokale in jamrale, ali pa se od hiše do hiše po vasi v skupini predstavljale bodočim snubcem in se, če so se skupine srečale, steple do smrti (resnično), da bi zmagale in se v tistem letu poročile. Če se niso, so bile ‘luzerke’. In nekatere ženske so več let iskale srečo, torej moškega, ki bi se poročil z njimi. Hja, taki časi so bili in taki časi so še pri marsikomu zdaj. Ženska tudi v sedanjem realnem (ne pravljičnem) svetu marsikomu ni vredna, če ni poročena oziroma v resnem zunajzakonskem razmerju.

Medklic: Kako je že po naših zakonih in zakonikih in v nenapisanih pravilih družbe? Nezakonska mati? Samska ženska? Poročena? Vdova? Ločena? Niti približno jim družba ne daje enake vrednosti ….. Na papirju ja, pa še to ne vedno, v družbi pa sploh ne.

Medklic 2:Naprej v srednji vek! se bo v prihodnjih dneh slišalo in bralo. Ja, smo tam in še bolj rinemo tja.

Čisto drugače je bilo pri škotski pripovedi – moški se je prekleto dobro trudil in potrudil, da je njegova izbranka sprejela njegovo snubitev in se poročila z njim. In v zakonu sta bila enakovredna, tako kot pred njim.

alive

Svet je danes tak, da človeka srbi v prstih in mora (spet) pisat. Sploh če si vzame čas.