Na zadnjem sedežu …

1. del – o Bosni

Bosna. Jajce. Novi Travnik. Etno vas Babići -Rostovo. Vožnja skozi Vakuf. Bosanske piramide. Sarajevo. Izvir Bosne. Mostar. In še nekaj krajev, kjer smo se ustavili za hip ali dva ali pa v počasni, tudi panoramski vožnji z motorjem peljali skozi. Doživetje, ki se je moralo zgoditi. Zgodba, ki sem jo morala doživeti. Priložnost, ki sem jo morala izkoristiti, v nasprotnem primeru bi se lahko označila za neumno in noro.  Sama sebe. A poleg enkratne vožnje z motorjem, kjer sem pridno, varno in zaupljivo sedela na zadnjem sedežu najboljše mrcine na svetu najboljšega bajkerja seveda (zakaj so sami superlativi, bo jasno kasneje), poleg super družbe bajkerjev, poleg motokampa v Novem Travniku se mi je, ker sem bila s široko odprtimi očmi in srcem na poti (kar sem uspešno skrivala), razkrivala tudi Bosna. Pokrajina, značilnosti, duša Bošnjakov, ki so s široko odprtimi rokami sprejeli medse skupino slovenskih bajkerjev.

Pot se je začela v Izoli nekega petkovega jutra in nadaljevala preko Hrvaške do hrvaško-bosanske meje, kjer so v senci med parkiranimi avti ležali zdolgočaseni, zaspani psi, ki niso dvignili niti repa ali glave, ko smo poleg njih parkirali motorje in se pogovarjali. Zanimivo, kasneje v Novem Travniku, Vakufu, v Babićih in ostalih mestih nismo videli nobene mačke, samo pse. Razen pri piramidah, ko sem edino mačko, ki sem jo videla na cesti, lahko enačila z egipčanskimi mačkami. A da ne preskakujem, se rajši vrnem na hrvaško-bosansko mejo, kjer sem izklopila telefon in si rekla: “Ženska, na dopustu si. V Bosni, v kateri si bila nazadnje, vsaj kar se spomnim, kot najstnica.” Kar je pomembno vsaj z dveh vidikov – prvič: od takrat je preteklo že veliko let; drugič: v preštetih letih je bila tudi vojna, ki je Bosno nedvomno zaznamovala.

Mimo naših čelad brzeča pokrajina je bila videti čisto domača, meni vsaj, ki sem bolj s celinskega dela domovine, manj pa verjetno Primorcem. Vsekakor pa so bili napisi od enega dela do drugega drugačni, v latinici in cirilici. Pa to ni bila edina razlika, razlika je bila tudi v ponudbi hrane, čeprav nevešč obiskovalec tega ne bi kar tako opazil.  A mi smo, če ne prej, takat, ko je eden od nas v hrvaškem delu naročil srbsko jed.

V Jajcu smo se morali ustaviti. Mokri kot miši, ker nas je pred tem ujelo deževje, no, mi smo zapeljali direktno v dež – nisem še videla, da bi se na majhnem počivališču v petih minutah v dežne obleke brzinsko obleklo toliko ljudi naenkrat. 😉 Hitro, temeljito, organizirano. In potem bi načeloma bili suhi, pod dežnimi oblekami. Načeloma. 🙂  Pa nismo bili, ker so nam naproti vozili avti, ki so pošteno zapeljali v velikanske luže in nas pošpricali še od spodaj navzgor 🙂 Cela kolona bajkerjev je tako vozila kot v mobilni motorpralnici in si zalivala čevlje od zunaj in znotraj, umazana voda pa je prišla marsikomu še kam drugam 😉

In tako smo mokri kot miši pripeljali v Jajce.  V zibelko. K slapovom.

Jajce

V Novem Travniku smo se zadrževali največ, Pili, jedli, peli, plesali, se vozili, bili na moto zboru domačega moto kluba. Se udeležili panoramske vožnje z drugimi bajkerji. In imeli Novi Travnik za bazo, s katere smo krenili tudi v etno vas Babići Rostovo. Prazno vas z zaklenjenimi vrati vsake hiše, z lokalom pred vasjo, kjer so nekateri prekinili prehranjevalni tok čevapčičev z juho. Z vasjo, v kateri je bila psica. In pes. In nekaj mladičev v zakotni pasji uti. Eden med njimi nekaj dni mrtev. Najrajši bi splezala v tisto uto in ga odnesla ven in pokopala. Pa nisem. Drugi tudi ne. Niti lastniki in vzdrževalci vasi ne. Ti bi morali.  Pa niso. In ja, zanimivo, res je bilo v celi Bosni med našim nekajdnevnim ‘izletom’ na cesti, ob cesti ali pri hišah polno psov. Iz svojega kraja sem vajena predvsem brezdomnih mačk, ki se potikajo med ulicami in iščejo hrano ali varno zavetje čez noč. No, v Bosni pa so bili psi tisti, ki so bili kralji ulice. In v etno vasi, ki smo jo obiskali, prav tako.

Etno vas Babići Rostovo

Med vsem veselim doživljanjem Bosne smo imeli priložnost videti tudi zaprta tigra. Krucifiks, kako bi tiste, ki so par teh čudovitih živali zaprli in skrbeli, da jih od časa do časa kdo pride pogledat in ‘občudovat’, jaz spravila v veliko kletko, kamor bi jih hodili ljudje gledat in ‘občudovat’.  A videla sem tudi Vakuf, kjer sem kot najstnica prespala, ko smo se z avtobusom spravili po poteh Avnoja. Po eni strani je v njemu obstal duh nekdanjega časa, preteklosti, po kateri še na videz diši. A sedanjost je vseeno drugačna. Ne samo v Vakufu, ampak tudi drugod po Bosni, kjer so ob cestah nemo vpijajoča in obtožujoča pokopališča. Množica belih obeležij. Tik ob cesti. Tudi če niso vsa iz vojnega obdobja, ko je Bosna krvavela in se znova in znova vzpenjala iz nezaslišane ‘bratske’ morije, posilstev, požigov, klanja, da bi lahko ponovno zaživela v miru in ponosu, so me ta obeležja spomnila prav na slike in posnetke neskončne morije. In na zgodbe znanca, zdravnika, ki mi je po vojni pripovedoval, kako je bilo. In še na zgodbe marsikoga, pa ne samo na zgodbe, ampak tudi na to, kako so pripovedovali, kaj so ob pripovedovanju ponovno doživljali. Želim jim mir in mirne noči, brez nočnih mor.  In ne, pokopališč niti pod točko razno nisem hotela fotografirati. Niti ustaviti se tam. Zdelo se mi je, da bi s tem skrunila nekaj, kar ni moje. Kot da bi vstopila v ranjeno dušo, ki še ni zacelila vseh svojih ran in zaživela naprej. Sama mora to narediti. Kot mora to narediti vsak v dušo in srce ranjen moški ali ženska. Lahko se mu ali ji stoji ob strani, a dokler sam ne ugotovi, da se vrti v krogu in sam sebi s svojimi odločitvami sipa sol na svoje rane ali celo na rane drugih ljudi in s tem prizadene sebe in druge, ne bo naredil/-a koraka naprej.  No, to je sicer že čisto druga zgodba, ki z Bosno nima ničesar skupnega. Lepo je stati s polnimi pljuči sredi polja priložnosti. In včasih tudi grozljivo težko, ker veš, da te lahko veter ne samo ohladi, ampak tudi podre na tla.

Pri piramidah sem bila skeptična. Zelo. Čeprav sem tam le videla mačko, ki me je spomnila na Egipt in egipčanske piramide, faraone in njeno visočanstvo – mačko, kraljico brez primere. Cartljivo, nežno, ljubeče, prijazno bitje, mrmrajoče, kosmato predilnico mačje preje, ki se stisne k tebi, ko to sama hoče. In hkrati plenilko, ki v boju za obstanek ne popušča niti za hip. Moje vrste žverca. Sorodnica tudi tistih tigrov, ki ju imajo sredi Bosne zaprte kot razstavne eksponate. Ne morem pozabit, ne. No, piramide. Kar nekaj jih je, mi smo bili na tisti, kjer naj bi tudi sonce dalo ljudem moč. Tam smo izvedeli, da je v Bosni vse najboljše. Res, vse. Od najboljšega vodiča seveda. 🙂 In ker smo bili mi štirje tam, smo seveda tudi mi štirje postali najboljši, če to nismo bili že prej. 😉

Vodič na bosanski piramidi Sonca razlaga sestavo plošč.

Nabiti z novo energijo smo se potem odpravili v najboljše mesto na Balkanu , eh, na svetu. V Sarajevo. Premalo časa smo bili tam, res premalo. Tako da bo treba ponovno na pot. Ko bo prilika. Sploh, ker sem prepričana, da tam ni samo ena dobra duša, ki nas je vodila po čaršiji in nas vodila k pravim stojnicam, pravim lokalom in nam podarila svoj čas in energijo. Še bo treba v Sarajevo in ostat tam vsaj dva dneva ali več, da ga vsaj približno začutim in doživim.

Baščaršija, kjer se moraš dobro znajti in dobro barantati.

Pa mogoče tudi kdaj spet na izvor reke Bosne, kjer se lahko na travi leži, sedi, počiva, druži, ne tako kot v mojem mestu, kjer se nekateri krajinarji na ves glas pritožujejo, da trata v parkih ni zato, da se po njej hodi, sedi, leži. Pa seveda, doživet je treba tudi izvir rečice Bune. Kar so mi že na TW napisali, še preden sem šla na pot. In biti v Mostarju, se sprehodit po njegovih ozkih ulicah in pogledati z mostu navzdol. S tistega mostu, s katerega najpogumnejši skačejo. Kako je že tisto, na polju stati in pustiti, da te veter hladi in biča. S kamnitega mostu skakati v neskončno globino zraka do hladne vode. Zaupanje, spoštovanje, tveganje. V vodo lahko skočiš na različne načine. Sam odločaš o tem. In voda ti lahko objame telo. Ali pa postane kot beton, ob katerem se telo raztrešči na pradelce. Pot k objemu – zaupanje, spoštovanje, tveganje, Ljubezen!

Mostar

A najboljši od vsega so bili ljudje, ki so nas prijazno sprejeli medse, ogovorili, nam nudili pomoč, nasvete ali prenočišče, ne da bi nas kadarkoli prej videli. Dobre duše, iz katerih oči so sijale ljubezen, prijateljstvo, spoštovanje.