Category Archives: kaj pa to

Objemali smo Trbovlje …

Tako, spet malce kasneje objavljam nekaj, kar se je zgodilo. In spet nekaj iz Zasavja, kar mene in še koga nič več ne preseneča … Objemali smo Trbovlje. No, saj bi napisala: nekega sončnega sobotnega dopoldneva smo se spravili na pohod …. Večina bi še držala. Sobota je bila, dopoldan je bil, pohod je bil. Ni pa bilo sonca! Že od petka je namreč bolj kot kaj drugega deževalo in večinoma zelo močno … A Petra se ni dala, prav tako ne druge pogumne duše, ki smo se udeležile pohoda Objemimo Trbovlje v organizaciji Zavoda KŠTM.

Zaradi napovedanega dežja in deževnega petka sva se z Natašo spravili celo v lov za pelerinami, ki sva jih po obhodu Trbovelj le našli v neki trgovini – jaz nežno vijolično, barve pobledele, ne pa poblaznele vijolice, ki še ne ve, ali bi v tistem dežju zacvetela ali ne; Nataša pa spomladansko rumeno – tako, da je tudi mušice ne bi zgrešile, če bi se jim zahotelo posedeti na kaki veliki rumeni cvetici. 😉

Nekaj dni pred odhodom je bil mikaven opis pohoda – dolg približno 15 km, od Kleka do Žrebljevega hriba, prijetna, po večini makadamska pot, srednje zahtevna in prehojena v približno štirih do petih urah. Krajša in enostavnejša trasa pa poteka od Kleka do gostišča Brin. Med potjo bi pohodnike razvajali domačini z degustacijo domačih izdelkov, zaključek poti pa bi bil pod Žrebljevim hribom pri balinarskem klubu Buldog, kjer bi bilo poskrbljeno za topel obrok in pijačo.

Tudi skica pohoda je bila objavljena za vse tiste, ki si radi bolj vizualno, ne le opisno predstavljamo, kje bomo hodili ….

Objemimo TRbovlje 2015

Zaradi napovedanega dežja in nizkih jutranjih temperatur, ki so trmoglavile vse do sredine popoldneva, se nas je na začetku poti, pri gasilskem domu na Kleku bralo “le” dvanajst človeških pohodnikov in trije pasji spremljevalci. No, med pohodom je bilo bolj za videt, da so oni imeli spremljevalce – vsekakor pa so imeli velik pohodniški raj, ker so tekali levo, desno, naprej in nazaj ter naredili nedvomno več kilometrov kot ljudje – malo s poti v gozd, malo naprej, pa z vso hitrostjo nazaj – ja, skoraj dvojna pot je bila za njih. Pa se niso nič pritoževali …

Pritoževali pa se nismo niti mi, čeprav je bilo grdo mrzlo. Najini pelerini sta bolj ali manj uspešno opravljali svojo nalogo, prav tako vetrovke in anoraki drugih. Še šotorsko krilo se je znašlo na glavi in plečah pohodnika … a kakorkoli že obrneš, mokri smo vseeno bili …. in dobre volje, ker k sreči ni bilo 40 stopinj Celzija, pri katerih se pa res ne bi šli pohoda …. smo se tolažili. Hm, če prav pomislim, se je rumena pelerina precej bolj izkazala, saj je ostala cela. Moja, vijolična, pa je rekla po polovici poti, da se ne gre več – je bila narejena za bolj mestno sprehajanje, ne pa, da bi imel človek pod njo še nahrbtnik – a ker se je k sreči raztrgala pod pazduho, ne pa kje drugje, je opravila nalogo in bila pravzaprav zaradi luknje nadgrajena – v njen opis bi lahko dali, da je pri nošnji poskrbljeno za zračenje, tako da se pod njo ne nabira kondens. Na koncu dneva je ostala na Njivi.

Pot je bila baje lažja, ker je bil dež in ker so nekateri nosili dežnike, pa da ne bi bilo preveč vsega …. Tako so vsaj na začetku napovedali … a vseeno, no, meni se je zdelo, da gremo skoraj čisto po skici ….. od časa do časa smo kak ovinek prej ali kasneje zavili, na koncu smo imeli za sabo vendarle le dva ovinka, levega in desnega … Od Kleka čez Planinsko vas, Lizo, Čeče do Žrebljevega hriba. Do Buldoga.

Da po gozdnih poteh in makadamu ne bi zmanjkalo kamnov, je poskrbel en pohodnik, ki je ves čas nosil svoj kamen. Ledvičnega sicer, a kakor koli pogledamo, njegov je bil in z nobenim ga ni delil.

En je imel šotorsko krilo – hm, če bi bilo večje, bi se mogoče celo kje utaborili.

Ena je našla drevo. No, drevo se je našlo pred njeno glavo in poskrbelo za glasno bližnje srečanje. Zadonelo je. Pa ziher tudi zabolelo. :/

Tisti, ki smo mislili, da nas bo prekleto zeblo, smo se seveda preveč oblekli. In potem se med potjo slačili – naši nahrbtniki pa so bili vse bolj polni, namesto vse lažji …

Čutarice, plastenke in vrečke z malico smo res pridno spraznili še pred ciljem, ker je bilo pač treba se malo ustaviti … Mal’ce pri domačinih nismo dobili, prav tako ne golaža, saj je bilo premalo interesentov zanj – a naslednje leto bomo ziher bolj pridni pri naročanju hrane 🙂 😉

Dobra volja se nas je držala kot kak klop … in bila razširjena od začetka do konca vrste … skorajda bi lahko rekla, da nas je bilo res ravno prav, da smo se lahko med potjo in postanki vsi med sabo pogovarjali in se mogoče malce bolj spoznali …

Najbolj na koncu, pri Buldogu, kjer je cela četica zaključila pohod. In po dolgem klepetu in vedrenju pod streho se je večina spravila naprej po svojih poteh, najbolj vztrajni pa smo se spravili k peči in mizi.

Venček zapetih domačih pesmi je postal venec. Suha grla niso bila niti za trenutek suha, saj je bila pijača ves čas na mizi, v rokah, pomagali smo ji teči tudi po grlih … Top 5 + en pes smo si naročili še hrano, da ostane vse skupaj v ravnovesju …. 🙂

Peč pa je seveda delala brez prestanka 🙂 Sušili smo zgornja oblačila, čevlje, nogavice … kavbojke na meni so se sušile tako, da se je od njih kar kadilo, nogavice so se sušile ob peči ….. hodila sem bosa in poskrbela za malce smeha in čudenja – ja kaj, v mokrih nogavicah bi bilo slabše 😉

cevlji

Vseskozi pa je bil seveda z nami najbolj kosmati junak pohoda, ki je še pri Buldogu skakal prek klopi in se vrtel okoli naših nog, sploh, ko smo jedli 😉

pes

Pa da ne bi kdo mislil, da smo po dveh urah sedenja in hranjenja zaključili dan, kje pa … potem ko smo se spravili v dolino, se nas je več kot Top 5 s pohoda znašlo najprej pri Oskarju, potem pa na večernem koncertu v parku, skupaj s tistimi, ki sicer niso bili na pohodu – Treba je bilo bit tam. In skakat pod odrom ali malce stran od njega pri pesmih Šank Rocka in predskupin 😉 Pri vsej tej energiji se sploh ne bojim, da bi manjkali na naslednjem pohodu 😉 Ali da ne bi mogli po pohodu še na kak koncert.

Aja, tudi fotke na Facebooku kažejo, kako smo bili pogumni in kako znamo slalomirati med dežnimi kapljami

Pa ne se preveč ubadat s tem, da je bil prvojunijski pohod 23. maja 😉 🙂 🙂 Važno je, da je bil!

Ustvarjam praznino

Preprosto in jasno. Ustvarjam praznino. Prostor, v katerem izginja nesprejemljivo, da bi se lahko rodilo sprejemljivo.

Vračam se s polno močjo, energijo in usmeritvijo tja, kjer je moje mesto. Tam, kjer sem jaz JAZ. Kjer ustvarjam, kjer delam, kjer ljubim, kjer je prostor za Ljubezen in Spoštovanje. Saj niti nisem odšla, le za trenutek ali dva (ki sta trajala malce več kot sekundo), sem bila del nečesa drugega, kar pa sem pravočasno spoznala kot Škodljivo, polno laži in podcenjevanja mene. In v kratkem časovnem procesu sem odhajala korak za korakom od škodljivega in se vračala k Ljubezni in Spoštovanju. Ker sem se med procesom učila in naučila veliko o sebi in sem želela to ozavestiti. Ljubim. Spoštujem, Cenim. Hvaležna sem. V moje življenje prihajajo ustvarjalni ljudje. Ljudje z uravnoteženimi srcem, dušo in glavo. Ljudje.

In vseskozi je tu »moja« boginja. Kali Ma.

Boginja mati Kali – glasnica zaključkov in novih začetkov.

Njeno sporočilo je nedvoumno: »Odpustiti moraš staro, da lahko vstopi novo.« Dodajam – odpustiti pomeni najti mir v sebi, ne glede na dogodke iz preteklosti in sedanjosti. To ne pomeni ignorantskega odnosa do vsega, kar se dogaja okrog tebe in v tebi, z drugimi ljudmi, najsi bodo »tvoji« bližnji ali daljni ali sploh ne »tvoji«. Bodi. In bodi miren. Odpusti. Pusti stran Škodljivo. Sprejmi Dobro.

Kali Ma, mati boginja je hindujska boginja časa, začetka in konca, ob njej se zavemo ciklov rojstva, smrti in ponovnega rojstva. Zato, da bi dobili nove priložnosti, nove ljudi v svoje življenje, nove izkušnje, prihodnost, se moramo očistiti, osvoboditi, spustiti od sebe zavestno tisto, česar se vede ali nevede oklepamo.

Kali Ma je utelešenje matere narave. Ta najprej počisti staro. Velikokrat z nevihtami, ognjem, močno in eksplozivno akcijo, da lahko nastanejo plodna tla za novo življenje. Energija boginje Kali je izredno močna. Čutim jo. Pomaga mi. Pomaga pri manifestaciji stvari v mojem življenju.

Kali Ma je neizprosna. Človeka vrže iz cone ugodja in udobja, prevrača ga, useka, vrže ob tla, dvigne v zrak, potisne čez rob. In potem ga ne pusti nemočnega v brezčasju in brezprostoru, ampak mu ljubeče in zanesljivo in močno pomaga, da izrazi svoj potencial. Je pomočnica in glasnica takojšnjih sprememb.

Kali Ma – boginja mati in zaščitnica, pooseblja življenjsko energijo.

Upodobitve Kali

Največkrat jo likovno ustvarijo s črnim obrazom, rdečimi očmi in dlanmi, s štirimi rokami, ogrlico s človeškimi lobanjami, z odsekano demonsko glavo v eni roki in sabljo v drugi. Drugi dve roki sta ali prazni ali z orožjem, kačo ali posodo, v kateri se steka kri iz odsekane demonske glave.

Ali pa med bojem, ko se je med njim pred njo ulegel njen mož, bog nad bogovi, oče bog. Takrat se Kali ustavi in se zave, da bila neizprosna in neustavljiva. Iztegne jezik v znak samozavedanja in osramotitve in ponovno najde samo sebe.

Zahodni svet je večinoma ne pozna kot žensko, ki je sredi boja stopila do nemočnega dojenčka in ga podojila. V svoji biti je dala prednost ženstvenosti, materinskosti, ljubezni. In bila močna kot še nikoli prej. Zahodni svet vidi velikokrat samo tisto, kar je vidno na prvi pogled in domneva, da je to vsa resnica – da je Kali Ma neizprosna bojevnica, ki pobija demone in ljudi. Ne vidi pa nežnosti, krhkosti, ki je pravzaprav moč, ljubezni, materinskosti. Zahodni svet ne vidi celote. Boginja Kali nima dveh obrazov, ni dvojne narave – celovita je in celotna.

Prikazujejo jo s tigrom in zavito v tigrovo kožo, nekajkrat tudi golo, kar predstavlja čistost in nedolžnost, kljub vsem njenim udeležbam v bojih. Njena duša je namreč čista, srce prav tako.

Njena ogrlica je iz 108 demonskih glav, ki predstavljajo črke sanskrtske abecede. Je tantrična boginja, v tantri pa so sveti zlogi sestavine manter. Je žena boga Šive, s katerim tvori celoto. On je univerzalna zavest, ona ustvarjalna sila. Skupaj sta Vse. Zato ju velikokrat upodabljajo skupaj na sliki. On je svetel, ona je temna, črna.

V njene roke znova in znova postavljajo meč, trizob, odsekano glavo demona, posodo, v kateri kaplja kri iz te glave. Meč simbolizira božansko znanje, glava predstavlja ego. Z božjim znanjem se mora uničiti ego, da bi se doseglo osvoboditev od neskončnega ciklusa reinkarnacij, od neskončnega cikla smrti in rojstev, od bolečine in omejitev tega sveta.

Rišejo jo tudi kot Mahakali. Z desetimi glavami, desetimi rokami in desetimi nogami.

Ultimativna resnica

Kali včasih nevedni enačijo z istoimenskim demonom, ki ni nič drugega kot negativen. Ona pa je boginja, ki pooseblja neznansko, zastrašujočo moč in dobro pozitivno stran. Resnica je neizprosna. Ona jo prikaže. Ona pomete in počisti z neznansko močjo, kar je mnogim zastrašujoče. Človek večinoma ne prenese močnih, nenadnih sprememb, zato se tega boji.

Kali se pojavlja v več oblikah – kot Sati (ženska s polno vrlin), kot Jaganmata (mati sveta) kot Durga (nedostopna).

Etimologija

Beseda kali pomeni čas in pomeni črno. Zato ime boginje prevajajo kot Mati časa, Tista, ki troši čas, Tista, ki je črne barve, Smrt.

Izvor

V Rigvedi, kjer je prvič omenjena, ni opisana kot boginja, ampak kot črni jezik, eden od sedmih plamenov boga ognja. A potem je že prototip boginje Raatri in Durge.

Ko ti na avtocesti med vožnjo raznese gumo ….

Če se po jutru dan pozna, bo danes še razburljivo. Zame in za naš prevozniški tim se je namreč začel z gumidefektom na štajerski avtocesti. Da bi bilo bolj vznemirljivo, se je to zgodilo med vožnjo, da bi bilo še bolj vznemirljivo – pri veliki hitrosti in gneči. In razumljivo, ko je Dejan zavijal na odstavni pas, smo se vsi v avtu spomnili nedavne nesreče na isti avtocesti in pogledali, ali za nami vozi kak tovornjak. Bil je. In stisnilo nas je pri srcu.

No, dan se je začel že prej, ko smo krmežljavih oči, pa vendar, kot vsako jutro, dobre volje vstopale ena za drugo v Dejanov avto. Najprej jaz in Irena v Mariboru, v Račah pa še Neva in Andreja. Jutranji obred pozdravljanja smo začinili s tem, da se bo treba, ko se vrnemo iz Ljubljane, spraviti k športu in rekreaciji, kolesarjenju, sprehodih, teku ali pa čemu še bolj prijetnemu – ker se ob stalni, vsakodnevni vožnji v prestolnico in nazaj človek preveč zasedi. Sicer pa je bila naša današnja jutranja vožnja skoraj brez posebnosti (gneče smo že vajeni, zato gremo pol ure prej iz Maribora, da imamo nekaj časovne rezerve).

Brez posebnosti – dokler ni pred izvozom za Celje – vzhod pod Andrejo nekaj zaropotalo. No, skoraj glasno zašumelo. »Guma!« sem rekla istočasno, kot je Dejan retorično vprašal, ali je šla guma. Jap. In takoj se je bilo treba spraviti z voznega pasa na odstavni. Tri sekunde kasneje smo se vsi v avtu spraševali, ali se ustavimo ali gremo naprej. In ali je za nami kak kamion. Bil je. Na voznem pasu, s katerega smo se umaknili na odstavni. Z utripajočimi smerniki. Ja, nič ustavit se je bilo treba, naprej namreč več ni šlo. Ženske smo čez deset sekund že stale v visoki travi med slinastimi rdečimi polži. Nikakor ne na cesti, na asfaltu, ampak na travi, nekaj metrov stran od avta. S telefoni v rokah – ker je bilo treba priklicati pomoč na cesti in urediti nov prevoz do Ljubljane. Tak čas je Dejan vzel brezrokavnik in trikotnik iz prtljažnika. Pa nam povedal, da se gume ne bo menjavalo, ker rezervne gume pač ta avto nima – ima pa sprej. Pa tudi on je že imel v roki telefon.

In ker je bilo še sveže jutro in ker so mimo z nezmanjšano hitrostjo vozili tovornjaki in osebni avtomobili, nas je zazeblo. Sploh, ko je kak tovornjak šel neizmerno blizu stoječega avta. Prav nič prijeten občutek.

Image

 

In potem se je izkazalo, pod kakšno zvezdo smo rojeni in kako je pomembno, da takoj ukrepaš. Niti deset minut za našo prisilno ustavitvijo ni minilo, ko je za nami že stal avto z utripajočimi lučmi. Asistenca na cesti. Dežurni, ki vozi v krogu po AC in pomaga, ko je treba. Ne tisti, ki bi ga priklicali na pomoč preko telefona, ne, tisti, bi potreboval precej več minut. In tak čas, ko sta moška ob razf… gumi ugotovila, da bo treba avto odvleči z avtoceste do vulkanizerja, ker zgolj hitro sprejanje ne bo pomagalo, se je ženskam nasmehnila telefonska sreča – znanci in prijatelji so se nam oglašali na telefon takoj. In pet minut po »neljubem dogodku« je Andreji nekdo prek prevoz.org potrdil, da nas lahko čez deset minut pobere kar tam, ker je že na poti v Ljubljano in ima prostor za tri. Četrto, Nevo, pa je pobral nekaj minut za nami njen znanec. Dejan pa se je z asistenco spravil do vulkanizerja. Me smo si nato še s hitro telefonsko akcijo zagotovile prevoz domov.

Tako. Dogajalo se nam je, čeprav se nam k sreči ni zgodilo nič. Zadnje kolo bo zamenjano, plehu se ni zgodilo nič, prav tako ne nam. Zamudile smo sicer pol ure na naša delovna mesta – pa še to bolj zaradi gneče na AC pred Ljubljano, ker je pač bila »običajna« jutranja konica, ki se ji sicer ob redni vožnji izognemo, ker gremo pol ure prej iz Maribora.
Zamuda je zanemarljiva v primerjavi z vsem mogočim in nemogočim, kar bi se lahko zgodilo, če bi drugače reagirali in če ne bi imeli super sreče v nesreči.

Dodatek:

Po nekaj urah pa izvemo, da je bila guma najverjetneje  prerezana. Informacija je bila začinjena z zgodbo o tem, da eni režejo gume na parkiriščih, zato da lahko sledijo avtu in v primeru “gumidefekta” pomagajo lastniku avta tako, da mu ne pomagajo, ampak ga oropajo. Okej, no, kaj smo imeli dvojno srečo? 🙂  🙂  🙂

Pokopališče na Dolu pri Hrastniku

Drugega maja sem bila na Dolu pri Hrastniku. Večinoma dneva na blagoslovu motorjev in motoristov, na katerem je domači MK Schlossberg odlično pripravil prireditev in pogostil prijatelje, lokalni duhovnik pa vse blagoslovil. Uspela sem videt nekaj znancev in znank, s katerimi se le redko vidim, in poklepetat. Pa še kaj se je zgodilo in minilo, tako da se tule posvečam tule kar dolskemu pokopališču …

Sem si namreč vzela urco časa in si ga ogledala. No, manj, ker sem ob pošti morala še klepetat z neznanci. Na pokopališču pa me je presenetilo ogromno število raznih figuric, ki so jih živeči postavili na grobove svojih umrlih sorodnikov. Ker sem zadnja dva meseca redno na litijskem pokopališču, kjer nisem opazila tega, na mariborskem pa tudi ne (no, tam nisem bila že lep čas), sem najprej kar debelo pogledala. Potem pa bila res pozorna na to, kaj vse so dali na grobove.

PENTACON DIGITAL CAMERA

S ceste se sploh ne vidi, kako veliko je pokopališče.

PENTACON DIGITAL CAMERA

Velikonočno okrasje je na marsikateremu grobu.

 

Meni se zdi, da je to ježek ...

Meni se zdi, da je to ježek …

Ptički in ljubezen ...

Ptički in ljubezen …

Cela zbirka različnih figuric in motivov ....

Cela zbirka različnih figuric in motivov ….

PENTACON DIGITAL CAMERA

ja, cela zbirka …

Simpatično ....

Simpatično ….

Spomladansko ...

Spomladansko …

Ta je pa čisto ljubek ...

Ta je pa čisto ljubek …

Na svojih krilih speči angel ...

Na svojih krilih speči angel …

Še nekaj novoletnih, božičnih figuric je na grobovih ...

Še nekaj novoletnih, božičnih figuric je na grobovih …

Mal za šalo, mal za res

Vsaka je že spoznala kdaj kakega nakladača iz spodnjega vica 😉

 

Tradicionalna, že starejša verzija:

Telefon zvoni.

Ženska: Halo??!

Moški: Všeč si mi, zaradi tebe bi preplaval ocean, skočil v vulkan, povzpel bi se na Himalajo, vse bi naredil, da bi prišel do tebe ….

Ženska: … (čez nekaj časa) No, pa pridi …

Moški: Pa … Ne morem, rosit je začelo …

 

Pa še sodobna, e-verzija :

Na portalu/ omrežju /v klepetalnici tip klikne za pogovor.

Ženska: Haj, kaj bo dobrega??!

Moški (večkrat naklada, kot da kroži po neki tirnici): Mater si dobra! Rad bi te spoznal, vse bi naredil zate. Zaradi tebe bi preplaval ocean, skočil v vulkan, povzpel bi se na Himalajo, vse bi naredil, da bi prišel do tebe …. Kje si doma? Pridem do tebe. Ne morem več bit brez tebe …..

Ženska: … (čez nekaj časa pove, kje je doma) .. No, pa pridi …

Moški:  Pa … Daleč si! Kaj prideš kaj v moje kraje, res bi te rad spoznal ..

 

Hehehe, še sreča, da spadajo med moške tudi taki, ki ne nakladajo. 🙂 Pa da jih ženske prepoznamo 🙂

“Smetiščarji” in ponudba second-hand

Brskanje po smeteh pri nas že dolgo ni več rezervirano samo za brezdomce in za tiste, ki si več ničesar ne morejo kupiti – hm, ogromnokrat sem zvečer, ponoči, pa vse večkrat tudi čez dan videla kakega možakarja, ki je brskal po smeteh, da bi našel kaj hrane …. Nope. Brskanje po smeteh je na našem koncu postala stalnica tudi za tiste, ki imajo dom in si (načeloma) lahko kupijo sendvič ali kaj drugega za pojest. Brskajo pa po smeteh, da bi v njih našli še kaj uporabnega … med drugim tudi stara oblačila ali čevlje, ki jih je kdo vrgel stran. Ali pa igrače, kako posodo, … no, vsega niti ne bi naštevala, kar ljudje vržemo stran. Aja, pa nisem doma v kaki revni četrti, sploh ne.

Se je pa pojavila pri nas tudi druga vrsta ljudi. Tista, ki stara oblačila, ki jih noče več imeti, enostavno zapakira  v vreče in jih položi zraven kant ali zabojnikov za smeti, v prepričanju, da jih bo tisti, ki jih potrebuje, že našel. Podobno je s kakimi gospodinjskimi napravami, ki so zastarele, pa pravzaprav še delujejo. No, tudi čevlje, škornje in podobno se odlaga poleg kant. Pa še cel kup drugih stvari.

V naselju, kjer sem jaz, smo pravzaprav odlaganje še koristnih zadev poenostavili v taki meri, da natančno vemo, kateri večer ali pa kar dan je najbolj primeren za odlaganje polnih vrečk oblačil in/ali obuval, ki jih ne bomo več nosili, pa jih nimamo komu dat. Poseben dan imamo tudi za odlaganje malih kuhinjskih aparatov. Pa poseben dan za ‘razne’  še koristne stvari. No, tu in tam se znajdejo tam še kake stare igrače – kak medvedek z raztrganim ušesom ali zajček brez tačke ali voziček za pupe. Poleg tistih šestih velikih zabojnikov imamo namreč velike zaboje, v katerih je pozimi sol ali pa ‘pesek’ za posipavanje zaledenelih delov parkirišča – in ta zaboj je prav primeren, da se zvečer, še preden se stemni, nanj odloži za nas nekaj nekoristnega, za koga drugega pa še primernega. Tako je bilo tudi včeraj, ko je soseda prinesla dol dve veliki vreči oblačil, pa danes zvečer, ko je sosed namesto v zabojnik za smeti postavil na tisti zabojnik za sol tri velike škatle polne shojenih čevljev in škornjev celotne družine. Ob uri, ko so ljudje še zunaj in hodijo mimo smeti, sta jih odložila in pomenljivo pogledala okoli pa oba rekla – mi ne rabimo več, mogoče bo komu prišlo prav. In kar je včeraj soseda odložila, danes zjutraj več ni bilo tam, še vreča ni ostala. In tiste škatle čevljev tudi ne bodo dočakale jutra ali pa smetarjev, ki bodo prišli po smeti v ponedeljek.

Hm, mogoče je pa naslednja stopnja tega odlaganja in brskanja po smeteh ta, da se bomo enkrat na mesec sosedi znašli na določen dan na dvorišču in na mizah za pingpong razstavili vse, kar nam je že odveč, da lahko drugi vzamejo, mi pa pogledali na drugo mizo, kaj sosed ponuja. Direktno, brez zadrege.

In ne, nismo čudni. Tudi ponekod drugod je tako, so mi rekli prijatelji, ki so včeraj videli sosedo odlagat tiste njene vreče – “Ej, isto se greste kot pri nas! Daj poglej, a je kaj za tako velikega otroka, kot je naš,” je rekla kolegica možu.

Manjka samo še, da si hrano začnemo tako delit – te pa je itak, čeprav vse več ljudi nima kaj za na krožnik dat, še vedno preveč v smeteh …