Category Archives: na kratko

Pripovedujem …

Pripovedujem. Ne berem. Vsaj ne na nastopih. S knjigo ali šopom listov v roki bi namreč med mano in poslušalci naredila oviro, zid, kar pa nočem. Potem ne more med nami teči energija, tako kot bi lahko, če med nami ni ovir.

Zgodbice in zgodbe. Kratke in dolge. Rajši imam ta izraz kot pa pravljice, basni, pripovedke, … Ker je toliko širši in globlji in večpomenski, da zajame več.

Otrokom. Najzahtevnejšem občinstvu na svetu. Ker so odkriti in resnicoljubni. Če se ujamemo, mi to pokažejo. Če ne, prav tako. Če jih začne dolgočasiti zgodbica ali zgodba, bodo to pokazali. Če jih veseli in pritegne, bodo vse bolj zavzeto poslušali in lezli v zgodbo, tako da bodo postali del nje.

Otrokom. Zato, ker sama ne padem, niti ne smem, tako globoko v zgodbo, da ne bi opazila, ali otroci še sledijo. Manjši kot so, krajša je zgodba. In če se med njimi najde iskriv otrok, čigar iskrice so tako živahne, da ne more biti ne zbran ne na miru, mu dam možnost, da sodeluje z mano in postane del dialgo, del godbe, del vsega.

Ker se po moje zgodb ne pripoveduje zaradi zgodb samih ali zaradi pripovedovalca ali pripovedovalke, ampak zaradi doživetja občinstva. Ta ne pride zgolj poslušati in slišati, zgolj gledati in videti, zgolj čutiti in začutiti, ampak pride po doživljaj, doživetje. Kar pa ni nujno, da se mora adrenalinsko skakati, lahko se samo sedi in doživlja. Lahko se seveda tudi skače. A mogoče se bo takrat del zgodbe izgubil in pojavil čisto nepričakovano nekje drugje ob drugem času.

Pripovedujem.

Zgodbe.

Odraslim.

Lahko celo iste kot otrokom. Da jih spomnim na to, kako je bilo nekoč, ko se ni vsak dan gledalo televizije, ko se ni vsak dan brzelo kam. Ko smo zvečer lahko ustavili čas in bili sami s seboj, z družino ali s prijatelji. Mogoče v dnevni sobi ali na terasi. Ali pa v kaki kmečki izbi. Lahko celo v garaži, kjer so ženske ob večerih ličkale koruzo – še zdaj se spomnim tega …

Ko smo sedeli na klopi ob veliki peči in poslušali očeta ali mamo, dedka ali babico. Ki so pripovedovali, kaj se jim je zgodilo tisti dan. Ali pred leti na počitnicah, pri delu, na izletu ali … Ali pa so se spomnili zgodbe iz otroštva in jo delili z nami. ALi pa so preprosto povedali nekoč slišano, nekoč prebrano, nekoč zapisano zgodbo. Mogoče ljudsko. Mogoče avtorsko. Mogoče skorajda neznano ali pa tako, ki jo vsi poznajo. In takrat smo znali poslušati. In govoriti, ko je bil čas za to.

Zgodbe za odrasle so lahko popolnoma drugačne od tistih, ki se jih pripoveduje otorkom. Lahko so pustolovske. Pa razni miti in legende. Deli romanov, ki smo si jih najbolj zapomnili, ker so prinašali v danem trenutku ravno tisto, kar je postalo ogledalo nas samih ali pa ravno nasprotje. Mogoče zgolj slikovite podobe narave, ljudi in njihovih značajev. Lahko so zgodbe iz naše zgodovine, povesti iz domačih logov, ki še vedno polzijo mimo nas in nam burijo domišljijo ali pa mirijo nemirno dušo.

Zgodbe o čarovniških procesih, ki jih je bilo nekoč polno po vsej deželi. Zgodbe o rokomavhih. Pa ljubezenske. Viteške. Gusarske. O odsekanih rokah. In duhovih. Smešne. Resne. Gozovite. Domišljijske. Erotične. Pa tudi tiste, pri katerih pokimaš in rečeš: “Res je bilo tako.”

Toliko jih je, da bom vedno lahko kakšno povedala. Ker jih pripovedujem z ljubeznijo. Ker jih pripovedujem iz duše. Ker se me dotaknejo. Tako kot se me dotaknejo poslušalci in poslušalke, ki pridejo po doživetje in ga tudi doživijo.

Zbiram kamne. Ne, kamni izberejo mene

Kamenčki .. tisti, ki so najljubši  v sedanji zbirki. Taki, ki so sami poklicali, da jih je treba vzet ….

Image

Iz Maribora – pobran pri Žičkem dvoru, ko je kar kričal, da ga naj vzamem s kupa kamnov, opek in drugih stvari, ki so jih vrgli na dvorišče propadajočega dvora. In potem sva ga z Lukom odnesla domov. Nič mu ni bilo čudno, da sem hotela imet tako velik kamen, da ga je bilo težko spravit v torbo. In kamen je še vedno na isti polici, kjer kraljuje …

Image

Iz Afganistana, z misije. Naročen. “Tisti kamen, ki bo rekel, da je zame, vzemi.” In s podrobnimi navodili, kako veš, kateri kamen te kliče …  In potem ga je res poklical. Neke noči, ko se je vračal s straže in stopil iz džipa, je stopil nanj in se zadrl “Uršula!” Po enem mesecu, ko je že pozabil na mojo prošnjo, ga je kamen spomnil na prošnjo in  name. In hop, kamen je moral z njim. V nahrbtnik. Čez en mesec pa še na letalo in k meni.

Image

Bountyjev kamen. Vsaj tako ime je dobil, ker ga je Bounty po nesreči vrgel na tla. No, dal ga je na tako mesto, da je zdrsnil med blagom in kožo na tla in se poškodoval, odkrušil se mu je en del. In ploščica na tleh je tudi fasala. Bounty potem ni fasal nič. Je pa kamen vsaj dve leti prej mene poklical. Na Pohorju. In morala sem ga odkopati in rešiti.

Preselitev bloga

… je bila uspešna. Vsebine bloga od tu sem izvozila in jih uvozila sem. 🙂

Ko po dežju sonce posije …

Mal’ podob z enega konca naše kokoške ….

Pomol do nebes ... 😉

Ko dež spere ves prah in vso blato, najdeš nenavadne oblike

APT

APT

Oblaki na nebu in oblaki v reki

Mal' po reki gor, mal' pa dol

barvna slepota

Svet ni črno-bel kot v pravljici, lahko je v vseh sivih odtenkih takrat, ko nas vodilni hočejo nafarbat. Ali pa sploh takrat.

Christopher Walken vsak dan poje jogurt ego age protect?

A tale oglas:

samo mene ali še koga drugega spominja na tale videospot

?

Ne, ne, zagotovo samo mene 😉
Ker glasba iz prvega je samo podobna glasbi iz drugega in igralec iz prvega je samo podobno oblečen kot igralec v drugem videospotu. In ples iz prvega videa je tudi samo podoben plesu iz drugega. In …Eh.