Monthly Archives: avgust 2013

Na zadnjem sedežu … 4

Del, podkrepljen s fotografijami. Baje povedo več kot besede. Kar sicer ne verjamem. Najboljše je beseda, zvok, slika … 😉 A kaj češ, tokrat dajem prednost sliki.

Aja, seveda, v Bonbonu (20. 8. 2013, str. 18 in 19), prilogi Večera in Primorskih novic, je izšla strnjena reportaža s potovanja: Ko duša poje, kot prede motor čoperja.

Image

Tule pa ni zadnjega sedeža. Je pa utrinek iz etno sela Babići Rostovo.

Image

Prvi konkretni počitek za mrcine.

Image

Kar je videti malo čudno, je v resnici še bolj čudno. Nekdo ima v Bosni v neki hali zaprta dva tigra, samico in samca. In tole je bilo bližje bližnje srečanje z enim od njiju. Fotografirano skozi malo špranjico.

Image

Po moje lari-fari o piramidah v Bosni. (vodič)

Image

Tudi pri piramidah je treba malo postat in se spočit.

Image

Delček Sarajeva. Manj znani.

Image

Niti pod točko razno ne skočim tu dol.

Image

In po dolgem potovanju smo spet videli morje 🙂

Image

Veliko morja 🙂

Image

Oljke, morje, ljubezen. Čiovo.

Image

Utrinek z večernega sprehoda

Image

Pred odhodom še zadnji pogled na kamp pod drevesi in ‘pići kući’ ….

Advertisements

Zbiram kamne. Ne, kamni izberejo mene

Kamenčki .. tisti, ki so najljubši  v sedanji zbirki. Taki, ki so sami poklicali, da jih je treba vzet ….

Image

Iz Maribora – pobran pri Žičkem dvoru, ko je kar kričal, da ga naj vzamem s kupa kamnov, opek in drugih stvari, ki so jih vrgli na dvorišče propadajočega dvora. In potem sva ga z Lukom odnesla domov. Nič mu ni bilo čudno, da sem hotela imet tako velik kamen, da ga je bilo težko spravit v torbo. In kamen je še vedno na isti polici, kjer kraljuje …

Image

Iz Afganistana, z misije. Naročen. “Tisti kamen, ki bo rekel, da je zame, vzemi.” In s podrobnimi navodili, kako veš, kateri kamen te kliče …  In potem ga je res poklical. Neke noči, ko se je vračal s straže in stopil iz džipa, je stopil nanj in se zadrl “Uršula!” Po enem mesecu, ko je že pozabil na mojo prošnjo, ga je kamen spomnil na prošnjo in  name. In hop, kamen je moral z njim. V nahrbtnik. Čez en mesec pa še na letalo in k meni.

Image

Bountyjev kamen. Vsaj tako ime je dobil, ker ga je Bounty po nesreči vrgel na tla. No, dal ga je na tako mesto, da je zdrsnil med blagom in kožo na tla in se poškodoval, odkrušil se mu je en del. In ploščica na tleh je tudi fasala. Bounty potem ni fasal nič. Je pa kamen vsaj dve leti prej mene poklical. Na Pohorju. In morala sem ga odkopati in rešiti.

Na zadnjem sedežu … 3

Preden s spomini zavijem na Hrvaško in se spomnim vsega dobrega tam, moram ostat z razmišljanji še v Bosni. Na zadnjem sedežu čoperja sem imela dovolj časa in priložnosti,  da vidim še ene posledice vojne.

Ma, res ne vem, zakaj o Bosni razmišljam kot o državi, kjer so (bili med našim potovanjem) res odprti ljudje, pripravljeni klepetat in se izpovedat, povedat, kako so se imeli v Sloveniji, nas pohvalit, nas sprejet medse, ali pa o državi, kjer je bila vojna, v kateri so se sovražili in pobijali ljudje, ki so pred tem živeli v isti vas, v istem mestu – mogoče pa nista to dve različni zadevi, ampak dve plati kovanca: na eni strani odprtost, prijaznost, spoštovanje, ljubezen, na drugi strani pa sovraštvo, prezir. Ker sem bolj za to, da svet ni črno-bel kot v pravljicah, ampak da vsebuje še vse druge barve, ki prinašajo v naše življenje raznolike odnose, je pa mogoče tudi tako, da lahko prebivalci Bosne kljub vojni in vseh njenih strahotah pokažejo in dokažejo, da lahko odprtost, prijaznost, ljubezen, spoštovanje premagajo negativna čustva in razpoloženja. Rajši verjamem v to.

A kakor koli … poleg pokopališč ob cestah, ob katerih me je stresalo, sem z zadnjega sedeža in na pohodih po mestih videla tudi fasade. Ne #pisanefasade, čez katere govorijo v Sloveniji in na TW, ampak #prerešetanefasade. Fasade, polne lukenj zaradi raznoraznih izstrelkov. Majhne in velike luknje v fasadah. Pa majhne in velike luknje v stenah, tudi take, da se skozi vidi. Celo tako velike luknje, da bi skozi njih lahko človek hodil/skakal. In en balkon, ki ga sploh ni bilo več. Samo luknja, ki je definitivno bila od kakega izstrelka, je namesto ograje zevala v svet. Nepopravljen balkon in nepopravljene fasade.

Pa sem se večkrat ob pogledu na #prerešetanefasade spomnila na #pisanefasade. In mi je bilo prav smešno, da se ljudje pritožujejo, ker ima sosed, sosednji blok ali popoln neznanec tako pisano in kičasto fasado, da oni zaradi tega skoraj spat ne morejo. Ene stvari postanejo prav malenkostne, če jih gledaš iz drugega zornega kota ali iz primerne oddaljenosti.

Pa da ne bo pomote, pri nas so ene #pisanefasade res grozne. Ampak je še vedno boljše, kot pa da so prerešetane 😛

Aja, današnja asociacija na vse tiste #prerešetanefasade in luknje je privlekla pesem benda Cranberries – Zombie. Luknje v fasadah, luknje v glavah …

In your head, in your head they still fightin’ with their tanks and their bombs …

Na zadnjem sedežu … 2

2. del

Pakiranje za dopust

Pravzaprav bi to moral biti prvi del ali pa celo predpriprava ali uvod.  Ampak … zakaj bi začeli na začetku, če lahko in medias res 😉 sploh če je govora o prtljagi.

Vsekakor se je začelo pri nedolžni provokaciji, ki ji je sledilo povabilo na malce daljšo vožnjo, kot sem sicer pričakovala. A  prsti so napisali “Ja”, še preden se je zbudila razumarska previdnost. Po lovljenju sape in prvemu delu dogovarjanja je seveda sledil skoraj ‘ukaz’, da je treba vzet čim manj stvari zraven, pa še tisto, kar bom prinesla za na pot, se bo zagotovo razpolovilo.

Prvi vzrok je seveda preprost. Na potovanja se vedno vzame malo stvari, tako za obleč kot za obut pa tudi za mazat itd. Pred nekaj leti je znanec pripovedoval, kako previdno ženo ima – ona bi za nekaj dni dopusta na morju vzela skoraj vse, kar ima za obleč. Če bo vroče, moram vzet ….. Ja, pa če se bo ohladilo, moram vzet … Hm, pa nekaj za vsak slučaj, če bo deževalo … Aha, pa če bo fejst mrzlo, še …. Pa ne smem pozabit vzet še dvojno, če se umaže kaj …. Razumljivo ji je bilo, da je treba vzet še veliko družabnih iger in igric in igrač, ker so imeli majhnega otroka. Pa seveda čevlje za vsako varianto vremena. Pa zdravila, ker lahko zboliš za to ali ono ali tretjo bolezen. Pa … In potem bi bil avto tako poln, da bi potniki ostali doma. No, znanec je imel pa drugo filozofijo. On bi vzel samo to, kar ima na sebi, in kreditno kartico, s katero bi si na dopustu kupil, kar bi pač potreboval.  Ideje njegove žene mi niso blizu, njegova pa je sicer zanimiva, a le če imaš čudežno kartico, na katero denar priteka, ne da bi človek za to mignil s prstom. Ker take čudežne kartice nimam, odpade.

Drugi vzrok se skriva v preprostem pravilu: če greš na kratek dopust v en kraj, lahko vzameš več stvari – če greš na daljši dopust, na katerem potuješ iz enega kraja v drugega in naprej, moraš vzeti čim manj stvari.

Tretji vzrok pri tokratnem dopustu pa ne dovoljuje nobenega filozofiranja in izgovorov. Če greš na pot s čoperjem, si ne moreš omislit kovčkov, velikih potovalk in druge podobne krame. Desetdnevno sedenje na zadnjem sedežu ti daje pogled in otip na eno majhno potovalno torbo na levi strani in eno majhno potovalno torbo na desni strani sedeža. Za hrbtom pa torba s šotorom, spalnima vrečama in napihajočo blazino, ki ti nudi udoben spanec- zaradi nje pač ne spiš na tleh 😉 In to je to.  Povedal je dejstvo: “Ena torba je za tvoje stvari, druga za moje.”

Torej: vzemi nekaj za vožnjo, kratke hlače, največ štiri majice, kopalke, spodnje perilo, brisačo, pa kako kremo za sončenje. In natikače, ampak ne crocse (se ni bilo treba bat, ker so mi crocsi grdi kot najbolj plastična smrt). Pa en lonček in eno posodo za jedi na žlico. (se je potem izkazalo, da ni bilo treba) Pika! Pa potem ti bom jaz to razpolovil, je še bil zadnji, obljubljajoči stavek.

Ker to ni prva taka izkušnja, sem se sama tako zdisciplinirala, da mi ni bilo treba vzet čisto nič stran. Celo boljše …. toliko čudežnega prostora sva še imela, da sva lahko na koncu celo kupila sedem majic in jih nekako stlačila med stvari, ne da bi se zmečkale.

Carski dopust, ni kaj 🙂 Tisočkrat boljše, kot pa tovorjenje dveh, treh ali celo več kovčkov od točke A do točke B.  Čeprav, hm, eno oblekco bi vseeno lahko imela zraven … 😉 Pa sprej ali kremo proti komarjem!

Na zadnjem sedežu …

1. del – o Bosni

Bosna. Jajce. Novi Travnik. Etno vas Babići -Rostovo. Vožnja skozi Vakuf. Bosanske piramide. Sarajevo. Izvir Bosne. Mostar. In še nekaj krajev, kjer smo se ustavili za hip ali dva ali pa v počasni, tudi panoramski vožnji z motorjem peljali skozi. Doživetje, ki se je moralo zgoditi. Zgodba, ki sem jo morala doživeti. Priložnost, ki sem jo morala izkoristiti, v nasprotnem primeru bi se lahko označila za neumno in noro.  Sama sebe. A poleg enkratne vožnje z motorjem, kjer sem pridno, varno in zaupljivo sedela na zadnjem sedežu najboljše mrcine na svetu najboljšega bajkerja seveda (zakaj so sami superlativi, bo jasno kasneje), poleg super družbe bajkerjev, poleg motokampa v Novem Travniku se mi je, ker sem bila s široko odprtimi očmi in srcem na poti (kar sem uspešno skrivala), razkrivala tudi Bosna. Pokrajina, značilnosti, duša Bošnjakov, ki so s široko odprtimi rokami sprejeli medse skupino slovenskih bajkerjev.

Pot se je začela v Izoli nekega petkovega jutra in nadaljevala preko Hrvaške do hrvaško-bosanske meje, kjer so v senci med parkiranimi avti ležali zdolgočaseni, zaspani psi, ki niso dvignili niti repa ali glave, ko smo poleg njih parkirali motorje in se pogovarjali. Zanimivo, kasneje v Novem Travniku, Vakufu, v Babićih in ostalih mestih nismo videli nobene mačke, samo pse. Razen pri piramidah, ko sem edino mačko, ki sem jo videla na cesti, lahko enačila z egipčanskimi mačkami. A da ne preskakujem, se rajši vrnem na hrvaško-bosansko mejo, kjer sem izklopila telefon in si rekla: “Ženska, na dopustu si. V Bosni, v kateri si bila nazadnje, vsaj kar se spomnim, kot najstnica.” Kar je pomembno vsaj z dveh vidikov – prvič: od takrat je preteklo že veliko let; drugič: v preštetih letih je bila tudi vojna, ki je Bosno nedvomno zaznamovala.

Mimo naših čelad brzeča pokrajina je bila videti čisto domača, meni vsaj, ki sem bolj s celinskega dela domovine, manj pa verjetno Primorcem. Vsekakor pa so bili napisi od enega dela do drugega drugačni, v latinici in cirilici. Pa to ni bila edina razlika, razlika je bila tudi v ponudbi hrane, čeprav nevešč obiskovalec tega ne bi kar tako opazil.  A mi smo, če ne prej, takat, ko je eden od nas v hrvaškem delu naročil srbsko jed.

V Jajcu smo se morali ustaviti. Mokri kot miši, ker nas je pred tem ujelo deževje, no, mi smo zapeljali direktno v dež – nisem še videla, da bi se na majhnem počivališču v petih minutah v dežne obleke brzinsko obleklo toliko ljudi naenkrat. 😉 Hitro, temeljito, organizirano. In potem bi načeloma bili suhi, pod dežnimi oblekami. Načeloma. 🙂  Pa nismo bili, ker so nam naproti vozili avti, ki so pošteno zapeljali v velikanske luže in nas pošpricali še od spodaj navzgor 🙂 Cela kolona bajkerjev je tako vozila kot v mobilni motorpralnici in si zalivala čevlje od zunaj in znotraj, umazana voda pa je prišla marsikomu še kam drugam 😉

In tako smo mokri kot miši pripeljali v Jajce.  V zibelko. K slapovom.

PENTACON DIGITAL CAMERA

Jajce

V Novem Travniku smo se zadrževali največ, Pili, jedli, peli, plesali, se vozili, bili na moto zboru domačega moto kluba. Se udeležili panoramske vožnje z drugimi bajkerji. In imeli Novi Travnik za bazo, s katere smo krenili tudi v etno vas Babići Rostovo. Prazno vas z zaklenjenimi vrati vsake hiše, z lokalom pred vasjo, kjer so nekateri prekinili prehranjevalni tok čevapčičev z juho. Z vasjo, v kateri je bila psica. In pes. In nekaj mladičev v zakotni pasji uti. Eden med njimi nekaj dni mrtev. Najrajši bi splezala v tisto uto in ga odnesla ven in pokopala. Pa nisem. Drugi tudi ne. Niti lastniki in vzdrževalci vasi ne. Ti bi morali.  Pa niso. In ja, zanimivo, res je bilo v celi Bosni med našim nekajdnevnim ‘izletom’ na cesti, ob cesti ali pri hišah polno psov. Iz svojega kraja sem vajena predvsem brezdomnih mačk, ki se potikajo med ulicami in iščejo hrano ali varno zavetje čez noč. No, v Bosni pa so bili psi tisti, ki so bili kralji ulice. In v etno vasi, ki smo jo obiskali, prav tako.

PENTACON DIGITAL CAMERA

Etno vas Babići Rostovo

Med vsem veselim doživljanjem Bosne smo imeli priložnost videti tudi zaprta tigra. Krucifiks, kako bi tiste, ki so par teh čudovitih živali zaprli in skrbeli, da jih od časa do časa kdo pride pogledat in ‘občudovat’, jaz spravila v veliko kletko, kamor bi jih hodili ljudje gledat in ‘občudovat’.  A videla sem tudi Vakuf, kjer sem kot najstnica prespala, ko smo se z avtobusom spravili po poteh Avnoja. Po eni strani je v njemu obstal duh nekdanjega časa, preteklosti, po kateri še na videz diši. A sedanjost je vseeno drugačna. Ne samo v Vakufu, ampak tudi drugod po Bosni, kjer so ob cestah nemo vpijajoča in obtožujoča pokopališča. Množica belih obeležij. Tik ob cesti. Tudi če niso vsa iz vojnega obdobja, ko je Bosna krvavela in se znova in znova vzpenjala iz nezaslišane ‘bratske’ morije, posilstev, požigov, klanja, da bi lahko ponovno zaživela v miru in ponosu, so me ta obeležja spomnila prav na slike in posnetke neskončne morije. In na zgodbe znanca, zdravnika, ki mi je po vojni pripovedoval, kako je bilo. In še na zgodbe marsikoga, pa ne samo na zgodbe, ampak tudi na to, kako so pripovedovali, kaj so ob pripovedovanju ponovno doživljali. Želim jim mir in mirne noči, brez nočnih mor.  In ne, pokopališč niti pod točko razno nisem hotela fotografirati. Niti ustaviti se tam. Zdelo se mi je, da bi s tem skrunila nekaj, kar ni moje. Kot da bi vstopila v ranjeno dušo, ki še ni zacelila vseh svojih ran in zaživela naprej. Sama mora to narediti. Kot mora to narediti vsak v dušo in srce ranjen moški ali ženska. Lahko se mu ali ji stoji ob strani, a dokler sam ne ugotovi, da se vrti v krogu in sam sebi s svojimi odločitvami sipa sol na svoje rane ali celo na rane drugih ljudi in s tem prizadene sebe in druge, ne bo naredil/-a koraka naprej.  No, to je sicer že čisto druga zgodba, ki z Bosno nima ničesar skupnega. Lepo je stati s polnimi pljuči sredi polja priložnosti. In včasih tudi grozljivo težko, ker veš, da te lahko veter ne samo ohladi, ampak tudi podre na tla.

Pri piramidah sem bila skeptična. Zelo. Čeprav sem tam le videla mačko, ki me je spomnila na Egipt in egipčanske piramide, faraone in njeno visočanstvo – mačko, kraljico brez primere. Cartljivo, nežno, ljubeče, prijazno bitje, mrmrajoče, kosmato predilnico mačje preje, ki se stisne k tebi, ko to sama hoče. In hkrati plenilko, ki v boju za obstanek ne popušča niti za hip. Moje vrste žverca. Sorodnica tudi tistih tigrov, ki ju imajo sredi Bosne zaprte kot razstavne eksponate. Ne morem pozabit, ne. No, piramide. Kar nekaj jih je, mi smo bili na tisti, kjer naj bi tudi sonce dalo ljudem moč. Tam smo izvedeli, da je v Bosni vse najboljše. Res, vse. Od najboljšega vodiča seveda. 🙂 In ker smo bili mi štirje tam, smo seveda tudi mi štirje postali najboljši, če to nismo bili že prej. 😉

PENTACON DIGITAL CAMERA

Vodič na bosanski piramidi Sonca razlaga sestavo plošč.

Nabiti z novo energijo smo se potem odpravili v najboljše mesto na Balkanu , eh, na svetu. V Sarajevo. Premalo časa smo bili tam, res premalo. Tako da bo treba ponovno na pot. Ko bo prilika. Sploh, ker sem prepričana, da tam ni samo ena dobra duša, ki nas je vodila po čaršiji in nas vodila k pravim stojnicam, pravim lokalom in nam podarila svoj čas in energijo. Še bo treba v Sarajevo in ostat tam vsaj dva dneva ali več, da ga vsaj približno začutim in doživim.

PENTACON DIGITAL CAMERA

Baščaršija, kjer se moraš dobro znajti in dobro barantati.

Pa mogoče tudi kdaj spet na izvor reke Bosne, kjer se lahko na travi leži, sedi, počiva, druži, ne tako kot v mojem mestu, kjer se nekateri krajinarji na ves glas pritožujejo, da trata v parkih ni zato, da se po njej hodi, sedi, leži. Pa seveda, doživet je treba tudi izvir rečice Bune. Kar so mi že na TW napisali, še preden sem šla na pot. In biti v Mostarju, se sprehodit po njegovih ozkih ulicah in pogledati z mostu navzdol. S tistega mostu, s katerega najpogumnejši skačejo. Kako je že tisto, na polju stati in pustiti, da te veter hladi in biča. S kamnitega mostu skakati v neskončno globino zraka do hladne vode. Zaupanje, spoštovanje, tveganje. V vodo lahko skočiš na različne načine. Sam odločaš o tem. In voda ti lahko objame telo. Ali pa postane kot beton, ob katerem se telo raztrešči na pradelce. Pot k objemu – zaupanje, spoštovanje, tveganje, Ljubezen!

PENTACON DIGITAL CAMERA

Mostar

A najboljši od vsega so bili ljudje, ki so nas prijazno sprejeli medse, ogovorili, nam nudili pomoč, nasvete ali prenočišče, ne da bi nas kadarkoli prej videli. Dobre duše, iz katerih oči so sijale ljubezen, prijateljstvo, spoštovanje.