Monthly Archives: junij 2014

Iskanje pravega partnerja se začne v nas samih

Mnogi iščejo ljubezen. Kar nekaj med njimi je takšnih, ki pravijo, da so polni ljubezni in da iščejo, čakajo nekoga, da mu bodo to ljubezen podarili in sprejeli njegovo ljubezen. Precej manj ljudi pa govori, razmišlja ali se odloča o tem, da bi iskali ljubezenski odnos, bili pripravljeni vložiti nekaj truda, energije v odnos. Če se namreč ljubezen lahko pojavi tudi sama od sebe, živi v nas, jo čutimo, sprejemamo in dajemo v najrazličnejših oblikah, ne samo ljubezen med dvema ljubezenskima partnerjema, je ljubezenski odnos nekaj, za kar se odločimo.

(Malce razmišljanja, podkrepljenega s strokovnostjo – napisala za naročnika, pa objavljam še tukaj ….)

 

Slika0775

Ljubezen je lahko vzrok, ni pa to vse, kar se potrebuje za ljubezenski odnos
Ljubezen je čustvo. To torej obstaja ali pa ne. Razdelimo jo na več vrst – govorimo o starševski ljubezni, pa tudi partnerski, ne nazadnje tudi o tovariški ljubezni med sovrstniki v vrtcu in šoli pa še kateri drugi. Mi tokrat ostajamo pri ljubezni med dvema partnerjema. Ne more se je ovrednotiti kot majhno ali veliko, slabo ali dobro, najboljšo ali odlično. Zgolj je ali pa je ni. Radi rečemo, da vodi svet, da nas žene naprej, da smo zaradi nje pripravljeni spremeniti se na boljše, premikati gore, odmikati vse ovire, da bi prišli do ljubljene osebe. Ljubezen je (lahko) vzrok, povod za vzpostavitev ljubezenskega odnosa, ni pa to vse, kar je potrebno, da do kakovostnega ljubezenskega življenja res pride, da se ta ohranja in neguje. Za ljubezenski odnos je potrebna tudi obojestranska odločenost in pripravljenost nekaj narediti.

Pri odnosu postavljamo pogoje, tudi pri ljubezni je tako
Če se primerja ljubezen in odnos, lahko govorimo o tem, da je v določenih situacijah ljubezen lahko brezpogojna, vendar ne partnerska – pri tem moramo ljubezen ločiti od privlačnosti in zaljubljenosti. Že samo zaradi definicije pojma »odnos« – dober, kakovosten odnos je tisti, ki je vzajemen, medsebojno koristen – pa pri odnosu govorimo o pogojih.

Slika1039

Ovrednotimo odnose
Ljubezenski odnos lahko ovrednotimo. Nekateri imajo odlične ljubezenske, partnerske odnose, drugi povprečne, nekateri solidne, korektne, nekateri izredno slabe, neprimerne, celo škodljive za enega ali oba. Nekaj jih je tudi odvisnih od odnosov. Veliko je odvisno od tega, koga smo si izbrali za ljubezenskega partnerja, kakšni smo mi sami, zakaj in čemu smo si nekoga izbrali, kakšno vlogo smo mu dodelili v našem življenju. Če se odločimo za ljubezenski odnos, pa je to še vedno premalo. Odnos ni samoumeven, treba ga je vzpostavit, negovat, ohranjat. Za odnos, pa naj bo prijateljski ali ljubezenski, se potrudimo. Ohranjamo stike, komuniciramo, se pogovarjamo, podpiramo, vlagamo vanj sebe in svojo energijo, čas, imamo s partnerjem oziroma partnerko spolne odnose, spoštujemo njegove/njene želje, potrebe.

Advertisements

Ko ti na avtocesti med vožnjo raznese gumo ….

Če se po jutru dan pozna, bo danes še razburljivo. Zame in za naš prevozniški tim se je namreč začel z gumidefektom na štajerski avtocesti. Da bi bilo bolj vznemirljivo, se je to zgodilo med vožnjo, da bi bilo še bolj vznemirljivo – pri veliki hitrosti in gneči. In razumljivo, ko je Dejan zavijal na odstavni pas, smo se vsi v avtu spomnili nedavne nesreče na isti avtocesti in pogledali, ali za nami vozi kak tovornjak. Bil je. In stisnilo nas je pri srcu.

No, dan se je začel že prej, ko smo krmežljavih oči, pa vendar, kot vsako jutro, dobre volje vstopale ena za drugo v Dejanov avto. Najprej jaz in Irena v Mariboru, v Račah pa še Neva in Andreja. Jutranji obred pozdravljanja smo začinili s tem, da se bo treba, ko se vrnemo iz Ljubljane, spraviti k športu in rekreaciji, kolesarjenju, sprehodih, teku ali pa čemu še bolj prijetnemu – ker se ob stalni, vsakodnevni vožnji v prestolnico in nazaj človek preveč zasedi. Sicer pa je bila naša današnja jutranja vožnja skoraj brez posebnosti (gneče smo že vajeni, zato gremo pol ure prej iz Maribora, da imamo nekaj časovne rezerve).

Brez posebnosti – dokler ni pred izvozom za Celje – vzhod pod Andrejo nekaj zaropotalo. No, skoraj glasno zašumelo. »Guma!« sem rekla istočasno, kot je Dejan retorično vprašal, ali je šla guma. Jap. In takoj se je bilo treba spraviti z voznega pasa na odstavni. Tri sekunde kasneje smo se vsi v avtu spraševali, ali se ustavimo ali gremo naprej. In ali je za nami kak kamion. Bil je. Na voznem pasu, s katerega smo se umaknili na odstavni. Z utripajočimi smerniki. Ja, nič ustavit se je bilo treba, naprej namreč več ni šlo. Ženske smo čez deset sekund že stale v visoki travi med slinastimi rdečimi polži. Nikakor ne na cesti, na asfaltu, ampak na travi, nekaj metrov stran od avta. S telefoni v rokah – ker je bilo treba priklicati pomoč na cesti in urediti nov prevoz do Ljubljane. Tak čas je Dejan vzel brezrokavnik in trikotnik iz prtljažnika. Pa nam povedal, da se gume ne bo menjavalo, ker rezervne gume pač ta avto nima – ima pa sprej. Pa tudi on je že imel v roki telefon.

In ker je bilo še sveže jutro in ker so mimo z nezmanjšano hitrostjo vozili tovornjaki in osebni avtomobili, nas je zazeblo. Sploh, ko je kak tovornjak šel neizmerno blizu stoječega avta. Prav nič prijeten občutek.

Image

 

In potem se je izkazalo, pod kakšno zvezdo smo rojeni in kako je pomembno, da takoj ukrepaš. Niti deset minut za našo prisilno ustavitvijo ni minilo, ko je za nami že stal avto z utripajočimi lučmi. Asistenca na cesti. Dežurni, ki vozi v krogu po AC in pomaga, ko je treba. Ne tisti, ki bi ga priklicali na pomoč preko telefona, ne, tisti, bi potreboval precej več minut. In tak čas, ko sta moška ob razf… gumi ugotovila, da bo treba avto odvleči z avtoceste do vulkanizerja, ker zgolj hitro sprejanje ne bo pomagalo, se je ženskam nasmehnila telefonska sreča – znanci in prijatelji so se nam oglašali na telefon takoj. In pet minut po »neljubem dogodku« je Andreji nekdo prek prevoz.org potrdil, da nas lahko čez deset minut pobere kar tam, ker je že na poti v Ljubljano in ima prostor za tri. Četrto, Nevo, pa je pobral nekaj minut za nami njen znanec. Dejan pa se je z asistenco spravil do vulkanizerja. Me smo si nato še s hitro telefonsko akcijo zagotovile prevoz domov.

Tako. Dogajalo se nam je, čeprav se nam k sreči ni zgodilo nič. Zadnje kolo bo zamenjano, plehu se ni zgodilo nič, prav tako ne nam. Zamudile smo sicer pol ure na naša delovna mesta – pa še to bolj zaradi gneče na AC pred Ljubljano, ker je pač bila »običajna« jutranja konica, ki se ji sicer ob redni vožnji izognemo, ker gremo pol ure prej iz Maribora.
Zamuda je zanemarljiva v primerjavi z vsem mogočim in nemogočim, kar bi se lahko zgodilo, če bi drugače reagirali in če ne bi imeli super sreče v nesreči.

Dodatek:

Po nekaj urah pa izvemo, da je bila guma najverjetneje  prerezana. Informacija je bila začinjena z zgodbo o tem, da eni režejo gume na parkiriščih, zato da lahko sledijo avtu in v primeru “gumidefekta” pomagajo lastniku avta tako, da mu ne pomagajo, ampak ga oropajo. Okej, no, kaj smo imeli dvojno srečo? 🙂  🙂  🙂