Tag Archives: prevoz

Ko ti na avtocesti med vožnjo raznese gumo ….

Če se po jutru dan pozna, bo danes še razburljivo. Zame in za naš prevozniški tim se je namreč začel z gumidefektom na štajerski avtocesti. Da bi bilo bolj vznemirljivo, se je to zgodilo med vožnjo, da bi bilo še bolj vznemirljivo – pri veliki hitrosti in gneči. In razumljivo, ko je Dejan zavijal na odstavni pas, smo se vsi v avtu spomnili nedavne nesreče na isti avtocesti in pogledali, ali za nami vozi kak tovornjak. Bil je. In stisnilo nas je pri srcu.

No, dan se je začel že prej, ko smo krmežljavih oči, pa vendar, kot vsako jutro, dobre volje vstopale ena za drugo v Dejanov avto. Najprej jaz in Irena v Mariboru, v Račah pa še Neva in Andreja. Jutranji obred pozdravljanja smo začinili s tem, da se bo treba, ko se vrnemo iz Ljubljane, spraviti k športu in rekreaciji, kolesarjenju, sprehodih, teku ali pa čemu še bolj prijetnemu – ker se ob stalni, vsakodnevni vožnji v prestolnico in nazaj človek preveč zasedi. Sicer pa je bila naša današnja jutranja vožnja skoraj brez posebnosti (gneče smo že vajeni, zato gremo pol ure prej iz Maribora, da imamo nekaj časovne rezerve).

Brez posebnosti – dokler ni pred izvozom za Celje – vzhod pod Andrejo nekaj zaropotalo. No, skoraj glasno zašumelo. »Guma!« sem rekla istočasno, kot je Dejan retorično vprašal, ali je šla guma. Jap. In takoj se je bilo treba spraviti z voznega pasa na odstavni. Tri sekunde kasneje smo se vsi v avtu spraševali, ali se ustavimo ali gremo naprej. In ali je za nami kak kamion. Bil je. Na voznem pasu, s katerega smo se umaknili na odstavni. Z utripajočimi smerniki. Ja, nič ustavit se je bilo treba, naprej namreč več ni šlo. Ženske smo čez deset sekund že stale v visoki travi med slinastimi rdečimi polži. Nikakor ne na cesti, na asfaltu, ampak na travi, nekaj metrov stran od avta. S telefoni v rokah – ker je bilo treba priklicati pomoč na cesti in urediti nov prevoz do Ljubljane. Tak čas je Dejan vzel brezrokavnik in trikotnik iz prtljažnika. Pa nam povedal, da se gume ne bo menjavalo, ker rezervne gume pač ta avto nima – ima pa sprej. Pa tudi on je že imel v roki telefon.

In ker je bilo še sveže jutro in ker so mimo z nezmanjšano hitrostjo vozili tovornjaki in osebni avtomobili, nas je zazeblo. Sploh, ko je kak tovornjak šel neizmerno blizu stoječega avta. Prav nič prijeten občutek.

Image

 

In potem se je izkazalo, pod kakšno zvezdo smo rojeni in kako je pomembno, da takoj ukrepaš. Niti deset minut za našo prisilno ustavitvijo ni minilo, ko je za nami že stal avto z utripajočimi lučmi. Asistenca na cesti. Dežurni, ki vozi v krogu po AC in pomaga, ko je treba. Ne tisti, ki bi ga priklicali na pomoč preko telefona, ne, tisti, bi potreboval precej več minut. In tak čas, ko sta moška ob razf… gumi ugotovila, da bo treba avto odvleči z avtoceste do vulkanizerja, ker zgolj hitro sprejanje ne bo pomagalo, se je ženskam nasmehnila telefonska sreča – znanci in prijatelji so se nam oglašali na telefon takoj. In pet minut po »neljubem dogodku« je Andreji nekdo prek prevoz.org potrdil, da nas lahko čez deset minut pobere kar tam, ker je že na poti v Ljubljano in ima prostor za tri. Četrto, Nevo, pa je pobral nekaj minut za nami njen znanec. Dejan pa se je z asistenco spravil do vulkanizerja. Me smo si nato še s hitro telefonsko akcijo zagotovile prevoz domov.

Tako. Dogajalo se nam je, čeprav se nam k sreči ni zgodilo nič. Zadnje kolo bo zamenjano, plehu se ni zgodilo nič, prav tako ne nam. Zamudile smo sicer pol ure na naša delovna mesta – pa še to bolj zaradi gneče na AC pred Ljubljano, ker je pač bila »običajna« jutranja konica, ki se ji sicer ob redni vožnji izognemo, ker gremo pol ure prej iz Maribora.
Zamuda je zanemarljiva v primerjavi z vsem mogočim in nemogočim, kar bi se lahko zgodilo, če bi drugače reagirali in če ne bi imeli super sreče v nesreči.

Dodatek:

Po nekaj urah pa izvemo, da je bila guma najverjetneje  prerezana. Informacija je bila začinjena z zgodbo o tem, da eni režejo gume na parkiriščih, zato da lahko sledijo avtu in v primeru “gumidefekta” pomagajo lastniku avta tako, da mu ne pomagajo, ampak ga oropajo. Okej, no, kaj smo imeli dvojno srečo? 🙂  🙂  🙂

Dolgo potovanje z vrhuncem tik pred koncem :)

Včerajšnje potovanje od Novega mesta do Maribora je trajalo tri ure in pol. In zato sem se morala peljat s štiri vlaki! Najprej od Novega mesta do Trebnjega, nato od Trebnjega do Sevnice, potem od Sevnice do Zidanega mosta, na koncu pa še od Zidanega mosta do Maribora. Če bi v istem času izbrala pot preko Ljubljane, bi se peljala z dvema vlakoma – od Novega mesta do Ljubljane in od Ljubljane do Maribora – in za to porabila štiri ure in pol. Aja, za karto sem dala cca. 10 evrov.

V teh časih, ko je čas zelo dragocen, je porabljen čas prav žalostno dejstvo. K sreči sem se imela na poti odlično.

Večinoma za potovanje po avtocesti od Maribora do Novega mesta (mimo Ljubljane) ali v obratni smeri porabim z avtom uro in 45 minut, če ni prometa, tudi malo manj. Pa seveda bencin.

In ker rada pobrskam tudi po http://www.prevoz.org, najdem tam kdaj tudi ponudnike prevoza od enega kraja do drugega. In ponavadi plačam za to 3 ali 4 evre za krajšo pot in 5 evrov za daljšo. To spletno stran resnično priporočam vsem tistim, ki morajo od časa do časa na pot, pa jim ni do javnega prevoza, ki je večinoma presneto daljši in dražji. Pa seveda tudi tistim, ki se vozijo sami in bi rajši imeli sopotnike na dolgi poti, zraven pa dobili kak evro za bencin.

Taka so pač dejstva. 😉

No, saj sem včeraj tudi zavrtela nekaj telefonskih številk, ki sem jih našla na prevoz.org, pa nisem imela sreče – tisti, ki so za tisti čas, ko sem jaz želela oditi iz Novega mesta in kasneje iz Ljubljane, so imeli že polne avtomobile. Nič hudega, sem si mislila, saj je še vlak na voljo. In potem sem se odpravila. Nameravala sem preko Ljubljane, pa me je prijazni sprevodnik na prvem vlaku spomnil, da grem lahko preko Sevnice, kar je seveda časovno krajše. Hvala mu. Sploh, ker mi je, ker se na tistem koncu še nikoli nisem vozila z vlakom, lepo pojasnil, katera po vrsti je postaja Trebnje, kjer sem morala s tega vlaka. Sem se ob tem spomnila sorodnice, ki je pred leti šla z vlakom od Maribora do Zasavja, pa v Zidanem mostu ni presedla na drug vlak. Zaspala je in se zbudila v Dobovi, na zadnji postaji. No, jaz sem na prvem vlaku štela postaje in klepetala.

V Trebnjem nas je drugi vlak že čakal na postaji. Odbrzela sem do njega, otovorjena z vsemi ‘culami’. Drugi sprevodnik je imel drugačen recept za to, da bom izstopila na pravi postaji. Povedal je uro, ob kateri naj bi prispeli v Sevnico. Okej, ampak jaz bi vseeno rajši štela postaje, ker se lahko kaj zamudimo – ampak, nič hudega, tudi tisto kratko pot sem preživela in se obenem čudila imenom krajev, mimo katerih smo se peljali. In razmišljala, da bi bilo treba kakega obiskati, saj je bila pokrajina precej lepa – sploh, ker sonce še ni zašlo in je grelo pozibavajoče liste na drevesih in strehe hiš. Klepetati se pa sploh ni dalo, ker je tisti sopotnik, ki je bil v istem vagonu, bolj kot ne dremal – nič hudega, itak sem zaplavala v svoje misli.

In potem Sevnica. Malo se je že temnilo. In postanek tu je trajal 20 minut, ker pač ni bilo takoj vlaka naprej. S ‘culami’ sem se spravila proti čakalnici, ko mi je naproti prišla mačka. Lepa, sivo tigrasta mačka, ki se je odločila, da sem jaz med vsemi čakajočimi tista prava potnica, ki jo bo božala in cartala. Seveda, da se ni zmotila. Najprej se je muzala pri nogah in nato, ko sem se končno usedla, splezala  po mojih nogah (in bila k sreči obzirna do nogavic (juhej, ni jih strgala)) do naročja.  Zleknila se mi je v naročje in le za kak trenutek ali dva zlezla dol, da je prevohala, kaj imam v v torbah in vrečki – Če je iskala hrano, je morala bit razočarana. Najbližje hrani je bil cviček, ki sem ga nesla prijateljem v Maribor, pa duhovna hrana – dve knjigi, med njima tudi Antologija sodobne hebrejske književnosti, ki je meni kasneje delala družbo na četrtem vlaku. Tole mucasto in cartljivo bitjece sem očitno s toplim naročjem tako očarala, da se je spravilo za mano, ko je končno prišel vlak in sem hitela na pravi peron. Ja, do vlaka me je zasledovala in pomislila sem že, da bi jo vzela zraven … No, poslovili sva se tam na peronu – brez velikih obljub, da se bova še kdaj videli.

Tretji vlak je bil hiter kot strela – ma, ne, tako hitri vlaki po Sloveniji že ne vozijo! Vsekakor je bil hitrejši od prvih dveh in tudi udobnejši. Pol potnikov, ki so z juga in vzhoda potovali na sever in zahod. Zvedela sem, koliko stane pot do Rima in podobne, meni trenutno čisto nepotrebne informacije. A čas je minil in znašli smo se v Zidanem mostu. Hiter pohod z vsemi ‘culami’ do prvega perona, kjer je bil mariborčan – vlak do Maribora.

Ta je šel seveda iz Ljubljane nekaj časa prej, to je bil vlak, ki ga ne bi ujela pravočasno, če bi potovala z vlakom od Novega mesta do Ljubljane. In to je bil vlak, ki je ponujal kar nekaj dobre volje – najprej klice ene od ponudnic in ponudnikov prevoza od Ljubljane do Maribora – eden od dogovorjenih potnikov namreč ni prišel na dogovorjeno mesto, pa se je spomnila, da sem jo klicala za prevoz. Prav prijazno se je spomnila name in me poklicala, preden se je odpravila iz Ljubljane – Hvala za prijaznost in vprašanje, a sem še mogoče v Ljubljani in brez prevoza. Še so dobri ljudje. No, potovanje z zadnjim vlakom so mi skrajšali odlomki del iz Antologije sodobne hebrejske književnosti, kakšno minutko do dve pa celo sopotnik, ki je prijateljem pokazal, da zna igrati na ustno harmoniko.

Najboljše pa je bilo to, da je nekdo od časa do časa prisluhnil prenosu nogometne tekme. Tekme dneva! In takrat sem našpičila ušesa in držala pesti za naše, za NK Maribor. Pri dramatičnih trenutkih smo sopotniki utihnili in plitvo dihali. Bo gol ali ne bo? Jaaaa, zapeljali smo se v Maribor, skozi okno videli Europark in takrat je padel! Prvi gol na tekmi! Je rekel eden od potnikov, da je to zato, ker smo mi prišli v mesto. Itak, da ni bilo zaradi tega, a vseeno, čez minuto smo stopili iz našega vagona na peron vsi zadovoljni zaradi prvega gola.

Jaz sem pa potem skoraj že odšla domov … 😀