Tag Archives: Slovenija

Ko ti na avtocesti med vožnjo raznese gumo ….

Če se po jutru dan pozna, bo danes še razburljivo. Zame in za naš prevozniški tim se je namreč začel z gumidefektom na štajerski avtocesti. Da bi bilo bolj vznemirljivo, se je to zgodilo med vožnjo, da bi bilo še bolj vznemirljivo – pri veliki hitrosti in gneči. In razumljivo, ko je Dejan zavijal na odstavni pas, smo se vsi v avtu spomnili nedavne nesreče na isti avtocesti in pogledali, ali za nami vozi kak tovornjak. Bil je. In stisnilo nas je pri srcu.

No, dan se je začel že prej, ko smo krmežljavih oči, pa vendar, kot vsako jutro, dobre volje vstopale ena za drugo v Dejanov avto. Najprej jaz in Irena v Mariboru, v Račah pa še Neva in Andreja. Jutranji obred pozdravljanja smo začinili s tem, da se bo treba, ko se vrnemo iz Ljubljane, spraviti k športu in rekreaciji, kolesarjenju, sprehodih, teku ali pa čemu še bolj prijetnemu – ker se ob stalni, vsakodnevni vožnji v prestolnico in nazaj človek preveč zasedi. Sicer pa je bila naša današnja jutranja vožnja skoraj brez posebnosti (gneče smo že vajeni, zato gremo pol ure prej iz Maribora, da imamo nekaj časovne rezerve).

Brez posebnosti – dokler ni pred izvozom za Celje – vzhod pod Andrejo nekaj zaropotalo. No, skoraj glasno zašumelo. »Guma!« sem rekla istočasno, kot je Dejan retorično vprašal, ali je šla guma. Jap. In takoj se je bilo treba spraviti z voznega pasa na odstavni. Tri sekunde kasneje smo se vsi v avtu spraševali, ali se ustavimo ali gremo naprej. In ali je za nami kak kamion. Bil je. Na voznem pasu, s katerega smo se umaknili na odstavni. Z utripajočimi smerniki. Ja, nič ustavit se je bilo treba, naprej namreč več ni šlo. Ženske smo čez deset sekund že stale v visoki travi med slinastimi rdečimi polži. Nikakor ne na cesti, na asfaltu, ampak na travi, nekaj metrov stran od avta. S telefoni v rokah – ker je bilo treba priklicati pomoč na cesti in urediti nov prevoz do Ljubljane. Tak čas je Dejan vzel brezrokavnik in trikotnik iz prtljažnika. Pa nam povedal, da se gume ne bo menjavalo, ker rezervne gume pač ta avto nima – ima pa sprej. Pa tudi on je že imel v roki telefon.

In ker je bilo še sveže jutro in ker so mimo z nezmanjšano hitrostjo vozili tovornjaki in osebni avtomobili, nas je zazeblo. Sploh, ko je kak tovornjak šel neizmerno blizu stoječega avta. Prav nič prijeten občutek.

Image

 

In potem se je izkazalo, pod kakšno zvezdo smo rojeni in kako je pomembno, da takoj ukrepaš. Niti deset minut za našo prisilno ustavitvijo ni minilo, ko je za nami že stal avto z utripajočimi lučmi. Asistenca na cesti. Dežurni, ki vozi v krogu po AC in pomaga, ko je treba. Ne tisti, ki bi ga priklicali na pomoč preko telefona, ne, tisti, bi potreboval precej več minut. In tak čas, ko sta moška ob razf… gumi ugotovila, da bo treba avto odvleči z avtoceste do vulkanizerja, ker zgolj hitro sprejanje ne bo pomagalo, se je ženskam nasmehnila telefonska sreča – znanci in prijatelji so se nam oglašali na telefon takoj. In pet minut po »neljubem dogodku« je Andreji nekdo prek prevoz.org potrdil, da nas lahko čez deset minut pobere kar tam, ker je že na poti v Ljubljano in ima prostor za tri. Četrto, Nevo, pa je pobral nekaj minut za nami njen znanec. Dejan pa se je z asistenco spravil do vulkanizerja. Me smo si nato še s hitro telefonsko akcijo zagotovile prevoz domov.

Tako. Dogajalo se nam je, čeprav se nam k sreči ni zgodilo nič. Zadnje kolo bo zamenjano, plehu se ni zgodilo nič, prav tako ne nam. Zamudile smo sicer pol ure na naša delovna mesta – pa še to bolj zaradi gneče na AC pred Ljubljano, ker je pač bila »običajna« jutranja konica, ki se ji sicer ob redni vožnji izognemo, ker gremo pol ure prej iz Maribora.
Zamuda je zanemarljiva v primerjavi z vsem mogočim in nemogočim, kar bi se lahko zgodilo, če bi drugače reagirali in če ne bi imeli super sreče v nesreči.

Dodatek:

Po nekaj urah pa izvemo, da je bila guma najverjetneje  prerezana. Informacija je bila začinjena z zgodbo o tem, da eni režejo gume na parkiriščih, zato da lahko sledijo avtu in v primeru “gumidefekta” pomagajo lastniku avta tako, da mu ne pomagajo, ampak ga oropajo. Okej, no, kaj smo imeli dvojno srečo? 🙂  🙂  🙂

Advertisements

Valentinovo – kakor so ga praznovali nekoč

Valentinovo je praznik, ki smo ga Slovenci in Slovenke praznovali veliko prej, kot pa so zaradi marketinških potez in čim boljše prodaje raznovrstnih izdelkov v naših krajih uvedli običaje anglosaksonskega območja. Srčki, rože, plišasti medvedki in vse ostalo je najprej okupiralo Združene države Amerike, ko so marketingarji tam osvojili tržišče, pa so sodobni običaji v smislu “kupim rože, da ti jih podarim in s tem pokažem, kako te imam rad/-a” prišli nazaj v Evropo.

Pred tem pa so valentinovo na Slovenskem praznovali drugače. Staro tradicijo sicer ponekod skušajo oživeti.  Podobno kot gregorjevo je to praznik, s katerim se praznuje ljubezen med spoloma – to je dan, ko se ptički ženijo.

Na Slovenskem imamo sicer več, predvsem spomladanskih praznikov, ko se izkazuje ljubezen, a ni nobene potrebe, da bi zaradi tega nastala zmeda in bi se ljudje spraševali, kateri dan je pravi, da se pokaže, da imaš nekoga rad. Vsak dan je pravi za ljubezen, tudi če na koledarju ni označen kot praznik.

Pozna zima in spomlad sta pač takšni, da se v tem času prebuja narava, rožice zacvetijo, drevesa in grmovja vzbrstijo, ptički se prebudijo in veselo žvrgolijo že od zgodnjega jutra naprej. Včasih se zdi, da imajo v grmovjih in na drevesih prave svatbe, toliko jih namreč je tam in tako glasno je.

In zato ni čudno, da so še ljudje povzeli tovrstne navade in se ob prebujanju narave (in hormonov) spomnili na zaljubljenost, ljubezen in prijateljstvo. In na to, da se na ta dan lahko izkažejo, ne da bi se bali zavrnitve. Ponekod so to naredili z ladjicami, ki so jih naredili, nanje napisali ime svoje ljubljene osebe in jih potem spustili po potoku, ponekod s pečenimi ptički iz testa, ki so jih podarili ljubljeni osebi, velikokrat kar vsej družini, ne samo izvoljenki ali izvoljencu svojega srca. Kasneje so naredili še kako voščilnico, ki so jo javno ali na skrivaj dali svoji simpatiji ali ljubezni. In jim na tak ali drugačen način tudi z dejanji pokazali, da je ljubezen lepa in da je srcu dobro slediti.

Ob tem pa je imelo valentinovo še širše razsežnosti – po dolgi zimi, ko nekateri ljudje niso imeli več žita in moke, so dobrodušne gospodinje spekle ptičke iz testa in jih nastavile po vejah dreves in grmovja. Potem pa so otroci iskali te ptičke in jih odnesli domov. Tako so se tistega dne najedli, če pa so imeli srečo, so ptičkov našli še več in so jih lahko jedli za zajtrk še naslednje dni, namočene v vroč čaj ali vroče mleko. Tudi tako je skupnost ljubeče poskrbela za svoje člane. Z ljubeznijo 🙂

UTD – Univerzalni temeljni dohodek ne podpira lenobe, ampak spodbuja delavne

Ugotavljam, da veliko ljudi ne ve, kaj je Univerzalni temeljni dohodek (UTD), kaj je sploh njegova ideja, kaj naj bi to sploh pomenilo za državljane in državljanke,. Čeprav se zadnje čase spet veliko govori o UTD.

.. Res da nekateri že več let govorijo o UTD, a mogoče ne na tak način, da bi dosegel večino ljudi in bil hkrati tudi razumljiv. Sama sem verjetno prvič slišala za UTD okoli leta 2008, po enem od srečanj kandidatov za župana Maribora leta 2010 sem pa še napisala članek o srečanju in UTD. Zofijini ljubimci so me potem še zaprosili za tekst, ki so ga v celoti objavili tukaj.

Cel tekst:

UTD – univerzalni temeljni dohodek: rešitev ali utopija ali kaj tretjega?

V ponedeljek, 4. 10. 2010, je bilo v prireditvenem centru mariborskega gibanja za pravičnost in razvoj predavanje Uvedba sistema UTD v Sloveniji, po katerem se je razvila tudi zanimiva razprava udeležencev in poslušalcev o predstavitvi univerzalnega temeljnega dohodka in morebitni uvedbi tega v naši državi, in sicer iz različnih vidikov – od sociološkega preko psihološkega do ekonomskega.

Povabilo na predavanje in razpravo so dobili tudi aktualni kandidati za mariborskega župana, kandidati za mestni svet MOM in stranke, saj se je v predvolilnem golažu kuhalo tudi vprašanje o uvedbi UTD v Sloveniji, pa se je izkazalo, da je veliko kandidatov o UTD nepoučenih oziroma vedo o tem zelo malo. Priložnosti, da bi izvedeli več ali pa predstavili svoj pogled na UTD, skorajda nihče ni izkoristil, saj je bila njihova udeležba na predavanju res minimalna. Od kandidatov za župana je bil prisoten le Teodor Lorenčič, nekateri drugi kandidati so se zaradi drugih obveznosti vnaprej opravičili, ker ne morejo priti, nekaterih pa enostavno ni bilo. Namestnikov ali drugih predstavnikov niso poslali. Na predavanju so bili predstavniki Stranke enakih možnosti, Slovenske unije, Stranke humane Slovenije in ne nazadnje kandidat za župana Lorenčič kot predstavnik Liste za Maribor.

Kaj je UTD?

Predlog o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka je predlog o tem, da bi država vsem državljanom (ali prebivalcem) od določenega leta starosti dalje redno izplačevala fiksno, za vse enako, neodtujljivo in z ničemer pogojevano minimalno vsoto denarja, definirano na način nediskriminatorne pravice (in ne pomoči). Torej ne glede na narodnost, minulo delo, spol, starost ali kateri koli drug pogoj.

Zasnova predavanja in razprave

Predavanje je bilo dobro zasnovano – uvod v to, kaj sploh je UTD in kakšni so njegovi pomen, vloga in namen, prednosti in slabosti takšnega načina pravičnejše razdelitve družbenega bogastva ter možnosti uresničitve tega načrta, je povedal Branko Gerlič. Ing. Uroš Boltin pa je na vzorcu predstavil, kako bi bila uvedba UTD videti v praksi in to ponazoril z grafi in razpredelnicami. Na koncu pa je, kot rečeno, sledila tvorna razprava, v kateri so sodelovali skorajda vsi poslušalci in dodali predstavitvi še piko na i. Dr. Andrej Fištravec je zaključil razpravo s celovitim pogledom na UTD.

Kaj je revščina?

Glede na to, da sta eden od namenov uvedbe UTD zagotovo odpravljanje revščine in spodbujanje socialno ogroženih, da z nekaj pomoči ‘popravijo’ svoje socialno stanje ter se lahko aktivno in dostojno vključijo v življenje, je Gerlič v uvodnih besedah poudaril, kaj je revščina. »Revščina je relativna stvar. Reven je tisti, ki ima manj nečesa – to pa je lahko denar, ljubezen, sreča ali kaj drugega – v primerjavi z nekom drugim.« Torej je lahko vsak od nas v primerjavi s kom drugim na nekem področju reven. UTD se s tem ne ukvarja, reši pa lahko absolutno revščino. Po Gerličevih besedah govorimo o absolutni revščini takrat, »… ko nekdo nima dovolj sredstev za (golo) preživetje.« Socialna država ni zmožna rešiti problema revščine, niti absolutne niti relativne. Isto velja za državo blaginje.

Pričakovani učinki uvedbe UTD

Uvedba UTD bi zmanjšala ali celo ukinila vrsto prispevkov za nekatere skupine socialnih zavarovancev, odpravila bi marsikateri dodatek, nadomestilo za brezposelnost, socialno pomoč in še kaj, saj bi vsak državljan dobival univerzalen temeljni dohodek. Zaradi tega bi se zmanjšala tudi stopnja birokracije in administracije ob delu z obravnavanjem in dodeljevanjem raznih nadomestil in dodatkov. Ne nazadnje bi tudi socialne delavke na centrih za socialno delo lahko opravljale delo, za katerega so dejansko socialne delavke, ne pa se ukvarjale toliko z administracijo in birokracijo kot sedaj, je povedal Gerlič.

Na področju zaposlovanja in stroškov delovne sile bi bil UTD dobrodošel, saj bi se sedanje plače za redno zaposlitev lahko zmanjšale za vsoto UTD, pospeševale pa bi se delne zaposlitve in druge fleksibilne oblike zaposlovanja, ki so sedaj – brez UTD – neaktualne zaradi prenizkega dohodka. Kot pravi Gerlič, bi se z UTD lahko rešili tudi vsiljenih statusov samostojnih podjetnikov, ne nazadnje pa tudi poenostavili zakon o malem delu.

Ko pridobijo vsi …

Boltin je v svojem delu predavanja opozoril na to, da bi bili na boljšem vsi, tako državljani kot država, saj bi ob primerno izbranem UTD lahko prihranila sredstva v primerjavi s sedanjim načinom izplačevanja različnih dohodkov. Poudaril pa je, s čimer so se strinjali tudi razpravljavci, da pri UTD ne gre za podpiranje lenuhov, saj bi bil UTD tako visok ali nizek, da bi spodbujal ljudi, da bi kljub prejemanju UTD delali in služili denar.

Vodena razprava o UTD iz različnih vidikov

Če izvzamemo del, ki je bil skorajda pričakovan in predvidljiv, namreč nekaj političnega predstavljanja kandidatov in strank, so se razpravljavci lotili UTD iz različnih vidikov.

Med drugim smo izvedeli, da je UTD v nekaterih državah že sprejet in da ima tam zelo pozitivne učinke – tako je na državnem nivoju uresničen na Aljaski, na lokalnem nivoju pa v nekaterih predelih Namibije, Brazilije in Argentine.

Pa tudi nasvet za poenotena in strokovna poimenovanja raznih obravnavanih pojmov, saj se UTD lotevajo strokovnjaki iz različnih strok, čim bolj jasno pa ga morajo predstaviti javnosti.

Študenti in delavci z nizkimi dohodki

UTD bi bil lahko rešitev za tiste študente, ki so zdaj primorani čez dan delati (ker nimajo dovolj sredstev za preživetje), ponoči pa študirati.

Delavci z nizkimi dohodki bi lahko v slabem delovnem okolju ohranili dostojanstvo in si iskali boljšo zaposlitev – tako glede plačila kot delovnega okolja –, saj ne bi bili popolnoma odvisni od nizke plače in s strahom zaradi tega, ker so na robu preživetja.

Nekatere, sicer redke stranke imajo podobno obliko UTD tudi v svojem programu in kot je bilo povedano v razpravi, ne gre za to, da bi UTD bilo od države pogojevano darilo. Glavni poudarek pa vsekakor je, da gre pri UTD za dolgoročno investicijo v človeški potencial, kar se pri marsikateremu podjetju izmuzne iz programa.

Predstavitev tako na državnem kot lokalnem nivoju

Razpravljavci so opozorili tudi na ekonomske in politične probleme ter izpostavili, da je dobro, da gre pri predstavljanju UTD in njegove uvedbe za politiko malih korakov oziroma postopnih korakov, hkrati pa tudi to, da je predstavitev UTD zadeva, ki se mora obravnavati na državni ravni, ne zgolj na lokalni. Res pa je, da brez lokalnega predstavljanja, na katerem se prebivalce seznani s samim UTD in njegovimi učinki, ne moremo govoriti zgolj o državnem nivoju.

Med drugim je eden od razpravljavcev omenil univerzalni otroški dodatek, ki bi ob fiskalni prenovi bil prav tako prenovljen ter da naj » … država postane poštena in pravična do tistih, ki so pomoči potrebni.«

Psihološki učinki UTD

Psihološki učinki samega UTD bi morali biti upoštevani in čim bolj predstavljeni že ob samih predstavitvah tega sistema. Tako je bilo v razpravi poudarjeno, da gre za solidarnost, ki je v času krize še kako potrebna, ne nazadnje tudi učinek Robina Hooda – jemal je tam, kjer je bilo, in dajal tam, kjer je manjkalo –, kar se je dalo razbrati tudi iz krivulj in razpredelnic pri Boltinovi predstavitvi.

Solidarnost na državnem in tudi lokalnem nivoju, ki delno že izginja iz zavesti mlajših prebivalcev, starejši – ki so odraščali in dolgo živeli v prejšnjem sistemu – pa jo še imajo v zavesti, bi moral biti eden izmed ključev pri predstavitvah UTD, saj bi šlo za uzakonjeno pomoč tistim, ki so na pragu ali pod pragom revščine, hkrati pa spodbuda iskalcem zaposlitve, brezposelnim in tistim z nizkimi dohodki, da naredijo nekaj zase, ne da bi bili ob tem ob vse dohodke in da bi bili ob tem ‘oškodovani’ tisti, ki so po spletu raznih okoliščin ‘bogatejši’ od njih.

Ne podpiranje lenuhov, ampak spodbuda delovnim

Fištravec je zaključil razpravo s celovitim pregledom raznih vidikov gledanja na UTD in poudaril, da pri uvedbi tega sistema resnično ne moremo govoriti o spodbujanju lenobe oziroma podpiranju lenuhov, kar so pritrdili tudi drugi razpravljavci. Ob tem je Fištravec omenil tudi izsledke raziskave, ki Slovence uvršča med najbolj delavne narode v Evropi – torej na splošno nismo lenuhi.

Glavni poudarki UTD

Ne nazadnje gre pri UTD za demarginalizacijo marginaliziranih:

– povečuje družbeno integracijo in destigmatizira (nekoga, ki zdaj potrebuje pomoč in to išče pri raznih ustanovah, se ne bo več označilo, saj bo pomoč nadomeščena s pravico),

– povečuje vključevanje najrevnejših na trg dela in dobrin ter

– krepi avtonomijo posameznika – zmanjšuje namreč eksistenčno odvisnost od države, od delodajalcev, od dobrodelnih akterjev, od primarnih skupin (družine).

Dolgo potovanje z vrhuncem tik pred koncem :)

Včerajšnje potovanje od Novega mesta do Maribora je trajalo tri ure in pol. In zato sem se morala peljat s štiri vlaki! Najprej od Novega mesta do Trebnjega, nato od Trebnjega do Sevnice, potem od Sevnice do Zidanega mosta, na koncu pa še od Zidanega mosta do Maribora. Če bi v istem času izbrala pot preko Ljubljane, bi se peljala z dvema vlakoma – od Novega mesta do Ljubljane in od Ljubljane do Maribora – in za to porabila štiri ure in pol. Aja, za karto sem dala cca. 10 evrov.

V teh časih, ko je čas zelo dragocen, je porabljen čas prav žalostno dejstvo. K sreči sem se imela na poti odlično.

Večinoma za potovanje po avtocesti od Maribora do Novega mesta (mimo Ljubljane) ali v obratni smeri porabim z avtom uro in 45 minut, če ni prometa, tudi malo manj. Pa seveda bencin.

In ker rada pobrskam tudi po http://www.prevoz.org, najdem tam kdaj tudi ponudnike prevoza od enega kraja do drugega. In ponavadi plačam za to 3 ali 4 evre za krajšo pot in 5 evrov za daljšo. To spletno stran resnično priporočam vsem tistim, ki morajo od časa do časa na pot, pa jim ni do javnega prevoza, ki je večinoma presneto daljši in dražji. Pa seveda tudi tistim, ki se vozijo sami in bi rajši imeli sopotnike na dolgi poti, zraven pa dobili kak evro za bencin.

Taka so pač dejstva. 😉

No, saj sem včeraj tudi zavrtela nekaj telefonskih številk, ki sem jih našla na prevoz.org, pa nisem imela sreče – tisti, ki so za tisti čas, ko sem jaz želela oditi iz Novega mesta in kasneje iz Ljubljane, so imeli že polne avtomobile. Nič hudega, sem si mislila, saj je še vlak na voljo. In potem sem se odpravila. Nameravala sem preko Ljubljane, pa me je prijazni sprevodnik na prvem vlaku spomnil, da grem lahko preko Sevnice, kar je seveda časovno krajše. Hvala mu. Sploh, ker mi je, ker se na tistem koncu še nikoli nisem vozila z vlakom, lepo pojasnil, katera po vrsti je postaja Trebnje, kjer sem morala s tega vlaka. Sem se ob tem spomnila sorodnice, ki je pred leti šla z vlakom od Maribora do Zasavja, pa v Zidanem mostu ni presedla na drug vlak. Zaspala je in se zbudila v Dobovi, na zadnji postaji. No, jaz sem na prvem vlaku štela postaje in klepetala.

V Trebnjem nas je drugi vlak že čakal na postaji. Odbrzela sem do njega, otovorjena z vsemi ‘culami’. Drugi sprevodnik je imel drugačen recept za to, da bom izstopila na pravi postaji. Povedal je uro, ob kateri naj bi prispeli v Sevnico. Okej, ampak jaz bi vseeno rajši štela postaje, ker se lahko kaj zamudimo – ampak, nič hudega, tudi tisto kratko pot sem preživela in se obenem čudila imenom krajev, mimo katerih smo se peljali. In razmišljala, da bi bilo treba kakega obiskati, saj je bila pokrajina precej lepa – sploh, ker sonce še ni zašlo in je grelo pozibavajoče liste na drevesih in strehe hiš. Klepetati se pa sploh ni dalo, ker je tisti sopotnik, ki je bil v istem vagonu, bolj kot ne dremal – nič hudega, itak sem zaplavala v svoje misli.

In potem Sevnica. Malo se je že temnilo. In postanek tu je trajal 20 minut, ker pač ni bilo takoj vlaka naprej. S ‘culami’ sem se spravila proti čakalnici, ko mi je naproti prišla mačka. Lepa, sivo tigrasta mačka, ki se je odločila, da sem jaz med vsemi čakajočimi tista prava potnica, ki jo bo božala in cartala. Seveda, da se ni zmotila. Najprej se je muzala pri nogah in nato, ko sem se končno usedla, splezala  po mojih nogah (in bila k sreči obzirna do nogavic (juhej, ni jih strgala)) do naročja.  Zleknila se mi je v naročje in le za kak trenutek ali dva zlezla dol, da je prevohala, kaj imam v v torbah in vrečki – Če je iskala hrano, je morala bit razočarana. Najbližje hrani je bil cviček, ki sem ga nesla prijateljem v Maribor, pa duhovna hrana – dve knjigi, med njima tudi Antologija sodobne hebrejske književnosti, ki je meni kasneje delala družbo na četrtem vlaku. Tole mucasto in cartljivo bitjece sem očitno s toplim naročjem tako očarala, da se je spravilo za mano, ko je končno prišel vlak in sem hitela na pravi peron. Ja, do vlaka me je zasledovala in pomislila sem že, da bi jo vzela zraven … No, poslovili sva se tam na peronu – brez velikih obljub, da se bova še kdaj videli.

Tretji vlak je bil hiter kot strela – ma, ne, tako hitri vlaki po Sloveniji že ne vozijo! Vsekakor je bil hitrejši od prvih dveh in tudi udobnejši. Pol potnikov, ki so z juga in vzhoda potovali na sever in zahod. Zvedela sem, koliko stane pot do Rima in podobne, meni trenutno čisto nepotrebne informacije. A čas je minil in znašli smo se v Zidanem mostu. Hiter pohod z vsemi ‘culami’ do prvega perona, kjer je bil mariborčan – vlak do Maribora.

Ta je šel seveda iz Ljubljane nekaj časa prej, to je bil vlak, ki ga ne bi ujela pravočasno, če bi potovala z vlakom od Novega mesta do Ljubljane. In to je bil vlak, ki je ponujal kar nekaj dobre volje – najprej klice ene od ponudnic in ponudnikov prevoza od Ljubljane do Maribora – eden od dogovorjenih potnikov namreč ni prišel na dogovorjeno mesto, pa se je spomnila, da sem jo klicala za prevoz. Prav prijazno se je spomnila name in me poklicala, preden se je odpravila iz Ljubljane – Hvala za prijaznost in vprašanje, a sem še mogoče v Ljubljani in brez prevoza. Še so dobri ljudje. No, potovanje z zadnjim vlakom so mi skrajšali odlomki del iz Antologije sodobne hebrejske književnosti, kakšno minutko do dve pa celo sopotnik, ki je prijateljem pokazal, da zna igrati na ustno harmoniko.

Najboljše pa je bilo to, da je nekdo od časa do časa prisluhnil prenosu nogometne tekme. Tekme dneva! In takrat sem našpičila ušesa in držala pesti za naše, za NK Maribor. Pri dramatičnih trenutkih smo sopotniki utihnili in plitvo dihali. Bo gol ali ne bo? Jaaaa, zapeljali smo se v Maribor, skozi okno videli Europark in takrat je padel! Prvi gol na tekmi! Je rekel eden od potnikov, da je to zato, ker smo mi prišli v mesto. Itak, da ni bilo zaradi tega, a vseeno, čez minuto smo stopili iz našega vagona na peron vsi zadovoljni zaradi prvega gola.

Jaz sem pa potem skoraj že odšla domov … 😀

Trava? Zakaj pa ne urbani ekološki vrt?

Tako, kopališče TAM, ki je zadnja leta propadalo, bodo podrli in na tistem mestu posejali travo. Luštno, ni kaj. Propadajoči objekt, za katerega obnovo ni bilo denarja prej, zdaj pa, ko je denarja še manj od nič, pa je treba pač nekaj naredit. V to, zakaj je bazen propadel, zakaj ga ni nihče prevzel in obnovil pred leti, ko bi kdo z zasebnim kapitalom ali pa celo z evropskimi sredstvi to lahko storil, se sploh ne bom spustila. Sem pa  dobila ob novici, da bodo tam, kjer še stoji kopališče TAM, pa ne bo več dolgo, posejali travo. Luštno (danes imam rada to besedo).

Kaj pa, če bi se tam in drugod po Sloveniji, kjer so po raznih mestnih občinah napol zgrajeni objekti ali na pol porušeni ali propadajoči, ne nazadnje pa tudi tam, kjer so zanemarjene travnate površine, uredilo zelenjavne vrtove. In to ne taki, ki so v vsakem slovenskem mestu, ne taki, kjer poleg solate in korenja ter druge zelenjave rastejo grde lesene barake in skupaj postavljena pločevina. Ne, boljše bi bilo naučiti ljudi ekovrtnarjenja in na takih mestih urediti skupnostne urbane vrtove. Tak je ne nazadnje nastal tudi v Mariboru na drugem koncu mesta.In ne bi bilo slabo, da bi imeli še kak tak vrt. In da bi bil še kje po Sloveniji. Zemlja je rodovitna, narava tudi da, ne samo vzame – in če bi se ljudje navadil pravilno vrtnarit, bi bil volk sit, koza pa cela – že tako draga hrana bo itak jeseni še dražja. Zakaj torej ne bi mislili naprej, na prihodnost?

Kaj če bi Slovenija postala ena velika ekovas?

To vprašanje se ni utrnilo samo meni, ampak še nekaterim drugim slušateljem predavanja o ekovaseh in ekohišah ter o pretiranem izkoriščanju nafte in drugih virov. Zgleda, da jih bomo, vire namreč, če bomo tako ravnali z našo skupno mamo – mamo Zemljo – ‘kmalu’ porabili.

Predavanje o ekoloških hišah, ki jih njihovi graditelji in lastniki (z)gradijo tako, da bi v okolju, kjer stojijo, z materialom in načinom gradnje čim manj škodovali okolju, je vodil Domen Zupan iz Zavoda Ekovas. Potekalo pa je v 27. 10. 2010 v Kazinski dvorani SNG Maribor, ki je bila žal skorajda prazna.

Kar presenečena sem bila nad tem, saj se organizatorji niza predavanj pod okriljem projekta Seminar idej izven škatle z dr. Danijelom Reboljem na čelu trudijo privabiti razne javnosti na ta predavanja. Predavanja so namreč dobro zasnovana, prinašajo pa nove poglede in nove rešitve na marsikatero vprašanje in problem. Značilno zanje je tudi, da so drugačna,torej izven škatle, izven okvirjev, 🙂   potekajo pa vsako zadnjo sredo v mesecu.  Dr. Rebolj je projekt zagnal pred pol leta, idejo zanj je dobil na standfordski univerzi, kjer je delal kot gostujoči profesor.

Na predavanju o ekoloških vaseh in hišah smo tako slišali vprašanje, kako bodo živeli naši vnuki in pravnuki, če bomo mi tako potratno rabili vire, kot jih sedaj? Precej retorično, brez odgovora je bilo – vsekakor pa v razmislek marsikateremu, ki mu je vseeno, kako bodo živeli njegovi zanamci, da ima le on vsa ugodja tega sveta v tem trenutku.

Pravijo, da bomo v kratkem doživeli prelom naftne dobe – raba nafte namreč raste in raste, okrog leta 2015 pa naj bi dosegla vrhunec. Po tem letu pa bo sledil upad rasti rabe nafte, ljudje pa naj bi se usmerili v druge vire.  Saj, če vsaj malo razmislimo, sploh ne vemo, kje vse in zakaj vse se rabi nafta – med drugim tudi za izdelavo plastenk za vodo, pa tudi v kmetijstvu, za katerega bi pravzaprav bilo dobro, da bi bilo (čim bolj) ekološko.

Plastenke za vodo so itak poglavje zase:  za proizvodnjo pol litra vode v plastenki se porabi vsaj tri litre vode, povrh vsega pa voda v plastenki vsebuje toliko nezdravih dodatkov, da si dolgoročno škodimo, če jo pijemo.

Če pogledamo naše navade, ugotovimo, da delamo marsikaj, čeprav vemo, da s tistim škodimo sami sebi, pa naj bo to zgolj kakšna majhna razvada in navada ali pa precej večja zadeva, ob kateri sicer kimamo, da je nepotrebna in škodljiva, a še kar naprej delamo isto – iz dneva v dan. Dejansko bi se lahko vprašali, zakaj ne varčujemo npr. z elektriko, z uporabo pitne vode ipd.

O vsebini predavanja, o tem, kako so zgrajene ekovasi, cela majhna in velika naselja po svetu niti ne bi govorila – se pa strinjam s Zupanom v kaki točki njegovega pogleda na svet in Slovenijo.

Zupan pravi, da so ekovasi ena od možnosti doseči boljšo prihodnost za nas in naše zanamce. Če želimo izbrati drugačno prihodnost za nas in naše naslednike, se je prav obrniti k naravi, ne izkoriščati do onemoglosti nekih virov, ampak narediti več za ohranjanje narave in njenih virov. Alternative je dovolj. Kot pravi Zupan, nam narava najbolj nazorno, včasih tudi kruto pokaže, da naš razvoj ne pelje v pravo smer. Navsezadnje tudi klimatologi, pri nas predvsem Lučka Kajfež Bogataj, kažejo na vse več vremenskih in podnebnih sprememb, ki se dogajajo v naši neposredni okolici in pri nas.

Ekovasi nam ponujajo veliko preizkušenih primerov dobre prakse na vseh ključnih področjih:  pri skrbi za ljudi, skrbi za naravo in pravični delitvi dobrin, je zapisano na strani Zavoda ekovas – tam najdete tudi vse druge podatke, kje v Sloveniji že imajo ekohiše in kako se jih zgradi.

In še odgovor na naslovno vprašanje – Kaj če bi Slovenija postala ena velika ekovas? Zaenkrat je to še nemogoče – ker tako vodilni kot drugi premalo vedo o tem (o tem, da marsikdo od vodilnih noče vedeti, je druga stvar), ker ne gredo na taka predavanja, da bi izvedeli več, ker jim je vseeno za Zemljo, naravo in kako bodo ljudje živeli nekoč, ker bi bilo ne nazadnje v takih vaseh več blagovne menjave in manj davkov. To pa bi bolelo marsikoga, kajne? 😉