Category Archives: sonček

Naj ginekološke operacije ne bodo več strah in trepet za ženske!

Danes za enake ginekološke bolezni izvajajo bistveno manjše, manj travmatične posege kot pa deset let nazaj.

Drugi del intervjuja z asist. dr. sci. Leonom Megličem, dr. med., specialistom ginekologom in porodničarjem, vodjo oddelka za operativno ginekologijo v UKC Ljubljana (objavljen tudi na portalu Zlata leta) in na Sončku), v katerem sem se pogovarjala o pripravah na ginekološke operacije, samih operativnih posegih v Sloveniji ter negi za telo in dušo, ki jo po takih operacijah lahko in morajo opraviti ženske same. Zdrav način življenja, optimizem in ljubezen do sebe pospešujejo tudi celjenje ran.

Pogovarjala sva se tudi o tem, da vsaka informacija, ki jo najdemo na internetu na nestrokovnih forumih, ni nujno dobra.

V Sloveniji opravljajo ginekološke operacije tako za rakasta kot nerakasta obolenja, v UKC jih je verjetno še največ?
»V UKC Ljubljana je največ ginekoloških operacij v Sloveniji, sploh, ker pridejo tja bolnice iz vse Slovenije. Naši uspehi v ginekologiji so primerljivi z Evropo. Tako na področju preventive kot operativnih posegov. Najslabše se odrežemo pri raku jajčnika, doma in v tujini.«

Zakaj?
»To je skrit rak, ki se v nekaj tednih razvije od obvladljivega do skoraj neobvladljivega stanja. In zanj ni preventive! Razvije se lahko v treh tednih, sprva ne povzroča bolečin, na ultrazvoku en mesec prej še ni videti nobenih sprememb, te so vidne šele, ko se rak razseje. V trebuhu je ogromno prostora in rak lahko hitro raste. Vse, kar se opazi, je, da se ženska počuti napeto, krilo ji postane ozko.«

Zagotovo je pomemben prav odnos do svojega telesa, pa tudi pozitiven načinu življenja, ki preprečuje nastanek bolezni.
»Da, ženska bi morala živeti s čim manjšim stresom, imeti dovolj počitka(hja, kar še meni ne uspeva vedno), morala bi se dovolj gibati in primerno prehranjevati.«

Kljub vsemu optimizmu in pozitivnemu življenju pa lahko pride do bolezni.
»Da, se zgodi. In v tistih trenutkih optimizem pomaga, da se ženska spopade z vsem, kar prinaša bolezen, z vso odgovornostjo in dobro voljo.«

Ob manjših bolečinah in težavah marsikatera ženska najprej pije zeliščne čaje in vzame kako tableto proti bolečinam, ker pa vzroka za bolečine ne pozna, je zagotovo dobro oditi na pregled.
»Tako je. Dobro je oditi na pregled, da odkrijemo vzrok in da ta vzrok pozdravimo oziroma odpravimo.«

Določene bolezni lahko pozdravimo z zdravili, raka pa verjetno ne?
»Razna vnetja pozdravimo z antibiotiki. Rakasta obolenja pa zaenkrat z operacijami, razen pri zelo redkih primerih. Zavedati se moramo, da lahko sploh začetne spremembe, ki so tudi v manjšem obsegu, uspešno odpravimo z manjšimi posegi. Mogoče bodo v bližnji prihodnosti razvili biološka zdravila, s katerimi bodo ozdravili tudi katerega raka rodil, a zdaj tega še ni. Mogoče bodo name kot na kirurga gledali moji vnuki in pravnuki kot na mesarja, he he, a zdaj je kirurško zdravljenje najbolj učinkovito. Zdaj se seveda pogovarjava o ozkem delu zdravljenja – o kirurgiji. Ponavadi pa gre za kombinacijo zdravljenja z raznimi metodami.«

Torej tudi s kemoterapijo?
»Bolj razširjene oblike zraven zdravimo še s kemoterapijo. Zdravljenje s citostatiki je bolj učinkovito, če je tumor manjši. In seveda, če gre za več manjših zasevkov, ki se jih citostatiki lahko učinkovito lotijo in izničijo. Kirurgija je na nek način redukcija tumorja, da ga zmanjšamo na minimum, citostatiki pa dokončajo zdravljenje.«

Se ženska, ki čaka na operacijo, nanjo kako pripravi?
»Seveda, v fitnes ji ni treba hodit, da bi pridobila kondicijo, pomaga pa, če živi zdrav način življenja – tako da ima neko kondicijo, ni ne predebela ne presuha, zadosti pije (pa ne alkohola!) in opusti kajenje.«

Na internetu najdemo vse več informacij. So relevantne?
»Moram opozoriti – danes da internet mnogo odgovorov, laični in pollaični javnosti pa lahko povzroči ogromno strahov in grozot pri branju raznih blogov in forumov, polmedicinskih in medicinskih internetnih straneh namesto objektivnih razlag in tolažb. Vem, da so ženske po poldrugi uri raziskovanja po internetu, kaj jo čaka na operaciji in kaj potem, večinoma prestrašene. Tako da brskanje po internetu bolj odsvetujem kot priporočam.«

Pri operacijah sva. So drugačne kot pred leti?
»Splošno gledano – danes za enake bolezni izvajamo bistveno manjše, manj travmatične posege kot pa deset let nazaj. Tako da so čim manj stresni za telo. Vsaka operacija je za telo stresna, ob tem je treba vedeti tudi, da starejše telo še slabše prenaša take posege kot mlajše. Zato se trudimo, da bi bile operacije čim manj obsežne, saj bo tako okrevanje po operaciji krajše.«

Faz okrevanja je več in so različno dolge. Prva se začne takoj po operaciji.
»Da. Najprej je ženska na intenzivni negi, nato na oddelku. Čas in oblika prve faze sta odvisna od same bolezni ter vrste in obsežnosti operacije, pa tudi od starosti pacientke. Starejša kot je, več časa potrebuje. Odvisno je tudi od tega, če ima pacientka še kake druge bolezni.«

Druga faza okrevanja po ginekoloških operacijah, ko ženska okreva doma, pa je časovno malo bolj neopredeljena.
»Druga faza okrevanja je doma. Traja od 14 dni do šest tednov, odvisno od operacije, pa tudi od dela, ki ga bolnica potem opravlja.«

Potem začnejo ženske spet delati, čeprav samo okrevanje še ni končano. Delati moramo v skladu z zdravnikovimi navodili.
»To obdobje traja od enega do dva meseca. Če sedimo za računalnikom ali smo doma, ker več ne hodimo v službi, je to obdobje krajše. Paziti moramo, da tudi doma ne opravljamo težjih opravil. Če mora ženska v službi opravljati težja dela, mi napišemo prošnjo in obrazložitev za lažja dela.«

Pri okrevanju so pomembni tudi gibanje, telovadba in fizioterapija?
»Da, mirovanje ni dobro. Če ženska obleži in se ne premika, lahko dobi trombozo ven in smrtno nevarno pljučno embolijo. Že v bolnišnični oskrbi se mora razgibati v postelji, se sprehajati. Potem pa doma postopno vse bolj telovaditi, pri tem pa ne sme pretiravati.«

V toplice se še hodi?
»Včasih so bile toplice bolj dostopne. Zaradi terapij v toplicah se okrevanje pospeši. Res pa je, da so pri tem zavarovalnice zelo poostrile kriterije. Ginekologi jih še vedno priporočamo.«

Keglove vaje, vaje stiskanja medeničnih mišic, pa bi morale ženske delati ves čas, ne samo po operacijah in porodih, kajne?
»Da, ves čas. Te vaje pripomorejo tako pri boljšem zadrževanju urina kot pri boljši spolnosti.«

Kdaj po operaciji lahko ženske spet seksajo?
»Uradno šest do osem tednov, je pa spet odvisno od okrevanja. Sam priporočam prej, po štirih tednih, saj lahko zlagoma začnemo. Ob tem moramo seveda upoštevati, ali ima bolnica še kake težave, npr. če že v redu zadržuje vodo ali ima težave s kilo.«

Naj bo mlada ali stara – ginekologa potrebujeta obe!

Ženske se premalo zavedajo, kako pomembni so redni preventivni ginekološki pregledi

Pa ne samo ženske. Enkrat letni, preprost in nezapleten preventivni ginekološki pregled, v katerem bi bil poleg zunanjega pregleda spolovila, odvzema brisa in notranjega otipanja priporočljiv tudi pregled z ultrazvokom, je preveč tudi za državno zavarovalnico, ki je skrčila preventivne preglede na tri leta in odvzela še marsikaj drugega, kar je dobro za nas.

O pregledih, preventivi, boleznih in seksualnih aktivnostih ženske tudi v starosti sem se pogovarjala z asist. dr. sci. Leonom Megličem, dr. med., specialistom ginekologom in porodničarjem, vodjo oddelka za operativno ginekologijo v UKC Ljubljana.

Kako pomembni so redni preventivni ginekološki pregled?
»Redni ginekološki pregledi v socialni državi, kakršna je tudi Slovenija, so tista socialna prednost, ki bi jo ženske morale znati izkoristiti. Sploh se v Evropi ne zavedamo več, kako pomembni so taki pregledi. Nedavno sem bil v Afriki, kjer sem videl grozljivo sliko. Tam bi se marsikatero bolezen lahko preprečilo z rednimi pregledi.
Moramo vedeti, da je bil npr. rak materničnega vratu kot vzrok smrti številka 1 na lestvici smrtnosti 50–60 let nazaj. Torej ne drugi raki, ne infekcije, ne težki porodi!
Dr. G. Papanicolau, Romun, živeč v New Yorku, je ugotovil, da je treba odkriti že predrakaste spremembe – v tistem času so namreč ugotovili, da rak ne nastane čez noč, ampak potrebuje 3–5 let za svoj razvoj. V tem času lahko najdemo spremenjene celice in ukrepamo z manjšim posegom – s takimi posegi rešimo maternice in tudi življenje ženske. Prav zaradi tega so zaželeni redni ginekološki pregledi.«

Koliko časa naj preteče med enim in drugim preventivnim pregledom?
»Kar se tiče pravil zdravstvenih zavarovalnic – vsaka tri leta. Ginekologi pa svetujemo, da ženska pride na pregled vsako leto! Rak materničnega ustja je namreč najpogostejša oblika raka, ki se ga da prepreči z rednimi pregledi – dejansko v celoti.«

Pred kratkim so sprožili tudi večletno akcijo, v kateri bodo cepili mlada dekleta proti temu raku …
»Da, s cepivom proti virusu, ki povzroča tega raka, bodo cepili mlada dekleta, ki šele vstopajo v spolno življenje, da se ne bodo okužile. Učinke bomo videli verjetno šele proti koncu moje kariere. Sicer pa cepljenje priporočam vsem ženskam, ki nameravajo v življenju imeti še kakega novega spolnega partnerja ali pa dvomijo v zvestobo trenutnega partnerja.«

Ta rak vsekakor ni edini, ki se pojavlja na maternici.
»Pojavlja se še rak maternične sluznice oz. rak materničnega telesa, ki je sicer še vedno na istem organu, a popolnoma drugačen. Ne povzročajo ga virusi, ampak prekomerno izločanje hormona estrogena v jajčnikih, ko mine to obdobje – ko ženska torej nima več menstruacije – pa maščevja.«

Kako pa je s krvavitvami po zadnji menstruaciji, po menopavzi?
»Po menopavzi, to je po zadnji menstruaciji, nastopi pomenopavzalno obdobje. Če se več kot leto dni po tej zadnji menstruaciji pojavi krvavitev, naj gre ženska takoj k zdravniku. To namreč ne pomeni, da je ženska spet dobila menstruacijo, ampak da je nekaj narobe. Pa vendar to ne pomeni, da bi morala biti ženska panična. 90 odstotkov teh krvavitev je nerakastega izvora.«

Kakšen je osip žensk pri pregledih in kdaj se pojavi? Veliko žensk namreč nenadoma kar neha hoditi h ginekologu.
»Opažam, da se velik osip pojavi po zadnjem porodu. Po zadnjem kontrolnem pregledu kar nehajo hodit na preglede, sploh če se odločijo, da bodo brez kontracepcije. Tiste ženske, ki so prav vzgojene in ozaveščene, pa hodijo na preglede še naprej, tudi po 50. letu.«

Dobro vlogo je zagotovo opravil tudi program Zora?
»Da, preko programa Zora so ženske osebno dobile vabilo na pregled z določenim datumom in uro.«

Pa vendar tudi preko teh vabil niso prišle vse. Opazimo lahko, da nekatere ne glede na vse, ne hodijo na preglede in vedno najdejo izgovore.
»Seveda, saj je dostopnost do ginekologov slabša, kot je bila. Ginekologi imajo čedalje več pacientk, čakalne dobe so vse daljše, tudi v samih sprejemnicah ambulant je gneča, tega pa nobena ne mara. In če niti ne želi k zdravniku, so to zanjo odlični izgovori. Povrh vsega pa tudi zavarovalnice ne plačajo več vsega oziroma precej manj kot včasih.«

Zavarovalnice omogočajo zdaj manj pregledov kot prej?
»Ja, ženske so prej imele plačane preventivne ginekološke preglede vsako leto, zdaj vsaka tri leta. Npr. tudi ultrazvočni pregled v 30. tednu nosečnosti ni več plačan. In še in še primerov je! Moram povedat, da so naše ženske izredno potrpežljive. Če bi državna zavarovalnica rekla, tega in tega pa ne bomo več krili, v Italiji, bi se tamkajšnje ženske upirale na cesti.«

Kaj torej zajema osnovni preventivni pregled?
»Jaz bi ločil na to, kaj plača zavarovalnica in kaj priporočam jaz kot ginekolog. Zavarovalnica ne plača nobenega ultrazvoka, razen če bi ginekolog pri tipanju odkril kako nepravilnost. A manjših sprememb ginekolog pri tipanju ne najde. Zavarovalnica odobri pregled z odvzemom brisa. A vsaj pri 35 odstotkih pregledov bi bil zaželen ultrazvok, ker vsega ne moremo zatipati, pa tudi tisto, kar zatipamo, lažje ovrednotimo z ultrazvokom.
Pregledamo torej z odvzemom brisa, zunanjim in notranjim vizualnim pregledom, otipanjem z roko. V višjem starostnem razredu, ko je torej ženska starejša, ni pa več v rodnem obdobju, še posebno natančno pregledujemo tudi zunanje spolovilo, saj se tudi tam lahko pojavljajo bolezni.«

Kako se lahko izognemo težavam, nevarnostim in boleznim rodil?
»Splošna navodila so taka: čim manj stresa, dovolj počitka, fizičnega in psihičnega, uravnotežena prehrana, dovolj gibanja, ob tem pa redni ginekološki pregledi dojk po 50. letu.

Za redne preglede dojk so poskrbeli s programom Dora?
»Hja, ta program so razpisali na dano število aparatur za preglede dojk in dano število strokovnjakov, ki te preglede opravljajo. Pa so že prej bili obremenjeni!«

Če bi povzela na kratko, je dobra preventiva, da je ženska zadovoljna, spolno zadovoljena in ustvarjalna?
»Na nek način bi lahko to potrdil. Profesor Krobach, sodobnik in prijatelj psihoanalitika Freuda, je po anekdoti razlagal Freudu o neki ženski, ki jo je vse bolelo, ves čas se je pritoževala, vzroka za bolečine in tegobe pa niso odkrili. Pa ji je Krobach predpisal recept: falus durum dozum repetitur – trd penis v ponavljajočih dozah. In je pomagalo!«

Do kdaj naj bi bile ženske spolno aktivne?
»Omejitev navzgor ni, dokler si le želijo. Težave s suho nožnico in pomanjkanjem spolne sle zdravimo s hormoni in na druge načine, če je le interes! V moji ambulanti me taki pogovori včasih razžalostijo. Po začetnih zadregah se starejše ženske razgovorijo in povedo, da imajo probleme v spolnosti. Ne tako poredko ugotovim, da ni vzrok pri njej (kot se pogosto misli), ampak pri partnerju. Marsikdaj ima partner motnje erekcije pa pustiva zdaj na miru razna bolezenska stanja. Včasih bi pomagalo že navadno sredstvo tipa viagra, ki bi pomagal paru spet pri vzpostavljanju in ohranjanju spolnosti. Govorimo o zdravih moških po 60. letu, ki ne prakticirajo spolnosti, njihove partnerke pa bi še, pa tega ne upajo naglas povedati.«

S starostjo torej ni treba nehati seksati?!
»Ne, seveda ne! Res je, da seks ne bo enak kot pri dvajsetih, ne bo pa nujno slabši, le drugačen. Le pravo željo je treba imeti. Zdravniki jim lahko pomagamo. Ženskam lahko predpišemo sredstva za vlaženje sluznice, pa tudi sredstva za njihove moške, ki ne marajo takih težav razlagati svojim osebnim zdravnikom.«

Objavljeno tudi na portalu Zlata leta in na Sončku.

Dr. Megliču se iskreno zahvaljujem za odgovore.

Če sprejmemo drugačnost, se boljše razumemo

Najvišja vrednota medosebnih odnosov je spoštovanje. Brez tega je težko vzpostaviti in ohranjati odnose, ne glede na to, kaj ljudi povezuje in kaj ločuje.

Odnos med starostniki in mladimi se lahko hitro skrha, saj gledajo tako eni kot drugi z različnih perspektiv, mogoče imajo tudi različne vrednote, vsekakor pa drugačne prioritete. Če bi znali drug drugemu prisluhniti in poiskati stične točke, bi bili odnosi med njimi nedvomno boljši. Če stičnih točk ni, vseeno ni treba obupati. Najpomembnejša vrednota medosebnih odnosov je namreč spoštovanje. S tem v glavi in srcu, pravijo, ni nič nemogoče. Sprejeti človeka takega kot je, z napakami in vrlinami, je marsikomu težko.


»Mladost je norost, čez potok skače, kjer je most«

»Mladost je družben problem, ker je skonstruiran z zornega kota medijev in odraslih, ki razmišljajo o mladih, tako da v polje projicirajo svoje izkušnje. Torej v sedanjost projicirajo preteklost,« pravi sociolog Andrej Fištravec. Iz tega velikokrat izhajajo težave pri odnosih med mlajšimi in starejšimi.
Mladi so nosilci novosti, drznosti, neučakanosti in morebiti tudi zaletavosti. Starejši so izkušeni, bolj premišljeni, preudarni in potrpežljivi. Izjeme pri enih in drugih seveda potrjujejo pravilo. Pa ne z enimi ne z drugimi ni nič narobe. Velikokrat se morajo tako eni kot drugi le naučiti gledati skozi pravo prizmo. Starejši vse prevečkrat gledajo skozi oči preteklosti, namreč kako je bilo v ‘njihovih časih’, ko so bili oni mladi, pa vendar to gledajo skozi očala sedanjosti, ko so starejši. Pozabijo, da so tudi oni bili nosilci novosti, drznosti, neučakanosti in morebiti zaletavosti. Ko so gradili svoj značaj, so imeli drugačne frizure in drugačna oblačila kot njihovi starši, poslušali so drugačno glasbo kot njihovi dedki in babice, pa še bi lahko naštevali. Danes ni nič drugače. Družba in razvoj ponujata novosti, ki jih mladi prej sprejmejo kot starejši.


Mladi in stari pod isto streho – misija (ne)mogoče

Marsikateri odnos, pa ne samo med mladimi, bi lahko izboljšali, če bi se držali osnovnih načel sporazumevanja. Prvo načelo pravi, da naj v ljudeh in v nas samih iščemo pozitivne lastnosti. Saj veste, tudi če gre babici navijanje glasne glasbe njenega vnuka na živce, še ne pomeni, da vnuk nima pozitivnih lastnosti. In če se vnuku dedkovo obujanje spominov na predvojna leta zdi dolgočasno, še ne pomeni, da ne bi skupaj z dedkom reševal križanke, ker to oba veseli. Lahko pa se dogovorijo, kdaj in kje bo kdo počel stvari, ki drugemu niso všeč.

Z včasih kar veliko mero potrpežljivosti in spoštljivosti lahko tudi stari in mladi živijo pod isto streho, dobro pa je, da si že na začetku postavijo pravila igre. Ta so sicer lahko ohlapna ali pa precej stroga, dopuščati pa morajo tudi izjeme. Tašče in snahe bi se prav gotovo boljše razumele, če druga v drugi ne bi videle tekmice. Sploh snaho marsikatera mama ne more sprejeti, saj jo prvič obravnava kot tujko v svojem plemenu, hkrati pa kot tekmico za sinovo ljubezen in položaj v družini. Trikotnik tašča-snaha-mož ima lahko zelo ostre konice.

Vse prehitro užaljeni

Drugo načelo umika naš ego na stran. Vse prevečkrat smo užaljeni, tako mladi kot stari. Če se naučimo, da niso vsi dogodki vezani na nas in naše samoljubje, ugotovimo, da je življenje brez užaljenosti, ker nam je nekdo rekel nekaj, kar nam ni všeč, veliko lepše. Na nek način so starostniki tu v prednosti, saj so se naučili, da se svet ni ustavil, kadar je kdo z njim govoril v neprimernem tonu ali izrekel neprimerne besede. Zemlja bi se pravzaprav morala od časa do časa zavrteti v drugo smer, ne samo ustaviti, toliko grdih besed so ljudje že izrekli drug drugemu. ‘Kar se Janezek nauči, to Janez zna’ velja tudi za to področje. Če bodo starejši zgled mlajšim, če bodo pokazali mero potrpežljivosti in včasih zamahnili z roko, se bodo mlajši naučili, da ni treba vzkipeti za vsako besedo.

Kaj nam piše na čelu?

Tretje načelo za boljše sporazumevanje je, da ničesar ne domnevamo. Že vnaprej predvidevati in domnevati, da nekomu nekaj ni všeč ali da mu celo mi nismo všeč, je vnaprej obsojeno na propad komunikacije. Nič ni narobe, da sprašujemo, ko nam kaj ni jasno. Nikomur ne piše na čelu, o čem razmišlja. Le z odkritim pogovorom bomo razreševali težave in izboljševali odnose. Predvsem mladi so tisti, ki se zaradi natrpanega urnika obveznosti in dejavnosti ne vzamejo časa za kakovosten odnos s svojimi starši, celo s svojimi otroki. Res je, da nas obveznosti okupirajo do te mere, da delamo od jutra do večera, a znati moramo ceniti trenutke, ki jih preživimo z družino. Starostniki se velikokrat počutijo odrinjene, saj njihovi otroci in vnuki ne najdejo časa za pogovor in druženje.

Domneve, predvidevanja in ugibanja, zakaj je tako, pustimo naslednjič, ko smo skupaj – mladi in stari –, pospravljene v predalu, rajši se pogovorimo in na vsaki strani malo popustimo, pa bomo našli skupen jezik.

Objavljeno tudi na portalu Zlata leta in na sončku .

So bili včasih res zlati časi?

Smo včasih res imeli vsega več ali danes samo več zapravljamo za nepotrebne stvari?
Saj vem, da je težko ob vse nižjih pokojninah, pa tudi plačah, ki so komaj kaj vredne, govoriti o zapravljanju. Pa vendar vse bolj ugotavljamo, da smo se nalezli iste bolezni. Zasvojila nas je potrošniška mrzlica – imeti več, imeti boljše, imeti najnovejše.

Res je, da sta nam tehnološki razvoj in napredek na vseh področjih življenja omogočila uporabo stvari, ki jih v starih časih ni bilo ali pa smo le sanjali pri predhodnikih sodobnih naprav, kako bi bilo, če bi bile stvari izboljšane. Pa vendar se mi zdi, da je bilo v času mojega otroštva marsikaj bolj enostavno. V času otroštva mojih staršev, sploh pa starih staršev, pa je bilo še lepše. So bili tisti časi zlati časi? So imeli ljudje takrat vsega več ali so samo drugače razporejali denar in ne nazadnje tudi čas?

Zlati časi s televizorjem ali brez njega
Pred časom sem zasledila podatek, da se plazemski televizorji prodajajo kot sveže vroče žemljice. No, saj ne samo plazemske. Sodoben barvni televizor, čim večji, da se čim več vidi in čim tanjši, da ne zasede veliko prostora, so sanje vsake družine. Pa ne samo en televizor. V družinah z malo večjimi otroki morata biti dva. Ker se zgodi, da bi oče rad gledal nogomet, otroci in mama pa kako nadaljevanko. Če govorimo o večji družinski skupnosti, v kateri živijo še starostniki, imajo skoraj zagotovo v svoji sobi tudi oni televizor. Razkošje ali nuja sodobnosti?

So bili včasih, ko je bil v hiši en sam televizor, pa še ta črno-bel, zlati časi ali so zlati časi sedaj? Razmišljanje o enem samem televizorju in kakovostno preživetem skupnem prostem času, ko je televizor izklopljen, se ponuja kar samo po sebi.

S telefonom še v kopalnico
Mnogo ljudi je izklopilo stacionarne telefone, ker so postali nepotrebni. Saj jih vendar ne moremo odnesti s sabo, kamor koli pač gremo. Gremo na izlet – telefon gre z nami. Gremo na dopust – telefon imamo pri sebi. Gremo v kopalnico ali v sanitarije – telefon je v istem prostoru. Imamo ga pri sebi, ker nikoli ne vemo, kdaj nas bo kdo poklical. In seveda, nimamo ga samo za klicanje. Razvoj je omogočil pošiljanje in sprejemanje besedilnih sporočil, pa zvočnih in slikovnih. Vse lepo in prav, če so to zlati časi telefoniranja. A včasih smo se znali dogovoriti, da se dobimo čez tri dni točno na določenem kraju in ob točno določenem času.

Nihče ni zamujal ali se zadnji hip opravičeval po telefonu in pojasnjeval, da pravzaprav pride naslednji hip. Ljudje s(m)o bili bolj točni in zanesljivi. Za edini telefon, ki smo ga imeli doma na polici v predsobi, smo dali manj denarja, pa tudi manj denarja smo porabili za impulze. Tudi zaradi tega so ga modri ljudje dali v predsobe – tako smo se na hitro zmenili, kar smo se morali, ne pa zleknjeni na kavču govorili in govorili. Sama imam kar nekaj sodelavcev, ki si krajšajo čas med nekajurno vožnjo s telefonirajmo. Še dobro, da se zavedajo nevarnega enoročnega šofiranja in so si nabavili slušalke. Besede in impulzi tečejo, povedanega pa ni nič bistvenega. Ob plačevanju položnic pa razmišljajo, kako drag je telefon. Je pa nujno potreben, kajne?

Vas je recesija že udarila po žepu?
Veliko ljudi je udarila. A trgovski centri so še vedno polni. In ljudje kupujejo raznorazne stvari, brez katerih ne morejo živeti. Imeti morajo boljše in večje, kot imajo njihovi sosedje. Pa naj bo kar koli že. Nakupovalna mrzlica se še najbolje vidi pred večjimi prazniki, sploh decembra. Ljudje se kot zveri vržemo v boj za velika in draga darila, s katerimi bomo pokazali našim najbližjim, da jih imamo radi. Otrokom kupujemo igrače, s katerimi se bodo igrali le nekajkrat, ker že imajo polno omaro igrač. Partnerjem kupujemo ob valentinovem roza srčke in goro kiča, s katerimi povemo spet, da jih imamo radi? Ali pa pravzaprav povemo, da je tudi nas zasvojila potrošniška mrzlica? Padli smo v brezno nakupovanja. Kriza je vse večja, ljudje pa vse bolj nakupujejo. Nekdo je pred časom primerjal taka nakupovanja z rajanjem potnikov na krovu Titanica med njegovim potopom.

Družinska bilanca stanja
Ste si že kdaj naredili družinsko bilanco stanja: torej koliko prihodkov na mesec dobite in koliko odhodkov si naredite? Zberite prav vsak račun, ne glede na to, ali ste kupili nujno potreben varčni pralni stroj ali plačali kavico v priljubljenem lokalu. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je temeljni vzrok za finančno krizo to, da smo – v Evropi, v Ameriki ali drugod po svetu – potrošili več, kot smo ustvarili z delom.  Živeli smo zadolženi, s krediti, v velikimi limiti – ‘na puf’.

Star rek pravi, da morajo biti prihodki družine vsaj nekaj večji od izdatkov, sicer je družina v težavah. In če je nekoč zmogla živeti ‘na puf’ in so bili to zanjo zlati časi, mora zdaj na silo predrugačiti filozofijo obstoja. Da bo spet imela nekaj več prihodkov od odhodkov in da bo znala varčevati. To pa je že druga tema, potrebna širše obravnave.

Objavljeno tudi na portalu Zlata leta in na sončku .