Pokopališče na Dolu pri Hrastniku

Drugega maja sem bila na Dolu pri Hrastniku. Večinoma dneva na blagoslovu motorjev in motoristov, na katerem je domači MK Schlossberg odlično pripravil prireditev in pogostil prijatelje, lokalni duhovnik pa vse blagoslovil. Uspela sem videt nekaj znancev in znank, s katerimi se le redko vidim, in poklepetat. Pa še kaj se je zgodilo in minilo, tako da se tule posvečam tule kar dolskemu pokopališču …

Sem si namreč vzela urco časa in si ga ogledala. No, manj, ker sem ob pošti morala še klepetat z neznanci. Na pokopališču pa me je presenetilo ogromno število raznih figuric, ki so jih živeči postavili na grobove svojih umrlih sorodnikov. Ker sem zadnja dva meseca redno na litijskem pokopališču, kjer nisem opazila tega, na mariborskem pa tudi ne (no, tam nisem bila že lep čas), sem najprej kar debelo pogledala. Potem pa bila res pozorna na to, kaj vse so dali na grobove.

PENTACON DIGITAL CAMERA

S ceste se sploh ne vidi, kako veliko je pokopališče.

PENTACON DIGITAL CAMERA

Velikonočno okrasje je na marsikateremu grobu.

 

Meni se zdi, da je to ježek ...

Meni se zdi, da je to ježek …

Ptički in ljubezen ...

Ptički in ljubezen …

Cela zbirka različnih figuric in motivov ....

Cela zbirka različnih figuric in motivov ….

PENTACON DIGITAL CAMERA

ja, cela zbirka …

Simpatično ....

Simpatično ….

Spomladansko ...

Spomladansko …

Ta je pa čisto ljubek ...

Ta je pa čisto ljubek …

Na svojih krilih speči angel ...

Na svojih krilih speči angel …

Še nekaj novoletnih, božičnih figuric je na grobovih ...

Še nekaj novoletnih, božičnih figuric je na grobovih …

Kaj imate rajši? Domačo ali tujo kuhinjo?

Zadnje leto že rahlo gnezdim in sem spet vse večkrat v kuhinji, kjer rada eksperimentiram, obenem pa sem pridna in si namesto kosila med delovnim tednom, ko je domača kuhinja predaleč, že štiri mesece nisem privoščila sendviča – in telo mi je res hvaležno 🙂

Rajši zavijem v eno od manjših gostilnic, kjer ponujajo juhe in druge tople jedi, z manj mesa ali nič mesa na jedilniku. No, ko telo reče, da je čas za meso, pa grem na porcijo k Džabiriju.  In tako sploh ni čudno, da sem Jacksu predlagala, da se “žrtvujem” in raziščem, kaj in kako kuhajo in pečejo v petih manjših gostilnicah v Mariboru. Za jest mi nič niso dali zastonj (da ne bi kdo planil pokonci, češ da zdaj zastonj jem po gostilnah), sem pa izvedela, kaj vse je na krožniku in kako hitro se lahko pripravi dobro kosilo.

Pa še čas sem si vzela, da sem malo razmislila o naših okusih, saj zagotovo ne bi vsak zavil v vseh pet omenjenih gostilnic, kjer pripravljajo različno hrano, ampak bi nekdo zagovarjal zgolj vegetarijansko, drugi mesno, tretji bi hotel manjše porcije, četrti večje, eden več korenja, drugi več testenin,  … Sama sem rajši kot da bi se zmrdovala, ugotavljala, kaj vse dajo zraven pri pripravi jedi in če se res izognejo dodatkom, konservansom ipd. rečem, ki jih pa res ne maram.

In potem je za Večer nastalo tole:

Domača tradicija ali eksotika – drugačnost v prehrani rojeva vse več uličnih gostilnic, a tudi recepte za kakovostno hrano

Brez receptov seveda ne gre.

Regratova pita s čemažem, ki ga odlično pripravi Branko Fras v gostilnici Bistro Arty.

Regratova pita

Regratova pita s čemažem (foto: Branko Fras)

Za puranji zrezek, pečen na žaru, v lepinji, je tole osnovni recept. Pri Džabiriju zraven Dvorane Tabor sicer naredijo po boljšem receptu, a kaj ko mi niso izdali, katere začimbe in dišavnice dajo v marinado za meso, tam tudi sami spečejo lepinjo in njihova francoska omaka je tudi drugačna od osnovnega recepta. Skratka oni imajo izboljšano in skrivnostno verzijo recepta.

pecen puran na zaru

Pečen puranji zrezek v lepinji

Saša Popelar iz gostilnice Na vogalu pa je prispevala recept za ajdovo kašo z gobami.

Ajdova kasa

Ajdova kaša z gobami (foto: Saša Popelar)

Kdor pa rad pripravi kaj takega, da zadiši po Kitajski, pa lahko speče riževe rezance s piščančjim mesom, kot to sicer naredi Marko Zafoštnik iz gostilnice Wok Mix.

Rizevi rezanci po kitajsko

Riževi rezanci s piščančjim mesom (foto: Marko Zafoštnik)

 

 

 

 

Mamuti so okej, tudi tisti z motorji …

Kaj je –  hec, lenoba, preveč drugega dela ali pa zgolj objava nekega tviteraša o motorističnih rokavicah – krivo, da bom, čeprav sem bila 15. februarja na mamutovanju, šele zdaj nekaj o tem zapisala na blogu? Verjetno kombinacija vsega, razen lenobe.

No, saj sem že za Večer napisala reportažo, v kateri sem pohvalila fante, ki so mamutovanje 2014 organizirali. Pa seveda, lahko bi pohvalila še vsakega motorista posebej, ker se je potrudil in od doma pripeljal v mrzlem vremenu, sicer na ravno mrazu in ledu in nekajmetrskem snegu, a vseeno velja, da so bile zimske razmere na cesti, sploh pa po poti do vrha, da je bilo težko prit celo z avtom – a eni so bili pravi heroji, saj so se pripeljali zelo od daleč. No, baje so se eni malo “prešvinglali” in se niso ravno samostojno pripeljali gor. Jaka to bolj ve kot jaz – kdo so tisti, ki so se “pofočkali”, da so se z motorji pripeljali gor in dol, pa ni bilo ravno tako. Hvalil se mi je, da je precej strog in da spominske značke taki ne dobijo. Sicer pa, saj ima prav, en red mora bit, pa čeprav iz trte zvit. No, na Facebooku sem zasledila še en komentar, da sem premalo pohvalila kuharja in jedi. Ja, ja, ja, jebela cesta, ko bom pisala o kuhariji, se bom pač bolj posvetila kuharjem in tudi golažu – priznam pa, da je bil ta božanski in da sem si potem oblizovala še prste, ker so dišali po slastnem. In da je bila hrana zelo všeč tudi psu moje spremljevalke, ker ne samo, da je polizal nekaj krožnikov z ostanki, ampak si je še postregel s štručko, kruhom, … ker so pač bajkerji pustili to njemu “na dohvat” gobca. Od navdušenja je potem še lep čas skakal po snegu. Po katerem s(m)o hodili tudi tisti obiskovalci mamutovanja, ki smo se gor pripeljali z avtom. (Priznam in se kesam ter prosim, da mi nekdo naslednje leto posodi mali moped, da se pripeljem tja gor, sicer sem dovolj trmasta, da bi šla  tudi z biciklom, a ta bi pa le bila malo prehuda za “staro žensko”). In če se vrnem h kuhariji, kuhar Andrej je dobil kasneje recept za pohorski pisker, mogoče ga bo pa kdaj upal pripravit.

No, me pa tokrat, ko sem prišla nazaj, ni več presenetilo, kako nekateri ljudje vztrajajo pri stereotipih, da so bajkerji grdi, umazani, zli, razvratni, kriminalci, brezdelneži ipd. Kar opažam že nekaj let in sem se morala tega dotaknit tudi v lanski reportaži sanjskega dopusta z motorji po Bosni in delu Hrvaške v Bonbonu, na strani 18. in 19, ki sem ji dodala niz zapisov na tem blogu “Na zadnjem sedežu”. Zdaj pa res ne vem, v katerem vzporednem svetu živim jaz in v katerem vzporednem svetu živijo ti, ki gojijo take stereotipe kot gobe v kleti. Ja, zagotovo so tudi taki bajkerji – grdi (To je precej stvar okusa, vsake oči imajo svojega malarja, jaz bi kakega meni lepega z veseljem postavila na polico in ga od časa do časa dala na ogled.), umazani (Ja, o tem bi se pa res dalo razpravljat, ker npr. na mamutovanju nimajo kopalnice in so po treh dneh mamuti zagotovo smrdeli, a baje so se vsi, potem ko so prišli v “civilizacijo”, umili. Ne vem, zakaj si še niso naredili improvizirane kopalnice, če so si že znali postavit poljsko stranišče.), zli (Čisto vsi bajkerji, ki sem jih do sedaj spoznala in se toliko zbližala, da se vsaj občasno srečamo in poklepetamo, so dobre duše, pripravljene pomagat. Sploh pa večina poudarja, da so tako povezani v mrežo, da če bi se komu daleč od doma na cesti kaj zgodilo, bi kmalu dobil pomoč od drugega bajkerja, četudi se osebno do takrat ne bi poznala.), razvratni (Hm, take se najde povsod, pa tudi take, ki jim je razvrat španska vas, takih poznam več in so mi ljubši, pridni možje in žene, zreli partnerji in partnerke, brez želja po razvratu. Je pa res, da smo lani, na morju, ne na mamutovanju, se nekateri odločili, da se rajši kopamo na otoku kot pa na plaži v mestu – ta je bila namreč po celonočnih aktivnostih polna urina, fekalij in uporabljenih kondomov, za kar pa niso skrbeli samo bajkerji, ampak tudi turisti, ki so prišli z avtom na dopust. In bilo je jaaaaak.), kriminalci (mogoče res kdo med njimi, a ne tisti, s katerimi se družim, pojma nimam, da bi kdo imel kako kartoteko (razen (zobo)zdravstvene)), brezdelneži (hm, ne me basat, vsi nekaj delajo) ….

Znajo pa se sprostit in uživat v družbi. 🙂  Gliha skup štriha …..

Mogoče pa to koga moti 😉 Mene ne.

Valentinovo – kakor so ga praznovali nekoč

Valentinovo je praznik, ki smo ga Slovenci in Slovenke praznovali veliko prej, kot pa so zaradi marketinških potez in čim boljše prodaje raznovrstnih izdelkov v naših krajih uvedli običaje anglosaksonskega območja. Srčki, rože, plišasti medvedki in vse ostalo je najprej okupiralo Združene države Amerike, ko so marketingarji tam osvojili tržišče, pa so sodobni običaji v smislu “kupim rože, da ti jih podarim in s tem pokažem, kako te imam rad/-a” prišli nazaj v Evropo.

Pred tem pa so valentinovo na Slovenskem praznovali drugače. Staro tradicijo sicer ponekod skušajo oživeti.  Podobno kot gregorjevo je to praznik, s katerim se praznuje ljubezen med spoloma – to je dan, ko se ptički ženijo.

Na Slovenskem imamo sicer več, predvsem spomladanskih praznikov, ko se izkazuje ljubezen, a ni nobene potrebe, da bi zaradi tega nastala zmeda in bi se ljudje spraševali, kateri dan je pravi, da se pokaže, da imaš nekoga rad. Vsak dan je pravi za ljubezen, tudi če na koledarju ni označen kot praznik.

Pozna zima in spomlad sta pač takšni, da se v tem času prebuja narava, rožice zacvetijo, drevesa in grmovja vzbrstijo, ptički se prebudijo in veselo žvrgolijo že od zgodnjega jutra naprej. Včasih se zdi, da imajo v grmovjih in na drevesih prave svatbe, toliko jih namreč je tam in tako glasno je.

In zato ni čudno, da so še ljudje povzeli tovrstne navade in se ob prebujanju narave (in hormonov) spomnili na zaljubljenost, ljubezen in prijateljstvo. In na to, da se na ta dan lahko izkažejo, ne da bi se bali zavrnitve. Ponekod so to naredili z ladjicami, ki so jih naredili, nanje napisali ime svoje ljubljene osebe in jih potem spustili po potoku, ponekod s pečenimi ptički iz testa, ki so jih podarili ljubljeni osebi, velikokrat kar vsej družini, ne samo izvoljenki ali izvoljencu svojega srca. Kasneje so naredili še kako voščilnico, ki so jo javno ali na skrivaj dali svoji simpatiji ali ljubezni. In jim na tak ali drugačen način tudi z dejanji pokazali, da je ljubezen lepa in da je srcu dobro slediti.

Ob tem pa je imelo valentinovo še širše razsežnosti – po dolgi zimi, ko nekateri ljudje niso imeli več žita in moke, so dobrodušne gospodinje spekle ptičke iz testa in jih nastavile po vejah dreves in grmovja. Potem pa so otroci iskali te ptičke in jih odnesli domov. Tako so se tistega dne najedli, če pa so imeli srečo, so ptičkov našli še več in so jih lahko jedli za zajtrk še naslednje dni, namočene v vroč čaj ali vroče mleko. Tudi tako je skupnost ljubeče poskrbela za svoje člane. Z ljubeznijo 🙂

UTD – Univerzalni temeljni dohodek ne podpira lenobe, ampak spodbuja delavne

Ugotavljam, da veliko ljudi ne ve, kaj je Univerzalni temeljni dohodek (UTD), kaj je sploh njegova ideja, kaj naj bi to sploh pomenilo za državljane in državljanke,. Čeprav se zadnje čase spet veliko govori o UTD.

.. Res da nekateri že več let govorijo o UTD, a mogoče ne na tak način, da bi dosegel večino ljudi in bil hkrati tudi razumljiv. Sama sem verjetno prvič slišala za UTD okoli leta 2008, po enem od srečanj kandidatov za župana Maribora leta 2010 sem pa še napisala članek o srečanju in UTD. Zofijini ljubimci so me potem še zaprosili za tekst, ki so ga v celoti objavili tukaj.

Cel tekst:

UTD – univerzalni temeljni dohodek: rešitev ali utopija ali kaj tretjega?

V ponedeljek, 4. 10. 2010, je bilo v prireditvenem centru mariborskega gibanja za pravičnost in razvoj predavanje Uvedba sistema UTD v Sloveniji, po katerem se je razvila tudi zanimiva razprava udeležencev in poslušalcev o predstavitvi univerzalnega temeljnega dohodka in morebitni uvedbi tega v naši državi, in sicer iz različnih vidikov – od sociološkega preko psihološkega do ekonomskega.

Povabilo na predavanje in razpravo so dobili tudi aktualni kandidati za mariborskega župana, kandidati za mestni svet MOM in stranke, saj se je v predvolilnem golažu kuhalo tudi vprašanje o uvedbi UTD v Sloveniji, pa se je izkazalo, da je veliko kandidatov o UTD nepoučenih oziroma vedo o tem zelo malo. Priložnosti, da bi izvedeli več ali pa predstavili svoj pogled na UTD, skorajda nihče ni izkoristil, saj je bila njihova udeležba na predavanju res minimalna. Od kandidatov za župana je bil prisoten le Teodor Lorenčič, nekateri drugi kandidati so se zaradi drugih obveznosti vnaprej opravičili, ker ne morejo priti, nekaterih pa enostavno ni bilo. Namestnikov ali drugih predstavnikov niso poslali. Na predavanju so bili predstavniki Stranke enakih možnosti, Slovenske unije, Stranke humane Slovenije in ne nazadnje kandidat za župana Lorenčič kot predstavnik Liste za Maribor.

Kaj je UTD?

Predlog o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka je predlog o tem, da bi država vsem državljanom (ali prebivalcem) od določenega leta starosti dalje redno izplačevala fiksno, za vse enako, neodtujljivo in z ničemer pogojevano minimalno vsoto denarja, definirano na način nediskriminatorne pravice (in ne pomoči). Torej ne glede na narodnost, minulo delo, spol, starost ali kateri koli drug pogoj.

Zasnova predavanja in razprave

Predavanje je bilo dobro zasnovano – uvod v to, kaj sploh je UTD in kakšni so njegovi pomen, vloga in namen, prednosti in slabosti takšnega načina pravičnejše razdelitve družbenega bogastva ter možnosti uresničitve tega načrta, je povedal Branko Gerlič. Ing. Uroš Boltin pa je na vzorcu predstavil, kako bi bila uvedba UTD videti v praksi in to ponazoril z grafi in razpredelnicami. Na koncu pa je, kot rečeno, sledila tvorna razprava, v kateri so sodelovali skorajda vsi poslušalci in dodali predstavitvi še piko na i. Dr. Andrej Fištravec je zaključil razpravo s celovitim pogledom na UTD.

Kaj je revščina?

Glede na to, da sta eden od namenov uvedbe UTD zagotovo odpravljanje revščine in spodbujanje socialno ogroženih, da z nekaj pomoči ‘popravijo’ svoje socialno stanje ter se lahko aktivno in dostojno vključijo v življenje, je Gerlič v uvodnih besedah poudaril, kaj je revščina. »Revščina je relativna stvar. Reven je tisti, ki ima manj nečesa – to pa je lahko denar, ljubezen, sreča ali kaj drugega – v primerjavi z nekom drugim.« Torej je lahko vsak od nas v primerjavi s kom drugim na nekem področju reven. UTD se s tem ne ukvarja, reši pa lahko absolutno revščino. Po Gerličevih besedah govorimo o absolutni revščini takrat, »… ko nekdo nima dovolj sredstev za (golo) preživetje.« Socialna država ni zmožna rešiti problema revščine, niti absolutne niti relativne. Isto velja za državo blaginje.

Pričakovani učinki uvedbe UTD

Uvedba UTD bi zmanjšala ali celo ukinila vrsto prispevkov za nekatere skupine socialnih zavarovancev, odpravila bi marsikateri dodatek, nadomestilo za brezposelnost, socialno pomoč in še kaj, saj bi vsak državljan dobival univerzalen temeljni dohodek. Zaradi tega bi se zmanjšala tudi stopnja birokracije in administracije ob delu z obravnavanjem in dodeljevanjem raznih nadomestil in dodatkov. Ne nazadnje bi tudi socialne delavke na centrih za socialno delo lahko opravljale delo, za katerega so dejansko socialne delavke, ne pa se ukvarjale toliko z administracijo in birokracijo kot sedaj, je povedal Gerlič.

Na področju zaposlovanja in stroškov delovne sile bi bil UTD dobrodošel, saj bi se sedanje plače za redno zaposlitev lahko zmanjšale za vsoto UTD, pospeševale pa bi se delne zaposlitve in druge fleksibilne oblike zaposlovanja, ki so sedaj – brez UTD – neaktualne zaradi prenizkega dohodka. Kot pravi Gerlič, bi se z UTD lahko rešili tudi vsiljenih statusov samostojnih podjetnikov, ne nazadnje pa tudi poenostavili zakon o malem delu.

Ko pridobijo vsi …

Boltin je v svojem delu predavanja opozoril na to, da bi bili na boljšem vsi, tako državljani kot država, saj bi ob primerno izbranem UTD lahko prihranila sredstva v primerjavi s sedanjim načinom izplačevanja različnih dohodkov. Poudaril pa je, s čimer so se strinjali tudi razpravljavci, da pri UTD ne gre za podpiranje lenuhov, saj bi bil UTD tako visok ali nizek, da bi spodbujal ljudi, da bi kljub prejemanju UTD delali in služili denar.

Vodena razprava o UTD iz različnih vidikov

Če izvzamemo del, ki je bil skorajda pričakovan in predvidljiv, namreč nekaj političnega predstavljanja kandidatov in strank, so se razpravljavci lotili UTD iz različnih vidikov.

Med drugim smo izvedeli, da je UTD v nekaterih državah že sprejet in da ima tam zelo pozitivne učinke – tako je na državnem nivoju uresničen na Aljaski, na lokalnem nivoju pa v nekaterih predelih Namibije, Brazilije in Argentine.

Pa tudi nasvet za poenotena in strokovna poimenovanja raznih obravnavanih pojmov, saj se UTD lotevajo strokovnjaki iz različnih strok, čim bolj jasno pa ga morajo predstaviti javnosti.

Študenti in delavci z nizkimi dohodki

UTD bi bil lahko rešitev za tiste študente, ki so zdaj primorani čez dan delati (ker nimajo dovolj sredstev za preživetje), ponoči pa študirati.

Delavci z nizkimi dohodki bi lahko v slabem delovnem okolju ohranili dostojanstvo in si iskali boljšo zaposlitev – tako glede plačila kot delovnega okolja –, saj ne bi bili popolnoma odvisni od nizke plače in s strahom zaradi tega, ker so na robu preživetja.

Nekatere, sicer redke stranke imajo podobno obliko UTD tudi v svojem programu in kot je bilo povedano v razpravi, ne gre za to, da bi UTD bilo od države pogojevano darilo. Glavni poudarek pa vsekakor je, da gre pri UTD za dolgoročno investicijo v človeški potencial, kar se pri marsikateremu podjetju izmuzne iz programa.

Predstavitev tako na državnem kot lokalnem nivoju

Razpravljavci so opozorili tudi na ekonomske in politične probleme ter izpostavili, da je dobro, da gre pri predstavljanju UTD in njegove uvedbe za politiko malih korakov oziroma postopnih korakov, hkrati pa tudi to, da je predstavitev UTD zadeva, ki se mora obravnavati na državni ravni, ne zgolj na lokalni. Res pa je, da brez lokalnega predstavljanja, na katerem se prebivalce seznani s samim UTD in njegovimi učinki, ne moremo govoriti zgolj o državnem nivoju.

Med drugim je eden od razpravljavcev omenil univerzalni otroški dodatek, ki bi ob fiskalni prenovi bil prav tako prenovljen ter da naj » … država postane poštena in pravična do tistih, ki so pomoči potrebni.«

Psihološki učinki UTD

Psihološki učinki samega UTD bi morali biti upoštevani in čim bolj predstavljeni že ob samih predstavitvah tega sistema. Tako je bilo v razpravi poudarjeno, da gre za solidarnost, ki je v času krize še kako potrebna, ne nazadnje tudi učinek Robina Hooda – jemal je tam, kjer je bilo, in dajal tam, kjer je manjkalo –, kar se je dalo razbrati tudi iz krivulj in razpredelnic pri Boltinovi predstavitvi.

Solidarnost na državnem in tudi lokalnem nivoju, ki delno že izginja iz zavesti mlajših prebivalcev, starejši – ki so odraščali in dolgo živeli v prejšnjem sistemu – pa jo še imajo v zavesti, bi moral biti eden izmed ključev pri predstavitvah UTD, saj bi šlo za uzakonjeno pomoč tistim, ki so na pragu ali pod pragom revščine, hkrati pa spodbuda iskalcem zaposlitve, brezposelnim in tistim z nizkimi dohodki, da naredijo nekaj zase, ne da bi bili ob tem ob vse dohodke in da bi bili ob tem ‘oškodovani’ tisti, ki so po spletu raznih okoliščin ‘bogatejši’ od njih.

Ne podpiranje lenuhov, ampak spodbuda delovnim

Fištravec je zaključil razpravo s celovitim pregledom raznih vidikov gledanja na UTD in poudaril, da pri uvedbi tega sistema resnično ne moremo govoriti o spodbujanju lenobe oziroma podpiranju lenuhov, kar so pritrdili tudi drugi razpravljavci. Ob tem je Fištravec omenil tudi izsledke raziskave, ki Slovence uvršča med najbolj delavne narode v Evropi – torej na splošno nismo lenuhi.

Glavni poudarki UTD

Ne nazadnje gre pri UTD za demarginalizacijo marginaliziranih:

– povečuje družbeno integracijo in destigmatizira (nekoga, ki zdaj potrebuje pomoč in to išče pri raznih ustanovah, se ne bo več označilo, saj bo pomoč nadomeščena s pravico),

– povečuje vključevanje najrevnejših na trg dela in dobrin ter

– krepi avtonomijo posameznika – zmanjšuje namreč eksistenčno odvisnost od države, od delodajalcev, od dobrodelnih akterjev, od primarnih skupin (družine).

Nežidana železniška postaja Zidani most

Včeraj sem se spet znašla na železniški postaji Zidani most. Zadnjega pol leta se namreč spet “pridno” vozim z vlakom, pred leti pa sta to bili dnevna in tedenska navada ter obveza. Včeraj nisem bila v Zidanem mostu samo tiste tri minute, ki jih potnik potrebuje, da bi prestopil iz enega vlaka na drugega. Predvideno je bilo, da bo Zidani most moja končna postaja potovanja z vlakom, nadaljevalo pa bi se po cesti, saj bi me moral skoraj takoj po prihodu vlaka pobrati na postaji brat, pa se je “malo” zapletlo in zavleklo, tako da sem slabo uro obtičala sredi pomembnega železniškega križišča Slovenije. Res pomembnega, saj tu mimo vozijo in se ustavljajo vlaki lokalnega, regionalnega, državnega in mednarodnega potniškega prometa pa tudi tovornega. Zidani most je križišče, saj lahko zavijete po tirih proti Ljubljani (od tam pa proti Gorenjski, Dolenjski ali Primorski), proti Celju in Mariboru (tiri pa vas v isti smeri zapeljejo tudi proti Prekmurju) ali pa proti Dobovi – vedno tudi preko meje, naprej v širni svet 😉

In vtisi obiska Zidanega mosta? Podobni kot pred nekaj meseci, ko sem tam iz drugih razlogov preživela skoraj podobno uro, le da so takrat bili na postaji še drugi potniki, ki so vsak s svojo energijo, s svojimi zgodbami, s svojimi hotenji in željami zapolnili prostor in čas napol mrtve postaje, ki si zanesljivo ne zasluži mrtvila, praznine, samote in zanemarjanja …

Včeraj pa – v tisti uri skoraj nikogar. Železniška postaja pa je v svojem medvrstično polnem prostoru prazne čakalnice, praznih peronov, praznega lokala na postaji in prazne ceste na drugi strani postaje kričala po oživljanju, po vsebinah, ki bi pritegnile ljudi, domačine, potnike, železničarje. Pa ne samo to, tudi čiščenja bi se lahko lotili, če bi že skušali oživiti prostor ter mu dati dušo in srce. Po prvih dvajsetih minutah sedenja v čakalnici, razgledovanja peronov, lokala, bližnje okolice mi je privrelo vsaj deset dobrih idej, kaj bi se lahko naredilo, da bi bilo boljše. Ker tako mrtvo in prazno vendarle ne more biti ….

Čakalnica duhov .....

Čakalnica duhov …

Zdelana tla, prazni stoli in klasično pobarvane stene “do tu naj bo ta barva, od tod naprej pa druga” …

Z eno krtačo v eno smer, z drugo v drugo .....

Z eno krtačo v eno smer, z drugo v drugo …..

In potem v čakalnici izginejo še radiatorji?

David Copperfield na delu - ograja je ostala, radiatorji izginili

David Copperfield na delu – ograja je ostala, radiatorji izginili

Kamor seže pogled …. nikjer nikogar ….

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

Korito na zunanji steni železniške postaje me je prej kot na požirek hladne, osvežujoče vode spomnilo na korita v marsikaterem kampu, ki pa niso namenjena pitju vode, ampak umivanju nog … a tudi tista so čistejša in privlačnejša kot to na Železniški postaji Zidani most.

Kar nekaj kakovostnih odstranjevalcev vodnega kamna prodajajo v prodajalnah po Sloveniji .....

Kar nekaj kakovostnih odstranjevalcev vodnega kamna prodajajo v prodajalnah po Sloveniji …..

In še nekaj korakov od peronov …. spomini na pretekle čase ….

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

Znaki življenja na klopi in travi ….

Bilo je pozimi. Nekega dne se je po Zidanem mostu sprehajala majhna in simpatična zebra. Opremljena, kot je treba za zimske razmere. A ker je zima zamujala in ni prinesla ne mrazu in ne snega, je zebra odvrgla rokavičke in veselo skakljala po travi ob klopci. Ko je končno pripeljal vlak, ki zebre vozi, kamor želijo, je še trikrat poskočila po travi, nato pa stekla na vlak … Rokavičke pa so ostale na klopci …

Nehoten nasad najlepših rož na svetu. No, vsaj meni so najlepše ....

Nehoten nasad najlepših rož na svetu. No, vsaj meni so najlepše ….

Železniška postaja Zidani most je stisnjena med reko Savo in bližnjim hribom, pod katerim teče cesta proti Hrastniku.

Železniška postaja Zidani most je stisnjena med reko Savo in bližnjim hribom, pod katerim teče cesta proti Hrastniku.

Razgled po bližnji okolici železniške postaje ti najprej ponudi velik stanovanjski blok, če si upaš stopiti v isti smeri naprej, prideš do stopnic, kot iz kake pravljice, le da se po njej ne sprehajajo princi in princeske … In potem prideš do zidanega mosta. No, do prvega. Kar trije so tam.  In vsi ponujajo zgodbe …

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

PENTACON DIGITAL CAMERA

In potem je minilo zadnjih 40 minut sprehajanja po (okolici) železniške postaje Zidani most, ki ni bila prav nič židana. Odpraviti se je bilo treba tja, kamor me je vodilo srce … ne, ne v toplice, tja bomo šli kdaj drugič.

PENTACON DIGITAL CAMERA