Praznovanje novega leta (ali zmage nogometne reprezentance) v intimnem okolju ali v množici, v domačem okolju ali v tujini

Slovenci nismo kaj dosti drugačni od drugih evropskih narodov glede na želje, kako preživeti praznične dni. Mesec december je ves prazničen in te dni se iz dremeža prebujajo tudi tisti, ki pravzaprav še ne vedo, kje bodo preživeli praznike. Pregledujejo ponudbo turističnih agencij, odločajo se, ali bodo novo leto pričakali v domačem okolju ali v tujini, na množičnih javnih praznovanjih ali v domačem intimnem okolju. Ponudba silvestrovanja in preživljanja več prazničnih dni skupaj je pestra in zanimiva.

Kaj je praznik?
Praznik je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj. S sociološkega vidika lahko praznik še natančneje določimo. Besedni koren označuje praznino, poenostavljeno torej – dan brez dela. Kot pravi sociolog Andrej Fištravec, so praznovanja pravzaprav kulturna obeleževanja sprememb, ki jih človek zaznava v naravi. Običajno so tradicionalna praznovanja povezana s sončnimi obrati in z ritmi med temi sončnimi obrati in pomembnimi dogodki.
Fištravec pravi: »V urbani kulturi je stik z naravo zmanjšan, kultna dimenzija pa je vedno priložnost, da se naredi praznovanje na bolj prefinjen način.«

Kaj bomo delali, je odvisno od nas samih
Kako bomo torej praznovali in pričakali novo leto, je v prvi meri odvisno od nas samih, v drugi meri pa od ponudbe na trgu. Konec koncev je današnja družba potrošniška, to pa se odraža tako na trgu kot v našem razmišljanju.

Sam praznik, pa naj bo to miklavževanje, božič ali silvestrovanje, lahko preživimo na različne načine. Lahko zgolj tako, da tisti dan malo boljše in dosti več pojemo, lahko opravimo kratek ali dolg obred, dan lahko konec koncev tudi preležimo v postelji, lahko se udeležimo kakega kulturnega ali humanitarnega dogodka, lahko pa, če imamo prosto več dni, odpotujemo v druge kraje ali v tujino. Opozoriti je treba, da je tudi kultura praznovanj raznovrstna: od množične, popularne naprej, vse do intimne in visoke.

Socialna potreba po druženju
Pomemben vidik pri praznovanjih je vidik druženja in pripadnosti, ki izhaja iz ene pomembnejših socialnih potreb. Ne glede za kako obliko praznovanja se odločimo, v prvi vrsti gre za druženje. Tudi če se odločimo, da bomo doma, ni nujno, da bomo praznike preživeli sami. Z nami so domači, sorodniki, lahko tudi prijatelji in znanci. Ob vsem tem seveda ne smemo pozabiti na tiste, ki so doma, ker zaradi zdravstvenih in fizičnih razlogov ne morejo od doma. Poskrbimo, da bodo imeli družbo, saj se osamljenost v prazničnih dneh stopnjuje.

Množična praznovanja
Iz socialnega vidika so se na temeljih potrošniške miselnosti razvila tudi množična praznovanja na javnih prostorih, pa naj bodo na prostem ali v zaprtih prostorih. Kot pravi Fištravec, lahko potrebo po družbi zadovoljimo tako, da gremo na bližnji hrib (Mariborčani npr. na Pohorje) ali na trg, kjer bo večja množica ljudi. Lahko se sprehodimo tudi po ulicah v centru mesta, kjer se zadržujejo tudi drugi meščani, ali pa se na Pohorje (če smo v Mariboru) odpravimo kar peš in v tistih dveh ali treh urah spoznamo nove ljudi. »Tudi tisti, ki so bolj introvertirane narave in ne bodo navezovali stikov z neznanci, se bodo v družbi dobro počutili.«
Pri množičnih praznovanjih na prostem lahko odločamo med praznovanjem na trgu in na Pohorju. »Če komu ni všeč stati drug poleg drugega in ga moti metanje petard, pa bi vseeno rad bil na prostem v družbi, se naj odloči za odhod na Pohorje, kjer je narava in večji mir,« pravi Fištravec.

Aktivno sodelovanje pri pripravi praznovanja
Praznik je torej na prvem mestu priložnost druženja. To je najvažnejše. To pa je lahko pasivno ali aktivno. Sodelovanje v nekem prazničnem ali kulturnem dogodku je za marsikoga pomembno. Npr. že preprosto postavljanje drevesca povezuje.

Nogometno slavje je praznik
Praznovanje po nogometni tekmi je velik dogodek. Ostaja v spominu, še dolgo po zmagi. Šal z napisom Slovenija nas spominja na zmago in naše občutke ob njej. Kot pravi Fištravec: »Dežela spominov nam osvetljuje pot v prihodnost.« To je tisto, kar je odlično. Tako praznik dobi smisel.

Praznovanja iz torbe
Poleg množičnih praznovanj na prostem poznamo tudi praznovanja iz torbe, ki se pojavljajo na podeželju in na robu mesta, me je spomnil Fištravec. Ljudje od doma v gasilski ali vaški dom ali v prostore mestne četrti ali krajevne skupnosti prinesejo, kar so skuhali in spekli doma ter se tam družijo. Ob tem se razvija predvsem ljudska kultura.

Priložnost za kulturo
Ob množičnih praznovanjih se manj razvija visoka kultura, močno pa množična kultura, namenjena torej večji množici ljudi in temu primerno nižje kakovosti, da zadovolji potrebe večine.
Kakršna koli so že množična praznovanja, naj gre za martinovanje, silvestrovanje ali pa praznovanje zmage nogometne reprezentance so to priložnosti za organizatorje, ki lahko množici ponudijo nekaj drugačnega, nekaj novega, nekaj žlahtnega. Na takih praznovanjih organizator in ne nazadnje tudi oblast dobi priložnost za vzgajanje množice, ki se ji lahko ponudi nek kulturni presežek, dobrodelno akcijo, športno udejstvovanje ali kaj drugega.

Martinovo je praznik svetlobe
Kar poglejmo primer martinovanja, ki je lahko praznik pijančevanja ali pa gurmanski praznik, ne nazadnje tudi kulturni. Od organizatorja in prireditelja praznovanja je odvisno, kaj bo ponudil za martinovo svojim povabljencem. Martinovo je namreč praznik, ki ob začetku vse bolj temačnih zimskih dni prinaša svetlobo in toploto. Ob primernem praznovanju se duhovna dimenzija praznika lahko odlično izpostavi.

Na samem ali v večji družbi
Individualisti in introvertirane osebe največkrat praznujejo sami in strogo v krogu najbližjih, družinsko ali pa niti tako ne. Fištravec razlaga: »Gre za subtilna srečanja ljudi, ki taka srečanja negujejo pravzaprav celo leto. Pomembni so jim vonj prostora, osvetlitev, določena hrana in način, kako se jo zaužije, izbor glasbe, pogovori, ki temu sledijo, ne pa pripadnost množici.«

Praznovanja v tujini, v drugem okolju
Veliko ljudi se odloča, da bo praznike preživelo v drugem okolju, tudi v tujini. Odhajajo npr. v Dominikansko republiko ali v Avstralijo, tudi na nam eksotična otočja. Fištravec ugotavlja, da gre velikokrat pri takih potovanjih za beg od samega sebe in svojih obveznosti »Turistični angažmaji, ki vam nudijo veliko ugodja, se sicer razlikujejo po kraju in oddaljenosti, a globalno ni večje razlike, če spite v hotelu v Portorožu ali v Dominikanski republiki,« pravi in dodaja: »Bolj kot greste na jug ali vzhod, bolj boste zastraženi. Tam bodo za turiste ustvarili fikcijo in površinsko spoznavanje ljudi. Iztrgani boste iz pravega socialnega okolja, deželo boste spoznavali iz varnega in turističnega vidika.«

Če bodo šli na jug ali vzhod, kjer bo ob pričakovanju novega leta toplo in svetlo, svetlobo in toplino dejansko iščejo v svojem življenju. Kot pravi Fištravec, lahko v končni fazi vse leto potujejo po zemeljski obli in iščejo toploto, ki bi ju pravzaprav morali imeti v sebi. Ob njegovi razlagi sem se spomnila na to, da nekateri vse življenje iščejo lisico in rožo Malega princa, namesto da bi ju poiskali v sebi.

Stopnja zahtevnosti potnikov praznovalcev
Med vsemi praznovalci, ki se odločijo za potovanje v druge kraje, so po Fištravčevem mnenju najbolj zahtevni iskalci. To so tisti ljudje, ki iščejo sami sebe, bistvo življenja, duhovnost ali kaj drugega. Navajeni so iskati sami, osamljeno, individualno, ne pa v družbi drugih potnikov turistov. V prazničnem času se njihovo iskanje še stopnjuje, pa tudi njihova želja deliti iskanje in cilj z drugimi ljudmi.

Množica te potegne vase
V veliki meri so praznovanja narejena potrošniško z aktivno komponento druženja. Manj je aktivne komponente sestavljanja vsebine druženja, ugotavlja Fištravec.
Poglejmo samo praznovanje zmage nogometne reprezentance – v past navijaške subkulture se je ujel tudi predsednik Türk. Fištravec pravi: »Moral je odreagirat na način, ki njemu ni lasten, kar je bilo zanimivo za videt.«

Nove priložnosti na praznovanjih
S Fištravcem se strinjam, da je bilo organiziranje reprezentančne tekme pravzaprav priložnost, ki je organizatorji niso znali izkoristiti – za praznovanje nogometne zmage bi lahko pripravili bolj ustvarjalen pristop in program. Navijači z južne tribune, pa ne samo od tam, bi lahko v trenutkih zmage komur koli jedli iz rok. Če bi tam nastopal Gojc, bi ga v tistem hipu vsi poslušali, če bi nastopal kdor koli z navijaško vnemo in čustvi, bi mu verjeli – tako so bili tudi obiskovalci Erosovega koncerta navdušeni, ko je imel v rokah šal z napisom Slovenija.
A organizatorji nismo bili pripravljeni na to. Vsako praznovanje je namreč priložnost naučiti se nekaj novega, ali novo pesem, ali nov ples ali nov slogan. Mariborski organizatorji pa so se pripravili na pojedino, na razne druge vipovske zadeve, ki pa niso nudile kulturne vsebine. Niso naredili nekaj novega, niso naredili iskrice, ki je razlog, da se slavje ponovi.
Politiki pa so se prislinili zraven, a to je že druga pesem.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s