Tag Archives: Andrej Fištravec

UTD – Univerzalni temeljni dohodek ne podpira lenobe, ampak spodbuja delavne

Ugotavljam, da veliko ljudi ne ve, kaj je Univerzalni temeljni dohodek (UTD), kaj je sploh njegova ideja, kaj naj bi to sploh pomenilo za državljane in državljanke,. Čeprav se zadnje čase spet veliko govori o UTD.

.. Res da nekateri že več let govorijo o UTD, a mogoče ne na tak način, da bi dosegel večino ljudi in bil hkrati tudi razumljiv. Sama sem verjetno prvič slišala za UTD okoli leta 2008, po enem od srečanj kandidatov za župana Maribora leta 2010 sem pa še napisala članek o srečanju in UTD. Zofijini ljubimci so me potem še zaprosili za tekst, ki so ga v celoti objavili tukaj.

Cel tekst:

UTD – univerzalni temeljni dohodek: rešitev ali utopija ali kaj tretjega?

V ponedeljek, 4. 10. 2010, je bilo v prireditvenem centru mariborskega gibanja za pravičnost in razvoj predavanje Uvedba sistema UTD v Sloveniji, po katerem se je razvila tudi zanimiva razprava udeležencev in poslušalcev o predstavitvi univerzalnega temeljnega dohodka in morebitni uvedbi tega v naši državi, in sicer iz različnih vidikov – od sociološkega preko psihološkega do ekonomskega.

Povabilo na predavanje in razpravo so dobili tudi aktualni kandidati za mariborskega župana, kandidati za mestni svet MOM in stranke, saj se je v predvolilnem golažu kuhalo tudi vprašanje o uvedbi UTD v Sloveniji, pa se je izkazalo, da je veliko kandidatov o UTD nepoučenih oziroma vedo o tem zelo malo. Priložnosti, da bi izvedeli več ali pa predstavili svoj pogled na UTD, skorajda nihče ni izkoristil, saj je bila njihova udeležba na predavanju res minimalna. Od kandidatov za župana je bil prisoten le Teodor Lorenčič, nekateri drugi kandidati so se zaradi drugih obveznosti vnaprej opravičili, ker ne morejo priti, nekaterih pa enostavno ni bilo. Namestnikov ali drugih predstavnikov niso poslali. Na predavanju so bili predstavniki Stranke enakih možnosti, Slovenske unije, Stranke humane Slovenije in ne nazadnje kandidat za župana Lorenčič kot predstavnik Liste za Maribor.

Kaj je UTD?

Predlog o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka je predlog o tem, da bi država vsem državljanom (ali prebivalcem) od določenega leta starosti dalje redno izplačevala fiksno, za vse enako, neodtujljivo in z ničemer pogojevano minimalno vsoto denarja, definirano na način nediskriminatorne pravice (in ne pomoči). Torej ne glede na narodnost, minulo delo, spol, starost ali kateri koli drug pogoj.

Zasnova predavanja in razprave

Predavanje je bilo dobro zasnovano – uvod v to, kaj sploh je UTD in kakšni so njegovi pomen, vloga in namen, prednosti in slabosti takšnega načina pravičnejše razdelitve družbenega bogastva ter možnosti uresničitve tega načrta, je povedal Branko Gerlič. Ing. Uroš Boltin pa je na vzorcu predstavil, kako bi bila uvedba UTD videti v praksi in to ponazoril z grafi in razpredelnicami. Na koncu pa je, kot rečeno, sledila tvorna razprava, v kateri so sodelovali skorajda vsi poslušalci in dodali predstavitvi še piko na i. Dr. Andrej Fištravec je zaključil razpravo s celovitim pogledom na UTD.

Kaj je revščina?

Glede na to, da sta eden od namenov uvedbe UTD zagotovo odpravljanje revščine in spodbujanje socialno ogroženih, da z nekaj pomoči ‘popravijo’ svoje socialno stanje ter se lahko aktivno in dostojno vključijo v življenje, je Gerlič v uvodnih besedah poudaril, kaj je revščina. »Revščina je relativna stvar. Reven je tisti, ki ima manj nečesa – to pa je lahko denar, ljubezen, sreča ali kaj drugega – v primerjavi z nekom drugim.« Torej je lahko vsak od nas v primerjavi s kom drugim na nekem področju reven. UTD se s tem ne ukvarja, reši pa lahko absolutno revščino. Po Gerličevih besedah govorimo o absolutni revščini takrat, »… ko nekdo nima dovolj sredstev za (golo) preživetje.« Socialna država ni zmožna rešiti problema revščine, niti absolutne niti relativne. Isto velja za državo blaginje.

Pričakovani učinki uvedbe UTD

Uvedba UTD bi zmanjšala ali celo ukinila vrsto prispevkov za nekatere skupine socialnih zavarovancev, odpravila bi marsikateri dodatek, nadomestilo za brezposelnost, socialno pomoč in še kaj, saj bi vsak državljan dobival univerzalen temeljni dohodek. Zaradi tega bi se zmanjšala tudi stopnja birokracije in administracije ob delu z obravnavanjem in dodeljevanjem raznih nadomestil in dodatkov. Ne nazadnje bi tudi socialne delavke na centrih za socialno delo lahko opravljale delo, za katerega so dejansko socialne delavke, ne pa se ukvarjale toliko z administracijo in birokracijo kot sedaj, je povedal Gerlič.

Na področju zaposlovanja in stroškov delovne sile bi bil UTD dobrodošel, saj bi se sedanje plače za redno zaposlitev lahko zmanjšale za vsoto UTD, pospeševale pa bi se delne zaposlitve in druge fleksibilne oblike zaposlovanja, ki so sedaj – brez UTD – neaktualne zaradi prenizkega dohodka. Kot pravi Gerlič, bi se z UTD lahko rešili tudi vsiljenih statusov samostojnih podjetnikov, ne nazadnje pa tudi poenostavili zakon o malem delu.

Ko pridobijo vsi …

Boltin je v svojem delu predavanja opozoril na to, da bi bili na boljšem vsi, tako državljani kot država, saj bi ob primerno izbranem UTD lahko prihranila sredstva v primerjavi s sedanjim načinom izplačevanja različnih dohodkov. Poudaril pa je, s čimer so se strinjali tudi razpravljavci, da pri UTD ne gre za podpiranje lenuhov, saj bi bil UTD tako visok ali nizek, da bi spodbujal ljudi, da bi kljub prejemanju UTD delali in služili denar.

Vodena razprava o UTD iz različnih vidikov

Če izvzamemo del, ki je bil skorajda pričakovan in predvidljiv, namreč nekaj političnega predstavljanja kandidatov in strank, so se razpravljavci lotili UTD iz različnih vidikov.

Med drugim smo izvedeli, da je UTD v nekaterih državah že sprejet in da ima tam zelo pozitivne učinke – tako je na državnem nivoju uresničen na Aljaski, na lokalnem nivoju pa v nekaterih predelih Namibije, Brazilije in Argentine.

Pa tudi nasvet za poenotena in strokovna poimenovanja raznih obravnavanih pojmov, saj se UTD lotevajo strokovnjaki iz različnih strok, čim bolj jasno pa ga morajo predstaviti javnosti.

Študenti in delavci z nizkimi dohodki

UTD bi bil lahko rešitev za tiste študente, ki so zdaj primorani čez dan delati (ker nimajo dovolj sredstev za preživetje), ponoči pa študirati.

Delavci z nizkimi dohodki bi lahko v slabem delovnem okolju ohranili dostojanstvo in si iskali boljšo zaposlitev – tako glede plačila kot delovnega okolja –, saj ne bi bili popolnoma odvisni od nizke plače in s strahom zaradi tega, ker so na robu preživetja.

Nekatere, sicer redke stranke imajo podobno obliko UTD tudi v svojem programu in kot je bilo povedano v razpravi, ne gre za to, da bi UTD bilo od države pogojevano darilo. Glavni poudarek pa vsekakor je, da gre pri UTD za dolgoročno investicijo v človeški potencial, kar se pri marsikateremu podjetju izmuzne iz programa.

Predstavitev tako na državnem kot lokalnem nivoju

Razpravljavci so opozorili tudi na ekonomske in politične probleme ter izpostavili, da je dobro, da gre pri predstavljanju UTD in njegove uvedbe za politiko malih korakov oziroma postopnih korakov, hkrati pa tudi to, da je predstavitev UTD zadeva, ki se mora obravnavati na državni ravni, ne zgolj na lokalni. Res pa je, da brez lokalnega predstavljanja, na katerem se prebivalce seznani s samim UTD in njegovimi učinki, ne moremo govoriti zgolj o državnem nivoju.

Med drugim je eden od razpravljavcev omenil univerzalni otroški dodatek, ki bi ob fiskalni prenovi bil prav tako prenovljen ter da naj » … država postane poštena in pravična do tistih, ki so pomoči potrebni.«

Psihološki učinki UTD

Psihološki učinki samega UTD bi morali biti upoštevani in čim bolj predstavljeni že ob samih predstavitvah tega sistema. Tako je bilo v razpravi poudarjeno, da gre za solidarnost, ki je v času krize še kako potrebna, ne nazadnje tudi učinek Robina Hooda – jemal je tam, kjer je bilo, in dajal tam, kjer je manjkalo –, kar se je dalo razbrati tudi iz krivulj in razpredelnic pri Boltinovi predstavitvi.

Solidarnost na državnem in tudi lokalnem nivoju, ki delno že izginja iz zavesti mlajših prebivalcev, starejši – ki so odraščali in dolgo živeli v prejšnjem sistemu – pa jo še imajo v zavesti, bi moral biti eden izmed ključev pri predstavitvah UTD, saj bi šlo za uzakonjeno pomoč tistim, ki so na pragu ali pod pragom revščine, hkrati pa spodbuda iskalcem zaposlitve, brezposelnim in tistim z nizkimi dohodki, da naredijo nekaj zase, ne da bi bili ob tem ob vse dohodke in da bi bili ob tem ‘oškodovani’ tisti, ki so po spletu raznih okoliščin ‘bogatejši’ od njih.

Ne podpiranje lenuhov, ampak spodbuda delovnim

Fištravec je zaključil razpravo s celovitim pregledom raznih vidikov gledanja na UTD in poudaril, da pri uvedbi tega sistema resnično ne moremo govoriti o spodbujanju lenobe oziroma podpiranju lenuhov, kar so pritrdili tudi drugi razpravljavci. Ob tem je Fištravec omenil tudi izsledke raziskave, ki Slovence uvršča med najbolj delavne narode v Evropi – torej na splošno nismo lenuhi.

Glavni poudarki UTD

Ne nazadnje gre pri UTD za demarginalizacijo marginaliziranih:

– povečuje družbeno integracijo in destigmatizira (nekoga, ki zdaj potrebuje pomoč in to išče pri raznih ustanovah, se ne bo več označilo, saj bo pomoč nadomeščena s pravico),

– povečuje vključevanje najrevnejših na trg dela in dobrin ter

– krepi avtonomijo posameznika – zmanjšuje namreč eksistenčno odvisnost od države, od delodajalcev, od dobrodelnih akterjev, od primarnih skupin (družine).

Advertisements

Praznovanje novega leta (ali zmage nogometne reprezentance) v intimnem okolju ali v množici, v domačem okolju ali v tujini

Slovenci nismo kaj dosti drugačni od drugih evropskih narodov glede na želje, kako preživeti praznične dni. Mesec december je ves prazničen in te dni se iz dremeža prebujajo tudi tisti, ki pravzaprav še ne vedo, kje bodo preživeli praznike. Pregledujejo ponudbo turističnih agencij, odločajo se, ali bodo novo leto pričakali v domačem okolju ali v tujini, na množičnih javnih praznovanjih ali v domačem intimnem okolju. Ponudba silvestrovanja in preživljanja več prazničnih dni skupaj je pestra in zanimiva.

Kaj je praznik?
Praznik je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj. S sociološkega vidika lahko praznik še natančneje določimo. Besedni koren označuje praznino, poenostavljeno torej – dan brez dela. Kot pravi sociolog Andrej Fištravec, so praznovanja pravzaprav kulturna obeleževanja sprememb, ki jih človek zaznava v naravi. Običajno so tradicionalna praznovanja povezana s sončnimi obrati in z ritmi med temi sončnimi obrati in pomembnimi dogodki.
Fištravec pravi: »V urbani kulturi je stik z naravo zmanjšan, kultna dimenzija pa je vedno priložnost, da se naredi praznovanje na bolj prefinjen način.«

Kaj bomo delali, je odvisno od nas samih
Kako bomo torej praznovali in pričakali novo leto, je v prvi meri odvisno od nas samih, v drugi meri pa od ponudbe na trgu. Konec koncev je današnja družba potrošniška, to pa se odraža tako na trgu kot v našem razmišljanju.

Sam praznik, pa naj bo to miklavževanje, božič ali silvestrovanje, lahko preživimo na različne načine. Lahko zgolj tako, da tisti dan malo boljše in dosti več pojemo, lahko opravimo kratek ali dolg obred, dan lahko konec koncev tudi preležimo v postelji, lahko se udeležimo kakega kulturnega ali humanitarnega dogodka, lahko pa, če imamo prosto več dni, odpotujemo v druge kraje ali v tujino. Opozoriti je treba, da je tudi kultura praznovanj raznovrstna: od množične, popularne naprej, vse do intimne in visoke.

Socialna potreba po druženju
Pomemben vidik pri praznovanjih je vidik druženja in pripadnosti, ki izhaja iz ene pomembnejših socialnih potreb. Ne glede za kako obliko praznovanja se odločimo, v prvi vrsti gre za druženje. Tudi če se odločimo, da bomo doma, ni nujno, da bomo praznike preživeli sami. Z nami so domači, sorodniki, lahko tudi prijatelji in znanci. Ob vsem tem seveda ne smemo pozabiti na tiste, ki so doma, ker zaradi zdravstvenih in fizičnih razlogov ne morejo od doma. Poskrbimo, da bodo imeli družbo, saj se osamljenost v prazničnih dneh stopnjuje.

Množična praznovanja
Iz socialnega vidika so se na temeljih potrošniške miselnosti razvila tudi množična praznovanja na javnih prostorih, pa naj bodo na prostem ali v zaprtih prostorih. Kot pravi Fištravec, lahko potrebo po družbi zadovoljimo tako, da gremo na bližnji hrib (Mariborčani npr. na Pohorje) ali na trg, kjer bo večja množica ljudi. Lahko se sprehodimo tudi po ulicah v centru mesta, kjer se zadržujejo tudi drugi meščani, ali pa se na Pohorje (če smo v Mariboru) odpravimo kar peš in v tistih dveh ali treh urah spoznamo nove ljudi. »Tudi tisti, ki so bolj introvertirane narave in ne bodo navezovali stikov z neznanci, se bodo v družbi dobro počutili.«
Pri množičnih praznovanjih na prostem lahko odločamo med praznovanjem na trgu in na Pohorju. »Če komu ni všeč stati drug poleg drugega in ga moti metanje petard, pa bi vseeno rad bil na prostem v družbi, se naj odloči za odhod na Pohorje, kjer je narava in večji mir,« pravi Fištravec.

Aktivno sodelovanje pri pripravi praznovanja
Praznik je torej na prvem mestu priložnost druženja. To je najvažnejše. To pa je lahko pasivno ali aktivno. Sodelovanje v nekem prazničnem ali kulturnem dogodku je za marsikoga pomembno. Npr. že preprosto postavljanje drevesca povezuje.

Nogometno slavje je praznik
Praznovanje po nogometni tekmi je velik dogodek. Ostaja v spominu, še dolgo po zmagi. Šal z napisom Slovenija nas spominja na zmago in naše občutke ob njej. Kot pravi Fištravec: »Dežela spominov nam osvetljuje pot v prihodnost.« To je tisto, kar je odlično. Tako praznik dobi smisel.

Praznovanja iz torbe
Poleg množičnih praznovanj na prostem poznamo tudi praznovanja iz torbe, ki se pojavljajo na podeželju in na robu mesta, me je spomnil Fištravec. Ljudje od doma v gasilski ali vaški dom ali v prostore mestne četrti ali krajevne skupnosti prinesejo, kar so skuhali in spekli doma ter se tam družijo. Ob tem se razvija predvsem ljudska kultura.

Priložnost za kulturo
Ob množičnih praznovanjih se manj razvija visoka kultura, močno pa množična kultura, namenjena torej večji množici ljudi in temu primerno nižje kakovosti, da zadovolji potrebe večine.
Kakršna koli so že množična praznovanja, naj gre za martinovanje, silvestrovanje ali pa praznovanje zmage nogometne reprezentance so to priložnosti za organizatorje, ki lahko množici ponudijo nekaj drugačnega, nekaj novega, nekaj žlahtnega. Na takih praznovanjih organizator in ne nazadnje tudi oblast dobi priložnost za vzgajanje množice, ki se ji lahko ponudi nek kulturni presežek, dobrodelno akcijo, športno udejstvovanje ali kaj drugega.

Martinovo je praznik svetlobe
Kar poglejmo primer martinovanja, ki je lahko praznik pijančevanja ali pa gurmanski praznik, ne nazadnje tudi kulturni. Od organizatorja in prireditelja praznovanja je odvisno, kaj bo ponudil za martinovo svojim povabljencem. Martinovo je namreč praznik, ki ob začetku vse bolj temačnih zimskih dni prinaša svetlobo in toploto. Ob primernem praznovanju se duhovna dimenzija praznika lahko odlično izpostavi.

Na samem ali v večji družbi
Individualisti in introvertirane osebe največkrat praznujejo sami in strogo v krogu najbližjih, družinsko ali pa niti tako ne. Fištravec razlaga: »Gre za subtilna srečanja ljudi, ki taka srečanja negujejo pravzaprav celo leto. Pomembni so jim vonj prostora, osvetlitev, določena hrana in način, kako se jo zaužije, izbor glasbe, pogovori, ki temu sledijo, ne pa pripadnost množici.«

Praznovanja v tujini, v drugem okolju
Veliko ljudi se odloča, da bo praznike preživelo v drugem okolju, tudi v tujini. Odhajajo npr. v Dominikansko republiko ali v Avstralijo, tudi na nam eksotična otočja. Fištravec ugotavlja, da gre velikokrat pri takih potovanjih za beg od samega sebe in svojih obveznosti »Turistični angažmaji, ki vam nudijo veliko ugodja, se sicer razlikujejo po kraju in oddaljenosti, a globalno ni večje razlike, če spite v hotelu v Portorožu ali v Dominikanski republiki,« pravi in dodaja: »Bolj kot greste na jug ali vzhod, bolj boste zastraženi. Tam bodo za turiste ustvarili fikcijo in površinsko spoznavanje ljudi. Iztrgani boste iz pravega socialnega okolja, deželo boste spoznavali iz varnega in turističnega vidika.«

Če bodo šli na jug ali vzhod, kjer bo ob pričakovanju novega leta toplo in svetlo, svetlobo in toplino dejansko iščejo v svojem življenju. Kot pravi Fištravec, lahko v končni fazi vse leto potujejo po zemeljski obli in iščejo toploto, ki bi ju pravzaprav morali imeti v sebi. Ob njegovi razlagi sem se spomnila na to, da nekateri vse življenje iščejo lisico in rožo Malega princa, namesto da bi ju poiskali v sebi.

Stopnja zahtevnosti potnikov praznovalcev
Med vsemi praznovalci, ki se odločijo za potovanje v druge kraje, so po Fištravčevem mnenju najbolj zahtevni iskalci. To so tisti ljudje, ki iščejo sami sebe, bistvo življenja, duhovnost ali kaj drugega. Navajeni so iskati sami, osamljeno, individualno, ne pa v družbi drugih potnikov turistov. V prazničnem času se njihovo iskanje še stopnjuje, pa tudi njihova želja deliti iskanje in cilj z drugimi ljudmi.

Množica te potegne vase
V veliki meri so praznovanja narejena potrošniško z aktivno komponento druženja. Manj je aktivne komponente sestavljanja vsebine druženja, ugotavlja Fištravec.
Poglejmo samo praznovanje zmage nogometne reprezentance – v past navijaške subkulture se je ujel tudi predsednik Türk. Fištravec pravi: »Moral je odreagirat na način, ki njemu ni lasten, kar je bilo zanimivo za videt.«

Nove priložnosti na praznovanjih
S Fištravcem se strinjam, da je bilo organiziranje reprezentančne tekme pravzaprav priložnost, ki je organizatorji niso znali izkoristiti – za praznovanje nogometne zmage bi lahko pripravili bolj ustvarjalen pristop in program. Navijači z južne tribune, pa ne samo od tam, bi lahko v trenutkih zmage komur koli jedli iz rok. Če bi tam nastopal Gojc, bi ga v tistem hipu vsi poslušali, če bi nastopal kdor koli z navijaško vnemo in čustvi, bi mu verjeli – tako so bili tudi obiskovalci Erosovega koncerta navdušeni, ko je imel v rokah šal z napisom Slovenija.
A organizatorji nismo bili pripravljeni na to. Vsako praznovanje je namreč priložnost naučiti se nekaj novega, ali novo pesem, ali nov ples ali nov slogan. Mariborski organizatorji pa so se pripravili na pojedino, na razne druge vipovske zadeve, ki pa niso nudile kulturne vsebine. Niso naredili nekaj novega, niso naredili iskrice, ki je razlog, da se slavje ponovi.
Politiki pa so se prislinili zraven, a to je že druga pesem.