Monthly Archives: november 2009

Naj bo mlada ali stara – ginekologa potrebujeta obe!

Ženske se premalo zavedajo, kako pomembni so redni preventivni ginekološki pregledi

Pa ne samo ženske. Enkrat letni, preprost in nezapleten preventivni ginekološki pregled, v katerem bi bil poleg zunanjega pregleda spolovila, odvzema brisa in notranjega otipanja priporočljiv tudi pregled z ultrazvokom, je preveč tudi za državno zavarovalnico, ki je skrčila preventivne preglede na tri leta in odvzela še marsikaj drugega, kar je dobro za nas.

O pregledih, preventivi, boleznih in seksualnih aktivnostih ženske tudi v starosti sem se pogovarjala z asist. dr. sci. Leonom Megličem, dr. med., specialistom ginekologom in porodničarjem, vodjo oddelka za operativno ginekologijo v UKC Ljubljana.

Kako pomembni so redni preventivni ginekološki pregled?
»Redni ginekološki pregledi v socialni državi, kakršna je tudi Slovenija, so tista socialna prednost, ki bi jo ženske morale znati izkoristiti. Sploh se v Evropi ne zavedamo več, kako pomembni so taki pregledi. Nedavno sem bil v Afriki, kjer sem videl grozljivo sliko. Tam bi se marsikatero bolezen lahko preprečilo z rednimi pregledi.
Moramo vedeti, da je bil npr. rak materničnega vratu kot vzrok smrti številka 1 na lestvici smrtnosti 50–60 let nazaj. Torej ne drugi raki, ne infekcije, ne težki porodi!
Dr. G. Papanicolau, Romun, živeč v New Yorku, je ugotovil, da je treba odkriti že predrakaste spremembe – v tistem času so namreč ugotovili, da rak ne nastane čez noč, ampak potrebuje 3–5 let za svoj razvoj. V tem času lahko najdemo spremenjene celice in ukrepamo z manjšim posegom – s takimi posegi rešimo maternice in tudi življenje ženske. Prav zaradi tega so zaželeni redni ginekološki pregledi.«

Koliko časa naj preteče med enim in drugim preventivnim pregledom?
»Kar se tiče pravil zdravstvenih zavarovalnic – vsaka tri leta. Ginekologi pa svetujemo, da ženska pride na pregled vsako leto! Rak materničnega ustja je namreč najpogostejša oblika raka, ki se ga da prepreči z rednimi pregledi – dejansko v celoti.«

Pred kratkim so sprožili tudi večletno akcijo, v kateri bodo cepili mlada dekleta proti temu raku …
»Da, s cepivom proti virusu, ki povzroča tega raka, bodo cepili mlada dekleta, ki šele vstopajo v spolno življenje, da se ne bodo okužile. Učinke bomo videli verjetno šele proti koncu moje kariere. Sicer pa cepljenje priporočam vsem ženskam, ki nameravajo v življenju imeti še kakega novega spolnega partnerja ali pa dvomijo v zvestobo trenutnega partnerja.«

Ta rak vsekakor ni edini, ki se pojavlja na maternici.
»Pojavlja se še rak maternične sluznice oz. rak materničnega telesa, ki je sicer še vedno na istem organu, a popolnoma drugačen. Ne povzročajo ga virusi, ampak prekomerno izločanje hormona estrogena v jajčnikih, ko mine to obdobje – ko ženska torej nima več menstruacije – pa maščevja.«

Kako pa je s krvavitvami po zadnji menstruaciji, po menopavzi?
»Po menopavzi, to je po zadnji menstruaciji, nastopi pomenopavzalno obdobje. Če se več kot leto dni po tej zadnji menstruaciji pojavi krvavitev, naj gre ženska takoj k zdravniku. To namreč ne pomeni, da je ženska spet dobila menstruacijo, ampak da je nekaj narobe. Pa vendar to ne pomeni, da bi morala biti ženska panična. 90 odstotkov teh krvavitev je nerakastega izvora.«

Kakšen je osip žensk pri pregledih in kdaj se pojavi? Veliko žensk namreč nenadoma kar neha hoditi h ginekologu.
»Opažam, da se velik osip pojavi po zadnjem porodu. Po zadnjem kontrolnem pregledu kar nehajo hodit na preglede, sploh če se odločijo, da bodo brez kontracepcije. Tiste ženske, ki so prav vzgojene in ozaveščene, pa hodijo na preglede še naprej, tudi po 50. letu.«

Dobro vlogo je zagotovo opravil tudi program Zora?
»Da, preko programa Zora so ženske osebno dobile vabilo na pregled z določenim datumom in uro.«

Pa vendar tudi preko teh vabil niso prišle vse. Opazimo lahko, da nekatere ne glede na vse, ne hodijo na preglede in vedno najdejo izgovore.
»Seveda, saj je dostopnost do ginekologov slabša, kot je bila. Ginekologi imajo čedalje več pacientk, čakalne dobe so vse daljše, tudi v samih sprejemnicah ambulant je gneča, tega pa nobena ne mara. In če niti ne želi k zdravniku, so to zanjo odlični izgovori. Povrh vsega pa tudi zavarovalnice ne plačajo več vsega oziroma precej manj kot včasih.«

Zavarovalnice omogočajo zdaj manj pregledov kot prej?
»Ja, ženske so prej imele plačane preventivne ginekološke preglede vsako leto, zdaj vsaka tri leta. Npr. tudi ultrazvočni pregled v 30. tednu nosečnosti ni več plačan. In še in še primerov je! Moram povedat, da so naše ženske izredno potrpežljive. Če bi državna zavarovalnica rekla, tega in tega pa ne bomo več krili, v Italiji, bi se tamkajšnje ženske upirale na cesti.«

Kaj torej zajema osnovni preventivni pregled?
»Jaz bi ločil na to, kaj plača zavarovalnica in kaj priporočam jaz kot ginekolog. Zavarovalnica ne plača nobenega ultrazvoka, razen če bi ginekolog pri tipanju odkril kako nepravilnost. A manjših sprememb ginekolog pri tipanju ne najde. Zavarovalnica odobri pregled z odvzemom brisa. A vsaj pri 35 odstotkih pregledov bi bil zaželen ultrazvok, ker vsega ne moremo zatipati, pa tudi tisto, kar zatipamo, lažje ovrednotimo z ultrazvokom.
Pregledamo torej z odvzemom brisa, zunanjim in notranjim vizualnim pregledom, otipanjem z roko. V višjem starostnem razredu, ko je torej ženska starejša, ni pa več v rodnem obdobju, še posebno natančno pregledujemo tudi zunanje spolovilo, saj se tudi tam lahko pojavljajo bolezni.«

Kako se lahko izognemo težavam, nevarnostim in boleznim rodil?
»Splošna navodila so taka: čim manj stresa, dovolj počitka, fizičnega in psihičnega, uravnotežena prehrana, dovolj gibanja, ob tem pa redni ginekološki pregledi dojk po 50. letu.

Za redne preglede dojk so poskrbeli s programom Dora?
»Hja, ta program so razpisali na dano število aparatur za preglede dojk in dano število strokovnjakov, ki te preglede opravljajo. Pa so že prej bili obremenjeni!«

Če bi povzela na kratko, je dobra preventiva, da je ženska zadovoljna, spolno zadovoljena in ustvarjalna?
»Na nek način bi lahko to potrdil. Profesor Krobach, sodobnik in prijatelj psihoanalitika Freuda, je po anekdoti razlagal Freudu o neki ženski, ki jo je vse bolelo, ves čas se je pritoževala, vzroka za bolečine in tegobe pa niso odkrili. Pa ji je Krobach predpisal recept: falus durum dozum repetitur – trd penis v ponavljajočih dozah. In je pomagalo!«

Do kdaj naj bi bile ženske spolno aktivne?
»Omejitev navzgor ni, dokler si le želijo. Težave s suho nožnico in pomanjkanjem spolne sle zdravimo s hormoni in na druge načine, če je le interes! V moji ambulanti me taki pogovori včasih razžalostijo. Po začetnih zadregah se starejše ženske razgovorijo in povedo, da imajo probleme v spolnosti. Ne tako poredko ugotovim, da ni vzrok pri njej (kot se pogosto misli), ampak pri partnerju. Marsikdaj ima partner motnje erekcije pa pustiva zdaj na miru razna bolezenska stanja. Včasih bi pomagalo že navadno sredstvo tipa viagra, ki bi pomagal paru spet pri vzpostavljanju in ohranjanju spolnosti. Govorimo o zdravih moških po 60. letu, ki ne prakticirajo spolnosti, njihove partnerke pa bi še, pa tega ne upajo naglas povedati.«

S starostjo torej ni treba nehati seksati?!
»Ne, seveda ne! Res je, da seks ne bo enak kot pri dvajsetih, ne bo pa nujno slabši, le drugačen. Le pravo željo je treba imeti. Zdravniki jim lahko pomagamo. Ženskam lahko predpišemo sredstva za vlaženje sluznice, pa tudi sredstva za njihove moške, ki ne marajo takih težav razlagati svojim osebnim zdravnikom.«

Objavljeno tudi na portalu Zlata leta in na Sončku.

Dr. Megliču se iskreno zahvaljujem za odgovore.

Advertisements

Pred poletom zapreti žepe in še kaj, hehehe

Joj, kako se pa jaz smejim – zraven mojega članka na Zlatih letih o padalcih (klikni tole) je urednik dal tale video:

Hehehe, verjetno je res dobro dati pred skokom vse stvari, ki lahko ‘odletijo’ od nas, v žep 😉

1. oktober – mednarodni dan starejših

Ta dan je namenjen promociji spoštovanja in skrbi za starejše, torej tistemu, kar bi pravzaprav morali početi vse leto, ne samo en dan.

Generalna skupščina Združenih narodov je 1. oktober razglasila za mednarodni dan starejših. Po svetu omenjeni dan obeležujejo od leta 1990. Tudi v Sloveniji se na ta dan opozori na odnos do starejših, domovi za starostnike imajo večinoma dan odprtih vrat, hkrati pa razne aktivnosti, s katerimi predstavljajo svoje delo in poslanstvo. Hvalevredno pa je tudi, da bo letos v Cankarjevem domu že osmi tridnevni festival za tretje življenjsko obdobje z geslom ‘Za strpno in socialno sožitje vseh generacij’.

Z odnosom do starejših smo blizu Evrope
Po podatkih raziskave Eurobarometer izpred dveh let skoraj polovica Evropejcev kar 47 odstotkov) meni, da se tudi v njihovi državi pojavlja slab odnos do starejših, velikokrat zanemarjanje in celo zlorabljanje. Podobno menijo tudi Slovenci. Rezultati seveda ne pomenijo, da 47 odstotkov Evropejcev grdo ravna s starejšimi, ampak da je tolikšen delež ljudi že slišal ali vedel za slab odnos.

Ne glede na to, da sta za obojestransko komunikacijo potrebna dva, torej ko govorimo o odnosu med generacijami, mlajši in starejši sogovornik, se moramo mlajši zavedati v naprej, kaj prinaša staranje. Še zdaleč ne samo nabiranje izkušenj in let, obujanje spominov na zlate čase, ko so starejši bili polni življenjske energije in imeli priložnosti (ki so jih lahko tudi izkoriščali) na vseh področjih življenja, ampak velikokrat tudi nemoč, osamljenost in – kar je vse huje videti tudi v Sloveniji – materialno pomanjkanje.

Osamljenost vodi v depresijo in zapiranje vase
Do osamljenosti pride žal zelo hitro. Aktivna populacija, ljudje, ki se vsak dan pehajo za zaslužkom, pa naj bo ta velik ali majhen, si velikokrat ne vzame časa niti za pogovor, kaj šele za redno druženje s svojimi starši ali vrstniki staršev. Neka starejša gospa, stara več kot 80 let, mi je prav v teh dneh potožila, kako postaja vse bolj osamljena, čeprav živi v hiši, kjer sta tudi družini njene hčerke in njene vnukinje. »Dopoldan sem sama, popoldan, ko prihitijo ta mladi iz služb, oddrvijo v svoje prostore, kjer ali pospravljajo ali počivajo. Delajo še okrog hiše ali pa gredo h kom na obisk. Saj mi namenijo nekaj besed, a potrebujem več kot to.« Ker sama več ne vozi avta, je odvisna od drugih. Le stežka jih prosi, da jo občasno odpeljejo v mesto ali po nakupih, kjer bi se lahko srečala z vrstniki in poklepetala. Sami se ne spomnijo tega.

Nujna duhovna oskrba
Strokovnjaki opozarjajo, da so starejši prav zaradi osamljenosti in materialnega pomanjkanja pogosto najbolj potrebni nege in dodatne pozornosti. Ker pa je stopnja njihove storilnosti vse nižja, se največkrat zgodi ravno nasprotno. Namesto, da bi se jim bolj posvetilo, se jih postavi na stran, vse manjšo veljavo se jim da, kar je opaziti tako v družinah kot v širši družbi. Spoštovanje starejših se žal prav tako vse bolj niža. Vsi bi se morali zavedati, da lahko sodelujemo, čeprav smo različni – tudi glede na starost. Prav ta različnost nam bi morala prinašati dobrobiti, ne pa, da nas ločuje. Sprejemanje drugačnosti, sprejemanje starostnikov v okolje še vedno aktivnih, pa tudi otrok, ni samo izraz spoštovanja do starostnikov ampak izraz spoštovanja nas samih.

Enostavno moramo sprejeti, da starejši poleg socialne in medicinske skrbi potrebujejo tudi duhovno oskrbo. Ta je velikokrat celo pomembnejša od drugih. Radi rečemo ‘Vse je v glavi’, ali pa, da je svet videti takšen, kot se počutimo oziroma kot ga vidimo z našimi očmi. Torej, kako svet vidijo ljudje, ki smo jih hote ali nehote postavili na rob družbe, ljudje, ki jim ne namenimo niti petnajst minut dnevno, da bi jih povprašali, kako se počutijo, in da bi jim pomagali odgnati osamljenost s kakovostnim pogovorom ter jim izpolnili željo po snidenju z npr. starim prijateljem? Osamljeno, zapuščeno, odrinjeno. In ker se tako počutijo, tudi svet vidijo skozi njihovo perspektivo.

Različne oblike zlorab, celo nasilja ostajajo skrite
Opozoriti je treba tudi na nasilje do starostnikov, ki se vse pogosteje pojavlja tudi pri nas. Velikokrat ostaja skrito za tesno zaprtimi vrati domov, kjer živijo starejše in mlajše generacije skupaj. Starejše in onemogle se zanemarja v vseh pogledih, hkrati pa se njihovo nemoč in osamljenost izkorišča na vse mogoče načine. Prenašati morajo marsikaj: vse od žalitev naprej. Žal marsikje prihaja tudi do udarcev, pretepov, jemanja denarja ali predmetov, ki so v njihovi lasti. V črni kroniki se vse pogosteje pojavlja nasilje nad starejšimi. Žal postajamo tudi v tem pogledu vse bolj evropski, vse bolj svetovni. Varuha za starejše že imamo? Odgovor poznate, bilo je zgolj retorično vprašanje.

Objavljeno tudi na portalu zlata leta, kjer se povezujejo generacije. Tam so še fotke dali zraven 😀

Vse več upokojencev, vse manj delovno aktivne populacije

Zmanjšanje števila aktivne populacije in povečanje števila upokojencev bo ohromilo zdravstveni in pokojninsko sistem

Vsi se staramo, to je neizpodbitno dejstvo. Hkrati pa se človekova življenjska doba vsako desetletje zviša za približno tri leta. Torej ne samo, da se staramo, tudi vse višjo starost dosegamo. V pravljici bi to pomenilo idilo, saj smo z načinom življenja, z dobrim razvojem tehnoloških, medicinskih in drugih pripomočkov poskrbeli zase.

Tu pa se pravljica konča in začne kruto realno življenje. Ne verjamete? Čisto preprosta logika nam pomaga pri razmišljanju: upokojimo se pri približno istih letih, doživimo jih pa več. Torej je upokojencev vse več. In če prištejemo še tiste, ki se potrudijo in predčasno upokojijo, se ‘vojska’ upokojencev še poveča. Pravzaprav bi bilo to še vedno lepo in tudi je lahko lepo, če ne bi bilo tistega žalostnega drobiža, ki ga upokojenci dobijo enkrat na mesec – gre za pokojnino.

V pokojninsko blagajno se steka denar tistih, ki zdaj aktivno delajo, teh pa je vse manj. Mladi se namreč vse kasneje zaposlujejo, razlogov za to pa je več: nekateri podaljšujejo izobraževanje, ker so npr. večni študenti ali pa se zavedajo, da na trgu dela še ne bodo našli zaposlitve. Veliko je tudi mladih, ki so sicer že končali izobraževalni proces, zaposlitve pa še niso dobili. Vse bolj na udaru so tudi tisti (pa ni nujno, da so še mladi), ki so zaposlitev imeli, pa so jo izgubili. Delno je tudi recesija vplivala na to. Če so dovolj stari, si že računajo, koliko let še imajo do upokojitve, če so srednjih let, pa so ali aktivni iskalci zaposlitve ali pa sprejemajo drugačne vrste zaposlitev, ker ne morejo dobiti redne in za (ne)določen čas. Tako nič od njihovega skromnega zaslužka (če ga imajo) ne priteka v pokojninsko blagajno.

Center za socialno psihologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani, Kapitalska družba in Mediana so pred dvema letoma opravili raziskavo, v kateri se je sicer pokazalo, da Slovenci realno razmišljamo, kako bomo živeli po upokojitvi oziroma da si ne delamo utvar, da bodo naši žepi polni denarja. Pokazalo pa se je tudi, kar velja še danes, da za starost premalo varčujemo, takrat, ko to lahko.

Videti je, da država s svojo reformo in približevanjem evropskim in svetovnim trendom ne skrbi za žepe upokojencev, ampak za svojega. Torej moramo sami poskrbeti zase. Fenomen staranja iz prvega odstavka – strokovnjaki predvidevajo, da bo v svetu število starejših od 65 let do leta 2040 doseglo 1,3 milijarde, kar pomeni 14 odstotkov svetovne populacije, že čez nekaj let naj bi bilo prvič v zgodovini število starejših prebivalcev višje od števila otrok, starih pod pet let – bo izredno negativno vplival na zdravstveni in pokojninski sistem, kar je Evropska komisija ugotovila že leta 2006.

Večina ljudi po upokojitvi tako ne bo uživala v sadovih svojega dela, ker ne bo imela dovolj denarja. Žal je tako, da se stroški ne zmanjšujejo, kvečjemu zvišujejo, pokojnine pa so v primerjavi s plačami vse nižje.
Od tega zavedanja pa je treba narediti korak naprej. Če namreč vidimo oviro, še ne pomeni, da smo jo preskočili. Treba si je vzeti zalet, zajeti sapo, steči in skočiti. Ni se dobro zanašati le na pokojnino, ki bi jo dobili iz prvega pokojninskega stebra (gre za obvezno pokojninsko zavarovanje), in dodatno rento iz drugega pokojninskega stebra. Ne smemo pozabiti, da veliko tistih, ki imajo nizke dohodke in so zaposleni v delovno intenzivnih panogah, ni vključenih v drugi steber, ker imajo tako nizke dohodke.

Vsi pa bi morali varčevati še sami. Priljubljena oblika varčevanja za starost oz. za dodatek k pokojnini je obročno varčevanje v skladih, pri tem lahko govorimo o različno visokih zneskih, ki jih mesečno dajemo na stran za boljši jutri, temu sledi bančno varčevanje, naložbe v nepremičnine in delnice.

Saj lahko računamo tudi na to, da bomo ob upokojitvi še dovolj čili in zdravi, da bomo lahko delali tudi po uradni upokojitvi – a kaj ko raziskave kažejo tudi na to, da delodajalci za opravljanje dela rajši iščejo mlajšo in srednjo populacijo kot pa starejšo. Računajo pač na večji učinek dela od mlajših kot od starejših.

Saj bi lahko po neki logiki podaljšali delovno dobo, tako da bi se ženske in moški upokojevali kasneje. A znajdemo se v začaranem krogu: če bodo starejši delali dlje, bodo mladi težje dobili zaposlitev in tako posledično ne bo njihovega prispevka v pokojninsko blagajno.

Kako že pravijo – vsak mora sam poskrbeti zase! To se vse bolj izraža tudi pri načrtovanju, kakšno pokojnino bomo imeli.

Objavljeno tudi pri babici Zlatki na portalu Zlata leta

Prevzemanje odgovornosti ob dogodkih na letovanju otrok

(na prvem mestu objavljeno 19. 9. 2009)
Po nedavnih dogodkih na letovanju pete izmene otrok in mladostnikov v MPD Frankopan in vse bolj burnih razpravah na to temo, sem se pogovarjala s sekretarjem Območnega združenja Rdečega križa (OZRK) Maribor Alojzom Kovačičem, ki mi je delno predstavil nameravane ukrepe. Dobila sem tudi sklepe in stališča Izvršnega odbora (IO) OZRK Maribor. Prav tako pa tudi pismo gospe, ki je pisala na Svet na Kanalu A in Rdečemu križu. Za nekaj odgovorov s strokovnega vidika sem prosila tudi Heliodorja Cvetka, vodjo Svetovalnega centra za otroke in mladostnike Maribor.

Pa poglejmo …

Kovačič pravi, da v vseh 54 sezonah zdravstvenega in socialnega letovanja otrok v MPD Frankopan Punat niso imeli takšnih težav kot v letošnji V. izmeni. Oba sprejeta disciplinsko vzgojna ukrepa (prevoz treh otrok v Maribor, naslednji dan pa prekinitev letovanja za 21 otrok treh skupin z vzgojitelji in njihov prevoz z avtobusom v Maribor ob spremstvu varnostnika) sta bila po mnenju IO pravilna in pravočasno sprejeta, saj so le tako lahko zaščitili premoženje doma in zagotovili normalne pogoje za ostalih 360 udeležencev letovanja na morju.

Prepoved letovanja
Zaradi groženj, izsiljevanja in uničenja opreme in sredstev MPD Frankopan Punat so prepovedali nadaljnja letovanja mladoletnikom, ki so bili nosilci negativnih aktivnosti (19 otrok), pa tudi šestim vzgojiteljem, ki niso zadovoljivo opravili svojega poslanstva.

Ne pozabimo na dobrodelnost, pa tudi na strokovnost ne!
IO OZRK Maribor želi poudariti humanitarnost pri izvajanju zdravstvenega letovanja otrok, saj sredstva, zbrana v ta namen, ne zadoščajo za plačilo profesionalnih vzgojiteljev. »Bomo pa naredili vse, da iz prijavljenega nabora prostovoljcev izluščimo dejansko najboljše!« je zapisal Kovačič. Pri pogovoru sem ugotavljala prav to: ali je dovolj, da imajo prostovoljci, ki spremljajo otroke in mladostnike na letovanju, čut za njih, in če je dovolj, da imajo pred samim letovanjem tridnevno (vsak dan nekaj ur) usposabljanje, ne pa tudi dokončan študij pedagoške ali vzgojiteljske smeri. A podobne formule se držijo tudi pri Zvezi prijateljev mladine. Pa tudi na svetovalnem centru za otroke in mladostnike to formulo zagovarjajo.

Kovačič poudarja, da bodo pri izbiri in vključevanju prostovoljcev – vzgojiteljev in članov pedagoškega vodstva zaostrili kriterije in merila, prav tako bodo izboljšali usposabljanje in seznanjanje o ukrepih, kako se vodi skupina mladoletnikov na morju.

Vključevanje strokovnjaka
IO OZRK Maribor se je odločil tudi, da bodo, če bodo imeli v posamezni izmeni večje število problematičnih otrok, zagotovili dodatnega strokovnjaka za pravočasno strokovno vključevanje v razreševanje nastalih problemov. Če bodo razmere kljub temu neobvladljive, bo zadnji ukrep v zaščito ostalim udeležencem letovanja predčasni odhod domov.

Kovačič me je kasneje obvestil, da bo OZRK najkasneje do februarja 2010 sprejel organizacijske in vsebinske spremembe v zvezi letovanja otrok v naslednji sezoni. Pred tem bo izvedel strokovni razgovor, na katerem naj bi strokovnjaki iz zdravstvenega, sociološkega, socialno psihološkega in organizacijskega vidika nakazali modele, s katerimi bi lažje in še bolj odgovorno lahko organizirali in izvajali zdravstveno in socialno letovanje otrok v MPD Frankopan Punat.

—————————————————————————–

Predhodni odhodi so potrebni

Vodja Svetovalnega centra za otroke in mladostnike Maribor, iz katerega se posamezni strokovnjaki vključujejo v priprave vzgojiteljev, Heliodor Cvetko, poudarja, da je med disciplinsko vzgojnimi ukrepi potreben in primeren tudi predhoden odhod domov, ki ga izvajajo tako na letovanjih RK kot ZPM:
“Zagotovo je kot predviden ukrep potreben, saj se tudi, če letujemo kot posamezniki ali družine, v primerih kakršne koli ogroženosti predčasno vrnemo domov. Prav tako nas odslovijo iz hotela, če povzročamo škodo, ne spoštujemo predpisanega reda ali ogrožamo druge. V skrajnem primeru nas (ko poravnamo škodo) spodijo domov in označijo za nezaželene goste. Menim, da je tak ukrep potreben vedno, kadar otrok ne more ali ne želi sprejeti načina življenja in reda ter discipline, ki so potrebni za varno preživljanje letovanja v večji skupini. Kadar pride do uničevanja, nadlegovanja, ogrožanja sebe ali drugih.”

Solidarno domov
Na vprašanje, ali bi bila morebitna vrnitev samo tistih fantov, ki so bili ‘gonilna sila’, ne pa večje skupine otrok, bolj primerna, Cvetko ne more odgovoriti, saj ni bil tam in nima vtisov o situaciji. Takole pravi: “Verjetno je s širšega pojmovanja krivde (udeleženosti), predvsem pa z vidika varnosti, bilo treba iz tabora umakniti vso skupino, da je bilo mogoče izmeno kolikor toliko normalno izpeljati do konca, vse skupaj pa žive in zdrave pripeljati domov, pa čeprav nekatere predčasno. S tega vidika je odločitev treba podpreti, ostaja pa seveda vprašanje, kako je do tega lahko prišlo.”

Pedagogi ali tudi drugi?
Cvetko meni, da ni treba, da bi med vzgojitelji prostovoljci na letovanjih bili samo profesionalni učitelji in vzgojitelji, bi pa morali biti prostovoljci selekcionirani (to se pravi, zavestno izbrani glede na osebno zrelost, izkušnje, motiv) in moralo bi se z njimi delati, tako pred odhodom na letovanje (predavanja, delavnice) kakor tudi na letovanju samem (npr. dnevne supervizije).

———————————————————————————-

izvleček pisma za RK in medije …(pošiljateljica je želela ostati anonimna)

“V soboto 22. 8. 2009 sem na pomolu v Punatu opazovala 6-8 otrok iz Slovenije … otroci so bili pijani, kadili so, vse, kar so imeli, je letelo v morje, od pločevink piva, steklenica vodke, tetrapaki od sokov, cigaretni ogorki, vrečke iz trgovine. Razgrajali so, preklinjali, neki gospe vrgli obuvalo v vodo, … Skratka obnašanje je bilo katastrofalno. Dva fanta sta bila tako pijana, da sta ležala na brisačah … Želim poudariti, da je bila glede na to, kar sem jaz videla, odločitev RK čisto pravilna. Starši pa: pamet v roke in nehajmo vse verjeti našim otrokom!”

—————————————————————————-
(Delček tega je bil objavljen v Mariborskem utripu.)

Če sprejmemo drugačnost, se boljše razumemo

Najvišja vrednota medosebnih odnosov je spoštovanje. Brez tega je težko vzpostaviti in ohranjati odnose, ne glede na to, kaj ljudi povezuje in kaj ločuje.

Odnos med starostniki in mladimi se lahko hitro skrha, saj gledajo tako eni kot drugi z različnih perspektiv, mogoče imajo tudi različne vrednote, vsekakor pa drugačne prioritete. Če bi znali drug drugemu prisluhniti in poiskati stične točke, bi bili odnosi med njimi nedvomno boljši. Če stičnih točk ni, vseeno ni treba obupati. Najpomembnejša vrednota medosebnih odnosov je namreč spoštovanje. S tem v glavi in srcu, pravijo, ni nič nemogoče. Sprejeti človeka takega kot je, z napakami in vrlinami, je marsikomu težko.


»Mladost je norost, čez potok skače, kjer je most«

»Mladost je družben problem, ker je skonstruiran z zornega kota medijev in odraslih, ki razmišljajo o mladih, tako da v polje projicirajo svoje izkušnje. Torej v sedanjost projicirajo preteklost,« pravi sociolog Andrej Fištravec. Iz tega velikokrat izhajajo težave pri odnosih med mlajšimi in starejšimi.
Mladi so nosilci novosti, drznosti, neučakanosti in morebiti tudi zaletavosti. Starejši so izkušeni, bolj premišljeni, preudarni in potrpežljivi. Izjeme pri enih in drugih seveda potrjujejo pravilo. Pa ne z enimi ne z drugimi ni nič narobe. Velikokrat se morajo tako eni kot drugi le naučiti gledati skozi pravo prizmo. Starejši vse prevečkrat gledajo skozi oči preteklosti, namreč kako je bilo v ‘njihovih časih’, ko so bili oni mladi, pa vendar to gledajo skozi očala sedanjosti, ko so starejši. Pozabijo, da so tudi oni bili nosilci novosti, drznosti, neučakanosti in morebiti zaletavosti. Ko so gradili svoj značaj, so imeli drugačne frizure in drugačna oblačila kot njihovi starši, poslušali so drugačno glasbo kot njihovi dedki in babice, pa še bi lahko naštevali. Danes ni nič drugače. Družba in razvoj ponujata novosti, ki jih mladi prej sprejmejo kot starejši.


Mladi in stari pod isto streho – misija (ne)mogoče

Marsikateri odnos, pa ne samo med mladimi, bi lahko izboljšali, če bi se držali osnovnih načel sporazumevanja. Prvo načelo pravi, da naj v ljudeh in v nas samih iščemo pozitivne lastnosti. Saj veste, tudi če gre babici navijanje glasne glasbe njenega vnuka na živce, še ne pomeni, da vnuk nima pozitivnih lastnosti. In če se vnuku dedkovo obujanje spominov na predvojna leta zdi dolgočasno, še ne pomeni, da ne bi skupaj z dedkom reševal križanke, ker to oba veseli. Lahko pa se dogovorijo, kdaj in kje bo kdo počel stvari, ki drugemu niso všeč.

Z včasih kar veliko mero potrpežljivosti in spoštljivosti lahko tudi stari in mladi živijo pod isto streho, dobro pa je, da si že na začetku postavijo pravila igre. Ta so sicer lahko ohlapna ali pa precej stroga, dopuščati pa morajo tudi izjeme. Tašče in snahe bi se prav gotovo boljše razumele, če druga v drugi ne bi videle tekmice. Sploh snaho marsikatera mama ne more sprejeti, saj jo prvič obravnava kot tujko v svojem plemenu, hkrati pa kot tekmico za sinovo ljubezen in položaj v družini. Trikotnik tašča-snaha-mož ima lahko zelo ostre konice.

Vse prehitro užaljeni

Drugo načelo umika naš ego na stran. Vse prevečkrat smo užaljeni, tako mladi kot stari. Če se naučimo, da niso vsi dogodki vezani na nas in naše samoljubje, ugotovimo, da je življenje brez užaljenosti, ker nam je nekdo rekel nekaj, kar nam ni všeč, veliko lepše. Na nek način so starostniki tu v prednosti, saj so se naučili, da se svet ni ustavil, kadar je kdo z njim govoril v neprimernem tonu ali izrekel neprimerne besede. Zemlja bi se pravzaprav morala od časa do časa zavrteti v drugo smer, ne samo ustaviti, toliko grdih besed so ljudje že izrekli drug drugemu. ‘Kar se Janezek nauči, to Janez zna’ velja tudi za to področje. Če bodo starejši zgled mlajšim, če bodo pokazali mero potrpežljivosti in včasih zamahnili z roko, se bodo mlajši naučili, da ni treba vzkipeti za vsako besedo.

Kaj nam piše na čelu?

Tretje načelo za boljše sporazumevanje je, da ničesar ne domnevamo. Že vnaprej predvidevati in domnevati, da nekomu nekaj ni všeč ali da mu celo mi nismo všeč, je vnaprej obsojeno na propad komunikacije. Nič ni narobe, da sprašujemo, ko nam kaj ni jasno. Nikomur ne piše na čelu, o čem razmišlja. Le z odkritim pogovorom bomo razreševali težave in izboljševali odnose. Predvsem mladi so tisti, ki se zaradi natrpanega urnika obveznosti in dejavnosti ne vzamejo časa za kakovosten odnos s svojimi starši, celo s svojimi otroki. Res je, da nas obveznosti okupirajo do te mere, da delamo od jutra do večera, a znati moramo ceniti trenutke, ki jih preživimo z družino. Starostniki se velikokrat počutijo odrinjene, saj njihovi otroci in vnuki ne najdejo časa za pogovor in druženje.

Domneve, predvidevanja in ugibanja, zakaj je tako, pustimo naslednjič, ko smo skupaj – mladi in stari –, pospravljene v predalu, rajši se pogovorimo in na vsaki strani malo popustimo, pa bomo našli skupen jezik.

Objavljeno tudi na portalu Zlata leta in na sončku .