Tag Archives: starostniki

Psi in mačke – dobra terapevtska družba za otroke in starostnike

Živali niso igrače, ampak živa bitja, ki nam nudijo ljubezen, pomoč in tudi terapijo.

Tale psička je tudi dobra družba na sprehodih in rekreaciji

Tale psička je tudi dobra družba na sprehodih in rekreaciji

Pred prazniki in med samimi prazniki se, sploh v družinah z majhnimi otroki, vzpostavi odnos do psov in mačk, ki kaže na to, da jih jemljemo samoumevno, kot igračke, ne pa kot živa bitja. Mamice in očetje popustijo in gredo v prazničnem duhu v trgovino ali k rejcem po malo kosmato živo kepico, nekateri tudi v azile. Kupijo ali vzamejo k sebi jih kot igračke, s katerimi se bodo igrali kratek čas, potem pa, ko bodo imeli drugo delo, jih bodo odvrgli za plot, odpeljali v gozd in tam pustili. Ali pa, če bo sreča na strani živali, odpeljali v azile ali zavetišča za živali.

Domače živali, predvsem mačke in psi, so naši zvesti spremljevalci, ki nam poleg svoje pozornosti nudijo še veliko več kot igro: prijateljstvo, zvestobo, prijaznost, družbo, … Ne nazadnje pa je lahko njihova družba in njihova pomoč tudi del psihoterapevtske pomoči, celo za pomoč slepim in invalidom. Dr. Erih Tetičkovič, sicer svetovno znan nevrokirurg, predsednik mariborskega društva za zaščito in varstvo živali, ki je po dolgih letih končno izborilo v Mariboru azil za živali, pravi: »Zavedati bi se morali ves čas, da smo vsi otroci matere Zemlje, ne da se samo občasno spomnimo nanjo in na druga bitja na njej.«

Dr. Erih Tetičkovič

Dr. Erih Tetičkovič

Marketinške poteze filmarjev in ljubezen do živali

V času pred prazniki televizijske hiše predvajajo družinske filme, v katerih so predvsem živali predstavljene na prikupen, smešen in vabljiv način. Pa ne samo televizijske hiše, tudi filmska industrija da velikokrat v tem času na trg nov film ali celovečerno risanko, ki privablja gledalce v kinoteke.

Dr. Tetičkovič se spominja filma 101 dalmatinec, ki je v kino privabil na milijone ljudi po svetu. Tik za tem pa so ljudje, navdušeni nad prikupnimi belimi psički s črnimi pikami in ‘pritisnjeni’ v kot ob poplavi plišastih psičkov in drugih igrač na temo tega filma, kupovali dalmatince zase in za svoje otroke kot za stavo. In kje je bila čez dva meseca, ko se je evforija z dalmatinci nekoliko polegla, ljudje pa so ugotovili, da morajo za pse tudi skrbeti, če jih že imajo? Na poti v zavetišča! Če so imeli psi srečo. Dr. Tetičkovič pravi, da so filmarji zlorabili praznike in začetno ljubezen do živali. No, ljudje pa vsekakor pred nakupom niso dobro premislili o odgovornosti do živali.

Treba je biti odgovoren

Dr. Tetičkovič pravi, da bi bilo bolje za družine z majhnimi otroci, da najprej razčistijo pri sebi, zakaj bi radi imeli psička ali muco. Potem pa, seveda, da se poučijo, kako je treba na primeren način skrbeti za žival. Konec koncev si lahko skrb za žival družinski člani razdelijo in ji nudijo vso potrebno ljubezen. Žival pa bo to vračala na svojstven, ljubezniv in skrben način.

Prihod novega člana – odhod živali?

Pri nakupu, pa tudi kasneje, ko je žival že nekaj časa pri hiši, je izredno pomembno, ali družina pričakuje novega člana, majhnega otroka. Takrat živali ne smemo vreči iz hiše ali jo v taki meri zapostavljati, da bo zanemarjena in na koncu zapuščena, neljubljena, ampak ji je treba novega družinskega člana predstaviti na primeren način. Naj žival ve, da jo imate še vedno radi, to ji pokažite. Dr. Tetičkovič pravi, da pse ali mačke v določenem trenutku žal velikokrat napačno postavijo na stran, namesto da bi vzpostavili dobro ravnovesje med vsemi družinskimi člani in živaljo: »Žival je najboljši poslušalec otroka, otrok pa psihomotorno dosti prej dozori ob stiku z živalmi kot tisti, ki nima stikov z živalmi.«

Starostnik in domači ljubljenci

Pes in mačka, ki čutita ljubezen in naklonjenost v družini, bosta znala to tudi vračati. Tak odnos se še posebej vidi pri starostnikih, kjer kosmata živalca na štirih nogah včasih nenadoma postane edina družba.

Najprej družba, nato že terapija

Dr. Tetičkovič povzema citat: »Kadar božam kožo svoje živali, je, kot da božam svojo dušo.« Če razložimo z npr. medicinskega vidika, pravi dr. Tetičkovič, je na svetovnem kongresu o možganski kapi Erika Friedman povedala, da je nevarnost za ponoven možganski infarkt kar devetkrat manjša pri ljudeh, ki imajo pristne stike z domačimi živalmi, predvsem mačkami in psi. Torej – božajte svojega psa in mačko, imejte ju v naročju, pogovarjajte se z njima in – bolj zdravi boste.

Terapija z živalmi v domove za starostnike

Ena od želja dr. Tetičkoviča je, da bi v mariborski univerzitetni klinični center in v domove za starostnike pripeljali pse in mačke, tako da bi zaživele ‘Tačke pomagačke’, s katerimi bi uvedli redno terapijo z živalmi za obolele in ostarele paciente, pa tudi otroke.
Ob stiku z živalmi se namreč zniža krvni pritisk, prav tako raven holesterola, itd. Zakaj jim torej ne bi pomagali pri zdravljenju na naraven način – s stikom z živaljo. »Ker pa predvsem ostareli in oboleli ne morejo priti do zavetišč za živali, da bi tam božali in sprehajali pse in mačke, je takim ljudem treba stopiti naproti in pripeljati živali v domove za ostarele,« povzema dr. Tetičkovič

Majhen korak naprej

Majhen korak naprej so naredili v Domu upokojencev Danice Vogrinec Maribor na Pobrežju, kjer je k domu prišlo nekaj mačk, ki so tam zaradi skrbi starostnikov in osebja tudi ostale. Pred domom so jim naredili hišico, kjer spijo, na klopeh pred zgradbo pa se varovancem pustijo razvajati in božati. A to je res majhen korak naprej.

Za večjega upamo, da se bo nekoč še zgodil – da bodo psi in mačke stalni obiskovalci domov za ostareli in del socialne terapije.

Najboljši prijatelj?

Najboljši prijatelj?

In če nam domišljija dela še naprej – mogoče bodo tudi zakoni kdaj nastavljeni tako, da bodo slepim in invalidom zavarovalnice krile stroške za pse spremljevalce, ki jih potrebujejo kot pomočnike za spremstvo in premagovanje manjših in večjih ovir.

Objavljeno tudi na Zlatih letih, edinstvenem portalu za medgeneracijsko sodelovanje 🙂

Advertisements

Naj ginekološke operacije ne bodo več strah in trepet za ženske!

Danes za enake ginekološke bolezni izvajajo bistveno manjše, manj travmatične posege kot pa deset let nazaj.

Drugi del intervjuja z asist. dr. sci. Leonom Megličem, dr. med., specialistom ginekologom in porodničarjem, vodjo oddelka za operativno ginekologijo v UKC Ljubljana (objavljen tudi na portalu Zlata leta) in na Sončku), v katerem sem se pogovarjala o pripravah na ginekološke operacije, samih operativnih posegih v Sloveniji ter negi za telo in dušo, ki jo po takih operacijah lahko in morajo opraviti ženske same. Zdrav način življenja, optimizem in ljubezen do sebe pospešujejo tudi celjenje ran.

Pogovarjala sva se tudi o tem, da vsaka informacija, ki jo najdemo na internetu na nestrokovnih forumih, ni nujno dobra.

V Sloveniji opravljajo ginekološke operacije tako za rakasta kot nerakasta obolenja, v UKC jih je verjetno še največ?
»V UKC Ljubljana je največ ginekoloških operacij v Sloveniji, sploh, ker pridejo tja bolnice iz vse Slovenije. Naši uspehi v ginekologiji so primerljivi z Evropo. Tako na področju preventive kot operativnih posegov. Najslabše se odrežemo pri raku jajčnika, doma in v tujini.«

Zakaj?
»To je skrit rak, ki se v nekaj tednih razvije od obvladljivega do skoraj neobvladljivega stanja. In zanj ni preventive! Razvije se lahko v treh tednih, sprva ne povzroča bolečin, na ultrazvoku en mesec prej še ni videti nobenih sprememb, te so vidne šele, ko se rak razseje. V trebuhu je ogromno prostora in rak lahko hitro raste. Vse, kar se opazi, je, da se ženska počuti napeto, krilo ji postane ozko.«

Zagotovo je pomemben prav odnos do svojega telesa, pa tudi pozitiven načinu življenja, ki preprečuje nastanek bolezni.
»Da, ženska bi morala živeti s čim manjšim stresom, imeti dovolj počitka(hja, kar še meni ne uspeva vedno), morala bi se dovolj gibati in primerno prehranjevati.«

Kljub vsemu optimizmu in pozitivnemu življenju pa lahko pride do bolezni.
»Da, se zgodi. In v tistih trenutkih optimizem pomaga, da se ženska spopade z vsem, kar prinaša bolezen, z vso odgovornostjo in dobro voljo.«

Ob manjših bolečinah in težavah marsikatera ženska najprej pije zeliščne čaje in vzame kako tableto proti bolečinam, ker pa vzroka za bolečine ne pozna, je zagotovo dobro oditi na pregled.
»Tako je. Dobro je oditi na pregled, da odkrijemo vzrok in da ta vzrok pozdravimo oziroma odpravimo.«

Določene bolezni lahko pozdravimo z zdravili, raka pa verjetno ne?
»Razna vnetja pozdravimo z antibiotiki. Rakasta obolenja pa zaenkrat z operacijami, razen pri zelo redkih primerih. Zavedati se moramo, da lahko sploh začetne spremembe, ki so tudi v manjšem obsegu, uspešno odpravimo z manjšimi posegi. Mogoče bodo v bližnji prihodnosti razvili biološka zdravila, s katerimi bodo ozdravili tudi katerega raka rodil, a zdaj tega še ni. Mogoče bodo name kot na kirurga gledali moji vnuki in pravnuki kot na mesarja, he he, a zdaj je kirurško zdravljenje najbolj učinkovito. Zdaj se seveda pogovarjava o ozkem delu zdravljenja – o kirurgiji. Ponavadi pa gre za kombinacijo zdravljenja z raznimi metodami.«

Torej tudi s kemoterapijo?
»Bolj razširjene oblike zraven zdravimo še s kemoterapijo. Zdravljenje s citostatiki je bolj učinkovito, če je tumor manjši. In seveda, če gre za več manjših zasevkov, ki se jih citostatiki lahko učinkovito lotijo in izničijo. Kirurgija je na nek način redukcija tumorja, da ga zmanjšamo na minimum, citostatiki pa dokončajo zdravljenje.«

Se ženska, ki čaka na operacijo, nanjo kako pripravi?
»Seveda, v fitnes ji ni treba hodit, da bi pridobila kondicijo, pomaga pa, če živi zdrav način življenja – tako da ima neko kondicijo, ni ne predebela ne presuha, zadosti pije (pa ne alkohola!) in opusti kajenje.«

Na internetu najdemo vse več informacij. So relevantne?
»Moram opozoriti – danes da internet mnogo odgovorov, laični in pollaični javnosti pa lahko povzroči ogromno strahov in grozot pri branju raznih blogov in forumov, polmedicinskih in medicinskih internetnih straneh namesto objektivnih razlag in tolažb. Vem, da so ženske po poldrugi uri raziskovanja po internetu, kaj jo čaka na operaciji in kaj potem, večinoma prestrašene. Tako da brskanje po internetu bolj odsvetujem kot priporočam.«

Pri operacijah sva. So drugačne kot pred leti?
»Splošno gledano – danes za enake bolezni izvajamo bistveno manjše, manj travmatične posege kot pa deset let nazaj. Tako da so čim manj stresni za telo. Vsaka operacija je za telo stresna, ob tem je treba vedeti tudi, da starejše telo še slabše prenaša take posege kot mlajše. Zato se trudimo, da bi bile operacije čim manj obsežne, saj bo tako okrevanje po operaciji krajše.«

Faz okrevanja je več in so različno dolge. Prva se začne takoj po operaciji.
»Da. Najprej je ženska na intenzivni negi, nato na oddelku. Čas in oblika prve faze sta odvisna od same bolezni ter vrste in obsežnosti operacije, pa tudi od starosti pacientke. Starejša kot je, več časa potrebuje. Odvisno je tudi od tega, če ima pacientka še kake druge bolezni.«

Druga faza okrevanja po ginekoloških operacijah, ko ženska okreva doma, pa je časovno malo bolj neopredeljena.
»Druga faza okrevanja je doma. Traja od 14 dni do šest tednov, odvisno od operacije, pa tudi od dela, ki ga bolnica potem opravlja.«

Potem začnejo ženske spet delati, čeprav samo okrevanje še ni končano. Delati moramo v skladu z zdravnikovimi navodili.
»To obdobje traja od enega do dva meseca. Če sedimo za računalnikom ali smo doma, ker več ne hodimo v službi, je to obdobje krajše. Paziti moramo, da tudi doma ne opravljamo težjih opravil. Če mora ženska v službi opravljati težja dela, mi napišemo prošnjo in obrazložitev za lažja dela.«

Pri okrevanju so pomembni tudi gibanje, telovadba in fizioterapija?
»Da, mirovanje ni dobro. Če ženska obleži in se ne premika, lahko dobi trombozo ven in smrtno nevarno pljučno embolijo. Že v bolnišnični oskrbi se mora razgibati v postelji, se sprehajati. Potem pa doma postopno vse bolj telovaditi, pri tem pa ne sme pretiravati.«

V toplice se še hodi?
»Včasih so bile toplice bolj dostopne. Zaradi terapij v toplicah se okrevanje pospeši. Res pa je, da so pri tem zavarovalnice zelo poostrile kriterije. Ginekologi jih še vedno priporočamo.«

Keglove vaje, vaje stiskanja medeničnih mišic, pa bi morale ženske delati ves čas, ne samo po operacijah in porodih, kajne?
»Da, ves čas. Te vaje pripomorejo tako pri boljšem zadrževanju urina kot pri boljši spolnosti.«

Kdaj po operaciji lahko ženske spet seksajo?
»Uradno šest do osem tednov, je pa spet odvisno od okrevanja. Sam priporočam prej, po štirih tednih, saj lahko zlagoma začnemo. Ob tem moramo seveda upoštevati, ali ima bolnica še kake težave, npr. če že v redu zadržuje vodo ali ima težave s kilo.«

Pred poletom zapreti žepe in še kaj, hehehe

Joj, kako se pa jaz smejim – zraven mojega članka na Zlatih letih o padalcih (klikni tole) je urednik dal tale video:

Hehehe, verjetno je res dobro dati pred skokom vse stvari, ki lahko ‘odletijo’ od nas, v žep 😉

1. oktober – mednarodni dan starejših

Ta dan je namenjen promociji spoštovanja in skrbi za starejše, torej tistemu, kar bi pravzaprav morali početi vse leto, ne samo en dan.

Generalna skupščina Združenih narodov je 1. oktober razglasila za mednarodni dan starejših. Po svetu omenjeni dan obeležujejo od leta 1990. Tudi v Sloveniji se na ta dan opozori na odnos do starejših, domovi za starostnike imajo večinoma dan odprtih vrat, hkrati pa razne aktivnosti, s katerimi predstavljajo svoje delo in poslanstvo. Hvalevredno pa je tudi, da bo letos v Cankarjevem domu že osmi tridnevni festival za tretje življenjsko obdobje z geslom ‘Za strpno in socialno sožitje vseh generacij’.

Z odnosom do starejših smo blizu Evrope
Po podatkih raziskave Eurobarometer izpred dveh let skoraj polovica Evropejcev kar 47 odstotkov) meni, da se tudi v njihovi državi pojavlja slab odnos do starejših, velikokrat zanemarjanje in celo zlorabljanje. Podobno menijo tudi Slovenci. Rezultati seveda ne pomenijo, da 47 odstotkov Evropejcev grdo ravna s starejšimi, ampak da je tolikšen delež ljudi že slišal ali vedel za slab odnos.

Ne glede na to, da sta za obojestransko komunikacijo potrebna dva, torej ko govorimo o odnosu med generacijami, mlajši in starejši sogovornik, se moramo mlajši zavedati v naprej, kaj prinaša staranje. Še zdaleč ne samo nabiranje izkušenj in let, obujanje spominov na zlate čase, ko so starejši bili polni življenjske energije in imeli priložnosti (ki so jih lahko tudi izkoriščali) na vseh področjih življenja, ampak velikokrat tudi nemoč, osamljenost in – kar je vse huje videti tudi v Sloveniji – materialno pomanjkanje.

Osamljenost vodi v depresijo in zapiranje vase
Do osamljenosti pride žal zelo hitro. Aktivna populacija, ljudje, ki se vsak dan pehajo za zaslužkom, pa naj bo ta velik ali majhen, si velikokrat ne vzame časa niti za pogovor, kaj šele za redno druženje s svojimi starši ali vrstniki staršev. Neka starejša gospa, stara več kot 80 let, mi je prav v teh dneh potožila, kako postaja vse bolj osamljena, čeprav živi v hiši, kjer sta tudi družini njene hčerke in njene vnukinje. »Dopoldan sem sama, popoldan, ko prihitijo ta mladi iz služb, oddrvijo v svoje prostore, kjer ali pospravljajo ali počivajo. Delajo še okrog hiše ali pa gredo h kom na obisk. Saj mi namenijo nekaj besed, a potrebujem več kot to.« Ker sama več ne vozi avta, je odvisna od drugih. Le stežka jih prosi, da jo občasno odpeljejo v mesto ali po nakupih, kjer bi se lahko srečala z vrstniki in poklepetala. Sami se ne spomnijo tega.

Nujna duhovna oskrba
Strokovnjaki opozarjajo, da so starejši prav zaradi osamljenosti in materialnega pomanjkanja pogosto najbolj potrebni nege in dodatne pozornosti. Ker pa je stopnja njihove storilnosti vse nižja, se največkrat zgodi ravno nasprotno. Namesto, da bi se jim bolj posvetilo, se jih postavi na stran, vse manjšo veljavo se jim da, kar je opaziti tako v družinah kot v širši družbi. Spoštovanje starejših se žal prav tako vse bolj niža. Vsi bi se morali zavedati, da lahko sodelujemo, čeprav smo različni – tudi glede na starost. Prav ta različnost nam bi morala prinašati dobrobiti, ne pa, da nas ločuje. Sprejemanje drugačnosti, sprejemanje starostnikov v okolje še vedno aktivnih, pa tudi otrok, ni samo izraz spoštovanja do starostnikov ampak izraz spoštovanja nas samih.

Enostavno moramo sprejeti, da starejši poleg socialne in medicinske skrbi potrebujejo tudi duhovno oskrbo. Ta je velikokrat celo pomembnejša od drugih. Radi rečemo ‘Vse je v glavi’, ali pa, da je svet videti takšen, kot se počutimo oziroma kot ga vidimo z našimi očmi. Torej, kako svet vidijo ljudje, ki smo jih hote ali nehote postavili na rob družbe, ljudje, ki jim ne namenimo niti petnajst minut dnevno, da bi jih povprašali, kako se počutijo, in da bi jim pomagali odgnati osamljenost s kakovostnim pogovorom ter jim izpolnili željo po snidenju z npr. starim prijateljem? Osamljeno, zapuščeno, odrinjeno. In ker se tako počutijo, tudi svet vidijo skozi njihovo perspektivo.

Različne oblike zlorab, celo nasilja ostajajo skrite
Opozoriti je treba tudi na nasilje do starostnikov, ki se vse pogosteje pojavlja tudi pri nas. Velikokrat ostaja skrito za tesno zaprtimi vrati domov, kjer živijo starejše in mlajše generacije skupaj. Starejše in onemogle se zanemarja v vseh pogledih, hkrati pa se njihovo nemoč in osamljenost izkorišča na vse mogoče načine. Prenašati morajo marsikaj: vse od žalitev naprej. Žal marsikje prihaja tudi do udarcev, pretepov, jemanja denarja ali predmetov, ki so v njihovi lasti. V črni kroniki se vse pogosteje pojavlja nasilje nad starejšimi. Žal postajamo tudi v tem pogledu vse bolj evropski, vse bolj svetovni. Varuha za starejše že imamo? Odgovor poznate, bilo je zgolj retorično vprašanje.

Objavljeno tudi na portalu zlata leta, kjer se povezujejo generacije. Tam so še fotke dali zraven 😀

Če sprejmemo drugačnost, se boljše razumemo

Najvišja vrednota medosebnih odnosov je spoštovanje. Brez tega je težko vzpostaviti in ohranjati odnose, ne glede na to, kaj ljudi povezuje in kaj ločuje.

Odnos med starostniki in mladimi se lahko hitro skrha, saj gledajo tako eni kot drugi z različnih perspektiv, mogoče imajo tudi različne vrednote, vsekakor pa drugačne prioritete. Če bi znali drug drugemu prisluhniti in poiskati stične točke, bi bili odnosi med njimi nedvomno boljši. Če stičnih točk ni, vseeno ni treba obupati. Najpomembnejša vrednota medosebnih odnosov je namreč spoštovanje. S tem v glavi in srcu, pravijo, ni nič nemogoče. Sprejeti človeka takega kot je, z napakami in vrlinami, je marsikomu težko.


»Mladost je norost, čez potok skače, kjer je most«

»Mladost je družben problem, ker je skonstruiran z zornega kota medijev in odraslih, ki razmišljajo o mladih, tako da v polje projicirajo svoje izkušnje. Torej v sedanjost projicirajo preteklost,« pravi sociolog Andrej Fištravec. Iz tega velikokrat izhajajo težave pri odnosih med mlajšimi in starejšimi.
Mladi so nosilci novosti, drznosti, neučakanosti in morebiti tudi zaletavosti. Starejši so izkušeni, bolj premišljeni, preudarni in potrpežljivi. Izjeme pri enih in drugih seveda potrjujejo pravilo. Pa ne z enimi ne z drugimi ni nič narobe. Velikokrat se morajo tako eni kot drugi le naučiti gledati skozi pravo prizmo. Starejši vse prevečkrat gledajo skozi oči preteklosti, namreč kako je bilo v ‘njihovih časih’, ko so bili oni mladi, pa vendar to gledajo skozi očala sedanjosti, ko so starejši. Pozabijo, da so tudi oni bili nosilci novosti, drznosti, neučakanosti in morebiti zaletavosti. Ko so gradili svoj značaj, so imeli drugačne frizure in drugačna oblačila kot njihovi starši, poslušali so drugačno glasbo kot njihovi dedki in babice, pa še bi lahko naštevali. Danes ni nič drugače. Družba in razvoj ponujata novosti, ki jih mladi prej sprejmejo kot starejši.


Mladi in stari pod isto streho – misija (ne)mogoče

Marsikateri odnos, pa ne samo med mladimi, bi lahko izboljšali, če bi se držali osnovnih načel sporazumevanja. Prvo načelo pravi, da naj v ljudeh in v nas samih iščemo pozitivne lastnosti. Saj veste, tudi če gre babici navijanje glasne glasbe njenega vnuka na živce, še ne pomeni, da vnuk nima pozitivnih lastnosti. In če se vnuku dedkovo obujanje spominov na predvojna leta zdi dolgočasno, še ne pomeni, da ne bi skupaj z dedkom reševal križanke, ker to oba veseli. Lahko pa se dogovorijo, kdaj in kje bo kdo počel stvari, ki drugemu niso všeč.

Z včasih kar veliko mero potrpežljivosti in spoštljivosti lahko tudi stari in mladi živijo pod isto streho, dobro pa je, da si že na začetku postavijo pravila igre. Ta so sicer lahko ohlapna ali pa precej stroga, dopuščati pa morajo tudi izjeme. Tašče in snahe bi se prav gotovo boljše razumele, če druga v drugi ne bi videle tekmice. Sploh snaho marsikatera mama ne more sprejeti, saj jo prvič obravnava kot tujko v svojem plemenu, hkrati pa kot tekmico za sinovo ljubezen in položaj v družini. Trikotnik tašča-snaha-mož ima lahko zelo ostre konice.

Vse prehitro užaljeni

Drugo načelo umika naš ego na stran. Vse prevečkrat smo užaljeni, tako mladi kot stari. Če se naučimo, da niso vsi dogodki vezani na nas in naše samoljubje, ugotovimo, da je življenje brez užaljenosti, ker nam je nekdo rekel nekaj, kar nam ni všeč, veliko lepše. Na nek način so starostniki tu v prednosti, saj so se naučili, da se svet ni ustavil, kadar je kdo z njim govoril v neprimernem tonu ali izrekel neprimerne besede. Zemlja bi se pravzaprav morala od časa do časa zavrteti v drugo smer, ne samo ustaviti, toliko grdih besed so ljudje že izrekli drug drugemu. ‘Kar se Janezek nauči, to Janez zna’ velja tudi za to področje. Če bodo starejši zgled mlajšim, če bodo pokazali mero potrpežljivosti in včasih zamahnili z roko, se bodo mlajši naučili, da ni treba vzkipeti za vsako besedo.

Kaj nam piše na čelu?

Tretje načelo za boljše sporazumevanje je, da ničesar ne domnevamo. Že vnaprej predvidevati in domnevati, da nekomu nekaj ni všeč ali da mu celo mi nismo všeč, je vnaprej obsojeno na propad komunikacije. Nič ni narobe, da sprašujemo, ko nam kaj ni jasno. Nikomur ne piše na čelu, o čem razmišlja. Le z odkritim pogovorom bomo razreševali težave in izboljševali odnose. Predvsem mladi so tisti, ki se zaradi natrpanega urnika obveznosti in dejavnosti ne vzamejo časa za kakovosten odnos s svojimi starši, celo s svojimi otroki. Res je, da nas obveznosti okupirajo do te mere, da delamo od jutra do večera, a znati moramo ceniti trenutke, ki jih preživimo z družino. Starostniki se velikokrat počutijo odrinjene, saj njihovi otroci in vnuki ne najdejo časa za pogovor in druženje.

Domneve, predvidevanja in ugibanja, zakaj je tako, pustimo naslednjič, ko smo skupaj – mladi in stari –, pospravljene v predalu, rajši se pogovorimo in na vsaki strani malo popustimo, pa bomo našli skupen jezik.

Objavljeno tudi na portalu Zlata leta in na sončku .