Tag Archives: pomoč

Trava? Zakaj pa ne urbani ekološki vrt?

Tako, kopališče TAM, ki je zadnja leta propadalo, bodo podrli in na tistem mestu posejali travo. Luštno, ni kaj. Propadajoči objekt, za katerega obnovo ni bilo denarja prej, zdaj pa, ko je denarja še manj od nič, pa je treba pač nekaj naredit. V to, zakaj je bazen propadel, zakaj ga ni nihče prevzel in obnovil pred leti, ko bi kdo z zasebnim kapitalom ali pa celo z evropskimi sredstvi to lahko storil, se sploh ne bom spustila. Sem pa  dobila ob novici, da bodo tam, kjer še stoji kopališče TAM, pa ne bo več dolgo, posejali travo. Luštno (danes imam rada to besedo).

Kaj pa, če bi se tam in drugod po Sloveniji, kjer so po raznih mestnih občinah napol zgrajeni objekti ali na pol porušeni ali propadajoči, ne nazadnje pa tudi tam, kjer so zanemarjene travnate površine, uredilo zelenjavne vrtove. In to ne taki, ki so v vsakem slovenskem mestu, ne taki, kjer poleg solate in korenja ter druge zelenjave rastejo grde lesene barake in skupaj postavljena pločevina. Ne, boljše bi bilo naučiti ljudi ekovrtnarjenja in na takih mestih urediti skupnostne urbane vrtove. Tak je ne nazadnje nastal tudi v Mariboru na drugem koncu mesta.In ne bi bilo slabo, da bi imeli še kak tak vrt. In da bi bil še kje po Sloveniji. Zemlja je rodovitna, narava tudi da, ne samo vzame – in če bi se ljudje navadil pravilno vrtnarit, bi bil volk sit, koza pa cela – že tako draga hrana bo itak jeseni še dražja. Zakaj torej ne bi mislili naprej, na prihodnost?

Advertisements

V Pristanu že sprejeli nove ukrepe za boljšo varnost

Tragedija v mariborskem kopališču Pristan, v katerem se je utopil šestletni deček, je pretresla vse – starše, učitelje in vodstvo šole, ki jo je deček obiskoval, njegove sošolke in sošolce, pa tudi vodstvo in osebje kopališča Pristan. Kriminalisti so sprožili preiskavo, da ugotovijo, kaj natančno se je v bazenu dogajalo, starši so podali ovadbo zoper neznanega storilca iz istega razloga, vodstvo Pristana pa po inšpekcijskem nadzoru takoj sprejelo nove ukrepe.

Deček je bil, kot je povedala njegova mama, januarja operiran na žrelnici, zdravnica pa je dovolila udeležbo na plavalnem tečaju. Po testiranju so ga uvrstili med neplavalce. Kot pravi njegov oče,  jima je tistega dne okrog poldneva  po telefonu dečkova razredničarka sporočila, da mu je med plavalnim tečajem postalo slabo in da so ga odpeljali v bolnišnico. Tam pa so jim zdravniki dejali, da se je deček utopil in da je priklopljen na aparate. Nekaj dni kasneje je umrl.

Starši so prepričani, da bi bil Marcel še živ, če bi bilo res tako, kot naj bi rekel prvi dan reševalec, da je bil fantič pod vodo približno minuto. Zdravniki so jima rekli, da je moral biti pod vodo vsaj pet minut, kar so ocenili na podlagi otekline možganov in odmiranja celic zaradi pomanjkanja kisika.

Drugačne prve informacije s Pristana
Da bi vaditelji tečaja ali reševalec ali kdor koli drug rekel učiteljici, da je fantu bilo slabo, direktor kopališča Pristan Anton Knez ne ve. Starši so začudeni, kako so lahko ‘pristanovci’ od začetka podali različne zgodbe, kaj se je zgodilo. Slišali so, da učiteljica ni smela v bazen, ko so oživljali Marcela. Knez pravi, da ne ve, kako je reševanje potekalo, ker ga ni bilo zraven, ker pa kriminalistična preiskava še poteka, prosi: »Pustite strokovnjakom, da ugotovijo, kaj se je zgodilo. Kriminalisti so opravili razgovore z vsemi, ki so bili udeleženi, tako da je treba počakati na izsledke raziskave.« Hkrati obžaluje dogodek, ki se po njegovih besedah sploh ne bi smel zgoditi, in pravi, da se bodo tudi oni potrudili razjasniti dogodke.  Sočustvuje z družino, ki je izgubila otroka.

Napoved novih ukrepov
Na vprašanje, ali so se iz tragedije kaj naučili, Knez odgovarja: »Strah, da se kaj zgodi otrokom na tečajih in športnih dnevih, je vedno prisoten. Z najožjimi sodelavci smo se že sedaj dobivali enkrat na teden in obravnavali nadzor, izvedbo nadzora in ukrepe. Zdaj bomo naše delo še enkrat pretresli in poostrili nadzor.« Te dni so na osnovne šole, s katerimi sodelujejo, poslali tudi zahtevo, da so od zdaj naprej učitelji spremljevalci učencev prisotni na plavalnih tečajih.

Vaditelji in učitelji skupaj na bazenu

Knez razlaga, da je do zdaj veljalo, da so učiteljice oziroma učitelji lahko zraven,  ni pa to bila njihova obveza. Bilo je zaželjeno, odločitev pa so prepustili posameznim šolam. Nekaj učiteljic, s katerimi smo se pogovarjali o tem, ali so zraven ali ne in kako lahko sodelujejo, se je pravzaprav potožilo. Nad tem, da nimajo plačanih ur in da bi lahko bile zraven in sodelovale v procesu učenja plavanja samo, če bi imele opravljene izpite za plavalnega vaditelja, pa tudi nad tem, da so jim vaditelji namignili, da je boljše, da niso zraven, ker bi bile moteče, če bi se otroci obračali nanje, ne pa na vaditelje. Če je to zadnje resnično, se lahko vprašamo, ali ne bi dodaten par oči pomagal pri nadzoru, učiteljičina prisotnost pa bila predvsem vaditeljem v pomoč pri obravnavanju otrok.

Boljši varnostni nadzor s kamerami

Boljši varnostni in nadzorni sistem v kopališču bi omogočile tudi varnostne kamere. A teh v bazenu ni – kot pravi Knez, je to problem ne samo Pristana, ampak kopališč nasploh. Pravi, da so se že pred tragičnim dogodkom posvetovali z Varnostjo o novem varnostnem sistemu. Takrat so se tudi dogovarjali o možnosti nameščanja varnostnih kamer, ki je po njegovem najbolj učinkovit sistem. Čakajo na predračune in oceno, koliko kamer bi moralo biti in kje vse.

Pred koncem preiskave je nemogoče ugibati, kaj se je dejansko zgodilo.  Upamo pa, da bodo pristojni v sodelovanju s strokovnjaki preprečili nezgode in nesreče. Delo z otroki namreč zahteva tako strokovnost, predvidevanje vseh nevarnosti in nenehno pozornost.

(Napisano za Mariborski utrip, 26. februarja 2010, ‘zgodbo’ samega dogodka zaključujem, vsekakor pa bom vesela objektivnih informacij in predlogov o tem, kako bi lahko izboljšali varnost naših otrok na slovenskih kopališčih)

Dodatek št. 1:

Gneče ni bilo
V Pristanu so bili takrat učenci dveh šol. 33 učencev iz Osnovne šole Leona Štuklja je imelo v spremstvu svojih učiteljev športni dan – bili so v srednjem bazenu. 27 tečajnikov plavalnega tečaja iz Osnovne šole Franca Rozmana Staneta, kjer je bil tudi ta mali deček, pa je bilo v malem, otroškem bazenu in v čofotalniku. Po normativu velja, da je na osem neplavalcev  ali na 12 plavalcev en vaditelj, vedno pa mora biti na bazenu tudi reševalec. 10. februarja so bili v okviru plavalnega tečaja štirje vaditelji in reševalec. Vsi imajo opravljene licence za opravljanje plavalnega tečaja.

Dodatek št. 2: Zaključek moje kolumne

Ko onemiš …

Želim si, da bi se ob smrti Marcela vsi nekaj naučili in da se bodo ljudje, ki vzgajajo in izobražujejo naše otroke, zavedali, kako odgovorno delo opravljajo in da bodo dali vedno vse od sebe, da bi preprečili že male nezgode, kaj šele velike tragedije.

Psi in mačke – dobra terapevtska družba za otroke in starostnike

Živali niso igrače, ampak živa bitja, ki nam nudijo ljubezen, pomoč in tudi terapijo.

Tale psička je tudi dobra družba na sprehodih in rekreaciji

Tale psička je tudi dobra družba na sprehodih in rekreaciji

Pred prazniki in med samimi prazniki se, sploh v družinah z majhnimi otroki, vzpostavi odnos do psov in mačk, ki kaže na to, da jih jemljemo samoumevno, kot igračke, ne pa kot živa bitja. Mamice in očetje popustijo in gredo v prazničnem duhu v trgovino ali k rejcem po malo kosmato živo kepico, nekateri tudi v azile. Kupijo ali vzamejo k sebi jih kot igračke, s katerimi se bodo igrali kratek čas, potem pa, ko bodo imeli drugo delo, jih bodo odvrgli za plot, odpeljali v gozd in tam pustili. Ali pa, če bo sreča na strani živali, odpeljali v azile ali zavetišča za živali.

Domače živali, predvsem mačke in psi, so naši zvesti spremljevalci, ki nam poleg svoje pozornosti nudijo še veliko več kot igro: prijateljstvo, zvestobo, prijaznost, družbo, … Ne nazadnje pa je lahko njihova družba in njihova pomoč tudi del psihoterapevtske pomoči, celo za pomoč slepim in invalidom. Dr. Erih Tetičkovič, sicer svetovno znan nevrokirurg, predsednik mariborskega društva za zaščito in varstvo živali, ki je po dolgih letih končno izborilo v Mariboru azil za živali, pravi: »Zavedati bi se morali ves čas, da smo vsi otroci matere Zemlje, ne da se samo občasno spomnimo nanjo in na druga bitja na njej.«

Dr. Erih Tetičkovič

Dr. Erih Tetičkovič

Marketinške poteze filmarjev in ljubezen do živali

V času pred prazniki televizijske hiše predvajajo družinske filme, v katerih so predvsem živali predstavljene na prikupen, smešen in vabljiv način. Pa ne samo televizijske hiše, tudi filmska industrija da velikokrat v tem času na trg nov film ali celovečerno risanko, ki privablja gledalce v kinoteke.

Dr. Tetičkovič se spominja filma 101 dalmatinec, ki je v kino privabil na milijone ljudi po svetu. Tik za tem pa so ljudje, navdušeni nad prikupnimi belimi psički s črnimi pikami in ‘pritisnjeni’ v kot ob poplavi plišastih psičkov in drugih igrač na temo tega filma, kupovali dalmatince zase in za svoje otroke kot za stavo. In kje je bila čez dva meseca, ko se je evforija z dalmatinci nekoliko polegla, ljudje pa so ugotovili, da morajo za pse tudi skrbeti, če jih že imajo? Na poti v zavetišča! Če so imeli psi srečo. Dr. Tetičkovič pravi, da so filmarji zlorabili praznike in začetno ljubezen do živali. No, ljudje pa vsekakor pred nakupom niso dobro premislili o odgovornosti do živali.

Treba je biti odgovoren

Dr. Tetičkovič pravi, da bi bilo bolje za družine z majhnimi otroci, da najprej razčistijo pri sebi, zakaj bi radi imeli psička ali muco. Potem pa, seveda, da se poučijo, kako je treba na primeren način skrbeti za žival. Konec koncev si lahko skrb za žival družinski člani razdelijo in ji nudijo vso potrebno ljubezen. Žival pa bo to vračala na svojstven, ljubezniv in skrben način.

Prihod novega člana – odhod živali?

Pri nakupu, pa tudi kasneje, ko je žival že nekaj časa pri hiši, je izredno pomembno, ali družina pričakuje novega člana, majhnega otroka. Takrat živali ne smemo vreči iz hiše ali jo v taki meri zapostavljati, da bo zanemarjena in na koncu zapuščena, neljubljena, ampak ji je treba novega družinskega člana predstaviti na primeren način. Naj žival ve, da jo imate še vedno radi, to ji pokažite. Dr. Tetičkovič pravi, da pse ali mačke v določenem trenutku žal velikokrat napačno postavijo na stran, namesto da bi vzpostavili dobro ravnovesje med vsemi družinskimi člani in živaljo: »Žival je najboljši poslušalec otroka, otrok pa psihomotorno dosti prej dozori ob stiku z živalmi kot tisti, ki nima stikov z živalmi.«

Starostnik in domači ljubljenci

Pes in mačka, ki čutita ljubezen in naklonjenost v družini, bosta znala to tudi vračati. Tak odnos se še posebej vidi pri starostnikih, kjer kosmata živalca na štirih nogah včasih nenadoma postane edina družba.

Najprej družba, nato že terapija

Dr. Tetičkovič povzema citat: »Kadar božam kožo svoje živali, je, kot da božam svojo dušo.« Če razložimo z npr. medicinskega vidika, pravi dr. Tetičkovič, je na svetovnem kongresu o možganski kapi Erika Friedman povedala, da je nevarnost za ponoven možganski infarkt kar devetkrat manjša pri ljudeh, ki imajo pristne stike z domačimi živalmi, predvsem mačkami in psi. Torej – božajte svojega psa in mačko, imejte ju v naročju, pogovarjajte se z njima in – bolj zdravi boste.

Terapija z živalmi v domove za starostnike

Ena od želja dr. Tetičkoviča je, da bi v mariborski univerzitetni klinični center in v domove za starostnike pripeljali pse in mačke, tako da bi zaživele ‘Tačke pomagačke’, s katerimi bi uvedli redno terapijo z živalmi za obolele in ostarele paciente, pa tudi otroke.
Ob stiku z živalmi se namreč zniža krvni pritisk, prav tako raven holesterola, itd. Zakaj jim torej ne bi pomagali pri zdravljenju na naraven način – s stikom z živaljo. »Ker pa predvsem ostareli in oboleli ne morejo priti do zavetišč za živali, da bi tam božali in sprehajali pse in mačke, je takim ljudem treba stopiti naproti in pripeljati živali v domove za ostarele,« povzema dr. Tetičkovič

Majhen korak naprej

Majhen korak naprej so naredili v Domu upokojencev Danice Vogrinec Maribor na Pobrežju, kjer je k domu prišlo nekaj mačk, ki so tam zaradi skrbi starostnikov in osebja tudi ostale. Pred domom so jim naredili hišico, kjer spijo, na klopeh pred zgradbo pa se varovancem pustijo razvajati in božati. A to je res majhen korak naprej.

Za večjega upamo, da se bo nekoč še zgodil – da bodo psi in mačke stalni obiskovalci domov za ostareli in del socialne terapije.

Najboljši prijatelj?

Najboljši prijatelj?

In če nam domišljija dela še naprej – mogoče bodo tudi zakoni kdaj nastavljeni tako, da bodo slepim in invalidom zavarovalnice krile stroške za pse spremljevalce, ki jih potrebujejo kot pomočnike za spremstvo in premagovanje manjših in večjih ovir.

Objavljeno tudi na Zlatih letih, edinstvenem portalu za medgeneracijsko sodelovanje 🙂

Z malo dobrote do sreče na vrvici

Pred dnevi, pravzaprav je bilo kar lani 😉 – 28. 12. 2009 torej, je bil zvečer na Trgu svobode v Mariboru večer elektronske glasbe – Rok Reberšek ali DJ Rawkee je vrtel transe.

Rokov plakat

Rokov plakat

Z Rokom sva se spoznala leto pred tem koncertom, ko je prav tako na Trgu svobode v Mariboru vrtel transe glasbo in podaril koncert Mariborčanom. Že takrat je razmišljal, da bi poleg glasbe in svoje energije dal ljudem še nekaj več. Da bi jih spomnil, da lahko drug drugemu pomagamo. No, lani sva se spomnila drug na drugega prej kot pa med božično-novoletnimi prazniki in se že jeseni kar hitro zmenila, komu bi lahko posvetil večer elektronske glasbe – vprašanje, predlog – v dveh točkah, čez nekaj dni, ko je spoznal gonilno silo društva, pa še tretja točka – strinjanje 🙂

Res sem bila presenečena, kako je svet majhen in kako nas nekatere stvari povezujejo – Rok in Darinka, ki je predstavnica društva, ki sem ga predlagala Roku, sta se v tistih dneh spoznala po drugi liniji. Vesolje je že hotelo, da pridemo na nek način skupaj in da lahko vsaj malo pomagamo tistim, ki potrebujejo pomoč 🙂

Takoj sem se namreč spomnila na Darinko Urbancl Lečnik iz Centra za šolanje psov vodičev in spremljevalcev SLO-CANIS in njihovo dobrodelno akcijo »Z malo dobrote do sreče na vrvici«.

Tale 'mladenič' se še uči, kako pomagati ...

Tale 'mladenič' se še uči, kako pomagati ...

»Z malo dobrote do sreče na vrvici« je namreč akcija Slovenskega združenja inštruktorjev – Centra za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov iz Maribora in Društva za reševalne pse REPS Maribor – akcija, v kateri bi radi zbrali sredstva za nakup in šolanje psa pomočnika za tetraplegika Mirico Ačko in Stojana Rozmana.

Žal zavarovalnice ne krijejo stroškov, za enega psa morajo zbrati 8000 evrov, stroški krijejo veterinarske preglede, osem- do desetmesečno šolanje psa, hrano, cepljenja, uvajanje osebe s hendikepom na psa, ki traja najmanj dva ali tri mesece.

Mirica in Stojan

Mirica in Stojan

V okviru Društva za reševalne pse REPS Maribor in Slovenskega združenja inštruktorjev – Centra za šolanje psov vodičev in spremljevalcev SLO-CANIS so v zadnjih 15 letih izšolali kar nekaj generacij reševalnih psov in psov vodičev in psov pomočnikov.

Dva od teh – labradorki, Eli in Kiro – so izšolali lani in ju podarili Mirici in Stojanu, ki nujno potrebujeta psa pomočnika.

SLO-CANIS se je na istem trgu, kjer je imel Rok koncert, predstavil isti dan popoldan, tisti, ki ste bili tam, ste videli pse pomočnike, pse vodiče in pse reševalce, ki so jih tja prepeljali njihovi lastniki. Darinka in Emil Urbancl ter drugi pa so mimoidočim razlagali, kakšna je vloga teh psov. Najmlajši pa so lahko vmes slišali še eno pravljico – tako, povedano na hitro 😉 – o dveh psih, ki sta se razlikovala v eni sami lastnosti, ki pa je bila skorajda odločilna za njuno različno začrtano življenjsko pot in sprejemanje ljudi.

del 'zborčka'

del 'zborčka'

Popoldan mi je uspelo prepričati tudi Mirico in Stojana pa tudi Aleksandro, ki ima zaradi slepote psa vodiča, s katerim potujeta tudi z letalom, da povedo nekaj besed o svojih pasjih pomočnikih. Ne morete si misliti, kako zelo so povezani med sabo in kako izredno pozorni so psi. Naučeni so pomagati svojim lastnikom, svoje naloge – pa naj bo to varna pot preko ceste, izogibanje ovir na pločniku, odpiranje vrat ali predalov, pobiranje predmetov s tal ali nežno pomirjanje lastnika – pa jemljejo zelo resno.

Vsakega psa posebej več mesecev šolajo in pripravljajo na ‘delo’, potem pa se psi in njihovi novi lastniki še učijo skupnega življenja. Zavedati se moramo, da psi niso igračka in niso nadomestilo za kako blazino na kavču, ampak so bitja, ki potrebujejo odgovorno skrb in ljubezen, hkrati pa znajo to tudi nuditi.

Midve pa že znava pomagati ...

Midve pa že znava pomagati ...

Tik pred večernim koncertom pa je nagovoril zbrane Mariborčane tudi Sebastjan Matul, ki se je rade volje odzval Rokovemu povabilu in še zadnjič tisti dan predstavil dobrodelno akcijo, pse in njihove ‘trenerje’ ter Stojana in Mirico.

Na tem mestu vas tudi prosim, da tisti, ki to lahko naredite, prispevate za akcijo Z malo dobrote do sreče na vrvici, en evro …. Prosim, pošljite ključno besedo PES na številko 1919 in pomagajte društvu, da pokrije stroške.

Hvala – v imenu društva, Mirice in Stojana in ne nazadnje tudi v mojem imenu.

Hvala vsem donatorjem.

In kot pravi Darinka: “Hvala, ker ste stopili v svet drugačnih in zanimivih ljudi. Društvo SLO-Canis se vam zahvaljuje za vašo donacijo, s katero bomo Mirici in Stojanu pomagali do psa pomočnika.”

Več o društvu in njihovem delovanju najdete na tej povezavi – SLO-CANIS.

Kanček dobrodelnosti v Mariboru

V prazničnem decembru se spomnimo tudi tistih, ki so nujno potrebni pomoči. Prav je, da jim skušamo vsaj malo olepšati praznične dni, jim nuditi pomoč in jim razsvetliti njihov trnovo pot. Prav tak namen imajo dobrodelne akcije, ki potekajo te dni tudi v Mariboru.

Ko je božič, naj bo božič za vse
Med njimi je že tradicionalna dobrodelna akcija Radia City ‘Ko je božič, naj bo božič za vse!’ Že leta prinaša nekaj veselja v življenja tistih, ki jim iztekajoče se leto ni bilo naklonjeno. Anita Mlakar iz Radia City pravi: “Podjetjem predlagamo, da denar za darila partnerjem ali vsaj čestitke nakažejo na račun dobrodelnega sklada Radia City.” Jutranja ekipa – Eva, Bor in Dejan – pa bodo v zameno, v okviru ‘čestitka servisa’, zapeli in zaigrali njihove želje za poslovne partnerje. Letos so uvedli še eno novost – podjetja lahko najamejo citijevca, da za en dan del pri njih, če je podjetje pripravljeno donirati vsaj 200 evrov.

Darujmo s srcem in Združenje pridelovalcev vrtnin Maribor
Pred nekaj dnevi je Združenje pridelovalcev vrtnin Maribor prispevalo, kot je v govoru povedala njegova predsednica Erna Skok, kapljico rešitve v morje težav,ki jih je žal tudi številnim prebivalcem Maribora prinesla vsem znana gospodarska kriza. Pet sobot v letu 2009 je združenje prodajalo del pridelka, ki so mu ga podarili tisti, ki sicer prodajajo na mariborski tržnici. Z združenimi močmi so v teh akcijah zbrali dobrih 1.500 evrov, ki so jih namenili skladu Mestne občine Maribor Darujmo s srcem.

Z nakupi Europarkovih darilnih bonov pomagate
»Še posebej v predprazničnem času si ljudje radi izkazujemo pozornost in obdarujemo najdražje, pa tudi tiste, ki nam niso tako blizu. Ob tem pa vse prepogosto pozabljamo, da je okoli nas veliko posameznikov in družin, ki si ne morejo privoščiti niti drobnih daril, saj jim dobesedno zmanjkuje denarja za vsakdanji kruh,” pravi Petra Romih, vodja marketinga v Europarku. V Europarku so ustanovili humanitarni sklad, katerega namen je pomagati socialno ogroženim posameznikom in družinam iz Maribora in okolice vse leto. Od vsakega nakupa Europarkovega darilnega bona bo en odstotek vrednosti namenjen skladu. Skrbniki sklada bodo med prispelimi prošnjami štirikrat v letu 2010 izbrali družine ali posameznike, ki bodo nujno potrebno pomoč dobili v obliki Europarkovih darilnih bonov.

Tisoč želja, ena banka
Nova KBM je pripravila dobrodelno akcijo ‘Tisoč želja, ena banka’. V okviru akcije bodo zbirali lepe želje, preko lepih želja pa sredstva za zvezo društev za cerebralno paralizo Sonček. Na spletni strani http://www.tisoczelja.si si lahko oblikujete novoletno čestitko s svojo željo in jo posredujete svojim bližnjim. Za vsako poslano novoletno čestitko bo Nova KBM društvu Sonček namenila en evro. Sporočilo akcije je jasno – ni treba veliko, da pomagaš, saj vsak lahko pomaga že z eno samo željo.

Napisala za časopis. Objavljeno je danes. Pa nič ni hudega, da še tu spomnim koga, da ni treba imeti veliko,da se pomaga.

Sem se pa razveselila nekaj klicev in emailov ljudi, ki jih niti ne poznam, vedo pa, da sem pri časopisu zadolžena za iskanje družin, ki na našem koncu nujno potrebujejo pomoč (sodelujem z ustanovami, kjer preverijo stanje v družinah). In nekateri ljudje, ki bi radi podarili sredstva, gre predvsem za finančna, so se pred prazniki spomnili na te družine – brez posrednikov, jaz sem jim zgolj posredovala podatke in osnovni opis, jim bodo ‘popravili’ stanje na tekočih računih.

Prav grozno mi je bilo, ko mi je ena od žensk, ki sem jo poklicala in povedala, da bo še nekaj malega prikapljalo na njen račun za njene otroke, rekla, da naj pri nakazilu gospod obvezno napiše, da gre za donacijo za socialno ogrožene družine, drugače ne bo mogla dvigniti denarja in kupiti hrane, saj ima zaradi neplačanih računov za stanovanje blokiran račun! Še zdaleč ni ta družina edina …