Tag Archives: Maribor

Mobilni smo tudi brez avtomobila

Te dni tudi Maribor ponovno sodeluje v mednarodni akciji Evropski teden mobilnosti, v okviru katere se predvsem na Trgu svobode od 16. do 22. septembra odvijajo prireditve v znamenju gesel Potuj pametneje, živi boljše in Dobro si videti brez avta. Mobilni smo namreč lahko tudi z avtobusom, vlakom, kolesom ali peš.

Na Ministrstvu za okolje in prostor RS so naredili raziskave, ki  kažejo, da se gibamo čedalje manj, k čemur prispeva zagotovo tudi to, da se vse več vozimo z avtom.  Poudarjajo, da je celo vsako osmo potovanje z avtom krajše od 500 metrov, kar je nesmiselno, saj lahko takšne razdalje brez težav premagamo peš ali s kolesom, pa še nekaj več bomo naredili za svoje zdravje in okolje, saj z vožnjo ne bomo onesnaževali zraka.

Upajmo, da bo vreme kaj boljše, da bodo lahko izvedli večino prireditev, saj se  vse dogajajo na prostem.

Kolesarji, ki bodo v šestih dneh tedna mobilnosti na informativni stojnici Zveze prijateljev mladine Maribor vsaj trikrat potrdili kolesarjenje v službo, šolo ali po opravkih, bodo  sodelovali v nagradnem žrebanju za prvo nagrado – kolo, ki ga podarja  Giga Šport.

S kolesom na maraton in z vlakom na izlet

Ne vem, ali bodo izvedli napovedane maratone kljub zelo slabem vremenu, vsekakor so bili načrtovani:

V soboto kolesarski ekomaraton, izbirate lahko med 82 in 144 kilometri,

V nedeljo tekaški ekomaraton, z dolžinama 10 ali 21 kilometrov, začne se ob 10. uri.

V ponedeljek  dan mobilnosti invalidov

V ponedeljek bo na Trgu svobode dan mobilnosti invalidnih oseb.
Nataša Rebernik, predsednica Sveta invalidov razlaga: »Mobilnost je pomemben del neodvisnosti invalidnih oseb, saj jih povezuje z možnostjo izobraževanja, zaposlitve, družbenega udejstvovanja in drugih prednosti, ki jih nudi neka skupnost.« V okviru lanskega tedna mobilnosti so pravzaprav prvič izpostavili problematiko mobilnosti invalidnih oseb, prikazali so potrebe in posebnosti gibanja invalidov na vozičku ter slepih in slabovidnih. Tudi letos bo tako. »Marsikdo namreč ne razume, da invalid na vozičku dejansko potrebuje znižan robnik ali prosto parkirno mesto neposredno pred stavbo,« poudarja Rebernikova. V ponedeljek bodo od 10. ure naprej na Trgu svobode prikazali košarko na vozičkih, ponudili možnost testne vožnje z novimi avtobusi za invalide na vozičku in še in še. Rebernikova pravi: »V dan mobilnosti želimo vključiti tudi čim več otrok in mladine, saj v njih zori bodoča družba enakih možnosti. Prav otroci se znajo brez predsodkov poistovetiti s posebnimi potrebami sočloveka, zato ni čudno, da so že lani z velikim zanimanjem in srcem spremljali dogajanje ter se brez obotavljanja tudi sami preizkusili v vožnji z vozičkom in hoji slepega s simulacijskimi očali.«

V šolo s kolesom

V dejavnosti tedna mobilnosti se vključuje tudi Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu (SPVCP). V torek, 21. septembra, bo na dan kolesarjev potekala vzgojno preventivna akcija ‘Drugače na pot – v šolo s kolesom’.  Kot pravi Jožica Trlep iz SPVCP želijo ozavestiti tako starše kot učence, da bi se v čim manjši meri vozili v šolo z avtomobili. V lanski anketi na osnovnih šolah o potovalnih navadah učencev so otroci v veliki večini izrazili željo, da bi radi v šolo prišli večkrat s kolesom ali peš. Prav zaradi tega bodo v tej akciji predstavili varne kolesarske poti v šolo, opozorili na ukrepe, s katerimi je treba zaščititi kolesarje in izpeljali učno uro varnega kolesarjenja po mestnih prometnicah. Trlepova opozarja, da bi se zmanjšalo tudi število mlajših srednješolcev, aktivno udeleženih v prometnih nesrečah, če bi jih starši že v času osnovne šole postopno navadili na aktivno vlogo udeleženca v prometu.

Rdeča luč za avtomobile, zelena za otroke

V sredo bo ZPM ob dnevu brez avtomobila pripravila ustvarjalne delavnice in igralnice. Na stojnicah se bodo predstavili tudi vrtci in šole. Ta dan bodo zaključili z žrebanjem nagrad za udeležence akcije ‘S kolesarjenjem do kolesa’.

Več v današnjem Mariborskem Utripu (www.mariborskiutrip.si)

Advertisements

Spinning in dobrodelna akcija ‘Štajerska goni’

Pomagajmo mladim premagovati težke ovire

Med pripravami na dobrodelno akcijo Štajerska goni in zbiranju sredstev za nakup nove proteze in novega invalidskega vozička sem se srečala  z organizatorko akcije Tino Ternjak ter Tanjo Kodrič, ki nujno potrebuje novo protezo za nogo, s katero se bo lahko bolj aktivno vključila v družbo in obiskovala študijska predavanja, in Branislava Hojnika, ki prav tako nujno potrebuje nov invalidski voziček za boljšo socializacijo in obisk predavanj in terapij, nato pa še za službo.

Življenje je namreč ta dva mlada človeka – Tanja ima 22, Branko pa 25 let – zelo presenetilo. Tanja je v tretjem letniku srednje šole zbolela za kostnim rakom, po letu dni kemoterapije in menjavi kostnega mozga, ki ga njeno telo žal ni sprejelo, so ji morali amputirati nogo. Branko pa se je pred leti, star komaj 21 let, tako ponesrečil, da je postal invalid. Po večmesečni terapiji v mariborski bolnišnici in ljubljanskem institutu za rehabilitacijo se je počasi vključeval v aktivno življenje. A najprej se je moral prekvalificirati.

Stara proteza ne zadostuje za potrebe

Tanja ima protezo, s katero zelo težko hodi, sploh po stopnicah, saj se ji v kolenu ne upogiba, hkrati pa ji pri hoji drsi dol – z njo lahko opravi le slabih 500 metrov. Ker je tako gibalno ovirana, se je morala s študija geografije v Ljubljani – na katerem je veliko terenskega dela – prepisati na študij psihologije v Maribor. Nova proteza bi bila z elektronskim kolenom, kar bi ji omogočalo lažjo in daljšo hojo, s tem pa aktivno vključevanje v družbo. Tanja poudarja: »Sploh hoja po stopnicah je tista, ki je zdaj zelo težavna, potem pa ne bo več.«  Glede na to, da je Tanja doma v višjem nadstropju večstanovanjske zgradbe brez dvigala, bi ji elektronsko koleno v novi protezi res pomagalo. Toda kaj ko nova proteza stane približno 23.000 evrov.

Večja okretnost z novim vozičkom

Branko sicer ima voziček, ki pa žal ni tako funkcionalen, da bi bil z njim dovolj okreten in mobilen za vključevanje v družbo in delo. Zaradi posledic prometne nesreče se je že moral prekvalificirati, saj poklica kuharja ni več mogel opravljati. Zdaj je ekonomski tehnik, ki išče službo, hkrati pa še hodi v mesto na terapije – celo sam se odpelje, saj so mu zaradi invalidnosti prilagodili avto. Branko razlaga: »Zaradi večje okretnosti potrebujem voziček, ki mi ga ne bo treba samemu poganjati.« Nov voziček, ki stane približno 5000 evrov, bi mu omogočil aktivno vključevanje v družbo, lažje opravljanje dela in vsekakor večjo mobilnost.

Akcija Štajerska goni v treh oblikah:

– udeležba na maratonu spinninga

– donacije na TRR društva

– pošiljanje SMS

Akcija Štajerska goni, v kateri se lahko udeležite maratona spinninga – skupinske vožnje s sobnim kolesom pod strokovnim vodstvom inštruktorjev in ob spremljavi glasbe –bo v dvorani Železničarskega športnega društva Maribor, v Popovičevi ulici, blizu Dvorane Tabor, 10. aprila 2010 od 14. do 19. ure, temu pa bo sledil še zabavni program do 21. ure, na katerega so povabili tako glasbenike kot manekenke.

Kdor se bo udeležil maratona, bo podaril osem evrov za nakup proteze in invalidskega vozička za Tanjo Kodrič in Branka Hojnika.

Zaradi omejenega števila koles je dobro, da si kolo za spinnig rezervirate pri GO! centru, v Popovičevi ulici 10 ali preko telefona 02 320 32 70. Velja pa, da se lahko spinninga udeleži tako začetnik kot profesionalec na sobnem kolesu.

Sredstva, ki bi jih radi podarili za nakup proteze in vozička lahko nakažete tudi na TRR: 045150000202365 za Štajerska goni, Društvo paraplegikov severne Štajerske, Lackova 43, Maribor.

Od 22. 3. do 11. 4. lahko pošljete tudi SMS z besedo KOLO na 1919 in podarite en evro (velja za uporabnike Simobila in Tušmobila).

V Pristanu že sprejeli nove ukrepe za boljšo varnost

Tragedija v mariborskem kopališču Pristan, v katerem se je utopil šestletni deček, je pretresla vse – starše, učitelje in vodstvo šole, ki jo je deček obiskoval, njegove sošolke in sošolce, pa tudi vodstvo in osebje kopališča Pristan. Kriminalisti so sprožili preiskavo, da ugotovijo, kaj natančno se je v bazenu dogajalo, starši so podali ovadbo zoper neznanega storilca iz istega razloga, vodstvo Pristana pa po inšpekcijskem nadzoru takoj sprejelo nove ukrepe.

Deček je bil, kot je povedala njegova mama, januarja operiran na žrelnici, zdravnica pa je dovolila udeležbo na plavalnem tečaju. Po testiranju so ga uvrstili med neplavalce. Kot pravi njegov oče,  jima je tistega dne okrog poldneva  po telefonu dečkova razredničarka sporočila, da mu je med plavalnim tečajem postalo slabo in da so ga odpeljali v bolnišnico. Tam pa so jim zdravniki dejali, da se je deček utopil in da je priklopljen na aparate. Nekaj dni kasneje je umrl.

Starši so prepričani, da bi bil Marcel še živ, če bi bilo res tako, kot naj bi rekel prvi dan reševalec, da je bil fantič pod vodo približno minuto. Zdravniki so jima rekli, da je moral biti pod vodo vsaj pet minut, kar so ocenili na podlagi otekline možganov in odmiranja celic zaradi pomanjkanja kisika.

Drugačne prve informacije s Pristana
Da bi vaditelji tečaja ali reševalec ali kdor koli drug rekel učiteljici, da je fantu bilo slabo, direktor kopališča Pristan Anton Knez ne ve. Starši so začudeni, kako so lahko ‘pristanovci’ od začetka podali različne zgodbe, kaj se je zgodilo. Slišali so, da učiteljica ni smela v bazen, ko so oživljali Marcela. Knez pravi, da ne ve, kako je reševanje potekalo, ker ga ni bilo zraven, ker pa kriminalistična preiskava še poteka, prosi: »Pustite strokovnjakom, da ugotovijo, kaj se je zgodilo. Kriminalisti so opravili razgovore z vsemi, ki so bili udeleženi, tako da je treba počakati na izsledke raziskave.« Hkrati obžaluje dogodek, ki se po njegovih besedah sploh ne bi smel zgoditi, in pravi, da se bodo tudi oni potrudili razjasniti dogodke.  Sočustvuje z družino, ki je izgubila otroka.

Napoved novih ukrepov
Na vprašanje, ali so se iz tragedije kaj naučili, Knez odgovarja: »Strah, da se kaj zgodi otrokom na tečajih in športnih dnevih, je vedno prisoten. Z najožjimi sodelavci smo se že sedaj dobivali enkrat na teden in obravnavali nadzor, izvedbo nadzora in ukrepe. Zdaj bomo naše delo še enkrat pretresli in poostrili nadzor.« Te dni so na osnovne šole, s katerimi sodelujejo, poslali tudi zahtevo, da so od zdaj naprej učitelji spremljevalci učencev prisotni na plavalnih tečajih.

Vaditelji in učitelji skupaj na bazenu

Knez razlaga, da je do zdaj veljalo, da so učiteljice oziroma učitelji lahko zraven,  ni pa to bila njihova obveza. Bilo je zaželjeno, odločitev pa so prepustili posameznim šolam. Nekaj učiteljic, s katerimi smo se pogovarjali o tem, ali so zraven ali ne in kako lahko sodelujejo, se je pravzaprav potožilo. Nad tem, da nimajo plačanih ur in da bi lahko bile zraven in sodelovale v procesu učenja plavanja samo, če bi imele opravljene izpite za plavalnega vaditelja, pa tudi nad tem, da so jim vaditelji namignili, da je boljše, da niso zraven, ker bi bile moteče, če bi se otroci obračali nanje, ne pa na vaditelje. Če je to zadnje resnično, se lahko vprašamo, ali ne bi dodaten par oči pomagal pri nadzoru, učiteljičina prisotnost pa bila predvsem vaditeljem v pomoč pri obravnavanju otrok.

Boljši varnostni nadzor s kamerami

Boljši varnostni in nadzorni sistem v kopališču bi omogočile tudi varnostne kamere. A teh v bazenu ni – kot pravi Knez, je to problem ne samo Pristana, ampak kopališč nasploh. Pravi, da so se že pred tragičnim dogodkom posvetovali z Varnostjo o novem varnostnem sistemu. Takrat so se tudi dogovarjali o možnosti nameščanja varnostnih kamer, ki je po njegovem najbolj učinkovit sistem. Čakajo na predračune in oceno, koliko kamer bi moralo biti in kje vse.

Pred koncem preiskave je nemogoče ugibati, kaj se je dejansko zgodilo.  Upamo pa, da bodo pristojni v sodelovanju s strokovnjaki preprečili nezgode in nesreče. Delo z otroki namreč zahteva tako strokovnost, predvidevanje vseh nevarnosti in nenehno pozornost.

(Napisano za Mariborski utrip, 26. februarja 2010, ‘zgodbo’ samega dogodka zaključujem, vsekakor pa bom vesela objektivnih informacij in predlogov o tem, kako bi lahko izboljšali varnost naših otrok na slovenskih kopališčih)

Dodatek št. 1:

Gneče ni bilo
V Pristanu so bili takrat učenci dveh šol. 33 učencev iz Osnovne šole Leona Štuklja je imelo v spremstvu svojih učiteljev športni dan – bili so v srednjem bazenu. 27 tečajnikov plavalnega tečaja iz Osnovne šole Franca Rozmana Staneta, kjer je bil tudi ta mali deček, pa je bilo v malem, otroškem bazenu in v čofotalniku. Po normativu velja, da je na osem neplavalcev  ali na 12 plavalcev en vaditelj, vedno pa mora biti na bazenu tudi reševalec. 10. februarja so bili v okviru plavalnega tečaja štirje vaditelji in reševalec. Vsi imajo opravljene licence za opravljanje plavalnega tečaja.

Dodatek št. 2: Zaključek moje kolumne

Ko onemiš …

Želim si, da bi se ob smrti Marcela vsi nekaj naučili in da se bodo ljudje, ki vzgajajo in izobražujejo naše otroke, zavedali, kako odgovorno delo opravljajo in da bodo dali vedno vse od sebe, da bi preprečili že male nezgode, kaj šele velike tragedije.

Marcel, počivaj v miru …

Iskreno sožalje Marcelovi družini.

Družino sem spoznala lani – službeno, ob pisanju nekega članka, oba fanta, tako starejši kot mlajši sta se mi za vedno vtisnila v spomin, saj sta (bila) lepo vzgojena, prijazna in prisrčna. Mlajši, torej ta nesrečni deček, ki je izgubil življenje v mariborskem kopališču Pristan, je bil še posebej radoveden. Čim več je hotel vedeti o fotoaparatu, ki ga je imel zraven moj sodelavec, zanimal se je za vsak gumb in bil presrečen, ker je lahko z njim tudi naredil fotografijo.

Bila je pomlad in mali Marcel je že takrat komaj čakal jeseni – začetka pouka. Njegov starejši brat je jo je že obiskoval.  Še pred koncem pomladi sta dobila novi šolski torbi in nekaj potrebščin. Redko kje še vidiš tako iskreno veselje, kot sta ga takrat pokazala fanta.

Ja, Marcel je imel astmo in res je bil januarja operiran na žrelnici. In starši so pred začetkom plavalnega tečaja vprašala zdravnico, ali gre lahko na tečaj. Odobrila je.

V bazenu so bili učenci vsaj dveh šol, mlajši prvošolci in starejši petošolci. Učiteljic ni bilo,  v tem kopališču velja namreč ob teh tečajih, da jih učiteljice oddajo vaditeljem, ki so ves čas plavalnega tečaja odgovorni za otroke.

O tem, kaj točno se je zgodilo nesrečnega dne, so začele krožiti različne zgodbe. Otroci, tako starejši kot mlajši so povedali svojo zgodbo – da so bili vsi še v prostoru bazena in da so oni (starejši) videli Marcela in ga odvlekli na rob bazena, s kričanjem pa opozorili vaditelja, ki je nato spravil fanta iz vode in ga oživljal.

Vodstvo Pristana je povedalo na tiskovni konferenci drugačno zgodbo – da so otroke že spravili iz bazena in jih prešteli, pa da se jim je Marcel izmuznil in se znašel v bazenu, od koder so ga nato rešili.

Upam, da bo policijska preiskava, posledično pa tudi ovadba povzročitve splošne nevarnosti zoper neznanega storilca, pokazala, kaj se je res zgodilo in da bodo tisti, ki so odgovorni za nesrečo in smrt malega Marcela, res odgovarjali (Tudi sama bom raziskala, kolikor mi bo kot novinarki dopuščeno, kaj se je zgodilo).

In konec koncev, da se bo naredil enkrat za vselej red v kopališčih, pa še kje drugje, kjer za naše otroke skrbi bolj ali manj usposobljeno osebje.

Meni osebno se namreč že ta kombinacija, da poleg učencev na kopališču v času plavalnega tečaja ni njihovih učiteljic, ampak so tam samo plavalni vaditelji, ne zdi dobra – boljše bi bilo, da bi bili eni in drugi – vaditelji bi otroke učili plavanja, za pedagoški odnos pa bi skrbele učiteljice, ki otroke boljše poznajo (saj so vendar z njimi v času pouka).

Komentarje sicer dopuščam, a če bodo žaljivi ipd., jih bom zbrisala.

Z malo dobrote do sreče na vrvici

Pred dnevi, pravzaprav je bilo kar lani 😉 – 28. 12. 2009 torej, je bil zvečer na Trgu svobode v Mariboru večer elektronske glasbe – Rok Reberšek ali DJ Rawkee je vrtel transe.

Rokov plakat

Rokov plakat

Z Rokom sva se spoznala leto pred tem koncertom, ko je prav tako na Trgu svobode v Mariboru vrtel transe glasbo in podaril koncert Mariborčanom. Že takrat je razmišljal, da bi poleg glasbe in svoje energije dal ljudem še nekaj več. Da bi jih spomnil, da lahko drug drugemu pomagamo. No, lani sva se spomnila drug na drugega prej kot pa med božično-novoletnimi prazniki in se že jeseni kar hitro zmenila, komu bi lahko posvetil večer elektronske glasbe – vprašanje, predlog – v dveh točkah, čez nekaj dni, ko je spoznal gonilno silo društva, pa še tretja točka – strinjanje 🙂

Res sem bila presenečena, kako je svet majhen in kako nas nekatere stvari povezujejo – Rok in Darinka, ki je predstavnica društva, ki sem ga predlagala Roku, sta se v tistih dneh spoznala po drugi liniji. Vesolje je že hotelo, da pridemo na nek način skupaj in da lahko vsaj malo pomagamo tistim, ki potrebujejo pomoč 🙂

Takoj sem se namreč spomnila na Darinko Urbancl Lečnik iz Centra za šolanje psov vodičev in spremljevalcev SLO-CANIS in njihovo dobrodelno akcijo »Z malo dobrote do sreče na vrvici«.

Tale 'mladenič' se še uči, kako pomagati ...

Tale 'mladenič' se še uči, kako pomagati ...

»Z malo dobrote do sreče na vrvici« je namreč akcija Slovenskega združenja inštruktorjev – Centra za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov iz Maribora in Društva za reševalne pse REPS Maribor – akcija, v kateri bi radi zbrali sredstva za nakup in šolanje psa pomočnika za tetraplegika Mirico Ačko in Stojana Rozmana.

Žal zavarovalnice ne krijejo stroškov, za enega psa morajo zbrati 8000 evrov, stroški krijejo veterinarske preglede, osem- do desetmesečno šolanje psa, hrano, cepljenja, uvajanje osebe s hendikepom na psa, ki traja najmanj dva ali tri mesece.

Mirica in Stojan

Mirica in Stojan

V okviru Društva za reševalne pse REPS Maribor in Slovenskega združenja inštruktorjev – Centra za šolanje psov vodičev in spremljevalcev SLO-CANIS so v zadnjih 15 letih izšolali kar nekaj generacij reševalnih psov in psov vodičev in psov pomočnikov.

Dva od teh – labradorki, Eli in Kiro – so izšolali lani in ju podarili Mirici in Stojanu, ki nujno potrebujeta psa pomočnika.

SLO-CANIS se je na istem trgu, kjer je imel Rok koncert, predstavil isti dan popoldan, tisti, ki ste bili tam, ste videli pse pomočnike, pse vodiče in pse reševalce, ki so jih tja prepeljali njihovi lastniki. Darinka in Emil Urbancl ter drugi pa so mimoidočim razlagali, kakšna je vloga teh psov. Najmlajši pa so lahko vmes slišali še eno pravljico – tako, povedano na hitro 😉 – o dveh psih, ki sta se razlikovala v eni sami lastnosti, ki pa je bila skorajda odločilna za njuno različno začrtano življenjsko pot in sprejemanje ljudi.

del 'zborčka'

del 'zborčka'

Popoldan mi je uspelo prepričati tudi Mirico in Stojana pa tudi Aleksandro, ki ima zaradi slepote psa vodiča, s katerim potujeta tudi z letalom, da povedo nekaj besed o svojih pasjih pomočnikih. Ne morete si misliti, kako zelo so povezani med sabo in kako izredno pozorni so psi. Naučeni so pomagati svojim lastnikom, svoje naloge – pa naj bo to varna pot preko ceste, izogibanje ovir na pločniku, odpiranje vrat ali predalov, pobiranje predmetov s tal ali nežno pomirjanje lastnika – pa jemljejo zelo resno.

Vsakega psa posebej več mesecev šolajo in pripravljajo na ‘delo’, potem pa se psi in njihovi novi lastniki še učijo skupnega življenja. Zavedati se moramo, da psi niso igračka in niso nadomestilo za kako blazino na kavču, ampak so bitja, ki potrebujejo odgovorno skrb in ljubezen, hkrati pa znajo to tudi nuditi.

Midve pa že znava pomagati ...

Midve pa že znava pomagati ...

Tik pred večernim koncertom pa je nagovoril zbrane Mariborčane tudi Sebastjan Matul, ki se je rade volje odzval Rokovemu povabilu in še zadnjič tisti dan predstavil dobrodelno akcijo, pse in njihove ‘trenerje’ ter Stojana in Mirico.

Na tem mestu vas tudi prosim, da tisti, ki to lahko naredite, prispevate za akcijo Z malo dobrote do sreče na vrvici, en evro …. Prosim, pošljite ključno besedo PES na številko 1919 in pomagajte društvu, da pokrije stroške.

Hvala – v imenu društva, Mirice in Stojana in ne nazadnje tudi v mojem imenu.

Hvala vsem donatorjem.

In kot pravi Darinka: “Hvala, ker ste stopili v svet drugačnih in zanimivih ljudi. Društvo SLO-Canis se vam zahvaljuje za vašo donacijo, s katero bomo Mirici in Stojanu pomagali do psa pomočnika.”

Več o društvu in njihovem delovanju najdete na tej povezavi – SLO-CANIS.

Brezplačni objemi v Mariboru

Tole sem dobila na mail, meni se zdi simpatično in prijazno:

Darilo za božič občutek bližine in topline

Brezplačni objemi v Mariboru

Člani mariborskih društev Svetilnik in Tarina hiša organizirajo 23. decembra 2009 ob 16. uri brezplačno objemanje v centru Maribora (dobimo se pred Astorio). Objemov imajo na razpolago dovolj in so namenjeni vsem, ki si jih bodo zaželeli. Objemovalce bo možno prepoznati po transparentih, na katerih bo pisalo »Brezplačni objemi!«.

Človeški dotik je ena najosnovnejših prvin, s katero pride človek v stik že ob samem rojstvu. Nekaterim je to čudovito dejanje v življenju prikrajšano, nekateri ga imajo v življenju v izobilju, vendar pa si ga želimo čisto vsi, saj nam daje občutek bližine, ki nas navdaja s toplino iz globin našega bistva, daje nam občutek povezanosti, ki nam govori, da nismo nikoli v življenju sami. Po besedah organizatorjev »je sodelovanje v dogodku, ki daje možnost bližine in dotika najmanj, kar lahko storimo drug za drugega ter si na ta način pomagamo prebuditi občutek povezave in enosti z drugimi človeškimi bitji.«