Tag Archives: Maribor

Kaj imate rajši? Domačo ali tujo kuhinjo?

Zadnje leto že rahlo gnezdim in sem spet vse večkrat v kuhinji, kjer rada eksperimentiram, obenem pa sem pridna in si namesto kosila med delovnim tednom, ko je domača kuhinja predaleč, že štiri mesece nisem privoščila sendviča – in telo mi je res hvaležno 🙂

Rajši zavijem v eno od manjših gostilnic, kjer ponujajo juhe in druge tople jedi, z manj mesa ali nič mesa na jedilniku. No, ko telo reče, da je čas za meso, pa grem na porcijo k Džabiriju.  In tako sploh ni čudno, da sem Jacksu predlagala, da se “žrtvujem” in raziščem, kaj in kako kuhajo in pečejo v petih manjših gostilnicah v Mariboru. Za jest mi nič niso dali zastonj (da ne bi kdo planil pokonci, češ da zdaj zastonj jem po gostilnah), sem pa izvedela, kaj vse je na krožniku in kako hitro se lahko pripravi dobro kosilo.

Pa še čas sem si vzela, da sem malo razmislila o naših okusih, saj zagotovo ne bi vsak zavil v vseh pet omenjenih gostilnic, kjer pripravljajo različno hrano, ampak bi nekdo zagovarjal zgolj vegetarijansko, drugi mesno, tretji bi hotel manjše porcije, četrti večje, eden več korenja, drugi več testenin,  … Sama sem rajši kot da bi se zmrdovala, ugotavljala, kaj vse dajo zraven pri pripravi jedi in če se res izognejo dodatkom, konservansom ipd. rečem, ki jih pa res ne maram.

In potem je za Večer nastalo tole:

Domača tradicija ali eksotika – drugačnost v prehrani rojeva vse več uličnih gostilnic, a tudi recepte za kakovostno hrano

Brez receptov seveda ne gre.

Regratova pita s čemažem, ki ga odlično pripravi Branko Fras v gostilnici Bistro Arty.

Regratova pita

Regratova pita s čemažem (foto: Branko Fras)

Za puranji zrezek, pečen na žaru, v lepinji, je tole osnovni recept. Pri Džabiriju zraven Dvorane Tabor sicer naredijo po boljšem receptu, a kaj ko mi niso izdali, katere začimbe in dišavnice dajo v marinado za meso, tam tudi sami spečejo lepinjo in njihova francoska omaka je tudi drugačna od osnovnega recepta. Skratka oni imajo izboljšano in skrivnostno verzijo recepta.

pecen puran na zaru

Pečen puranji zrezek v lepinji

Saša Popelar iz gostilnice Na vogalu pa je prispevala recept za ajdovo kašo z gobami.

Ajdova kasa

Ajdova kaša z gobami (foto: Saša Popelar)

Kdor pa rad pripravi kaj takega, da zadiši po Kitajski, pa lahko speče riževe rezance s piščančjim mesom, kot to sicer naredi Marko Zafoštnik iz gostilnice Wok Mix.

Rizevi rezanci po kitajsko

Riževi rezanci s piščančjim mesom (foto: Marko Zafoštnik)

 

 

 

 

Advertisements

UTD – Univerzalni temeljni dohodek ne podpira lenobe, ampak spodbuja delavne

Ugotavljam, da veliko ljudi ne ve, kaj je Univerzalni temeljni dohodek (UTD), kaj je sploh njegova ideja, kaj naj bi to sploh pomenilo za državljane in državljanke,. Čeprav se zadnje čase spet veliko govori o UTD.

.. Res da nekateri že več let govorijo o UTD, a mogoče ne na tak način, da bi dosegel večino ljudi in bil hkrati tudi razumljiv. Sama sem verjetno prvič slišala za UTD okoli leta 2008, po enem od srečanj kandidatov za župana Maribora leta 2010 sem pa še napisala članek o srečanju in UTD. Zofijini ljubimci so me potem še zaprosili za tekst, ki so ga v celoti objavili tukaj.

Cel tekst:

UTD – univerzalni temeljni dohodek: rešitev ali utopija ali kaj tretjega?

V ponedeljek, 4. 10. 2010, je bilo v prireditvenem centru mariborskega gibanja za pravičnost in razvoj predavanje Uvedba sistema UTD v Sloveniji, po katerem se je razvila tudi zanimiva razprava udeležencev in poslušalcev o predstavitvi univerzalnega temeljnega dohodka in morebitni uvedbi tega v naši državi, in sicer iz različnih vidikov – od sociološkega preko psihološkega do ekonomskega.

Povabilo na predavanje in razpravo so dobili tudi aktualni kandidati za mariborskega župana, kandidati za mestni svet MOM in stranke, saj se je v predvolilnem golažu kuhalo tudi vprašanje o uvedbi UTD v Sloveniji, pa se je izkazalo, da je veliko kandidatov o UTD nepoučenih oziroma vedo o tem zelo malo. Priložnosti, da bi izvedeli več ali pa predstavili svoj pogled na UTD, skorajda nihče ni izkoristil, saj je bila njihova udeležba na predavanju res minimalna. Od kandidatov za župana je bil prisoten le Teodor Lorenčič, nekateri drugi kandidati so se zaradi drugih obveznosti vnaprej opravičili, ker ne morejo priti, nekaterih pa enostavno ni bilo. Namestnikov ali drugih predstavnikov niso poslali. Na predavanju so bili predstavniki Stranke enakih možnosti, Slovenske unije, Stranke humane Slovenije in ne nazadnje kandidat za župana Lorenčič kot predstavnik Liste za Maribor.

Kaj je UTD?

Predlog o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka je predlog o tem, da bi država vsem državljanom (ali prebivalcem) od določenega leta starosti dalje redno izplačevala fiksno, za vse enako, neodtujljivo in z ničemer pogojevano minimalno vsoto denarja, definirano na način nediskriminatorne pravice (in ne pomoči). Torej ne glede na narodnost, minulo delo, spol, starost ali kateri koli drug pogoj.

Zasnova predavanja in razprave

Predavanje je bilo dobro zasnovano – uvod v to, kaj sploh je UTD in kakšni so njegovi pomen, vloga in namen, prednosti in slabosti takšnega načina pravičnejše razdelitve družbenega bogastva ter možnosti uresničitve tega načrta, je povedal Branko Gerlič. Ing. Uroš Boltin pa je na vzorcu predstavil, kako bi bila uvedba UTD videti v praksi in to ponazoril z grafi in razpredelnicami. Na koncu pa je, kot rečeno, sledila tvorna razprava, v kateri so sodelovali skorajda vsi poslušalci in dodali predstavitvi še piko na i. Dr. Andrej Fištravec je zaključil razpravo s celovitim pogledom na UTD.

Kaj je revščina?

Glede na to, da sta eden od namenov uvedbe UTD zagotovo odpravljanje revščine in spodbujanje socialno ogroženih, da z nekaj pomoči ‘popravijo’ svoje socialno stanje ter se lahko aktivno in dostojno vključijo v življenje, je Gerlič v uvodnih besedah poudaril, kaj je revščina. »Revščina je relativna stvar. Reven je tisti, ki ima manj nečesa – to pa je lahko denar, ljubezen, sreča ali kaj drugega – v primerjavi z nekom drugim.« Torej je lahko vsak od nas v primerjavi s kom drugim na nekem področju reven. UTD se s tem ne ukvarja, reši pa lahko absolutno revščino. Po Gerličevih besedah govorimo o absolutni revščini takrat, »… ko nekdo nima dovolj sredstev za (golo) preživetje.« Socialna država ni zmožna rešiti problema revščine, niti absolutne niti relativne. Isto velja za državo blaginje.

Pričakovani učinki uvedbe UTD

Uvedba UTD bi zmanjšala ali celo ukinila vrsto prispevkov za nekatere skupine socialnih zavarovancev, odpravila bi marsikateri dodatek, nadomestilo za brezposelnost, socialno pomoč in še kaj, saj bi vsak državljan dobival univerzalen temeljni dohodek. Zaradi tega bi se zmanjšala tudi stopnja birokracije in administracije ob delu z obravnavanjem in dodeljevanjem raznih nadomestil in dodatkov. Ne nazadnje bi tudi socialne delavke na centrih za socialno delo lahko opravljale delo, za katerega so dejansko socialne delavke, ne pa se ukvarjale toliko z administracijo in birokracijo kot sedaj, je povedal Gerlič.

Na področju zaposlovanja in stroškov delovne sile bi bil UTD dobrodošel, saj bi se sedanje plače za redno zaposlitev lahko zmanjšale za vsoto UTD, pospeševale pa bi se delne zaposlitve in druge fleksibilne oblike zaposlovanja, ki so sedaj – brez UTD – neaktualne zaradi prenizkega dohodka. Kot pravi Gerlič, bi se z UTD lahko rešili tudi vsiljenih statusov samostojnih podjetnikov, ne nazadnje pa tudi poenostavili zakon o malem delu.

Ko pridobijo vsi …

Boltin je v svojem delu predavanja opozoril na to, da bi bili na boljšem vsi, tako državljani kot država, saj bi ob primerno izbranem UTD lahko prihranila sredstva v primerjavi s sedanjim načinom izplačevanja različnih dohodkov. Poudaril pa je, s čimer so se strinjali tudi razpravljavci, da pri UTD ne gre za podpiranje lenuhov, saj bi bil UTD tako visok ali nizek, da bi spodbujal ljudi, da bi kljub prejemanju UTD delali in služili denar.

Vodena razprava o UTD iz različnih vidikov

Če izvzamemo del, ki je bil skorajda pričakovan in predvidljiv, namreč nekaj političnega predstavljanja kandidatov in strank, so se razpravljavci lotili UTD iz različnih vidikov.

Med drugim smo izvedeli, da je UTD v nekaterih državah že sprejet in da ima tam zelo pozitivne učinke – tako je na državnem nivoju uresničen na Aljaski, na lokalnem nivoju pa v nekaterih predelih Namibije, Brazilije in Argentine.

Pa tudi nasvet za poenotena in strokovna poimenovanja raznih obravnavanih pojmov, saj se UTD lotevajo strokovnjaki iz različnih strok, čim bolj jasno pa ga morajo predstaviti javnosti.

Študenti in delavci z nizkimi dohodki

UTD bi bil lahko rešitev za tiste študente, ki so zdaj primorani čez dan delati (ker nimajo dovolj sredstev za preživetje), ponoči pa študirati.

Delavci z nizkimi dohodki bi lahko v slabem delovnem okolju ohranili dostojanstvo in si iskali boljšo zaposlitev – tako glede plačila kot delovnega okolja –, saj ne bi bili popolnoma odvisni od nizke plače in s strahom zaradi tega, ker so na robu preživetja.

Nekatere, sicer redke stranke imajo podobno obliko UTD tudi v svojem programu in kot je bilo povedano v razpravi, ne gre za to, da bi UTD bilo od države pogojevano darilo. Glavni poudarek pa vsekakor je, da gre pri UTD za dolgoročno investicijo v človeški potencial, kar se pri marsikateremu podjetju izmuzne iz programa.

Predstavitev tako na državnem kot lokalnem nivoju

Razpravljavci so opozorili tudi na ekonomske in politične probleme ter izpostavili, da je dobro, da gre pri predstavljanju UTD in njegove uvedbe za politiko malih korakov oziroma postopnih korakov, hkrati pa tudi to, da je predstavitev UTD zadeva, ki se mora obravnavati na državni ravni, ne zgolj na lokalni. Res pa je, da brez lokalnega predstavljanja, na katerem se prebivalce seznani s samim UTD in njegovimi učinki, ne moremo govoriti zgolj o državnem nivoju.

Med drugim je eden od razpravljavcev omenil univerzalni otroški dodatek, ki bi ob fiskalni prenovi bil prav tako prenovljen ter da naj » … država postane poštena in pravična do tistih, ki so pomoči potrebni.«

Psihološki učinki UTD

Psihološki učinki samega UTD bi morali biti upoštevani in čim bolj predstavljeni že ob samih predstavitvah tega sistema. Tako je bilo v razpravi poudarjeno, da gre za solidarnost, ki je v času krize še kako potrebna, ne nazadnje tudi učinek Robina Hooda – jemal je tam, kjer je bilo, in dajal tam, kjer je manjkalo –, kar se je dalo razbrati tudi iz krivulj in razpredelnic pri Boltinovi predstavitvi.

Solidarnost na državnem in tudi lokalnem nivoju, ki delno že izginja iz zavesti mlajših prebivalcev, starejši – ki so odraščali in dolgo živeli v prejšnjem sistemu – pa jo še imajo v zavesti, bi moral biti eden izmed ključev pri predstavitvah UTD, saj bi šlo za uzakonjeno pomoč tistim, ki so na pragu ali pod pragom revščine, hkrati pa spodbuda iskalcem zaposlitve, brezposelnim in tistim z nizkimi dohodki, da naredijo nekaj zase, ne da bi bili ob tem ob vse dohodke in da bi bili ob tem ‘oškodovani’ tisti, ki so po spletu raznih okoliščin ‘bogatejši’ od njih.

Ne podpiranje lenuhov, ampak spodbuda delovnim

Fištravec je zaključil razpravo s celovitim pregledom raznih vidikov gledanja na UTD in poudaril, da pri uvedbi tega sistema resnično ne moremo govoriti o spodbujanju lenobe oziroma podpiranju lenuhov, kar so pritrdili tudi drugi razpravljavci. Ob tem je Fištravec omenil tudi izsledke raziskave, ki Slovence uvršča med najbolj delavne narode v Evropi – torej na splošno nismo lenuhi.

Glavni poudarki UTD

Ne nazadnje gre pri UTD za demarginalizacijo marginaliziranih:

– povečuje družbeno integracijo in destigmatizira (nekoga, ki zdaj potrebuje pomoč in to išče pri raznih ustanovah, se ne bo več označilo, saj bo pomoč nadomeščena s pravico),

– povečuje vključevanje najrevnejših na trg dela in dobrin ter

– krepi avtonomijo posameznika – zmanjšuje namreč eksistenčno odvisnost od države, od delodajalcev, od dobrodelnih akterjev, od primarnih skupin (družine).

Dolgo potovanje z vrhuncem tik pred koncem :)

Včerajšnje potovanje od Novega mesta do Maribora je trajalo tri ure in pol. In zato sem se morala peljat s štiri vlaki! Najprej od Novega mesta do Trebnjega, nato od Trebnjega do Sevnice, potem od Sevnice do Zidanega mosta, na koncu pa še od Zidanega mosta do Maribora. Če bi v istem času izbrala pot preko Ljubljane, bi se peljala z dvema vlakoma – od Novega mesta do Ljubljane in od Ljubljane do Maribora – in za to porabila štiri ure in pol. Aja, za karto sem dala cca. 10 evrov.

V teh časih, ko je čas zelo dragocen, je porabljen čas prav žalostno dejstvo. K sreči sem se imela na poti odlično.

Večinoma za potovanje po avtocesti od Maribora do Novega mesta (mimo Ljubljane) ali v obratni smeri porabim z avtom uro in 45 minut, če ni prometa, tudi malo manj. Pa seveda bencin.

In ker rada pobrskam tudi po http://www.prevoz.org, najdem tam kdaj tudi ponudnike prevoza od enega kraja do drugega. In ponavadi plačam za to 3 ali 4 evre za krajšo pot in 5 evrov za daljšo. To spletno stran resnično priporočam vsem tistim, ki morajo od časa do časa na pot, pa jim ni do javnega prevoza, ki je večinoma presneto daljši in dražji. Pa seveda tudi tistim, ki se vozijo sami in bi rajši imeli sopotnike na dolgi poti, zraven pa dobili kak evro za bencin.

Taka so pač dejstva. 😉

No, saj sem včeraj tudi zavrtela nekaj telefonskih številk, ki sem jih našla na prevoz.org, pa nisem imela sreče – tisti, ki so za tisti čas, ko sem jaz želela oditi iz Novega mesta in kasneje iz Ljubljane, so imeli že polne avtomobile. Nič hudega, sem si mislila, saj je še vlak na voljo. In potem sem se odpravila. Nameravala sem preko Ljubljane, pa me je prijazni sprevodnik na prvem vlaku spomnil, da grem lahko preko Sevnice, kar je seveda časovno krajše. Hvala mu. Sploh, ker mi je, ker se na tistem koncu še nikoli nisem vozila z vlakom, lepo pojasnil, katera po vrsti je postaja Trebnje, kjer sem morala s tega vlaka. Sem se ob tem spomnila sorodnice, ki je pred leti šla z vlakom od Maribora do Zasavja, pa v Zidanem mostu ni presedla na drug vlak. Zaspala je in se zbudila v Dobovi, na zadnji postaji. No, jaz sem na prvem vlaku štela postaje in klepetala.

V Trebnjem nas je drugi vlak že čakal na postaji. Odbrzela sem do njega, otovorjena z vsemi ‘culami’. Drugi sprevodnik je imel drugačen recept za to, da bom izstopila na pravi postaji. Povedal je uro, ob kateri naj bi prispeli v Sevnico. Okej, ampak jaz bi vseeno rajši štela postaje, ker se lahko kaj zamudimo – ampak, nič hudega, tudi tisto kratko pot sem preživela in se obenem čudila imenom krajev, mimo katerih smo se peljali. In razmišljala, da bi bilo treba kakega obiskati, saj je bila pokrajina precej lepa – sploh, ker sonce še ni zašlo in je grelo pozibavajoče liste na drevesih in strehe hiš. Klepetati se pa sploh ni dalo, ker je tisti sopotnik, ki je bil v istem vagonu, bolj kot ne dremal – nič hudega, itak sem zaplavala v svoje misli.

In potem Sevnica. Malo se je že temnilo. In postanek tu je trajal 20 minut, ker pač ni bilo takoj vlaka naprej. S ‘culami’ sem se spravila proti čakalnici, ko mi je naproti prišla mačka. Lepa, sivo tigrasta mačka, ki se je odločila, da sem jaz med vsemi čakajočimi tista prava potnica, ki jo bo božala in cartala. Seveda, da se ni zmotila. Najprej se je muzala pri nogah in nato, ko sem se končno usedla, splezala  po mojih nogah (in bila k sreči obzirna do nogavic (juhej, ni jih strgala)) do naročja.  Zleknila se mi je v naročje in le za kak trenutek ali dva zlezla dol, da je prevohala, kaj imam v v torbah in vrečki – Če je iskala hrano, je morala bit razočarana. Najbližje hrani je bil cviček, ki sem ga nesla prijateljem v Maribor, pa duhovna hrana – dve knjigi, med njima tudi Antologija sodobne hebrejske književnosti, ki je meni kasneje delala družbo na četrtem vlaku. Tole mucasto in cartljivo bitjece sem očitno s toplim naročjem tako očarala, da se je spravilo za mano, ko je končno prišel vlak in sem hitela na pravi peron. Ja, do vlaka me je zasledovala in pomislila sem že, da bi jo vzela zraven … No, poslovili sva se tam na peronu – brez velikih obljub, da se bova še kdaj videli.

Tretji vlak je bil hiter kot strela – ma, ne, tako hitri vlaki po Sloveniji že ne vozijo! Vsekakor je bil hitrejši od prvih dveh in tudi udobnejši. Pol potnikov, ki so z juga in vzhoda potovali na sever in zahod. Zvedela sem, koliko stane pot do Rima in podobne, meni trenutno čisto nepotrebne informacije. A čas je minil in znašli smo se v Zidanem mostu. Hiter pohod z vsemi ‘culami’ do prvega perona, kjer je bil mariborčan – vlak do Maribora.

Ta je šel seveda iz Ljubljane nekaj časa prej, to je bil vlak, ki ga ne bi ujela pravočasno, če bi potovala z vlakom od Novega mesta do Ljubljane. In to je bil vlak, ki je ponujal kar nekaj dobre volje – najprej klice ene od ponudnic in ponudnikov prevoza od Ljubljane do Maribora – eden od dogovorjenih potnikov namreč ni prišel na dogovorjeno mesto, pa se je spomnila, da sem jo klicala za prevoz. Prav prijazno se je spomnila name in me poklicala, preden se je odpravila iz Ljubljane – Hvala za prijaznost in vprašanje, a sem še mogoče v Ljubljani in brez prevoza. Še so dobri ljudje. No, potovanje z zadnjim vlakom so mi skrajšali odlomki del iz Antologije sodobne hebrejske književnosti, kakšno minutko do dve pa celo sopotnik, ki je prijateljem pokazal, da zna igrati na ustno harmoniko.

Najboljše pa je bilo to, da je nekdo od časa do časa prisluhnil prenosu nogometne tekme. Tekme dneva! In takrat sem našpičila ušesa in držala pesti za naše, za NK Maribor. Pri dramatičnih trenutkih smo sopotniki utihnili in plitvo dihali. Bo gol ali ne bo? Jaaaa, zapeljali smo se v Maribor, skozi okno videli Europark in takrat je padel! Prvi gol na tekmi! Je rekel eden od potnikov, da je to zato, ker smo mi prišli v mesto. Itak, da ni bilo zaradi tega, a vseeno, čez minuto smo stopili iz našega vagona na peron vsi zadovoljni zaradi prvega gola.

Jaz sem pa potem skoraj že odšla domov … 😀

Trava? Zakaj pa ne urbani ekološki vrt?

Tako, kopališče TAM, ki je zadnja leta propadalo, bodo podrli in na tistem mestu posejali travo. Luštno, ni kaj. Propadajoči objekt, za katerega obnovo ni bilo denarja prej, zdaj pa, ko je denarja še manj od nič, pa je treba pač nekaj naredit. V to, zakaj je bazen propadel, zakaj ga ni nihče prevzel in obnovil pred leti, ko bi kdo z zasebnim kapitalom ali pa celo z evropskimi sredstvi to lahko storil, se sploh ne bom spustila. Sem pa  dobila ob novici, da bodo tam, kjer še stoji kopališče TAM, pa ne bo več dolgo, posejali travo. Luštno (danes imam rada to besedo).

Kaj pa, če bi se tam in drugod po Sloveniji, kjer so po raznih mestnih občinah napol zgrajeni objekti ali na pol porušeni ali propadajoči, ne nazadnje pa tudi tam, kjer so zanemarjene travnate površine, uredilo zelenjavne vrtove. In to ne taki, ki so v vsakem slovenskem mestu, ne taki, kjer poleg solate in korenja ter druge zelenjave rastejo grde lesene barake in skupaj postavljena pločevina. Ne, boljše bi bilo naučiti ljudi ekovrtnarjenja in na takih mestih urediti skupnostne urbane vrtove. Tak je ne nazadnje nastal tudi v Mariboru na drugem koncu mesta.In ne bi bilo slabo, da bi imeli še kak tak vrt. In da bi bil še kje po Sloveniji. Zemlja je rodovitna, narava tudi da, ne samo vzame – in če bi se ljudje navadil pravilno vrtnarit, bi bil volk sit, koza pa cela – že tako draga hrana bo itak jeseni še dražja. Zakaj torej ne bi mislili naprej, na prihodnost?

Občina po meri invalidov, občani pa ne!

Čeprav so Mariboru na začetku tega meseca slavnostno podelili listino ‘Občina po meri invalidov’ in so invalidska društva resnično lahko ponosna na delo Nataše Rebernik, prve predsednice Sveta invalidov Maribor, drugega in sedanjega predsednika tega sveta Aleša Škofa ter vseh članov sveta, ki se aktivno in prizadevajoče trudijo doseči, da bi se v Mariboru na vseh področjih življenja gibalno oviranih, gluhih in naglušnih, slepih in slabovidnih ter vseh drugih invalidov zadeve izboljšale v čim večji meri, se v kakem trenutku zdi, da bi morali komu uliti v glavo zavest, da so poleg zdravih in popolnoma gibalno sposobnih tudi takšni, ki potrebujejo za izstop iz vozila več prostora, in da so parkirna mesta, rezervirana za invalide, namensko poleg vhodov v stanovanjske bloke, zavode, institucije in trgovine. Ne zato, ker se invalidom ne bi dalo hoditi preko celega parkirišča, ampak zato, ker to ne morejo narediti, vsaj ne v taki meri kot zdravi in gibalno neovirani ljudje.

Prav danes sem bila priča, kako brezobzirno in brez najmanjše slabe vesti so nekateri vozniki parkirali svoja vozila čim bližje enemu od vhodov v mariborski Europark. Pa kaj potem, če je bil na tleh znak, da je parkirno mesto rezervirano za invalide, in kaj potem, če je poleg parkirnih mest bila velika tabla, s katero so vsaj malo želeli potrkati na vest voznikov, ki jim je vseeno za oznake na tleh in za sočloveka. Že zjutraj, ko sem se pripeljala tja, so bili vsi prostori za invalide polni, a le en kombi in eno osebno vozilo sta bila opremljena s kartico, s katero si invalidi načeloma lahko izborijo svoje parkirno mesto.

Ob odhodu sem vzela iz žepa telefon, da poslikam tako tablo kot listke, s katerim so se nekateri vozniki na videz rešili slabe vesti. Prav previdno in hitro sem fotografirala nekaj vozil, saj so me izkušnje naučile, da je to treba narediti hitro in preden pride lastnik vozila iz trgovine. Večinoma namreč nimajo samo slabe vesti, ker so parkirali na mesto za invalide, ampak delujejo po načelu ‘Napad je najboljša obramba’ in planejo po tistemu, ki bi rad spremenil zadeve na bolje.
Prav takrat sem opazila tudi gospoda K., ki je vozilom pravzaprav lastnikom vozil za brisalce zatikal letak za nevestne voznike. Zapletla sva se v pogovor. Povedal je, da upa, da kdo od opozorjenih voznikov ne bo več parkiral na ‘invalidskih mestih’, pa tudi to, da se znova in znova čudi, kako ga vozniki napadajo, ko jih osebno opozori, da so parkirali na parkirnem prostoru za invalide, in jih prosi, da bi premaknili vozilo. Veliko se jih spravi nanj besedno, nekaj bi najrajši dvignilo tudi roko nad njim, ker jih je zmotil v njihovem prepričanju, da lahko počnejo vse.

Škoda, da nekateri (še vedno) ne premorejo čuta za soljudi. Res.

Tabla kar bode v oči, pomaga pa očitno ne!

Tabla kar bode v oči, pomaga pa očitno ne!

Letak, s katerimi bi radi opozorili voznike, da bi morali dati prednost tistim, ki jim parkirno mesto pripada.

Letak, s katerimi bi radi opozorili voznike, da bi morali dati prednost tistim, ki jim parkirno mesto pripada.

Nekateri vozniki so se 'znašli' in odtrgali z letaka besedilo ter simbolno sliko dali v avto. Pa vendar - to ni prava identifikacija!

Nekateri vozniki so se 'znašli' in odtrgali z letaka besedilo ter simbolno sliko dali v avto. Pa vendar - to ni prava identifikacija!

Invalidi dobijo na upravni enoti pravo kartico, s katero potrjujejo, da lahko parkirajo na parkirnih mestih za invalide.

Invalidi dobijo na upravni enoti pravo kartico, s katero potrjujejo, da lahko parkirajo na parkirnih mestih za invalide.

Pomladanske padavine so prestavljene na jesen

Daljši članek o podnebnih in vremenskih spremembah ter o poplavnosti Maribora in težavah zaradi plazov in odronov in vdorov kanalizacijske vode iz cevi v kleti ipd. sem napisala za Mariborski utrip, ki je izšel 1. oktobra, tule pa povzemam pogovor z Lučko Kajfež Bogataj, svetovno priznano klimatologinjo.

….

Na svojem blogu je pred časom zapisala, da so podnebne spremembe del globalnih sprememb na naši Zemlji in da smo zdaj v  drugi antropocentrični stopnji geološke dobe antropocen, ki jo je ustvaril človek z razvojem družbe …

Če se ozremo na mikrolokacijo  –  na Maribor pod Pohorjem, se opazijo spremembe tudi tu?

»Zagotovo se. Velja pa, da je cela Slovenija v istem žaklju. V naši državi so kažejo izrazite spremembe v višjih temperaturah zraka v vseh letnih časih, pojavile so se tudi spremembe padavinskega režima – pomladanske padavine se vse bolj pomikajo v jesen; hkrati pa, kar smo opazili tudi pri zadnjih hudih nalivih, ko so po skoraj vsej Sloveniji bile tudi poplave, je vse več zelo intenzivnih padavin.«

Kako se na Pohorju odražajo te spremembe?

»Pri sekundarnih spremembah na rastlinstvu, ki so pravzaprav posledica prej omenjenih sprememb. Smreki, ki je sicer značilna za to okolje, raste tudi na Pohorju, postaja pretoplo. Zaradi tega se suši in na nekih predelih počasi izumira oziroma ta ekosistem postaja nestabilen. Druga večja težava je suša v gozdu, ki ni tako opazna kot na kmetijskih površinah. Drevesa se sušijo, koreninski sistem pa nato ob večjih nalivih ne more zadrževati vode, ki se burno steka po pobočju navzdol. Tretja težava v gozdu, torej tudi na Pohorju, pa je, da toplejše podnebje zelo prija škodljivcem in insektom, ki se vse bolj razvijajo in pojavljajo v teh krajih.«

Kajfež Bogatajeva opozarja tudi na to, da človek prekomerno gradi tam, kjer bi bilo boljše, da sploh ni zgradb:

»Človek na žalost zida tudi tam, kjer mu ne bi bilo treba in tako zemeljsko površino asfaltira, tlakuje, zapira vodi njeno naravno pot.  S tem poslabšujemo razmere, čeprav jih delamo z dobrim namenom!  Dober preventivni ukrep so izvedli v Italiji, kjer dopuščajo vodi, da se prosto razlije po območjih, kjer ne dela večje škode. V nekaterih dolinah ni niti ene hiše – tam se pač ne sme graditi, ker vedo, da bodo enkrat ali večkrat na leto tam poplave. V Sloveniji se je na to pozabilo, tako da zidajo vsepovsod.«

Maribor zdaj ni doživel tako hudih posledic, kot so bile drugje. Pomeni to, da je varen?

»Maribor je imel zdaj srečo, kar pa ne  pomeni, da je poplavno varen. Le da zdaj ta lekcija ni bila zanj. Pa vendar, kar se je zgodilo po vsej Sloveniji, bi Mariborčani lahko upoštevali pri svojih načrtih in se iz napak drugih nekaj naučili ali popravili svoje stare napake. Za vsa področja bi morali zdaj sprožiti projekt analiziranja stanja – od preventive do reševanja: kje šepajo stvari, kje je v redu, kaj se da še izboljšati, kaj urediti in seveda upoštevati mnenje strokovnjakov.«