Tag Archives: denar

UTD – Univerzalni temeljni dohodek ne podpira lenobe, ampak spodbuja delavne

Ugotavljam, da veliko ljudi ne ve, kaj je Univerzalni temeljni dohodek (UTD), kaj je sploh njegova ideja, kaj naj bi to sploh pomenilo za državljane in državljanke,. Čeprav se zadnje čase spet veliko govori o UTD.

.. Res da nekateri že več let govorijo o UTD, a mogoče ne na tak način, da bi dosegel večino ljudi in bil hkrati tudi razumljiv. Sama sem verjetno prvič slišala za UTD okoli leta 2008, po enem od srečanj kandidatov za župana Maribora leta 2010 sem pa še napisala članek o srečanju in UTD. Zofijini ljubimci so me potem še zaprosili za tekst, ki so ga v celoti objavili tukaj.

Cel tekst:

UTD – univerzalni temeljni dohodek: rešitev ali utopija ali kaj tretjega?

V ponedeljek, 4. 10. 2010, je bilo v prireditvenem centru mariborskega gibanja za pravičnost in razvoj predavanje Uvedba sistema UTD v Sloveniji, po katerem se je razvila tudi zanimiva razprava udeležencev in poslušalcev o predstavitvi univerzalnega temeljnega dohodka in morebitni uvedbi tega v naši državi, in sicer iz različnih vidikov – od sociološkega preko psihološkega do ekonomskega.

Povabilo na predavanje in razpravo so dobili tudi aktualni kandidati za mariborskega župana, kandidati za mestni svet MOM in stranke, saj se je v predvolilnem golažu kuhalo tudi vprašanje o uvedbi UTD v Sloveniji, pa se je izkazalo, da je veliko kandidatov o UTD nepoučenih oziroma vedo o tem zelo malo. Priložnosti, da bi izvedeli več ali pa predstavili svoj pogled na UTD, skorajda nihče ni izkoristil, saj je bila njihova udeležba na predavanju res minimalna. Od kandidatov za župana je bil prisoten le Teodor Lorenčič, nekateri drugi kandidati so se zaradi drugih obveznosti vnaprej opravičili, ker ne morejo priti, nekaterih pa enostavno ni bilo. Namestnikov ali drugih predstavnikov niso poslali. Na predavanju so bili predstavniki Stranke enakih možnosti, Slovenske unije, Stranke humane Slovenije in ne nazadnje kandidat za župana Lorenčič kot predstavnik Liste za Maribor.

Kaj je UTD?

Predlog o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka je predlog o tem, da bi država vsem državljanom (ali prebivalcem) od določenega leta starosti dalje redno izplačevala fiksno, za vse enako, neodtujljivo in z ničemer pogojevano minimalno vsoto denarja, definirano na način nediskriminatorne pravice (in ne pomoči). Torej ne glede na narodnost, minulo delo, spol, starost ali kateri koli drug pogoj.

Zasnova predavanja in razprave

Predavanje je bilo dobro zasnovano – uvod v to, kaj sploh je UTD in kakšni so njegovi pomen, vloga in namen, prednosti in slabosti takšnega načina pravičnejše razdelitve družbenega bogastva ter možnosti uresničitve tega načrta, je povedal Branko Gerlič. Ing. Uroš Boltin pa je na vzorcu predstavil, kako bi bila uvedba UTD videti v praksi in to ponazoril z grafi in razpredelnicami. Na koncu pa je, kot rečeno, sledila tvorna razprava, v kateri so sodelovali skorajda vsi poslušalci in dodali predstavitvi še piko na i. Dr. Andrej Fištravec je zaključil razpravo s celovitim pogledom na UTD.

Kaj je revščina?

Glede na to, da sta eden od namenov uvedbe UTD zagotovo odpravljanje revščine in spodbujanje socialno ogroženih, da z nekaj pomoči ‘popravijo’ svoje socialno stanje ter se lahko aktivno in dostojno vključijo v življenje, je Gerlič v uvodnih besedah poudaril, kaj je revščina. »Revščina je relativna stvar. Reven je tisti, ki ima manj nečesa – to pa je lahko denar, ljubezen, sreča ali kaj drugega – v primerjavi z nekom drugim.« Torej je lahko vsak od nas v primerjavi s kom drugim na nekem področju reven. UTD se s tem ne ukvarja, reši pa lahko absolutno revščino. Po Gerličevih besedah govorimo o absolutni revščini takrat, »… ko nekdo nima dovolj sredstev za (golo) preživetje.« Socialna država ni zmožna rešiti problema revščine, niti absolutne niti relativne. Isto velja za državo blaginje.

Pričakovani učinki uvedbe UTD

Uvedba UTD bi zmanjšala ali celo ukinila vrsto prispevkov za nekatere skupine socialnih zavarovancev, odpravila bi marsikateri dodatek, nadomestilo za brezposelnost, socialno pomoč in še kaj, saj bi vsak državljan dobival univerzalen temeljni dohodek. Zaradi tega bi se zmanjšala tudi stopnja birokracije in administracije ob delu z obravnavanjem in dodeljevanjem raznih nadomestil in dodatkov. Ne nazadnje bi tudi socialne delavke na centrih za socialno delo lahko opravljale delo, za katerega so dejansko socialne delavke, ne pa se ukvarjale toliko z administracijo in birokracijo kot sedaj, je povedal Gerlič.

Na področju zaposlovanja in stroškov delovne sile bi bil UTD dobrodošel, saj bi se sedanje plače za redno zaposlitev lahko zmanjšale za vsoto UTD, pospeševale pa bi se delne zaposlitve in druge fleksibilne oblike zaposlovanja, ki so sedaj – brez UTD – neaktualne zaradi prenizkega dohodka. Kot pravi Gerlič, bi se z UTD lahko rešili tudi vsiljenih statusov samostojnih podjetnikov, ne nazadnje pa tudi poenostavili zakon o malem delu.

Ko pridobijo vsi …

Boltin je v svojem delu predavanja opozoril na to, da bi bili na boljšem vsi, tako državljani kot država, saj bi ob primerno izbranem UTD lahko prihranila sredstva v primerjavi s sedanjim načinom izplačevanja različnih dohodkov. Poudaril pa je, s čimer so se strinjali tudi razpravljavci, da pri UTD ne gre za podpiranje lenuhov, saj bi bil UTD tako visok ali nizek, da bi spodbujal ljudi, da bi kljub prejemanju UTD delali in služili denar.

Vodena razprava o UTD iz različnih vidikov

Če izvzamemo del, ki je bil skorajda pričakovan in predvidljiv, namreč nekaj političnega predstavljanja kandidatov in strank, so se razpravljavci lotili UTD iz različnih vidikov.

Med drugim smo izvedeli, da je UTD v nekaterih državah že sprejet in da ima tam zelo pozitivne učinke – tako je na državnem nivoju uresničen na Aljaski, na lokalnem nivoju pa v nekaterih predelih Namibije, Brazilije in Argentine.

Pa tudi nasvet za poenotena in strokovna poimenovanja raznih obravnavanih pojmov, saj se UTD lotevajo strokovnjaki iz različnih strok, čim bolj jasno pa ga morajo predstaviti javnosti.

Študenti in delavci z nizkimi dohodki

UTD bi bil lahko rešitev za tiste študente, ki so zdaj primorani čez dan delati (ker nimajo dovolj sredstev za preživetje), ponoči pa študirati.

Delavci z nizkimi dohodki bi lahko v slabem delovnem okolju ohranili dostojanstvo in si iskali boljšo zaposlitev – tako glede plačila kot delovnega okolja –, saj ne bi bili popolnoma odvisni od nizke plače in s strahom zaradi tega, ker so na robu preživetja.

Nekatere, sicer redke stranke imajo podobno obliko UTD tudi v svojem programu in kot je bilo povedano v razpravi, ne gre za to, da bi UTD bilo od države pogojevano darilo. Glavni poudarek pa vsekakor je, da gre pri UTD za dolgoročno investicijo v človeški potencial, kar se pri marsikateremu podjetju izmuzne iz programa.

Predstavitev tako na državnem kot lokalnem nivoju

Razpravljavci so opozorili tudi na ekonomske in politične probleme ter izpostavili, da je dobro, da gre pri predstavljanju UTD in njegove uvedbe za politiko malih korakov oziroma postopnih korakov, hkrati pa tudi to, da je predstavitev UTD zadeva, ki se mora obravnavati na državni ravni, ne zgolj na lokalni. Res pa je, da brez lokalnega predstavljanja, na katerem se prebivalce seznani s samim UTD in njegovimi učinki, ne moremo govoriti zgolj o državnem nivoju.

Med drugim je eden od razpravljavcev omenil univerzalni otroški dodatek, ki bi ob fiskalni prenovi bil prav tako prenovljen ter da naj » … država postane poštena in pravična do tistih, ki so pomoči potrebni.«

Psihološki učinki UTD

Psihološki učinki samega UTD bi morali biti upoštevani in čim bolj predstavljeni že ob samih predstavitvah tega sistema. Tako je bilo v razpravi poudarjeno, da gre za solidarnost, ki je v času krize še kako potrebna, ne nazadnje tudi učinek Robina Hooda – jemal je tam, kjer je bilo, in dajal tam, kjer je manjkalo –, kar se je dalo razbrati tudi iz krivulj in razpredelnic pri Boltinovi predstavitvi.

Solidarnost na državnem in tudi lokalnem nivoju, ki delno že izginja iz zavesti mlajših prebivalcev, starejši – ki so odraščali in dolgo živeli v prejšnjem sistemu – pa jo še imajo v zavesti, bi moral biti eden izmed ključev pri predstavitvah UTD, saj bi šlo za uzakonjeno pomoč tistim, ki so na pragu ali pod pragom revščine, hkrati pa spodbuda iskalcem zaposlitve, brezposelnim in tistim z nizkimi dohodki, da naredijo nekaj zase, ne da bi bili ob tem ob vse dohodke in da bi bili ob tem ‘oškodovani’ tisti, ki so po spletu raznih okoliščin ‘bogatejši’ od njih.

Ne podpiranje lenuhov, ampak spodbuda delovnim

Fištravec je zaključil razpravo s celovitim pregledom raznih vidikov gledanja na UTD in poudaril, da pri uvedbi tega sistema resnično ne moremo govoriti o spodbujanju lenobe oziroma podpiranju lenuhov, kar so pritrdili tudi drugi razpravljavci. Ob tem je Fištravec omenil tudi izsledke raziskave, ki Slovence uvršča med najbolj delavne narode v Evropi – torej na splošno nismo lenuhi.

Glavni poudarki UTD

Ne nazadnje gre pri UTD za demarginalizacijo marginaliziranih:

– povečuje družbeno integracijo in destigmatizira (nekoga, ki zdaj potrebuje pomoč in to išče pri raznih ustanovah, se ne bo več označilo, saj bo pomoč nadomeščena s pravico),

– povečuje vključevanje najrevnejših na trg dela in dobrin ter

– krepi avtonomijo posameznika – zmanjšuje namreč eksistenčno odvisnost od države, od delodajalcev, od dobrodelnih akterjev, od primarnih skupin (družine).

Advertisements

Informativni dnevi ali »Stoji učilna zidana …«

Osnovnošolci in srednješolci bodo skoraj sredi februarja (no, na nekaterih šolah pa tudi že prej ali kasneje) lahko obiskali srednje šole in fakultete ter v okviru informativnih dni spoznavali utrip, dogajanje in izobraževalne programe teh šol. Informativni dnevi pa bodo potekali tudi na ustanovah, ki nudijo izredna izobraževanja, gre predvsem za programe šolanja ob delu.

Za MB Utrip sem sicer spisala daljši članek na to temo, tule pa si bom privoščila malo razmišljanja. Maja Mernik, šolska svetovalna delavka na Osnovni šoli Ludvika Pliberška v Mariboru, s katero sem se pogovarjala o informativnih dnevih za članek, priporoča, naj si učenci, torej osnovnošolci, ogledajo vsaj dve predstavitvi, torej gredo na vsaj dve šoli in naj predstavnike šol tudi pogumno kaj vprašajo. Opozarja pa na dejstvo, ki pri osnovnošolcih še vedno drži – bolj kot ne zaradi njihove starosti in neizkušenosti se jih namreč kar nekaj med njimi odloča za vpis na srednjo šolo na podlagi tega, kam gredo njihovi prijatelji, ne pa na podlagi svojih želja in interesov. Valjda, kdo pa je pri njihovih letih vedel, kaj bi delal do konca življenja.

Sploh v zadnjem času opažam, da se še štiridesetletniki in štiridesetletnice ali ne nazadnje tudi tisti in tiste, ki imajo že čez 50 let, odločajo za nove poklice in izredne vpise na šole/fakultete itd. Za nekaj takih odločitev je kriva velika brezposelnost, za nekaj neuresničene želje iz mladosti, ko kdo ni imel poguma vpisati se na željen faks, pa je izbral lažjo pot, ali pa se je želel, pa ni imel finančnih možnosti. Ali pa je končno (nikoli ni prepozno) kdo spoznal, da ga delo, ki ga opravlja, ne zadovoljuje, celo uničuje in se je odločil za nekaj drugega. Zakaj pa ne!

Sicer pa se bodoči študenti vse bolj odločajo, na katero fakulteto bi šli, na podlagi tega, kateri bodoči poklic jim bo prinesel več možnosti za zaposlitev in za (dobro) plačo. Upam, da se bodo odločili za tako varianto, ki jim bo omogočala oboje: delo, ki jih bo izpopolnjevalo, zadovoljevalo in osrečevalo, hkrati pa še dobro plačo.

In ja, žal jih je vse več (pa upam, da je to prehodno) takih, ki bi radi študirali, pa ne bodo mogli. Ker ne oni, ne njihovi starši nimajo dovolj denarja za vse stroške študija. Potem pa se ljudje ‘bunijo’, ker študenti preko študentskega servisa, na črno ali kako drugače po cele dneve delajo – nekako si morajo zaslužiti denar za študentski dom ali najemnino sobe, hrano in vse ‘obvezne’ stroške študija.

Kanček dobrodelnosti v Mariboru

V prazničnem decembru se spomnimo tudi tistih, ki so nujno potrebni pomoči. Prav je, da jim skušamo vsaj malo olepšati praznične dni, jim nuditi pomoč in jim razsvetliti njihov trnovo pot. Prav tak namen imajo dobrodelne akcije, ki potekajo te dni tudi v Mariboru.

Ko je božič, naj bo božič za vse
Med njimi je že tradicionalna dobrodelna akcija Radia City ‘Ko je božič, naj bo božič za vse!’ Že leta prinaša nekaj veselja v življenja tistih, ki jim iztekajoče se leto ni bilo naklonjeno. Anita Mlakar iz Radia City pravi: “Podjetjem predlagamo, da denar za darila partnerjem ali vsaj čestitke nakažejo na račun dobrodelnega sklada Radia City.” Jutranja ekipa – Eva, Bor in Dejan – pa bodo v zameno, v okviru ‘čestitka servisa’, zapeli in zaigrali njihove želje za poslovne partnerje. Letos so uvedli še eno novost – podjetja lahko najamejo citijevca, da za en dan del pri njih, če je podjetje pripravljeno donirati vsaj 200 evrov.

Darujmo s srcem in Združenje pridelovalcev vrtnin Maribor
Pred nekaj dnevi je Združenje pridelovalcev vrtnin Maribor prispevalo, kot je v govoru povedala njegova predsednica Erna Skok, kapljico rešitve v morje težav,ki jih je žal tudi številnim prebivalcem Maribora prinesla vsem znana gospodarska kriza. Pet sobot v letu 2009 je združenje prodajalo del pridelka, ki so mu ga podarili tisti, ki sicer prodajajo na mariborski tržnici. Z združenimi močmi so v teh akcijah zbrali dobrih 1.500 evrov, ki so jih namenili skladu Mestne občine Maribor Darujmo s srcem.

Z nakupi Europarkovih darilnih bonov pomagate
»Še posebej v predprazničnem času si ljudje radi izkazujemo pozornost in obdarujemo najdražje, pa tudi tiste, ki nam niso tako blizu. Ob tem pa vse prepogosto pozabljamo, da je okoli nas veliko posameznikov in družin, ki si ne morejo privoščiti niti drobnih daril, saj jim dobesedno zmanjkuje denarja za vsakdanji kruh,” pravi Petra Romih, vodja marketinga v Europarku. V Europarku so ustanovili humanitarni sklad, katerega namen je pomagati socialno ogroženim posameznikom in družinam iz Maribora in okolice vse leto. Od vsakega nakupa Europarkovega darilnega bona bo en odstotek vrednosti namenjen skladu. Skrbniki sklada bodo med prispelimi prošnjami štirikrat v letu 2010 izbrali družine ali posameznike, ki bodo nujno potrebno pomoč dobili v obliki Europarkovih darilnih bonov.

Tisoč želja, ena banka
Nova KBM je pripravila dobrodelno akcijo ‘Tisoč želja, ena banka’. V okviru akcije bodo zbirali lepe želje, preko lepih želja pa sredstva za zvezo društev za cerebralno paralizo Sonček. Na spletni strani http://www.tisoczelja.si si lahko oblikujete novoletno čestitko s svojo željo in jo posredujete svojim bližnjim. Za vsako poslano novoletno čestitko bo Nova KBM društvu Sonček namenila en evro. Sporočilo akcije je jasno – ni treba veliko, da pomagaš, saj vsak lahko pomaga že z eno samo željo.

Napisala za časopis. Objavljeno je danes. Pa nič ni hudega, da še tu spomnim koga, da ni treba imeti veliko,da se pomaga.

Sem se pa razveselila nekaj klicev in emailov ljudi, ki jih niti ne poznam, vedo pa, da sem pri časopisu zadolžena za iskanje družin, ki na našem koncu nujno potrebujejo pomoč (sodelujem z ustanovami, kjer preverijo stanje v družinah). In nekateri ljudje, ki bi radi podarili sredstva, gre predvsem za finančna, so se pred prazniki spomnili na te družine – brez posrednikov, jaz sem jim zgolj posredovala podatke in osnovni opis, jim bodo ‘popravili’ stanje na tekočih računih.

Prav grozno mi je bilo, ko mi je ena od žensk, ki sem jo poklicala in povedala, da bo še nekaj malega prikapljalo na njen račun za njene otroke, rekla, da naj pri nakazilu gospod obvezno napiše, da gre za donacijo za socialno ogrožene družine, drugače ne bo mogla dvigniti denarja in kupiti hrane, saj ima zaradi neplačanih računov za stanovanje blokiran račun! Še zdaleč ni ta družina edina …

So bili včasih res zlati časi?

Smo včasih res imeli vsega več ali danes samo več zapravljamo za nepotrebne stvari?
Saj vem, da je težko ob vse nižjih pokojninah, pa tudi plačah, ki so komaj kaj vredne, govoriti o zapravljanju. Pa vendar vse bolj ugotavljamo, da smo se nalezli iste bolezni. Zasvojila nas je potrošniška mrzlica – imeti več, imeti boljše, imeti najnovejše.

Res je, da sta nam tehnološki razvoj in napredek na vseh področjih življenja omogočila uporabo stvari, ki jih v starih časih ni bilo ali pa smo le sanjali pri predhodnikih sodobnih naprav, kako bi bilo, če bi bile stvari izboljšane. Pa vendar se mi zdi, da je bilo v času mojega otroštva marsikaj bolj enostavno. V času otroštva mojih staršev, sploh pa starih staršev, pa je bilo še lepše. So bili tisti časi zlati časi? So imeli ljudje takrat vsega več ali so samo drugače razporejali denar in ne nazadnje tudi čas?

Zlati časi s televizorjem ali brez njega
Pred časom sem zasledila podatek, da se plazemski televizorji prodajajo kot sveže vroče žemljice. No, saj ne samo plazemske. Sodoben barvni televizor, čim večji, da se čim več vidi in čim tanjši, da ne zasede veliko prostora, so sanje vsake družine. Pa ne samo en televizor. V družinah z malo večjimi otroki morata biti dva. Ker se zgodi, da bi oče rad gledal nogomet, otroci in mama pa kako nadaljevanko. Če govorimo o večji družinski skupnosti, v kateri živijo še starostniki, imajo skoraj zagotovo v svoji sobi tudi oni televizor. Razkošje ali nuja sodobnosti?

So bili včasih, ko je bil v hiši en sam televizor, pa še ta črno-bel, zlati časi ali so zlati časi sedaj? Razmišljanje o enem samem televizorju in kakovostno preživetem skupnem prostem času, ko je televizor izklopljen, se ponuja kar samo po sebi.

S telefonom še v kopalnico
Mnogo ljudi je izklopilo stacionarne telefone, ker so postali nepotrebni. Saj jih vendar ne moremo odnesti s sabo, kamor koli pač gremo. Gremo na izlet – telefon gre z nami. Gremo na dopust – telefon imamo pri sebi. Gremo v kopalnico ali v sanitarije – telefon je v istem prostoru. Imamo ga pri sebi, ker nikoli ne vemo, kdaj nas bo kdo poklical. In seveda, nimamo ga samo za klicanje. Razvoj je omogočil pošiljanje in sprejemanje besedilnih sporočil, pa zvočnih in slikovnih. Vse lepo in prav, če so to zlati časi telefoniranja. A včasih smo se znali dogovoriti, da se dobimo čez tri dni točno na določenem kraju in ob točno določenem času.

Nihče ni zamujal ali se zadnji hip opravičeval po telefonu in pojasnjeval, da pravzaprav pride naslednji hip. Ljudje s(m)o bili bolj točni in zanesljivi. Za edini telefon, ki smo ga imeli doma na polici v predsobi, smo dali manj denarja, pa tudi manj denarja smo porabili za impulze. Tudi zaradi tega so ga modri ljudje dali v predsobe – tako smo se na hitro zmenili, kar smo se morali, ne pa zleknjeni na kavču govorili in govorili. Sama imam kar nekaj sodelavcev, ki si krajšajo čas med nekajurno vožnjo s telefonirajmo. Še dobro, da se zavedajo nevarnega enoročnega šofiranja in so si nabavili slušalke. Besede in impulzi tečejo, povedanega pa ni nič bistvenega. Ob plačevanju položnic pa razmišljajo, kako drag je telefon. Je pa nujno potreben, kajne?

Vas je recesija že udarila po žepu?
Veliko ljudi je udarila. A trgovski centri so še vedno polni. In ljudje kupujejo raznorazne stvari, brez katerih ne morejo živeti. Imeti morajo boljše in večje, kot imajo njihovi sosedje. Pa naj bo kar koli že. Nakupovalna mrzlica se še najbolje vidi pred večjimi prazniki, sploh decembra. Ljudje se kot zveri vržemo v boj za velika in draga darila, s katerimi bomo pokazali našim najbližjim, da jih imamo radi. Otrokom kupujemo igrače, s katerimi se bodo igrali le nekajkrat, ker že imajo polno omaro igrač. Partnerjem kupujemo ob valentinovem roza srčke in goro kiča, s katerimi povemo spet, da jih imamo radi? Ali pa pravzaprav povemo, da je tudi nas zasvojila potrošniška mrzlica? Padli smo v brezno nakupovanja. Kriza je vse večja, ljudje pa vse bolj nakupujejo. Nekdo je pred časom primerjal taka nakupovanja z rajanjem potnikov na krovu Titanica med njegovim potopom.

Družinska bilanca stanja
Ste si že kdaj naredili družinsko bilanco stanja: torej koliko prihodkov na mesec dobite in koliko odhodkov si naredite? Zberite prav vsak račun, ne glede na to, ali ste kupili nujno potreben varčni pralni stroj ali plačali kavico v priljubljenem lokalu. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je temeljni vzrok za finančno krizo to, da smo – v Evropi, v Ameriki ali drugod po svetu – potrošili več, kot smo ustvarili z delom.  Živeli smo zadolženi, s krediti, v velikimi limiti – ‘na puf’.

Star rek pravi, da morajo biti prihodki družine vsaj nekaj večji od izdatkov, sicer je družina v težavah. In če je nekoč zmogla živeti ‘na puf’ in so bili to zanjo zlati časi, mora zdaj na silo predrugačiti filozofijo obstoja. Da bo spet imela nekaj več prihodkov od odhodkov in da bo znala varčevati. To pa je že druga tema, potrebna širše obravnave.

Objavljeno tudi na portalu Zlata leta in na sončku .