Razkrivanje …

Malo nenavadno mi je bilo, ker sem običajno jaz tista, ki sprašuje druge, da si je Nina izbrala mene za tisto, ki jo bo spraševala. A sem vseeno privolila. In potem sva preživeli lep popoldan in večer v Mariboru, kjer sem ji razkazala središče mesta, jo peljala na tattoo konvencijo in ob Dravi. Odločila se je, da me ne sprašuje klasičnih vprašanj, ampak pobrska po moji zavesti in podzavesti, kaj in kdo sem jaz, glede na moj opis, v katerem sem nanizala nekaj besed.  In zapisala je tako, kot je bil moj tok misli. Neizprosno brez urejanja v odstavke, mašil in prehodov med mislimi ter brez podvprašanj, ki so sicer v živo bila. Nekaj tipkarskih napakic  je sicer … ki pa ne pomenijo nobenega zla, le to, da sva jih v žaru priprave in urejanja spregledali  😉

In seveda, potegnilo me je noter tako, da sem govorila o motoristih, odnosih z javnostmi, šoli, delu, družini …. ah, ženska, ki ni znala bit tiho, hihihi

Povezava do intervjuja je tukaj.

Celotno besedilo pa lepim še sem …

Uršula, pripovedovalka po duši

26. oktober 2014

Tale intervju bo malce drugačen – spoznali sva se namreč na debatnem forumu, kjer si kot del argumenta prilepila tudi link do svojega opisa, kakršna se vidiš v tem svetu: »Ženska. Mama. Medvedka. Ustvarjalka. Sogovornica. Postavljavka vprašanj. Vprašujoča. Iskalka odgovorov. Odgovarjajoča. Pišoča. Hčerka. Vnukinja. Teta. Nečakinja. Ljubimka. Ignorantka. Soseda. Prijateljica. FB-prijateljica. Sovražnica. Tekmica. Nasprotnica. Angel. Hudič. Znanka. Neznanka. Mimoidoča. Stoječa. Tekoča. Tista. Sodelavka. Podrejena. Nadrejena. Študentka. Predavateljica. Pravljičarka. Partnerka. Dopisovalka. Zaposlena.«

Pa greva lepo po vrsti.

Ženska.

Telesno sem zagotovo ženska, torej po biološkem spolu. Identificiram se kot ženska. Z žensko vlogo v družbi. Ne, da bi delila dela na moška in ženska, kjer ženska ne bi smela recimo, zamenjati gume ali žarnice, bognedaj. Ženske smo tiste, ki podpiramo štiri vogale v hiši. A nimamo matriarhalne družbe. Ne gre za strogo družbeno opredelitev, čeprav se nekateri trudijo in trdijo, da nismo patriarhalna, da prehajamo v matriarhalno, še vedno smo v patriarhalni. Na podeželju se to pozna veliko bolj kot v mestu. Tam je moški kot vodilni, ženska kot tista, ki bi ga morala spremljati, mu slediti … Sem ženska tudi v smislu ženstvena.

Mama.

Zagotovo. Odkar imam otroka, sem mama in bom mama do smrti. To ima velik vpliv na vse moje druge vloge. Kakor koli bi me moški gledal, denimo potencialni partner, bi moral vedeti, da gleda cel paket. Ne le kot žensko, ampak tudi to, da imam otroka. Opažam, kot svetovalka v neki ženitni agenciji  (tega ne delam več, moja opomba), kot znanka ali prijateljica drugih žensk, da se te dostikrat ubadajo s tem, da mora moškega, ki jo osvaja, obvezno najprej sprejeti otrok. Preden bi ona rekla ja. To je malce zgrešeno, včasih. Moški in ženska sta najprej v ljubezenski predigri, v osvajanju, sta potencialna partnerja. Ni on potencialni oče njenega že rojenega otroka, ker ga ta otrok že ima, večinoma. Ne gre za to, da bi moral biti on po vsej sili najprej oče že rojenega otroka, šele potem partner. Tu se včasih zadeve zakomplicirajo. Najprej se morata ona dva ujeti. Zanesljivo pa mora moški na začetku vedeti, da ona otroka ima, da je mati. Če je majhen, to pomeni prilagojen urnik, da ne bo mogla kar vstati in nekam iti. To upoštevati. V naši družbi ženske zelo hitro rečemo, da smo mame. Ženske. Šele potem govorimo, da smo poslovne sekretarke ali mlade raziskovalke ali kar pač v službah smo. Veliko prej začnemo govoriti: ja, jaz sem pa mama, imam toliko in toliko let starega otroka, sem ponosna na njega in tako naprej … Že tradicionalno gledano v naši družbi, ki je enaka že stoletja in stoletja, je vloga ženske, da je žena, da je mati, da gre narod naprej. In velikokrat se identificiramo z vlogo Cankarjeve mame. Cankarja nikoli nisem marala, ravno zato. Velikokrat je pisal, ne le o ženskah, ne le o materi s skodelico kave, tudi v drugih delih – o ljudeh, ki so žrtve nekih drugih okoliščin, ljudi, nekih sprememb v življenju, ne pa aktivni, produktivni člani. Bolj so reagirali, kot bili aktivni, večinoma. A Slovenci nismo vsi stereotipno žrtve. Že če pogledamo po pokrajinah, kjer veljajo stereotipi. Korošci, ki so doma po kotlinah in po hribovju, veljajo za precej trmaste, trdožive. Prekmurje, Prlekija, ravnina, ljudje od tam veljajo za precej melanholične. Štajerci baje – zdaj lahko za Maribor rečem, ne za celo Štajersko, ki je precej velika – smo baje hitro vzkipljivi. Da se znamo hitro razkuriti. Tudi zame rečejo tako … Sem iz osrednje Slovenije, tu sem živela pol življenja, a ko se razkurim, mi rečejo, da začnem po štajersko sekati, hitro govoriti. Sicer pa govorim bolj osrednjeslovenski govor. Mi je že marsikdo rekel v zadnjih letih »O, Štajerka!«, ko sem bila razkurjena in sem govorila s štajerskim naglasom, s štajerskimi poudarki. … Ne vem, če je to zgolj stereotip. Zagotovo pa so Primorci, ki so mi precej ljubi, tisti, ki znajo hitro vstati. Oni imajo himno Vstala Primorska. Pozna se, da jih je dolgo časa mučil italijanski škorenj in hodil po njih, znajo vstati veliko hitreje kot drugi deli Slovenije. Čeprav, če pogledamo zadnja leta, od 2011, je bil Maribor tisti, ki je vstal na prvem mestu. In še bolj nazaj, je bil general Maister tisti, ki je tu vstal. Maribor. Štajerska. Revolucija. Hitro govorimo, hitro akcija. Ne nismo žrtve, nismo Cankarjeva mati.

Medvedka.

Čisto preprosto: Uršula, ursa, latinsko pomeni medvedka, mama medvedka. Glede na leksikon imen, glede na pomen same besede, kolikor sem brala in bila tudi presenečena, ne pomeni to samo medvedke ampak tudi ‘samotarka, individualistka’. In nimam težav s tem, da bi bila sama. Ali v družbi. Preživim eno ali drugo.

Ustvarjalka.

Zagotovo. Ustvarjam. Zgodbe pišem. Zgodbe pripovedujem. Slikam. Kuham, kar je tudi, konec koncev, ustvarjalno … Ustvarjam. Zgodbe za otroke. Ne bom rekla zgolj pravljice. Govorim o zgodbah, basnih, mitih, legendah – to so pač različne oblike zgodb … Raje rečem, da pišem in govorim zgodbe. Delala sem na radiu, kjer smo imeli Pravljični vrtiljak … Posneli smo več kot devetdeset zgodbic, zelo kratkih, za dobro jutro, ki smo jih potem predvajali tudi zvečer. In to je bil res tak vrtiljak, mozaik, cel kup mojih, avtorskih, cel kup ljudskih … Če se ne motim, so na šestih CD-jih. Tam sem bila lektorica, ki je po spletu okoliščin delala še drugo delo. Imeli smo nekaj premora in sem delala nekje drugje, nato smo padli v ta film. Ta pravljični film. Ker sem res takrat že pripovedovala zgodbe in sem že pisala … Besede mi pač gredo, sploh pisane besede, izražam se s tem, ustvarjam to. A da ti kakšno povem? Lahko te vprašam: poznaš najkrajšo pravljico? Na nosku imaš mravljico.

😀

Sogovornica.

Povezano s samim pogovorom, z besedami, ki ostanejo še dalje. Tista, ki posluša, in tista, ki govori. Eno in drugo je treba znati. Artikulirati besede, artikulirati misli, povedati … Na nek način hkrati ne govorimo samo o besedah – sogovornica, to je stvar komunikacije. Včasih, ko smo tiho, ko nečesa ne povemo, lahko povemo s tišino veliko več.

Postavljavka vprašanj.

Kot dolgoletna novinarka – v medijih sem … bi rekla, več kot dvajset let delam v medijih, tiskanih medijih. Oziroma sem delala, glede na spremembe v letošnjem letu. Kot novinarka – tista, ki je postavljala vprašanja, ki je vrtala, ki je spraševala popolnoma običajne ljudi z ulice, soseda, prijatelja, znanca, ki ga pač poznamo, do kakšnega direktorja, župana … Ko se spraviš nekoga spraševati, je fino, da narediš domačo nalogo, si pripraviš vprašanja, jih postaviš, na katera želiš dobiti odgovore. In jih tudi dobiš. Ta del poklica mi je bil absolutno všeč. To je mogoče malo manjši del ustvarjanja, ker se pač ukvarjaš z življenjem, ki ga nekdo drug ustvarja, in si potem bolj analitik, raziskovalec tistega. A ta del je potem lahko ustvarjalen. Ko brskaš za neko zgodbo, ko najdeš prijetno zgodbo o tem, kako si ljudje recimo med sabo pomagajo. Že pred leti sem pri časopisu, pri katerem sem delala, vodila …, na nek način poiskala družine, ki potrebujejo pomoč in potem o tem napisala. Delo s tem ni bilo zaključeno: s tisto družino sem ostala povezana, imela sem njihove telefonske, vedela sem, kje so doma, poznala sem jih, ker sem bila pri njih na obisku – ne samo enkrat, tudi večkrat … In sem jih povezovala s tistimi, ki so jim bili pripravljeni dati. Na primer dati kolesa. Enkrat je ena mama rekla, da njeni trije otroci nimajo niti kolesa in so ljudje dobrega srca pripeljali svoja, ki jih niso več potrebovali, in ne samo za enega otroka, za vso družino. Ali pa so recimo dobili pralni stroj, oblačila, so dobili cel kup stvari … in jaz sem bila povezovalni člen, ki je v tem blazno užival. Seveda nisem imela občutka, da sem pa jaz nekaj blazno velikega naredila pri tem, po drugi strani pa, če ne bi jaz napisala, če jih ne bi jaz povezala … se ne bi našli. In vedno se najdejo, danes še toliko bolj, ker so res takšni časi, res pa, da ne pride to toliko do izraza. V medijih. Če gledamo z vidika krščanske vere, ki preveva našo družbo, tudi tiste, ki niso bili krščeni ali hodili k verouku, velja, da delaj dobro in se ne hvali s tem. Bodi skromen. Naredi uslugo, nekaj dobrega in se ne tolči po prsih. Mislim, da je večina Slovencev taka. Kolikor sem jaz imela stika z ljudmi … Marsikdo pri teh mini humanitarnih akcijah je prišel do mene, mi dal kuverto z denarjem za to družino ali pripeljal televizor, omaro, stole, mizo, ker tudi to so konec koncev prinesli, plačevali položnice … Ne spomnim se, da bi en sam izmed teh ljudi rekel: napišite, da sem to jaz dal. Večina jih je bila takih, ki so tudi sami kdaj v življenju potrebovali pomoč, ki so rasli v pomanjkanju ali se jim je zgodila kaka krivica in se niso znali prav obrniti. Pomanjkanje … Vedeli so, kako je, ko otroku ne moreš dati za jest. Ti ljudje, ki so vsaj nekaj malega imeli, so znali biti solidarni, so pomagali … To so tiste zgodbe o pomanjkanju, ki niso samo žalostne. Ko vidiš, kako se ljudje med seboj povezujejo.

Vprašujoča.

Kar ni isto kot postavljavka vprašanj – da se včasih vprašam, sama sebe, kako pa to, kaj pa to pomeni – hkrati pa me včasih kakšna stvar preseneti, začudi, in dobim tisti vprašujoči pogled. Recimo reakcija kakšnega človeka. Ko mislim, da je pri kakšni stvari samoumevno, da nekaj narediš, odziv pa je … Recimo starejšemu ponuditi pomoč pri prehodu ceste. Ne bo vsak ponudil. In ne bo vsak starejši sprejel! Recimo tudi, da je kdo tudi v zelo slabem stanju – ne premoženjsko, bolj razpoloženjsko … Se mi včasih zazdi, saj bi to vendar lahko naredil. Dva koraka. Pa ne. In potem sem začudena, dokler v naslednji fazi ne pomislim, da bi jaz tako naredila, on v svojih čevljih pa ne.

Iskalka odgovorov.

To je spet povezano s postavljanjem vprašanj. Hkrati iskalka odgovorov. Življenja, svojega življenja, ko kaj raziskujem, novinarskega, brskam po podatkih. Zakaj, kaj je bilo, kje je bilo … V življenju se še mogoče prevečkrat vprašamo ‘zakaj’. Zakaj? Hehe. Ker lahko hitro pademo v past, da smo sami nekaj naredili ali da nam je nekdo nekaj naredil, nekdo nekaj tretji osebi, da pridemo, zaradi vzrokov … Da iščemo zunanje vzroke, namesto da bi iskali pri sebi. Recimo izgovore v zunanjem svetu – nekdo je pa bolj mlačnega značaja, ker je, na pamet rečem, riba po horoskopu. Ker je tako pisalo v zvezdah. Ker je vedeževalka rekla, da človek pred decembrom ne bo imel zveze, je pač nima. Včasih iščemo odgovore na vprašanje ‘zakaj’ … zunaj sebe, namesto znotraj. In nečesa ne naredimo in se preveč ukvarjamo z analizo, analizo življenja, namesto, da bi ga živeli.

Odgovarjajoča.

Po eni strani je vprašanje težko pustiti brez odgovora, po drugi pa, če te nekdo dvajsetkrat isto stvar vpraša … mu boš še dvajsetkrat odgovoril? Pri odločitvah … Zgodba enega, zgodba drugega, nekatere so si podobne, nekatere ne in nekdo se lahko odloča in vpraša sto ljudi in ne samo enkrat, ampak dvajsetkrat … Nehaj spraševat, imej odgovore in naredi!

Pišoča.

Pišem. Članke, intervjuje, zgodbe … Zdaj pišem daljši tekst … Ne vem, ali bo roman ali ne bo. V to smer bo verjetno šlo. Pišem.

Hčerka.

Imam mamo in očeta. Rodila sem se. Živim. Odrasla sem že, ni mi treba njima več odgovarjati, ona ne potrebujeta več mene, smo pa še vedno – ata, mama, hčerka.

Vnukinja.

Ja, glede na to, da sem hčerka, sem tudi vnukinja – imam še eno babico, po materini strani.

Teta.

Prihajam iz družine, ki je malce mešana na žaru. Ni takšna, kot bi po družinskem zakoniku, spornem ali nespornem, morala biti – se pravi mama, ata, otroci. Pri nas je nekaj otrok iz prvega zakona, nekaj iz drugih, smo malo pomešani, ampak dejansko, kakor koli gledam, imam tri brate. Ne glede na to, ali so polbratje ali so biološki ali niso biološki, so meni bratje. Eden teh že ima tri otroke in njim se teta. Drugi ima enega in tudi tam sem teta.

Ljubimka.

Ena taka lepa vloga. Moškemu, ki ga ljubim, sem ljubimka. Kakšna? To bi skorajda bilo treba vprašati moškega! 😀

Ignorantka.

Določene stvari v življenju se moramo naučiti ignorirati. Ne v pomenu, da jih pustimo pri miru, da imamo ignorantski odnos, v slabšalnem pomenu ‘to me ne zanima, s tem se ne bom ukvarjal’. Če bi se, na primer, pogovarjali in bi te povsem ignorirala. Prej v smislu, da je treba znati oceniti, s čim se res ukvarjamo, kaj pa pustimo pri miru. Slišala sem posodobljeni pregovor, ki kar velja: pes gleda na stvari tako – če je za pojest, bom pojedel, če ni, se bom po tistem polulal. Če se nam nekaj zgodi ali moramo nekaj narediti, da bi se zgodilo, nam to lahko povzroča skrbi. Sekiramo se. Zakaj, pravim jaz, ki se včasih še vedno prevečkrat sekiram … ne sekiraj se, skrbi imej zaradi tistega, kar lahko spremeniš in še to le v tisti fazi, da lahko ugotoviš, kako to spremeniti. Potem pa tisto spremeni. Kolikor je v tvoji moči. Če pa ni, ker je pač nekdo nekomu nekaj naredil, je pa to samo dejstvo, ki ga moreš sprejeti in iti naprej. Namesto komunikacijskega problema si raje postavljaj izzive in se ne sekiraj zaradi stvari … Če je prt bel, je bel, in je to to. Če je gor madež, ga očisti.

Soseda.

Živim v naselju, v bloku, imam sosede, jaz sem njihova soseda. Nekaj jih je odličnih … Imam prekrasnega soseda, starejšega gospoda, ki opazi, če me nekaj dni ni doma ali če dobim obisk … Ne, da bi me nadzoroval, enostavno se čutiva, čeprav je med nama velika razlika … lahko bi mi bil dedek, glede na to, koliko je star. A sva se čudovito ujela.

Prijateljica.

Absolutno. Nimam jih veliko, ker ne stavim na kvantiteto, na količino … Zagotovo … ne bom rekla, da sem ravno za vsakega pripravljena dati roko v ogenj, zagotovo pa znam pomagati, poslušati, kdaj koga kam poslati, na prijateljski ravni, ko kdo rabi brco v rit. Z nekaterimi se redkokdaj vidimo, a si rečemo prijatelji – ravno to, ker ni količinsko, ker ni pomembno, da smo vsak dan na kavi in da si vsak dan vse povemo. Oni vedo, da me lahko kadar koli, tudi sredi noči, pokličejo, ko se jim kaj zgodi ali ker me preprosto želijo. Ni nas veliko takih, a se najdemo.

FB-prijateljica.

Ker sem na Facebooku, na enem družabnih omrežij, nisem ravno sama … Imam precej majhno število ‘FB-prijateljev’, ki jim seveda ne morem reči takšni prijatelji, kot so realni, a neka interakcija med nami zagotovo obstaja. Ali zgolj pogledamo drug k drugemu in včasih kakšno stvar všečkamo ali komentiramo ali si kaj povemo na zasebnih sporočilih. Skratka tista definicija Facebook prijateljstva je med nami. To je virtualni svet. Kot rečemo, včasih, da papir prenese vse, tudi internet prenese vse. Včasih hote, včasih nehote predstavljamo sebe v drugačni luči. Ne nujno boljši. Lahko tudi v slabši. In to se na internetu vidi. Odvisno od okoliščin. Po navadi se v boljši. Včasih pa imamo kake stvari dovolj in smo osorni. Zajedljivi in lahko tudi to namerno, zavestno, da nekoga ustavimo. Da se spustimo na malo nižji nivo, da bi pri drugem dobili občutek – aha, ta je pa tečen, pustimo ga pri miru. Tega dostikrat ne uporabljam, sem pa že, priznam, saj sem v življenju zagotovo tudi komu kaj bolj osornega napisala. Ne, ker bi ga želela žaliti, ampak ker sem enostavno morala ustaviti način komunikacije z njegove strani. Ali dvigneš roko in udariš po mizi ali pa po Facebooku napišeš … nehaj že enkrat! Milo rečeno. Ker kletvic navkljub vsemu ne bom uporabljala.

Sovražnica.

Imajo me za sovražnico, ja. Oni, hehe. Ja. Zanimivo je, da lahko včasih človek pride samo v nek prostor, zgolj takšen, kakršen je, in se določeni ljudje počutijo ogrožene. Zaradi svojih lastnosti, svojih sposobnosti … Dobre volje, slabe volje, urejen, neurejen, si tisto, kar si v danem trenutku, in tam so ljudje s svojimi težavami, svojimi izzivi, dobre ali slabe volje in … se oni počutijo ogrožene. Lahko zgolj samo v nek lokal. Nočem reči, da je tam nekdo, ki je preveč ali premalo samozavesten, da bi koga vrednotila, a v danem trenutku te lahko prav grdo pogledajo in mogoče zasovražijo. Recimo v smislu dveh žensk pri enem moškem. Lahko sta si tekmici, lahko sta si sovražnici. Lahko pa si nista nič.

Tekmica.

Zelo nerada tekmujem. Že od malega so mi govorili: poglej, zdaj moraš biti pa boljša od tistega; pri teku moraš biti hitrejša … Nerada … Nikoli mi to ni bila motivacija. Tudi, ko sem prebrala v kakšni knjigi, sem videla, da vedno je nekdo boljši od tebe ali slabši, mlajši ali starejši, vedno je nekdo bolj suh ali manj suh, nekdo bolj zagledan in tako dalje. Če se po tej strani ukvarjaš s stvarmi, ne tekmuješ zgolj s tistimi, bojuješ se. Stalno, z nekom. Po drugi strani pa ja, tudi, če ne maram tekmovanja, sem na nek način del te družbe in si potem ali tekmec samemu sebi in si želiš izboljšati … ne vem, narediti jutri boljše kosilo kot danes ali napisati boljši članek kot včeraj ali zgodbo, ki bo imela večji, boljši odziv kot drugje, prideš v to … Neka zdrava tekmovalnost, zagotovo ja. Tisto, kar te spodbuja. Vse, kar je pa več, je pa že obsedenost s svetom in samim seboj in ni več živeti življenje ampak zgolj tekma.

Nasprotnica.

Podobno, no ne bom rekla podobno kot sovražnica, kjer so še določena čustva zraven, ampak ja. Nasprotnica. Znotraj novinarskega, medijskega dela smo imeli delo razdeljeno, vedelo se je, kdo kaj dela in drug drugemu nismo bili nasprotniki … z drugimi pa ne neposredno, posredno rivalstvo. Kdo bo prej napisal, kdo bo dobil več podatkov pri neki zgodbi … če govorimo o nekih res žgočih zadevah. Ne pa, povezano s tekmovalnostjo in sovražnostjo, ki bi bila ekstrem neke tekmovalnosti. Upam, da sem pri tem še v mejah normale.

Angel.

Absolutno. Tako lepo lahko pogledam, lahko nekomu kaj pomagam, rečem … da sem angel.

Hudič.

Tudi to. Hote ali nehote. Naredim tudi kaj porednega. Na primer? Kako smo že rekli, da se ne bomo hvalili s stvarmi, ker moramo ostati skromni? … (smeh.) Ampak ja. Znamo biti tudi žlehtni. In nekaj časa sem imela vzdevek hudič babji, ki si ga nisem sama določila, ampak so mi ga dali. Tu in tam me še kdo tako pokliče. Ali zato, ker smo ženske itak od hudiča ali je kaj drugega.

Znanka.

Poznam veliko ljudi. Kar nekaj jih tudi mene pozna. Na nek način se poznamo, o drug drugem pa ne vemo veliko in ostajamo na stopnji znanstva, nekih površinskih odnosov, ker se nikoli nismo globlje začutili.

Neznanka.

Ja. Neznanka sem ljudem, ki si mislijo – kdo pri hudiču pa je ta ženska, jaz je ne poznam … Mislim, da sem tudi za večino znancev neznanka, ker se nismo potrudili, da bi se spoznali malo globlje in si včasih predstavljamo drug drugega malo drugače. Nisem neznanka sama sebi, poznam se, učim se še, ne samo o življenju, tudi o sebi, tako da včasih presenetim samo sebe. Pri kakšnih reakcijah sem preburno reagirala in si mislim, da bi bilo morda bolje, če bi štela do deset … ali dvajset … ali sto … Ampak potem se vprašaš, če šteješ do sto, ali si potem še pristen pri tej reakciji. Doživela sem par ekstremnih življenjskih situacij, v katerih sem videla, da sem izredno močna. Sploh pri prvi ali drugi sem si mislila, ne vem, pred tem sem si mogoče prestavljala, česa takega jaz že ne bom zmožna. Ne bom znala. Potem pa, ko se je zgodilo, sem, sploh če nisem odlašala, hitro stopila v akcijo, ne samo, da lahko naredim, da zmorem. Na primer letos odpoved čez noč, delo, štirinajst dni kasneje sem bila v novem delovnem okolju. Kar je v sedanjem času nemogoče marsikomu. A dejansko, jaz sem takrat sedela na telefonu, na mailu, pisala ponudbe in nisem sprejela odgovora ‘ne’. Ker sem vedela, da bo slej ko prej odgovor ‘da’. To je kar ekstremna situacija, če ti v petek rečejo ‘V ponedeljek ne rabiš prit’. In ne greš domov in jokaš. Greš domov, se usedeš za mizo, narediš seznam potencialnih kandidatov za delodajalce, izločiš z njega tiste, pri katerih veš, da ne boš uspel ali želel pri njih sploh biti, tudi taki obstajajo, narediš seznam tistih, pri katerih bi rad bil, pošlješ ponudbo, pokličeš … In rezultat je slej ko prej bil. Je pa res, da se rezultati ne pokažejo vedno takoj. Takrat moraš biti krepko, krepko vztrajen.

Mimoidoča.

Včasih enostavno samo hodimo. Pozdravimo, gremo mimo knjižnice, cerkve, izložbe … V prispodobi greš pa mimo stvari in se z njimi ne obremenjuješ. Življenje me je tega naučilo ali sem se sama ali so me drugi – da se zaletavati z glavo ob zid včasih enostavno ne splača. Razen buške ne boš nič drugega dobil. Če pa greš mimo, ker v tvojem življenju ali življenju otroka ali partnerja niso pomembne, greš preprosto mimo.

Stoječa.

Pred dnevi sem slišala, da imam zanimivo strategijo, ki vodi do nekega, neznanega cilja … Ta cilj, pri tej osebi, ki mi je to govorila, ni bil definiran, pa tudi ne strategija, ker je šele ugotavljala, kaj želim, je pa ta oseba omenila Joseja Mourinha. Nogometni strateg, ki je meni eden najljubših. Rečeno je bilo, da nisem ravno Mourinho, da bi postavila bunker, se tudi premikam. In mi je bilo izredno zanimivo, da me ravno z njim primerja, neko življenjsko situacijo z nogometom. Ta strateg je namreč znan po tem, da za svoje moštvo, katero koli takrat že ima, dobro preuči nasprotnika, nasprotno ekipo, in zna svoje nogometaše potem vkopati. V bunker. In stojijo. Ali bolj v sredini ali bolj v napadu ali v obrambi in se potem ne premaknejo. Tudi devetdeset minut ne. In potem ljudje rečejo, da to ni smisel nogometa – da je treba teči v eno smer in dati gol ali poskušati dati gol, teči v drugo smer, poskušat braniti … Odvisno je od cilja. V tem je finta. Ali je cilj nogometaša ali ekipe, da zaigra všečno igro, da bo veliko tekanja sem in tja ali da bo ostal rezultat 0:0 ali da bo dal gol, zmagal? Se pravi, treba je dobro preučiti nasprotno ekipo ali življenjsko situacijo, določiti cilje, strategijo in narediti v smeri metode take korake, da prideš do tistega cilja. Ne, da blodiš sem in tja. Če veš, da … pri nogometni tekmi govorimo, da če je nasprotnik takšen, da ima izredno močan napad, ko pride preko polovice, pomeni, da ga preko polovice igrišča ne boš spustil in da boš že prej ustvaril bunker, se pravi, da bodo nogometaši kot vkopani na tistem mestu in žoga ne bo nikoli šla čez polovico. Pri nogometu ne moremo govoriti, da se kar prepustiš plavanju s tokom … da prepustiti situaciji, da je, kakršna je … Pri meni je šlo v očeh te osebe zgolj za doseganje cilja, neopredeljenega še, s to osebo, ugotavljanje, kakšno strategijo imam. Primerjava z Mourinhem mi je bila prav hecna in zanimiva. Sicer pa stoječa … Torej ali delaš kaj ali ne delaš? Včasih je treba počakati, stati na miru, da vidiš, kaj se bo izcimilo iz vsega skupaj.

(Intervju se zaradi rajanja v gostilni premakne na obrežje Drave, ker se morava vrniti na tattoo konvencijo. Govoriva med hojo.)

Tekoča.

Tekoča je nasprotno od stoječa. Kar je lahko velikokrat veliko boljše. Predstavlja mi akcijo, nekaj, kar ne stoji. In me vedno znova asociira na vodo, ob kateri bom nekoč živela. Pa tudi na tekočo lavo. Saj veš, žareča tekoča snov iz zemeljske notranjosti, ki predre zemeljsko skorjo in se razlije po površju. In ob tem se spomnim tudi na oznako, ki so mi jo nekoč dali: Pod plaščem mirnosti se skriva viharna divjost. Ampak psst, tega ne vidi vsak.

Tista.

Določna oblika. Ne k’r ena. Tista. Ki gre lahko komu v nos, komu pa v kateri drugi organ.

Sodelavka.

V delovnem okolju, se pravi več nas je skupaj, sodelujemo. Ali v življenju, pri kakem projektu, v ožji družini, v širši skupnosti … sodelujemo. Timsko delo mi je važno, kar sem hotela tudi na fakulteti, kjer sem študirala odnose z javnostmi, … smo imeli timske in skupinske naloge, kar je treba strogo ločiti. Nalogo lahko dela cela skupina, neko nalogo, vsi vse. Potem so projektne naloge, kjer si v okviru projekta razdeliš, kaj bo kdo naredil. Se pravi, ne bova midve in še tri študijske kolegice delale vse po vrsti, ampak boš ti naredila določena poglavja ali raziskavo, jaz neko drugo … Znotraj tima, če je to kratkotrajen ali dolgotrajen projekt, je treba že takoj na začetku zelo jasno definirati, kdo kaj dela, kaj je treba narediti, kaj je cilj, kako ga dosežemo. Delo v timu mi ni absolutno nič problematično, je pa res, da velikokrat prevzamem vlogo vodje. Malo zaradi tega, ker sem perfekcionistka. Malo zaradi tega, na faksu se je to videlo, ker se ne nazadnje podpišemo pod tisto nalogo. Pod zmazek se ne bom podpisala, kar sem tudi povedala svojim sošolcem in sošolkam. To sem jim najprej rekla in ne nazadnje tudi zahtevala, da tudi ostali naredijo tako dobro, kot zmorejo. Mislim, da sem bila pri tem kar precej tečna. Konec koncev delati neko fakulteto, vleči za sabo šleperje, ki so hoteli narediti z levo roko ali mezincem leve roke … Pač, to pri meni ne pride v poštev. To je stvar profesorjev in individualnih nalog. Ne moreš pa tako v skupini, kjer trije delajo, štirje pa ne. Naj bo fer odnos. Naj povejo že na začetku, da ne bodo delali, in pač ne bodo v skupini. Pri tem sem bila tečna, ja. Vedno sem želela imeti definirano, kaj nekdo naredi.

Podrejena.

V življenju so vedno okoliščine, kjer si bodisi spodaj bodisi zgoraj. Ni problem biti podrejen, če imaš nad sabo ljudi, ki so taki, kot je treba. Zagotovo obstajajo. Če so stvari definirane, če v nekem timu, delovnem okolju stvari delujejo, ni težko. Če pa imaš nad sabo nesposobnega vodjo, nastanejo v celem kolektivu težave. Res pa, da takih ljudi manjka. Če govorimo o delovnih okoljih. Ne na najvišjem vodilnem kadru, v srednjem. Preden pride dol do najnižjih. Kakovostnih strokovnjakov, ki znajo povezovati eno in drugo in dodeljevati naloge, slediti ciljem. To se ne pozna samo v medijih, to je v gospodarstvu, v javni upravi, marsikje.

Nadrejena.

Tudi. Kot vodja projekta. V življenju, ker moraš prevzeti vlogo vodje. Ne morem pa reči v družini, ker to so neke druge vloge. Otroka jemljem kot samostojnega človeka, potomca, ki mu lahko pokažem, kaj je dobro in kaj slabo in primerno ali neprimerno. Otrok se razvija sam. Ni podrejen. Da ne bi smel razmišljati s svojo glavo? Pri tem, kdaj si nadrejen, kdaj si podrejen … Včasih gre za popuščanje, včasih za sprejemanje kompromisov, čeprav so kompromisi lahko ena velika past. Pri kompromisih je tako, da ni nujno, da je kdor koli zmagovalec. Lahko oba popustita in pride do zanke, ko mora vseeno prevladati volja enega. Ali pa je izbrana tretja možnost. Nikomur po volji. Slej ko prej je nekdo v skupini, katerega volja prevlada in kmalu ni več govora o kompromisu, z ene strani se popušča in popušča in se izgubi smisel. To je potem, ne vem kaj, kompromis zagotovo ni.

Študentka.

Ja, sem v izobraževalnem procesu, kjer so največji izziv odnosi in hkrati potem še javnosti … V odnosih smo z marsikom, v interakciji, pogovarjamo se, mi izražamo svoje želje, oni svoje, iščemo neko skupno pot, konec koncev … Če govorimo o podjetju, katerem koli, ali uspešnem športniku, recimo Tini Maze ali Dejanu Zavcu in podobnih, vsi ti predstavljajo blagovne znamke. Športnik je lahko blagovna znamka in to precej močna. Imamo Schumacherja, na svetovni ravni. Ti imajo odnose z različnimi javnostmi. Če pogledamo športnika: trener, maser, celotna ekipa – z vsakim na enak način ali pa podoben –, mediji, zakonodaja, ministrstvo za šport, lokalna skupnost, občudovalci, navijači, konkurenca – vsi ti so določeni deležniki, določene javnosti, ki so z njimi v interakciji, do katerih se moraš na nek način obnašati, imeti odnos, po možnosti spoštljiv, in ti odnosi morajo prinašati vzajemno korist. Najprej moraš torej vedeti, kaj je odnos in potem definirati, katere javnosti imaš. Preko tega definirati tudi, kaj želiš od teh javnosti doseči. Ali, če si v podjetju, ki nekaj prodaja, ne vem, sesalce, in imaš kupce, ki jih želiš prepričati, da bodo kupili nov model sesalca. Da ne bodo dali popraviti starega. To je neposredno povezano z marketingom, a je tudi odnos. Definirati moraš komunikacijske, marketinške cilje. Tudi cilje proizvodnje. Odnosi z javnostmi so mi všeč, ker vidim raznolikost in izzive v tem. Ker z raziskavo, z analizo ugotoviš – ali pa so nekateri kar naravni talenti in ugotovijo brez raziskave 😉 , in po tem prepričaš ljudi, da bodo kupili vstopnico za nogometno tekmo, za smučarsko tekmo ali sesalec … In kako boš prepričal delavca, ki je pač najpomembnejša, notranja javnost podjetja, da bo delal bolje in bo hkrati tudi zadovoljen. To so tisti spoštljivi in vzajemni odnosi. To je stvar, ki bi naj bila nam ljudem naravno dana, ker smo nonstop v družbi, v interakciji z različnimi javnostmi. In se preko tega lahko ogromno naučimo in sodelujemo. Da se ne zgubljamo. Slabosti odnosov se pokažejo zagotovo, ko nastanejo kakšni problemi. Tovarna pogori. Krizna situacija, v kateri je treba na pravilen način reagirati – imeti že prej krizni komunikacijski načrt. Kdo bo kaj povedal, kdo bo kaj naredil. Tu je blazno velika vloga za ljudi na eni strani, tistih, ki smo znotraj neke skupnosti ali sami kot izdelek, storitev, blagovna znamka, da znamo komunicirati na pravi način, imeti na pravi način odnose z mediji, se pravi, tistimi, ki bodo naprej sporočili ostalim javnostim. Tu so veliki izzivi, kjer lahko nastane problem, kar vidim, pri marsikomu, ki ne zna komunicirati z mediji na primeren način, in se potem tam zgubi. Meni sami ne. Pri samem študiju mi ni nič groznega, da bi se sama grozno pri tem počutila, ne, ker pač nisem stara dvajset let in sem se za ta študij odločila ravno zato, ker me je to pritegnilo. Ker mi je to v veselje.

Se ti kdaj to režiranje javne podobe pri v resnici nepoštenih ali nesposobnih ali neprijetnih ljudeh zdi hinavsko?

Ljudje, ki so javnosti predstavljeni boljši, kot so v resnici, se morajo spremeniti ali imeti pri sebi druge ljudi, ker jaz zagovarjam, da morajo biti odnosi pristni, ne zlagani. Če je nekdo naredil lumparijo, če je nekdo nekaj ukradel in so ga pri tem dobili, če govoriva npr. o KPK, se pravi o protikorupcijski komisiji, oni dajo ven poročilo, mediji to preberejo in tako naprej, ne, potem naj tisti človek stoji za svojimi dejanji … Gre za povezovanje neke osebe in njegovega svetovalca za odnose z javnostmi, ta človek mora svojega svetovalca poslušati in konec koncev tudi biti tak, kot je treba. Da so njegova dejanja legalna, legitimna in etična, moralna … Jaz imam za sebe zagotovo visoka etična načela, sem sama sebi največji sodnik in ne bom nekomu svetovala, naj laže, naj hlini … Zagotovo ja, da se bo prikazal v najboljši luči, vendar kako bo sodeloval in kako bo nekaj naredil, da ne bo zgolj delal nekaj, drugo pa govoril. Poglejva motoriste, ki so mi precej blizu po duši, nek motoristični klub … Velikokrat v naši družbi veljajo – sploh takrat, ko so oblečeni v usnje, pa tiste njihove brezrokavnike, polne našitkov – za nasilne, agresivne, nepoštene, nekaj slabega. In ogromno jih ni takih. Ogromno jih je povsem normalnih družinskih ljudi, ki se radi vozijo z motorjem in jim je preprosto všeč način življenja, da se peljejo na neko motoristično srečanje, da so skupaj, med sabo prijateljujejo. Njihovi klubi delujejo v neki lokalni skupnosti, kjer so lahko povezani s policijo, z AMZS in skupaj naredijo dan varne vožnje ali pa prvega septembra oziroma prvi teden septembra stojijo na križiščih v svojih ‘uniformah’, teh usnjenih brezrokavnikih, da so prepoznavnih, in otrokom pomagajo čez cesto. To nekateri klubi dejansko res počnejo. Poznam en klub iz Zasavja, ki organizira, tudi za člane drugih klubov, da gredo, ne sicer množično, prvega januarja v bolnišnico obiskati bolne otroke. V klubu imajo svojega Dedka Mraza. Ki je bil nekoč vodja urada za verske skupnosti. 🙂 In motoklubi nimajo piara, nimajo zaposlenih pri sebi, oni v teh klubih niso zaposleni. Negujejo odnose z lokalno skupnostjo, s policijo, s šolami, z vrtci, z bolnišnicami, s sosedi, z gostilno, v kateri imajo svoje sestanke ali srečanja. Meni je popolnoma logično, da sodelujejo s policijo in stopijo drug drugemu na pol poti, da si niso nasprotniki. Imajo vzajemne koristne medsebojne odnose. Tega se navzven ne ve, sploh kadar vse štima, se ne ve. Ko pa pride do neke krizne situacije, smo seveda Slovenci nagnjeni k temu, da kažemo drug na drugega, ti si kriv, jaz nisem. V takih okoliščinah so izredno pomembni odzivi. Kakšne odnose imaš že prej. Ne govorim zgolj o pristnih, iskrenih, govorim tudi o pravih – če si nekaj zafrknil, boš to popravil.

In, za konec, še –

Pravljičarka.

Pripovedovanje zgodb … pravljičarka … rajši imam izraz pripovedovalka. Pripovedujem za otroke … po dogovoru sem bila že po osnovnih šolah, vrtcih, sodelovala sem tudi že avgusta in septembra z zavodom Mars iz Maribora, kjer so imeli Popolentni Art Kamp v mestnem parku Maribor … kjer sem bila ena od nastopajočih, ob sobotah ob enajstih dopoldne sem pripovedovala – ne brala – pripovedovala zgodbe za otroke … Včasih smo imeli malo več obiska, včasih malo manj, odvisno od vremena … Blazno mi je všeč, pripovedovanje za otroke, ker so otroci iskrena publika, ker otrok se ne bo delal, da te posluša … Če mu ne bo všeč, se bo obrnil stran, če mu je, bo stopil zraven, bo mogoče še kaj vprašal. In točno takšno interakcijo smo imeli – ko sem videla, da so otroci razigrani, sem zgodbo tako spremenila. Enkrat smo govorili o medvedku, ki je kihal in so mu vse živali pomagale, drugič o velikanih, kar so tudi z zanimanjem poslušali itd. Druga stvar, ki pa je izredno velik izziv, … v Sloveniji je nekaj pripovedovalk zgodb za odrasle … Da govorijo, recimo, na pripovedniških večerih za odrasle … Jaz to tudi priredim tu in tam, že nekaj let, nazadnje sem sodelovala v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru, na primer, kjer smo imeli pripovedniški večer za odrasle vsakih štirinajst dni … Zvečer ob osmih so prišli, manjša skupina odraslih poslušalcev, ki so z veseljem prišli, se udobno posedli v naslonjače, fotelje in poslušali. Te zgodbe so bile ali ljubezenske, npr. žalostna zgodba Agate in Friderika iz Lenarta, v kateri je tudi precej govora o čarovniških procesih, ali fantazijske zgodbe o karavani popotnikov, ki je potovala skozi puščavo in vsak izmed njih je povedal svojo zgodbo … O odsekanih rokah, o ladji mrtvecev, da je nastal omnibus zgodb v večeru. Ali kratke dolenjske, vesele – ker prihajam iz osrednje Slovenije in mi je Dolenjska blizu in sem tam našla nekaj takih veselih, luštnih zgodb, da sem jih v eni uri in pol nanizala … In smo se krohotali. Jaz malo manj, ki sem jih pripovedovala, ostali malo več. Ali eno staro ljudsko ali od bratov Grimm, povedano na drugačen način, bolj za odrasle. Pri vseh teh pa je bilo to, da smo vedno obsedeli, na koncu, v salonu, in se še najmanj pol urice pogovarjali, ker smo drug drugega začutili in začutili, da je zunanji, potrošniški, komercialni svet zunaj, za vrati, za okni, mi tam notri pa smo doživljali drug drugega in zgodbo. Užitek je bil. In izziv, ne toliko za samega pripovedovalca, kot za poslušalce, da znajo izklopiti. Vse skrbi, televizijo, radio, družbo, vse skrbi pustiti zunaj in poslušati. In si predstavljati – večinoma smo vizualni tipi – da samo skozi besede, ki jih slišiš, veš, kaj se je dejansko v zgodbi dogajalo. Iz nje pa potegneš, kar ti paše. Že to, da pridejo, pomeni, da so pripravljeni poskusiti in poslušati. Ampak so pa presenečeni. Nekdo mi je rekel, ko sva se zgolj pogovarjala, da ne ve, kako naj si to predstavlja in naj mu pošljem avdio posnetek, pa sem rekla – ne moreš dobiti avdio posnetka neke zgodbe, ker ni smisel v zvočnem posnetku, ampak v doživetju. Mora biti pred občinstvom, pripovedovalec mora govoriti pred ljudmi, ne pred steno, ne pred mikrofonom … Interakcija, povezovanje, odnos … In smo spet pri odnosih z javnostmi – jaz na eni strani kot pripovedovalka, oni na drugi strani kot poslušalci. Na koncu, pa ne le na koncu, že vmes, vidim njihove odzive, izraze na obrazih, ali se zleknejo ali gledajo stran, zehajo, jim misli zaplavajo … Pozorna moram biti na deset, dvajset, trideset ljudi v prostoru, ki me spremljajo, in temu primerno prilagajam celotno zgodbo ali dele, da kdaj bolj pospešim, kdaj upočasnim, dodam kakšen element, in je na koncu to tisto. Ne moreš zgolj poslušati. Moraš doživeti.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s