Category Archives: zlata leta

Če sprejmemo drugačnost, se boljše razumemo

Najvišja vrednota medosebnih odnosov je spoštovanje. Brez tega je težko vzpostaviti in ohranjati odnose, ne glede na to, kaj ljudi povezuje in kaj ločuje.

Odnos med starostniki in mladimi se lahko hitro skrha, saj gledajo tako eni kot drugi z različnih perspektiv, mogoče imajo tudi različne vrednote, vsekakor pa drugačne prioritete. Če bi znali drug drugemu prisluhniti in poiskati stične točke, bi bili odnosi med njimi nedvomno boljši. Če stičnih točk ni, vseeno ni treba obupati. Najpomembnejša vrednota medosebnih odnosov je namreč spoštovanje. S tem v glavi in srcu, pravijo, ni nič nemogoče. Sprejeti človeka takega kot je, z napakami in vrlinami, je marsikomu težko.


»Mladost je norost, čez potok skače, kjer je most«

»Mladost je družben problem, ker je skonstruiran z zornega kota medijev in odraslih, ki razmišljajo o mladih, tako da v polje projicirajo svoje izkušnje. Torej v sedanjost projicirajo preteklost,« pravi sociolog Andrej Fištravec. Iz tega velikokrat izhajajo težave pri odnosih med mlajšimi in starejšimi.
Mladi so nosilci novosti, drznosti, neučakanosti in morebiti tudi zaletavosti. Starejši so izkušeni, bolj premišljeni, preudarni in potrpežljivi. Izjeme pri enih in drugih seveda potrjujejo pravilo. Pa ne z enimi ne z drugimi ni nič narobe. Velikokrat se morajo tako eni kot drugi le naučiti gledati skozi pravo prizmo. Starejši vse prevečkrat gledajo skozi oči preteklosti, namreč kako je bilo v ‘njihovih časih’, ko so bili oni mladi, pa vendar to gledajo skozi očala sedanjosti, ko so starejši. Pozabijo, da so tudi oni bili nosilci novosti, drznosti, neučakanosti in morebiti zaletavosti. Ko so gradili svoj značaj, so imeli drugačne frizure in drugačna oblačila kot njihovi starši, poslušali so drugačno glasbo kot njihovi dedki in babice, pa še bi lahko naštevali. Danes ni nič drugače. Družba in razvoj ponujata novosti, ki jih mladi prej sprejmejo kot starejši.


Mladi in stari pod isto streho – misija (ne)mogoče

Marsikateri odnos, pa ne samo med mladimi, bi lahko izboljšali, če bi se držali osnovnih načel sporazumevanja. Prvo načelo pravi, da naj v ljudeh in v nas samih iščemo pozitivne lastnosti. Saj veste, tudi če gre babici navijanje glasne glasbe njenega vnuka na živce, še ne pomeni, da vnuk nima pozitivnih lastnosti. In če se vnuku dedkovo obujanje spominov na predvojna leta zdi dolgočasno, še ne pomeni, da ne bi skupaj z dedkom reševal križanke, ker to oba veseli. Lahko pa se dogovorijo, kdaj in kje bo kdo počel stvari, ki drugemu niso všeč.

Z včasih kar veliko mero potrpežljivosti in spoštljivosti lahko tudi stari in mladi živijo pod isto streho, dobro pa je, da si že na začetku postavijo pravila igre. Ta so sicer lahko ohlapna ali pa precej stroga, dopuščati pa morajo tudi izjeme. Tašče in snahe bi se prav gotovo boljše razumele, če druga v drugi ne bi videle tekmice. Sploh snaho marsikatera mama ne more sprejeti, saj jo prvič obravnava kot tujko v svojem plemenu, hkrati pa kot tekmico za sinovo ljubezen in položaj v družini. Trikotnik tašča-snaha-mož ima lahko zelo ostre konice.

Vse prehitro užaljeni

Drugo načelo umika naš ego na stran. Vse prevečkrat smo užaljeni, tako mladi kot stari. Če se naučimo, da niso vsi dogodki vezani na nas in naše samoljubje, ugotovimo, da je življenje brez užaljenosti, ker nam je nekdo rekel nekaj, kar nam ni všeč, veliko lepše. Na nek način so starostniki tu v prednosti, saj so se naučili, da se svet ni ustavil, kadar je kdo z njim govoril v neprimernem tonu ali izrekel neprimerne besede. Zemlja bi se pravzaprav morala od časa do časa zavrteti v drugo smer, ne samo ustaviti, toliko grdih besed so ljudje že izrekli drug drugemu. ‘Kar se Janezek nauči, to Janez zna’ velja tudi za to področje. Če bodo starejši zgled mlajšim, če bodo pokazali mero potrpežljivosti in včasih zamahnili z roko, se bodo mlajši naučili, da ni treba vzkipeti za vsako besedo.

Kaj nam piše na čelu?

Tretje načelo za boljše sporazumevanje je, da ničesar ne domnevamo. Že vnaprej predvidevati in domnevati, da nekomu nekaj ni všeč ali da mu celo mi nismo všeč, je vnaprej obsojeno na propad komunikacije. Nič ni narobe, da sprašujemo, ko nam kaj ni jasno. Nikomur ne piše na čelu, o čem razmišlja. Le z odkritim pogovorom bomo razreševali težave in izboljševali odnose. Predvsem mladi so tisti, ki se zaradi natrpanega urnika obveznosti in dejavnosti ne vzamejo časa za kakovosten odnos s svojimi starši, celo s svojimi otroki. Res je, da nas obveznosti okupirajo do te mere, da delamo od jutra do večera, a znati moramo ceniti trenutke, ki jih preživimo z družino. Starostniki se velikokrat počutijo odrinjene, saj njihovi otroci in vnuki ne najdejo časa za pogovor in druženje.

Domneve, predvidevanja in ugibanja, zakaj je tako, pustimo naslednjič, ko smo skupaj – mladi in stari –, pospravljene v predalu, rajši se pogovorimo in na vsaki strani malo popustimo, pa bomo našli skupen jezik.

Objavljeno tudi na portalu Zlata leta in na sončku .

So bili včasih res zlati časi?

Smo včasih res imeli vsega več ali danes samo več zapravljamo za nepotrebne stvari?
Saj vem, da je težko ob vse nižjih pokojninah, pa tudi plačah, ki so komaj kaj vredne, govoriti o zapravljanju. Pa vendar vse bolj ugotavljamo, da smo se nalezli iste bolezni. Zasvojila nas je potrošniška mrzlica – imeti več, imeti boljše, imeti najnovejše.

Res je, da sta nam tehnološki razvoj in napredek na vseh področjih življenja omogočila uporabo stvari, ki jih v starih časih ni bilo ali pa smo le sanjali pri predhodnikih sodobnih naprav, kako bi bilo, če bi bile stvari izboljšane. Pa vendar se mi zdi, da je bilo v času mojega otroštva marsikaj bolj enostavno. V času otroštva mojih staršev, sploh pa starih staršev, pa je bilo še lepše. So bili tisti časi zlati časi? So imeli ljudje takrat vsega več ali so samo drugače razporejali denar in ne nazadnje tudi čas?

Zlati časi s televizorjem ali brez njega
Pred časom sem zasledila podatek, da se plazemski televizorji prodajajo kot sveže vroče žemljice. No, saj ne samo plazemske. Sodoben barvni televizor, čim večji, da se čim več vidi in čim tanjši, da ne zasede veliko prostora, so sanje vsake družine. Pa ne samo en televizor. V družinah z malo večjimi otroki morata biti dva. Ker se zgodi, da bi oče rad gledal nogomet, otroci in mama pa kako nadaljevanko. Če govorimo o večji družinski skupnosti, v kateri živijo še starostniki, imajo skoraj zagotovo v svoji sobi tudi oni televizor. Razkošje ali nuja sodobnosti?

So bili včasih, ko je bil v hiši en sam televizor, pa še ta črno-bel, zlati časi ali so zlati časi sedaj? Razmišljanje o enem samem televizorju in kakovostno preživetem skupnem prostem času, ko je televizor izklopljen, se ponuja kar samo po sebi.

S telefonom še v kopalnico
Mnogo ljudi je izklopilo stacionarne telefone, ker so postali nepotrebni. Saj jih vendar ne moremo odnesti s sabo, kamor koli pač gremo. Gremo na izlet – telefon gre z nami. Gremo na dopust – telefon imamo pri sebi. Gremo v kopalnico ali v sanitarije – telefon je v istem prostoru. Imamo ga pri sebi, ker nikoli ne vemo, kdaj nas bo kdo poklical. In seveda, nimamo ga samo za klicanje. Razvoj je omogočil pošiljanje in sprejemanje besedilnih sporočil, pa zvočnih in slikovnih. Vse lepo in prav, če so to zlati časi telefoniranja. A včasih smo se znali dogovoriti, da se dobimo čez tri dni točno na določenem kraju in ob točno določenem času.

Nihče ni zamujal ali se zadnji hip opravičeval po telefonu in pojasnjeval, da pravzaprav pride naslednji hip. Ljudje s(m)o bili bolj točni in zanesljivi. Za edini telefon, ki smo ga imeli doma na polici v predsobi, smo dali manj denarja, pa tudi manj denarja smo porabili za impulze. Tudi zaradi tega so ga modri ljudje dali v predsobe – tako smo se na hitro zmenili, kar smo se morali, ne pa zleknjeni na kavču govorili in govorili. Sama imam kar nekaj sodelavcev, ki si krajšajo čas med nekajurno vožnjo s telefonirajmo. Še dobro, da se zavedajo nevarnega enoročnega šofiranja in so si nabavili slušalke. Besede in impulzi tečejo, povedanega pa ni nič bistvenega. Ob plačevanju položnic pa razmišljajo, kako drag je telefon. Je pa nujno potreben, kajne?

Vas je recesija že udarila po žepu?
Veliko ljudi je udarila. A trgovski centri so še vedno polni. In ljudje kupujejo raznorazne stvari, brez katerih ne morejo živeti. Imeti morajo boljše in večje, kot imajo njihovi sosedje. Pa naj bo kar koli že. Nakupovalna mrzlica se še najbolje vidi pred večjimi prazniki, sploh decembra. Ljudje se kot zveri vržemo v boj za velika in draga darila, s katerimi bomo pokazali našim najbližjim, da jih imamo radi. Otrokom kupujemo igrače, s katerimi se bodo igrali le nekajkrat, ker že imajo polno omaro igrač. Partnerjem kupujemo ob valentinovem roza srčke in goro kiča, s katerimi povemo spet, da jih imamo radi? Ali pa pravzaprav povemo, da je tudi nas zasvojila potrošniška mrzlica? Padli smo v brezno nakupovanja. Kriza je vse večja, ljudje pa vse bolj nakupujejo. Nekdo je pred časom primerjal taka nakupovanja z rajanjem potnikov na krovu Titanica med njegovim potopom.

Družinska bilanca stanja
Ste si že kdaj naredili družinsko bilanco stanja: torej koliko prihodkov na mesec dobite in koliko odhodkov si naredite? Zberite prav vsak račun, ne glede na to, ali ste kupili nujno potreben varčni pralni stroj ali plačali kavico v priljubljenem lokalu. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je temeljni vzrok za finančno krizo to, da smo – v Evropi, v Ameriki ali drugod po svetu – potrošili več, kot smo ustvarili z delom.  Živeli smo zadolženi, s krediti, v velikimi limiti – ‘na puf’.

Star rek pravi, da morajo biti prihodki družine vsaj nekaj večji od izdatkov, sicer je družina v težavah. In če je nekoč zmogla živeti ‘na puf’ in so bili to zanjo zlati časi, mora zdaj na silo predrugačiti filozofijo obstoja. Da bo spet imela nekaj več prihodkov od odhodkov in da bo znala varčevati. To pa je že druga tema, potrebna širše obravnave.

Objavljeno tudi na portalu Zlata leta in na sončku .