“Samo da smo zdravi …”

Nekaj preteklih dni sem iz ust nekaj ljudi slišala naslovno misel, ki je  bila v nadaljevanju povezana s finančno in gospodarsko krizo in tem, da ima človek vse, če je zdrav, ker denar, delo in drugo ni toliko pomembno, kot pa to, da je človek zdrav. Vsakič torej v povezavi s krizo, ki je po mnenju nekaterih globoko zarezala v duše, telesa in srca ljudi, po mnenju drugih pa sploh ne obstaja. In tak razkorak se sluti tudi v stavku “Samo da smo zdravi …” ali pa v starem reku, ki v današnjih časih ravno vsakič ne pije vode, “Zdravje je naše največje bogastvo”.

Seveda sem misli v stilu, da bomo že preživeli, da je važno, da smo zdravi, da ni hudega, če bomo imeli nekaj časa manj denarja, da bo pač treba mal’ zategnit pas, ….. , slišala iz ust tistih, ki imajo odlično službo za nedoločen čas, ki ni ogrožena, z odličnim dohodkom, ki ni negotov v današnjih časih in redno pride na tekoči račun posameznika. Takih, pri katerih se, če bi zategnili pas, to niti ne bi veliko poznalo – ker bi še vedno imeli vse.  Ne pa iz ust tistih, ki se jim pasu več ne da zategniti, ker so prišli že zdavnaj do zadnje luknje na pasu. Nikakor ne iz ust tistih, ki so upokojeni in prejemajo nekaj fičnikov, ki se jim reče pokojnina, ali honorarcev, ki ne vedo, kje bodo delali, če sploh bodo, ko jim poteče pogodba. Mimogrede, večina ima tako pogodbo, ki ne dopušča, da bi šli na plačan dopust, ker so plačani po proviziji ali po številu opravljenih ur ali kaj podobnega. In če ne delaš nekaj časa, za tisti čas pač ne dobiš honorarja. Aja, pa na bolniško, če slučajno zbolijo, tudi ne morejo kar tako – ker pač, če ne delaš, ko si bolan, nisi plačan. Misli o tem, da je važno samo, da so zdravi, niso izrekli niti tisti, ki sicer imajo službo, a so za svoje delo mizerno plačani. Pač vedo, da morajo delati in delati, potem pa še delati, da dobijo ‘mezdo’.

Se pa vsi ti zavedajo, da je pomembno, da so zdravi (ne pa samo da so zdravi). Ker če ne bi bili, sploh če bi bili tako zelo bolni, ne bi mogli delat in zaslužit, kar sicer zaslužijo za mesec dni opravljenega dela. In če bi bili bolni, bi imeli zaradi tega samo še dodatne stroške (če se zdaj sploh ne spuščamo v to, da so bolezni sila neprijetne in velikokrat tudi boleče zadeve, ki človeku ne omogočajo, da živijo polno življenje), ki pa si jih zaradi nizke plače, honorarjev ne morejo niti privoščiti – ko nimaš za pokritje rednih tekočih računov, za hrano in kar naj bi še bilo nujnega, ko o dopustu lahko samo sanjaš in se pri morebitni bolezni začneš križati, tudi če nisi veren, si pač ne dovoliš izostanka z dela zaradi bolezni.

In to je tisto, kar si ljudje s polnimi žepi večinoma ne morejo predstavljati. Njim je človeško in samoumevno, da če zbolijo, gredo na bolniško, če so utrujeni, se spočijejo, če imajo dovolj vsega in potrebujejo dopust, odpotujejo nekam in si na dopustu spočijejo. Plačanem seveda, saj ni bojazni, da bi takrat bila plača kaj manjša, ker on ne dela teden dni, 14 dni ali več časa.

In to je tisto, kar me skrbi. Da nekateri sploh ne vidijo in dojamejo, v kakem breznu skrbi in bojazni živijo nekateri iz dneva v dan, iz ure v uro. Čeprav se veliko govori o tem.

Advertisements

One response to ““Samo da smo zdravi …”

  1. V težkih časih se ljudje morajo tolažit; je pa to tudi kruta resnica – v teh časih je še kako pomembno, da si zdrav. Dober zapis.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s